Dolžnik zahteva izločitev sodnice v skladu s 6. točko 70. člena ZPP, po kateri se sodnika izloči takrat, ko obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Predsednik okrožnega sodišča je moral zato oceniti, ali so v zadevi res podane takšne okoliščine, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom v sodničino nepristranskost.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - dokazna ocena - podatek o telefonskih klicih
Uspeha tudi ni priznati pritožbenemu naziranju, da tudi sam izpis telefonskega prometa med obtožencem in T. G. ne potrjuje zaključkov prvega sodišča. V točki 12) izpodbijane sodbe se nahaja natančen povzetek telefonskega prometa med obtoženčevo telefonsko številko in telefonsko številko T. G., nato pa je na podlagi pravilne dokazne ocene obtoženčevega zagovora in izpovedi priče T.G. prvo sodišče prepričljivo obrazložilo, da je v obdobju med 11. 2. 2015 do 11. 3. 2015 med obtoženčevo telefonsko številko in telefonsko številko T. G. bilo osem kontaktov, v nekaterih primerih so bili ti kontakti tudi večkrat zapored in dnevno, bili so kratki in prvi kontakt je bil vsakič vzpostavljen s telefonske številke T. G., kot klicoče številke
Zato zgolj dejstvo, da od 12. 2. 2015 pa do 3. 3. 2015 med obema ni bilo telefonskih kontaktov, takih prepričljivih zaključkov pritožba ne more omajati, saj so od 3. 3. 2015 pa do 11. 3. 2015 bili kontakti med obema pogosti in skoraj dnevni, kar je glede na obtoženčevo odsotnost zaradi dela v tujini tudi povsem logično. Takšen izpis telefonskih klicev pa zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more omajati pravilne dokazne ocene izpovedi T. G. o tem, kolikokrat je drogo v inkriminiranem obdobju pri obtožencu nabavljal, kajti pritožba skuša podkrepiti svojo tezo le s slabim spominom T. G. zaradi preteklega uživanja drog, vendar je v tem delu neutemeljena, saj je njegova izpoved prvo sodišče prepričala, da je drogo na opisan način kupoval oziroma dobil pri obtožencu takrat, ko se je le-ta vračal z dela domov.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - odvzem poslovne sposobnosti - dejansko stanje - dokazna ocena - začasni skrbnik - zaslišanje stranke - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - opustitev zaslišanja
V razgovoru, ki ga omenja izpodbijani sklep, je sodišče nasprotnemu udeležencu zastavilo samo eno vprašanje. Na ta način si gotovo ni moglo samo ustvariti mnenja o tem, kakšno je stanje nasprotnega udeleženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00037794
ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZPP člen 164, 165, 165/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 2, 14, 22, 23, 25, 33, 67.
ničnost kreditne pogodbe - potrošniški kredit - valutna klavzula - kreditna pogodba v CHF - menjalni tečaj - potrošnik - stanovanjski kredit - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost banke - zavajanje potrošnikov - ocena tveganj - vsebina kreditne pogodbe - trditvena in dokazna podlaga - nedopustne pritožbene novote - pravica do izjave - višina zamudnih obresti - kršitev ustavnih določb
Ne glede na morebitno utemeljenost nekaterih pritožbenih stališč o zmotnosti stališča o zadostnosti pojasnila, ki ga je tožnici dala toženka (banka) pred sklenitvijo pogodbe, in o poštenosti toženkinega ravnanja, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala, da bi bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenih položajih pravdnih strank in da bi toženka, ki bi ravnala pošteno, lahko razumno pričakovala, da se tožnica ne bi odločila za sklenitev sporne pogodbe.
Za presojo poštenosti pogodbenega pogoja ni nujna ugotovitev, da je banka pomanjkljive informacije podala namenoma. Za zaključek o nepoštenosti zadostujeta ugotovitvi, da je podano znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank in da bi banka lahko razumno pričakovala, da potrošnik po celoviti predstavitvi ponujene kreditne opcije te ne bi sprejel.
