Dolžnost vzdrževanja ceste ne obsega le obveznosti morebitnega popravila ceste ampak tudi obveznost zagotoviti varen promet. Tožena stranka mora računati z možnostjo večjih padavin in obstojoče propustnostjo ponikalnice.
Obveznost plačila temelji na še veljavnem Odloku skupščine občine Kranj o ravnanju s komunalnimi odpadki, ki je bil sprejet na podlagi pooblastila takrat veljavnega Zakona o ravnanju z odpadki (41. čl.
sedaj veljavnega Zakona o komunalnih dejavnostih - Ur.l. SRS 8/82).
Predlog za izvršbo glede stroškov postopka bi bil lahko združen že s predlogom za izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine. Upnica ni imela nobenega posebnega razloga zaradi katerega bi bilo pravilno predlagati izvršbi ločeno, s takšnim ravnanjem pa je povzročila le nastanek dvojnih stroškov, ki jih zato ni mogoče šteti za potrebne stroške v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.
kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
VSL21249
KZ člen 325, 325/1, 325, 325/1. ZKP člen 373, 373/1, 373, 373/1.
zmotna ugotovitev dejanskega stanja - prometna nesreča - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti
Sodišče prve stopnje se je pri izreku obsodilne sodbe oprlo na mnenje izvedenca cestno prometne stroke, ki pa je ugotovil drugačen potek prometne nezgode, kot ga je po podanem mnenju opisal oškodovanec in čigar opis bi lahko pomenil tudi ekskulpacijo obdolženca za nastale posledice. Ker je sodišče prve stopnje tako dejansko stanje nepopolno, lahko pa tudi zmotno ugotovilo, je bilo potrebno ugoditi pritožbi obdolženčevih zagovornikov in izpodbijano sodbo razveljaviti.
Sklep o domiku, izdan po določbi 4. odst. 198. čl. ZIZ, je mogoče izpodbijati le zaradi kršitev predpisov o dražbi. Z domikom se dražba konča. Takrat dolžniku poteče pravica, da uveljavlja ugovor po izteku roka.
Če sodišče na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni, ne more zanesljivo ugotoviti odočilnih dejstev, sklepa o njih na podlagi pravila o dokaznem bremenu.
Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje prejelo subsidiarni obtožni predlog oškodovanke kot tožilke,še v času veljavnosti starega ZKP (torej pred 23.1.2000) je, zaradi umika subsidiarnega obtožnega predloga in posledične ustavitve kazenskega postopka, nastale stroške kazenskega postopka dolžna nositi oškodovanka kot tožilka v skladu z noveliranim III. odst. 96. čl. ZKP. Določila ZKP, ki urejajo tek kazenskega postopka, se namreč uporabljajo takšna, kot veljajo v času njihove uporabe (izdaja sodbe, sklepa).
Pritožnik sam navaja, da je obtoženki mogoče dokazati eventualni naklep, pri čemer pa pritožbeno sodišče pripominja, da je za tovrstno kaznivo dejanje že glede na njegovo naravo potrebna najvišja stopnja krivde, to je zavedanje in hotenje storilca, da uporabi ponarejen vrednostni papir kot pravi.
Dolžnik s tem navaja dejstvo, s katerim ni uspel v pravdnem postopku iz katerega izvira izvršilni naslov, tj. v postopku v katerem mu je bila v plačilo naložena v predmetni izvršbi uveljavljana terjatev, ter dejstvo, ki izhaja iz obdobja (10.4.1996) pred nastopom izvršljivosti izvršilnega naslova, dolžnik pa ni zatrjeval, da tega dejstva ni mogel navajati v zgoraj navedenem pravdnem postopku, zato sta takšni ugovorni navedbi neutemeljeni.
Sodišče prve stopnje je obtoženčevo ravnanje, ko je pazniku v Zavodu za prestajanje kazni nudil aktivni odpor, zato so morali pazniki uporabiti silo, pravilno pravno opredelilo poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. S postavitvijo sodnega izvedenca psihiatra je pridobilo izvedeniško mnenje, na podlagi katerega je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec vsled kaznivega dejanja prišteven, saj je sodni izvedenec upošteval zdravstveno dokumentacijo, svoje mnenje pa je oprlo tudi na samo vedenje obtoženca ob storitvi kaznivega dejanja in na njegov zagovor glede dogodka, ki ga je obtoženec natančno opisal.
Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev terjatve, ki pa jih upnik lahko (uspešno) uveljavlja le zoper osebo s katero je v dolžniško-upniškem razmerju, čemur pa dolžnik (smiselno) tudi ugovarja, zato je tak ugovor potrebno šteti za obrazložen.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - razlog
Zunajzakonsko razmerje med obdolžencem in delavko sodišča, ki naj bi mu sodilo, je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali razliko med zneskom uveljavljane terjatve 31.032.220,90 SIT na dan 31.05.1998 in zneskom terjatve, za katero je sodišče dovolilo izvršbo - glavnico 25.000.000,00 SIT z obrestmi po kreditni pogodbi z dne 19.10.1995, predstavljajo pravilno obračunane obresti (revalorizacijske, pogodbene in zamudne) do katerih je upnik upravičen na podlagi izvršilnega naslova.
Če vsi sodniki sodišča, ki bi sicer morali soditi v konkretni zadevi, izjavijo, da zasebnega tožilca osebno poznajo in zato ne želijo odločati v zadevi, je to tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Zato postopek za njihovo izločitev ni potreben.
Dolžnik zatrjuje, da je račun, za katerega je prevzel material, delno plačal, vendar ni predložil nobenega dokaza o tem; ne predloži oz. ne predlaga pa tudi (sicer) posrednega dokaza, tj. zaslišanja strank glede navedbe o ustni zavrnitvi višine računa.
začasna odredba - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine
Dolžnik je tudi z vložitvijo izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine opravičil izdano začasno odredbo, ker mora predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vsebovati tudi zahtevo, naj sodišče naloži upniku, da plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški (1. odst. 41. člena ZIZ); takšen zahtevek pa je v bistvu tožbeni zahtevek oziroma predlog za izdajo plačilnega naloga (prim. 431. člena ZPP).