dobava blaga - plačilo za dobavo blaga in izpolnitev pogodbe - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - pravne posledice zamude - pogodbena kazen - pridržek pravice do pogodbene kazni - pobot medsebojnih terjatev - nasprotna tožba - nesklepčnost nasprotne tožbe - obstoj stvarne napake
Sodišče prve stopnje je odločitev, da tožena stranka nima pravice do pogodbene kazni, utemeljilo na ugotovitvi, da je v tistih primerih, v katerih je tožena stranka izpolnitev z zamudo sprejela, opustila dolžnost, ki izhaja iz petega odstavka 251. člena OZ. Sodišče je ugotovilo, da je v spornem obdobju nekaj mesecev, od 107 naročil tožeča stranka zamujala pri 102 dobavah in zaključilo, da bi morala ob vsaki sprejeti dobavi posebej tožena stranka tožeči stranki takoj sporočiti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, česar pa ni storila. Upoštevalo je tudi vse okoliščine primera in sicer, da je tožena stranka pogodbeno kazen tožeči stranki obračunala več kot pet mesecev od prvih naročil in da je večino dobav, čeprav so bile izvedene z zamudo, tožena stranka tožeči stranki plačala, ne da bi ji plačilo znižala za pogodbeno kazen.
Tožena stranka je res sprejela tudi zadnjih šest dobav z zamudo, ki pa jih ni plačala. Glede teh je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da za njih tožena stranka ni bila upravičena zaračunati pogodbeno kazen, ker tožeči stranki ni vsakokrat nemudoma sporočila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Tega res ni storila ob vsaki dobavi posebej, vendar so za presojo, da je tožena stranka zadostila zahtevam iz petega odstavka 251. člena OZ, zadoščala naslednja ugotovljena dejstva: plačilo zadnjih dobav z zamudo je tožena stranka zavrnila zaradi pobota z zaračunanimi pogodbenimi kaznimi, na zaračunanje pogodbene kazni je bila tožeča stranka opozorjena dne 9. 12. 2015 in tudi predhodno z elektronskimi sporočili z dne 11. 9. 2015, z dne 15. 9. 2015 in z dne 5. 10. 2015. Glede zamud pri šestih neplačanih dobavah blaga je torej tožeča stranka nedvomno lahko vedela, da bo tožena stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamud.
tožba lastnika na prenehanje vznemirjanja - sodba na podlagi pripoznave - predlog za izdajo popravnega sklepa - zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa - napačna navedba parcelne številke - očitna napaka - vezanost na tožbeni zahtevek - prekoračitev tožbenega zahtevka - sklepčnost tožbe - učinek pravnomočne odločbe nasproti strankam - učinek pravnomočnosti sodbe na tretje osebe
S popravnim sklepom ni mogoče odpraviti napak, ki jih storijo stranke pri oblikovanju tožbenega zahtevka, ampak le napake sodišča, ki so nastale pri pisni izdelavi izdane sodbe.
Z zahtevanim popravkom bi sodišče prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek ter odločilo mimo volje toženke, ki je pripoznala postavljeni tožbeni zahtevek in ne obrazložitve tožbe.
V primeru izdaje sodbe na podlagi pripoznave sodišče sklepčnosti tožbe ni ne dolžno ne upravičeno presojati.
trditveno in dokazno breme - odločitev v mejah postavljenega zahtevka - procesni pobot - sočasna izpolnitev - razveza pogodbe po samem zakonu
Materialno pravo je tisto, ki narekuje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Če tožeča stranka zahteva plačilo na podlagi pogodbe, tožena pa se sklicuje na razvezo pogodbe po prvem odstavku 104. člena OZ, je na toženi stranki, da trdi, da je bila izpolnitev obveznosti v določenem roku v pogodbi določena kot bistvena sestavina pogodbe in da tožeča stranka v tem roku pogodbe ni izpolnila. Nobene trditve v tej smeri tožena stranka ni podala.