Da bi bilo mogoče oceniti prepričljivost tožničine trditve, da tveganja, ki je bilo imanentno kreditu v CHF, noben razumen človek, ki najema stanovanjski kredit, ne bi sprejel, manjkajo podatki bodisi o "obnašanju" kredita v CHF ob določenih spremembah tečaja, bodisi o primerjavi tega kredita s kreditom v EUR ob upoštevanju celotne cene enega in drugega kredita.
sklep o prodaji nepremičnin - ugovor zoper sklep o prodaji - ugotovitev vrednosti nepremičnine
V tej zadevi ne gre za tipično situacijo iz 346. člena ZFPPIPP, saj je bila vrednost predmeta prodaje posredno ugotovljena s cenilcem. Ta je namreč ocenil drug solastni delež dolžnika na isti nepremičnini (solastni delež 1/18). Sedaj prodajani solastni delež, ki je še manjši (in ne celotna nepremičnina, kot to meni pritožnik), je bil namreč v predhodnem postopku spregledan, kot je to pojasnil upravitelj.
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - izvršitvene oblike - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki je sicer umeščeno med kazniva dejanja zoper pravni promet, stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Iz zakonske dikcije tako izhaja, da je lahko predmetno kaznivo dejanje posledica štirih izvršitvenih oblik: ponareditve listine, spremembe prave listine (v obeh primerih z namenom, da se takšna ponarejena ali spremenjena listina uporabi kot prava), uporabe ponarejene listine kot prave ter uporabe spremenjene listine kot prave.
ugovor proti odpustu obveznosti - obveščanje upravitelja
Ni upraviteljeva dolžnost, da išče kontakt z dolžnikom, to mora storiti dolžnik sam in upravitelja redno, skladno z zakonskimi roki obveščati tako o spremembi naslova prebivanja (takoj), kot tudi o aktivnem iskanju zaposlitve (mesečno).
ZDR-1 člen 148, 158.. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2016) člen 37, 74, 75.
neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - dodatki k plači - povračilo stroškov za prehrano
Zmotno je stališče toženke, da tožnik zato ni upravičen do dodatkov za nedeljsko delo in delo na praznik, ker je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage v določbah ZDR-1. Delavec ima v vsakem primeru, tudi če se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pravico do teh dodatkov.
Glede na to, da je tožnik delal v toženkinih restavracijah, je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, da jim je toženka dovolila, da si v restavraciji pripravijo obrok in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je s tem izpolnila svojo obveznost povračila stroškov prehrane med delom.
Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana.
V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti resnico ne pomeni le, da priča ali zaslišana stranka tistemu, ki ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Pravica stranke, da odkloni izpovedbo, ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva.
Obdolženka pred zaslišanjem ni prejela pravnih poukov za pričo iz 233. in 238. člena ZPP. A ta procesna kršitev ni bila bistvena. Pravni pouk priči ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave in predstavlja psihični pritisk na zaslišano stranko, ki je že po 9. členu ZPP dolžna govoriti resnico.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034562
OZ člen 131, 131/3, 132, 133, 187. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGO-1 člen 32.
odškodninski tožbeni zahtevek - sestavine tožbe - trditvena podlaga - pravna podlaga - vzpostavitev prejšnjega stanja ali sanacija - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - konkurenca več vzrokov za nastanek škode - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - protislovnost razlogov sodne odločbe - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odškodninska odgovornost izvajalca gradbenih del - gradnja kanalizacije - vzdrževanje komunalnega omrežja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - krivda - obseg škode - protipravna škoda - povrnitev škode, ki presega običajne meje - škoda na stanovanjski hiši - stavbna škoda zaradi gradbenih del - razpokanje fasade objekta - statična stabilnost objekta - (ne)zavarovana škodna nevarnost - obseg zavarovalnega kritja - zmanjšanje premoženja - nadomestna gradnja - sanacija objekta
Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.
Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja, značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.
Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno. Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del.
Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
stroški stečajnega postopka - vrste stroškov stečajnega postopka - nujni stroški stečajnega postopka - soglasje k plačilu stroškov stečajnega postopka - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dalo upravitelju soglasje za plačilo stroškov, ki se neposredno nanašajo na postopek XI Pg 2314/2017 v znesku 2.769,20 EUR. Ta znesek je celo nižji od zneska, ki ga je odvetniku priznalo pravdno sodišče. Navedeni znesek pa, kot je obširno in natančno pojasnilo sodišče prve stopnje, vključuje tudi nagrado odvetnika za odgovor na pritožbo v znesku 516,37 EUR, ki pa zato, ker je bila navedena storitev opravljena po izdaji sodbe, ni vsebovana v znesku stroškov, ki jih je pravdno sodišče toženi stranki naložilo s sodbo. Stroški v izpodbijanem sklepu vsebujejo tudi stroške nagrade v zvezi z odvetniškimi storitvami, ki so bile opravljene v zemljiškoknjižnih postopkih. Zaradi navedenega je skupni znesek stroškov, določen v izpodbijanem sklepu, višji od zneska stroškov, priznanih v prej navedeni sodbi.
spor o pristojnosti - fizična oseba - nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji - subjektivni kriterij za gospodarski spor - pristojnost okrajnega sodišča
Tožeča stranka ni gospodarski subjekt. Po jasnem stališču sodne prakse nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot fizična oseba ni naveden med subjekti, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih. V zadevi tudi ne gre za spor iz 482. do 484. člena ZPP.
ZSKZDČEU-1 člen 196. ZS člen 61. ZP-1 člen 161, 161/2, 163, 163/1.
dovoljenost pritožbe - predsednik sodišča
Predlog oz. pobudo za priznanje in izvrševanje sodbe o prekršku, ki jo je izdalo pristojno sodišče Republike Slovenije v zadevi o prekršku, se državi članici EU, v kateri naj bo sodba izvršena, posreduje preko Okrajnega sodišča v Celju, pri čemer je predlagatelj oz. pobudnik sodišče, ki je izdalo sodbo o prekršku, da je predlagatelj oz. pobudnik posredovanja v izvrševanje drugi državi članici EU sodišče in ne sodnik, ki je izdal sodbo o prekršku. Pritožbo lahko v imenu sodišča, ki je dalo pobudo za posredovanje v izvrševanje, vloži le njegov zakoniti zastopnik.
Iz obrazložitve sklepa jasno izhaja, da stališče sodišča prve stopnje, da kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen dolžnik, predstavlja oviro za odpust obveznosti, temelji na šifri po klasifikaciji EU: 0704 00 Proizvodnja ali izdelovanje prepovedanih drog, ki niso izključno za osebno uporabo. Sodišče prve stopnje sicer res ni konkretneje pojasnilo te klasifikacije. Vendar pa je bila ta objavljena v Uradnem listu Evropske unije, št. L 93/33 z dne 7.4.2009 v okviru Sklepa Sveta 2008/316/PNZ z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ.
Ne gre pa za presojo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, saj gre za absolutno oviro, ne glede na subjektivni kriterij dolžnika – storilca kaznivega dejanja.
To pa pomeni, da niti v najdaljšem preizkusnem obdobju iz petega odstavka 400. člena ZFPPIPP (pet let od dneva začetka postopka odpusta obveznosti) kazenska obsodba še ne bo izbrisana na podlagi zakonske rehabilitacije.
postopek osebnega stečaja - stečajna masa - izvzem in omejitev premoženja iz stečajne mase
Tako iz dolžnikovih kot upraviteljičinih navedb je razvidno, da dolžnik za opravljanje svojega dela nujno potrebuje vozilo, torej to vozilo predstavlja predmet, ki je dolžniku, ki opravlja svoje delo kot poklic, nujno potreben za opravljanje njegovega dela.
URS člen 125. ZKP člen 35, 35/1, 39, 39/1, 39/1-6.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - izločitev sodnika
Velja namreč, da nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, še posebej glede na izjavi z dne 11. 5. 2020, ki sta ju v zvezi z predlagateljevimi očitki podala oba sodnika. Tudi sicer se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, hkrati pa morajo biti takšne narave, da sodišče, ki bi bilo pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskega sojenja.