Neutemeljeno se pritožnica sklicuje v pritožbi tudi na uporabo določbe 101. člena OZ. Tožena stranka ni v skladu z določbo drugega odstavka 101. člena OZ od sodišča zahtevala, da naj o tožbenem zahtevku tožeče stranke razsodi tako, da toženi stranki naloži plačilo njene denarne terjatve takrat, ko tožeča stranka izpolni svojo obveznost izročitve garancije za dobro izvedbo del. Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati zmotne uporabe določbe drugega odstavka 101. člena OZ.
odškodninska odgovornost - varstvo časti in dobrega imena - denarna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice - svoboda izražanja - zamudna sodba - dejanska podlaga odločanja
Dejanska podlaga zamudne sodbe temelji na tožbenih trditvah, ne na dokazni oceni predloženih dokazov.
Tožnica je s prispevkom opravljala svoje delo novinarke in obveščala javnost o pomembni politični temi (v zvezi s pojavom sovražnosti), torej je uresničevala svobodo novinarskega izražanja. Tožničin prispevek je varovana izjava v javnem interesu, ki izpolnjuje legitimno poslanstvo novinarja do obveščanja javnosti v demokratični družbi o pomembni družbeni temi. Prav tako je toženčev zapis varovana izjava kot izjava politika. Glede na vpliven politični položaj toženca v slovenski demokratični družbi je njegova odgovornost za spoštovanje etičnih standardov pri komuniciranju preko Twitterja brez dvoma večja od drugih uporabnikov tega družbenega omrežja in komentatorjev na internetu, ki takšnega položaja nimajo. Sporen toženčev zapis ne vsebuje nikakršnih dejstev, da bi ga bilo mogoče razumeti kot komentar o vsebini ali na vsebino tožničinega prispevka ali kot prispevek k javni razpravi v splošnem interesu, temveč se nanaša zgolj na tožnico kot osebo in novinarko ter jo označi za poceni odsluženo prostitutko. Ob takšnih okoliščinah je ob tehtanju pravice svobode izražanja tožnice - novinarke in njene pravice do osebnega dostojanstva ter pravice do svobode političnega izjavljanja toženca, pritožbeno sodišče dalo prednost varstvu tožnice. S tem je dejansko dalo prednost varstvu pravice do svobode izražanja novinarja, ki je pomembna za obstoj in razvoj demokratične družbe ter varstvu njegove pravice do osebnega dostojanstva, pred varstvom pravice do svobode izražanja politika.
zanikanje trditev nasprotne stranke - neobrazloženo prerekanje trditev nasprotne stranke - pavšalne navedbe - pomanjkljive trditve - protispisnost
V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo svojo oceno, da je tožena stranka tudi dovolj konkretno zatrjevala, katere sporne zneske po posameznih kurirjih je odvedla tožeči stranki, čemur pa tožeča stranka ni dovolj konkretno nasprotovala. Navedeni zaključek tožeča stranka neutemeljeno izpodbija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je slednjemu tožeča stranka dejansko nasprotovala le z izjavo, da so trditve tožene stranke neutemeljene. Zato je ocena sodišča prve stopnje o njihovi presplošnosti za obravnavo pravilna.
veljavnost oporoke - ničnost oporoke - razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti - oblikovanje volje - sposobnost za razsojanje - slabo zdravstveno stanje - podpis oporočitelja - nemoralno ravnanje - ponarejena oporoka - pristnost oporoke - neodpravljiva nesklepčnost - sila in grožnja
Pritožbeno opominjanje, da v konkretnem primeru ne pride v poštev določba 61. člena ZD, ki ureja razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let oziroma zaradi grožnje, sile, zvijače ali zmote, ni prepričljivo. Prav predmetna določba je uporabljiva za primere, ko oporočitelj ni sposoben za razsojanje, kar posledično pomeni, da ne more svobodno oblikovati svoje volje. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje zapustnice (demenca) je brezpredmetno razglabljati o tem, ali je zapustnica imela voljo in kakšna je bila. Bistveno je, da je zmerno hud upad njenih spoznavnih sposobnosti v sklopu sindroma demence onemogočal svobodno oblikovanje volje in razumevanje pomena oporočnega razpolaganja. Že samo dejstvo prizadetosti voljnega elementa zadostuje za ugotovitev, da mati ni mogla svobodno oblikovati svoje volje. Podana trditvena podlaga tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljuje izrek razveljavitvene, ne pa ničnostne sankcije.
O ponarejenosti oziroma nepristnosti oporoke bi bilo moč govoriti, če je zapustnica sploh ne bi podpisala. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je bila oporoka zapustnici prebrana in da jo je podpisala v prisotnosti dveh prič. Že takšna ugotovitev negira tožnikove navedbe o ponarejenosti oziroma nepristnosti.
ZGD člen 386, 386/5, 387, 590, 590/3, 590/4, 590/5.
vpis sklepa o prenosu delnic na glavnega delničarja - registrska zapora - predrtje registrske zapore
Utemeljeno pa pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do zatrjevane kršitve pravice delničarjev do obveščenosti, ki jo pritožnika zatrjujeta v zadevah V Pg 113/2019 in V Pg 114/2019. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pritožnika v navedenih tožbah in v ugovorih zoper predlog za vpis predlaganih sprememb v sodni register izpostavila vprašanja, v zvezi s katerimi naj bi jima bila ta pravica kršena v povezavi s petim odstavkom 386. člena ZGD-1 (strani 13-26 tožbe M. in strani 13-17 tožbe F.). Utemeljeno tako očitata sodišču prve stopnje, da verjetnosti, da bi pritožnika (tožnika) s tožbama uspela, ni presojalo na podlagi tožbenih navedb in dokazov v tožbah, temveč je o verjetnosti uspeha sklepalo na podlagi rezultata drugih tožb, ki niso, kot je bilo že ugotovljeno, povsem identične z navedenima tožbama.
Dejstvo, da je tožena stranka storitev v računu št. ... neupravičeno zaračunala kot svojo storitev, za katero je tudi prejela plačilo, ostaja neizpodbito. Drugih dejstev v zvezi s prejetim plačilom tožena stranka ne izpodbija. Pritožbene trditve, da je sama svojo obveznost do pooblaščenega strokovnega serviserja računalnika poplačala in da zato s prejetim zneskom ni obogatena, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tožena stranka ni navedla, zakaj teh trditev ni mogla podati že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka za znesek 600,24 EUR brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega in je materialnopravno tudi pravilna odločitev, da mora navedeni znesek tožena stranka vrniti.
sodni register - izbris subjekta iz sodnega registra brez likvidacije - razlogi za ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa - ustavitev postopka izbrisa - odločbe Ustavnega sodišča - neskladnost zakona z ustavo
Do odprave ugotovljenega neskladja v postopku izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije se kot ugovor, da izbrisni razlog ne obstaja, ki se vodi iz razloga po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP uveljavi tudi, da pravna oseba ni prenehala poslovati, da ima premoženje ali da ni izpolnila vseh svojih obveznosti. Navedeno pomeni, da je mogoče v izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP uveljaviti vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033380
OZ člen 165, 299, 335, 335/1, 342, 943, 965. ZOZP člen 20, 20a. ZPP člen 151, 337, 337/1.
direktna tožba proti zavarovalnici - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - odškodninski zahtevek - odškodnina za poškodovano vozilo - popravilo poškodovane stvari - popravilo avtomobila - nastanek premoženjske škode - zapadlost odškodninske obveznosti - odprava povzročene škode - upoštevanje ddv - tek zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode - uporaba določb ZOZP - lex specialis - uporaba OZ - splošna pravila - pritožbena novota - ugovor zastaranja (šele) v pritožbi - predpravdni odškodninski zahtevek - stroški izvedenca pred pravdo
Škoda ne nastane šele takrat, ko je škodovanec za popravilo stvari (vzpostavitev prejšnjega stanja) plačal račun. Odškodninska obveznost v skladu s 165. členom OZ zapade v trenutku nastanka škode; takrat pa je oškodovanec tudi upravičen zahtevati njeno povračilo. Če uveljavlja povračilo stroškov popravila, to lahko zahteva, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno.
Obračun odškodnine obsega celotno škodo, vključno z davkom na dodano vrednost na potrebne storitve in material. Znesek DDV je bil del skupne vrednosti po računu, ki ga je serviser izstavil tožniku. Slednjemu ni bil izstavljen račun za plačilo odškodnine ampak za opravljeno storitev (popravilo vozila), ki je predmet obračuna iz naslova DDV.