ugovor zoper sklep - predračun stroškov stečajnega postopka - sprememba predračuna stroškov stečajnega postopka - vrste stroškov stečajnega postopka - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka - določna opredelitev - opredelitev stroškov - obrazložitev sklepa
Ni utemeljeno pritožnikovo stališče, da bi bil sklep o spremembi predračuna stroškov stečajnega postopka pravilen izključno, če bi bil oblikovan natančno po točkah iz drugega in tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, v smislu, da upraviteljica v predlogu in sodišče v sklepu o spremembi predračuna stroškov le-teh nista številčno označila tako, kot to določa 355. člen v zvezi s 356. členom ZFPPIPP.
nesreča premikajočih se motornih vozil - odgovornost za škodo nastalo v trku dveh premikajočih se vozil - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - vzrok za nastanek škode - delovanje motornega vozila - objektivna odgovornost - oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari - delna oprostitev odgovornosti - odgovornost imetnika motornega vozila - oškodovanec - tretja oseba - ugovor izključne odgovornosti - obseg ugovora - dopustnost ugovora
Po določbi četrtega odstavka 154. člena OZ je v primeru, ko za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali delno odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna.
Pravno relevantno je vprašanje, ali lahko toženka v razmerju do tožnika, ki v prometni nesreči ni bil udeležen kot imetnik premikajočega motornega vozila, uspešno uveljavlja ugovor, da je za nastanek škodnega dogodka izključno odgovoren voznik osebnega avtomobila. Pretežno enotna praksa, oblikovana po sprejetju OZ, dopušča ugovor o izključni odgovornosti imetnika motornega vozila (vsaj deloma).
Pri presoji podlage toženkine odgovornosti je sodišče prve stopnje očitno prezrlo določbo 149. člena OZ, ki vzpostavlja domnevo, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz te nevarne stvari. V primeru, ko se nevarna dejavnost udejanji, postane v razmerju do tretjih zanjo objektivno odgovoren njen imetnik (150. člen OZ). Takšna je (v razmerju do tretjih) vedno odgovornost imetnika motornega vozila, saj gre motorno vozilo šteti za nevarno stvar (ob tem gre pritrditi pritožniku, da je za primer udejanjenja tveganj nevarne stvari v razmerju do tretjega določena objektivna odgovornost zaradi varstva slednjega oziroma lajšanja njegove spoznavne stiske). Zato je v takšnem sporu, ko škoda po trditvah tožnika in ugotovitvah sodišča izvira iz premikajočega se motornega vozila, bistveno le, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila.
Zmotno je prepričanje nižjega sodišča, da je odgovornost imetnika motornega vozila do tretjega kot oškodovanca po četrtem odstavku 154. člena OZ krivdna oziroma da se navedeni lahko razbremeni svoje odškodnine odgovornosti, če dokaže, da je za škodni dogodek izključno krivdno odgovoren drugi imetnik premikajočega motornega vozila. Zapis sodišča prve stopnje, da pride za odločitev v konkretnem primeru v razmerju do tožnika v poštev (tudi) prvi (in drugi) odstavek 154. člena OZ, je tako napačen, saj navedeni določili urejata kriterije za porazdelitev odgovornosti med samimi imetniki motornih vozil (ko je krivda obojestranska, ko je kriv eden), ne pa pravil za razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v razmerju do tretjega oškodovanca oziroma v relaciji s pravilom iz četrtega odstavka 154. člena OZ.
Čeprav ni dvoma, da je zavarovalnica v tem pogodbenem razmerju močnejša stranka, ki diktira splošne pogoje, na katere zavarovanec ne more vplivati (»vzemi ali pusti«), pa je tako ravnanje načeloma dopustno in v skladu z načeloma prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in tudi svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS).
predlog za oprostitev plačila sodne takse - izpolnitev zakonskih pogojev - zavrnitev predloga - odlog plačila sodne takse - premoženjsko stanje družine - premoženje družine
Dejstvo, da so dohodki tožnikov nizki in bi takojšnje plačilo sodne takse pomenilo občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se preživljajo tožnika in njuna mladoletna otroka, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko jima je plačilo sodne takse odložilo, saj je hkrati ugotovilo, da imata tožnika premoženje, poleg hiše, v kateri bivata in se šteje za premoženje družine, manjše pozidano zemljišče in vikend, ki ima vrednost.