Ker je imel povzročitelj prometne nesreče pri toženi zavarovalnici sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, toženkino sklicevanje na določbo 943. člena OZ ni utemeljeno. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa, kot rečeno, ne gre za tak primer, ampak za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP.
Ker v konkretnem primeru ne gre za v 20.a členu ZOZP predviden dejanski stan, je treba glede teka zakonskih zamudnih obresti oziroma zamude zavarovalnice uporabiti splošno določbo 299. člena OZ.
ZSVarPre člen 2, 7, 49, 49/1, 49/1-2.. ZUPJS člen 10, 10/1, 10/1-1.. ZUP člen 7.
varstveni dodatek
Zatrjevano škodo, ki naj bi jo tožnici povzročila tožena stranka z opustitvijo izrecnega opozorila na možnost uveljavitve varstvenega dodatka tudi za zunajzakonskega partnerja, bi morala tožeča stranka uveljavljati v obliki odškodninskega zahtevka z izkazanim obstojem kumulativnim podanih elementov odškodninske odgovornosti, kar pa ni storila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034478
SPZ člen 67, 67/1, 67/3, 67/5, 115, 117, 117/1. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 458, 458/1, 495. OZ člen 179, 275.
gospodarski spor majhne vrednosti - poslovni objekt - upravnik - upravljanje poslovne stavbe - posli rednega upravljanja - plačilo storitev varnostnoreceptorske službe - neprerekana dejstva - verzijski zahtevek - subrogacija
Sodna praksa je zavzela stališče, da vzpostavitev varnostno-recepcijske službe predstavlja posel rednega upravljanja le v primeru, ko se v objektu odvijajo takšne dejavnosti, katerih narava narekuje varnostno-recepcijsko službo za nemoteno uporabo oziroma funkcioniranje objekta.
Za presojo, ali gre za posel rednega upravljanja, namreč ni bistveno, kateri (dejanski) etažni lastniki opravljajo dejavnost, ki povečuje požarno ogroženost zadevne stavbe, pač pa je bistveno, da se takšne dejavnosti v tej stavbi nedvomno opravljajo in da je iz tega razloga ter ob upoštevanju zastarelega požarnega sistema podano povečano požarno tveganje za celotno stavbo in s tem (da se zagotovi njeno nemoteno obratovanje) potreba po 24 urni recepciji oziroma varovanju.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - poškodba pri delu
Ugotovitev začasne nezmožnosti za delo pomeni ugotovitev pravno relevantnega dejstva, ki je odločilno v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. ZZVZZ v 28. členu določa, kdo ima pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V primeru zavarovanja po podlagah, kot je bil v spornem obdobju zavarovan tožnik, pa zakon ne daje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V tem primeru tožnik niti ne izkazuje pravnega interesa za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo. Posledično to pomeni, da sodišče utemeljeno ni razčiščevalo dejansko stanje v smeri, ali je bil v spornem obdobju začasno nezmožen za delo.
prodajna pogodba - navidezna (simulirana) pogodba - kupnina - višina kupnine - znižanje kupnine - ara - dejansko stanje - dokazi in dokazovanje
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in skrbni oceni vseh dokazov prepričljivo ugotovilo, da je bila med strankami dejansko dogovorjena kupnina 19.000,00 EUR, ki je bila v celoti poravnana, tožencema pa je bilo izstavljeno tudi vknjižbeno dovoljenje.
Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče presodilo, da ob pravilni uporabi določb členov 179 in 182 OZ predstavlja znesek 22.000,00 EUR pravično zadoščenje za ugotovljeno tožnikovo nematerialno škodo, ki jo je ta že pretrpel in jo bo še trpel trajno v bodoče, kar predstavlja okoli 20 neto povprečnih plač v Republiki Sloveniji. Stroški izvedbe dokazov so pravdni stroški, ki delijo usodo pravdnega uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP) in tudi ne gre za stroške, ki bi nastali po krivdi tožene stranke
trditvena podlaga - izbira načina povrnitve škode - ukrepi za zmanjšanje škode - vezanost na zahtevek
Razlaga določbe četrtega odstavka 164. člena OZ, kot določbe, ki določa splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode, torej med zahtevkom na vzpostavitev v prejšnje stanje v naravi in zahtevkom za plačilo denarne odškodnine, je v skladu z novejšo pravno teorijo in sodno prakso. S tem je bilo preseženo stališče starejše pravne teorije in sodne prakse, da je vzpostavitev prejšnjega stanja primarna obveznost odgovorne osebe in da ima ta pravico zahtevati, da sama opravi vzpostavitev prejšnjega stanja, oškodovanec pa mu mora to dovoliti. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi pravilno izpostavilo, da odstop od splošnega pravila, zaradi katerega oškodovanec ne more zahtevati plačila denarne odškodnine, lahko predstavljajo le posebne okoliščine, če bi te opravičevale vzpostavitev prejšnjega stanja, oziroma zaradi katerih plačilo denarne odškodnine ne bi bilo primerno.
Določba četrtega odstavka 243. člena OZ določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Vendar pa zaradi ukrepov zmanjševanja škode (oziroma preprečevanje njenega povečanja) pogodbi zvesta stranka ne sme priti v slabši položaj in je upravičena do povrnitve vseh stroškov, ki ji zaradi takšnih ukrepov nastanejo.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - protipravno ravnanje - objava članka - kršitev pravice do zasebnosti - razžalitev dobrega imena in časti - obseg in višina škode
Predmet konkretne presoje je škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja. Tega pa zaradi ravnanja tožnika ni moč opravičiti ali ga (v odškodninsko pravnem oziru) vrednotiti mileje.
ZOPNI člen 5, 5/2. ZDavP-2 člen 68a. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
finančna preiskava - premoženje nezakonitega izvora - premoženjska razmerja - družinski člani - zakonska domneva - nesorazmernost - metodologija - gotovinsko poslovanje - posojilo - prikrita posojilna pogodba - nakup nepremičnin - davčni organ - davčni spor - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - slovenski računovodski standardi - dokazno breme - dokazna ocena - listinski dokaz - dokazna ocena izpovedbe strank in priče - dokaz s sodnim izvedencem - povrnitev pravdnih stroškov - samostojna storitev odvetnika
Domneva se, da sporno premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, kar velja tako glede stanovanja kot motornih vozil in gotovine, ki so predmet obravnavanja v tem pravdnem postopku. Dokazno breme, da je bilo sporno premoženje pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, je prešlo na tožence in so očitki, da naj bi šlo za prehudo dokazno breme, neutemeljeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00034025
URS člen 38. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/3, 168, 168/2.
odvzem mladoletne osebe - sum storitve kaznivega dejanja - kaznivo dejanje razžalitve - namen zaničevanja - žaljivost izjave - pravica do svobode izražanja
Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo specifične okoliščine obravnavane zadeve, ko sta obdolženca podala prijavo policiji in z njeno pomočjo hotela priti do vrnitve otroka, ki bi po pravnomočnem in izvršljivem sklepu sodišča, tistega večera moral biti pri materi (obdolženki), pa ni bil, ker oče otroka B.V. sklepa sodišča ni spoštoval in je ravnal samovoljno, zaradi česar sta oba obdolženca, tudi obdolženec kot partner in hkrati pooblaščenec obdolženke, pričakovala ukrepanje policistov v smeri spoštovanja sklepa sodišča. Pritrditi je zato stališču sodišča prve stopnje, ki je navkljub glasnim in mestoma dramatično izraženim besedam, zaključilo, da so (sicer žaljive) besede obdolžencev, ki sta jih med dolgotrajnim postopkom ugotavljanja suma storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe (kasneje pa tudi v postopku kršitve javnega reda in miru) izrekla oškodovancem, pomenile zgolj negativno oceno in kritiko dela policistov. Nanašale so se na ravnanje policistov, na konkreten postopek in na konkretne okoliščine, ko policisti niso ukrepali v skladu z njunimi pričakovanji po vzpostavitvi zakonitega stanja.