sodni register - izbris subjekta iz sodnega registra brez likvidacije - razlogi za ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa - ustavitev postopka izbrisa - odločbe Ustavnega sodišča - neskladnost zakona z ustavo
Do odprave ugotovljenega neskladja v postopku izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije se kot ugovor, da izbrisni razlog ne obstaja, ki se vodi iz razloga po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP uveljavi tudi, da pravna oseba ni prenehala poslovati, da ima premoženje ali da ni izpolnila vseh svojih obveznosti. Navedeno pomeni, da je mogoče v izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP uveljaviti vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033380
OZ člen 165, 299, 335, 335/1, 342, 943, 965. ZOZP člen 20, 20a. ZPP člen 151, 337, 337/1.
direktna tožba proti zavarovalnici - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - odškodninski zahtevek - odškodnina za poškodovano vozilo - popravilo poškodovane stvari - popravilo avtomobila - nastanek premoženjske škode - zapadlost odškodninske obveznosti - odprava povzročene škode - upoštevanje ddv - tek zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode - uporaba določb ZOZP - lex specialis - uporaba OZ - splošna pravila - pritožbena novota - ugovor zastaranja (šele) v pritožbi - predpravdni odškodninski zahtevek - stroški izvedenca pred pravdo
Škoda ne nastane šele takrat, ko je škodovanec za popravilo stvari (vzpostavitev prejšnjega stanja) plačal račun. Odškodninska obveznost v skladu s 165. členom OZ zapade v trenutku nastanka škode; takrat pa je oškodovanec tudi upravičen zahtevati njeno povračilo. Če uveljavlja povračilo stroškov popravila, to lahko zahteva, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno.
Obračun odškodnine obsega celotno škodo, vključno z davkom na dodano vrednost na potrebne storitve in material. Znesek DDV je bil del skupne vrednosti po računu, ki ga je serviser izstavil tožniku. Slednjemu ni bil izstavljen račun za plačilo odškodnine ampak za opravljeno storitev (popravilo vozila), ki je predmet obračuna iz naslova DDV.
Ker je imel povzročitelj prometne nesreče pri toženi zavarovalnici sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, toženkino sklicevanje na določbo 943. člena OZ ni utemeljeno. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa, kot rečeno, ne gre za tak primer, ampak za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP.
Ker v konkretnem primeru ne gre za v 20.a členu ZOZP predviden dejanski stan, je treba glede teka zakonskih zamudnih obresti oziroma zamude zavarovalnice uporabiti splošno določbo 299. člena OZ.
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - ureditvena začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - nastanek težko nadomestljive škode - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - nastanek neznatne škode
Navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe, kot tudi v pritožbi, so presplošne in sploh ne omogočajo preizkusa izpolnjenosti zakonskih pogojev. Navedbe, da bi na prostor, ki naj bi mu bi ga bila po predlogu nasprotna udeleženka dolžna prepustiti v uporabo, postavil stroje, ki sedaj že trinajst let propadajo na dežju, so tako skope, da so same po sebi nerazumljive.
tožba lastnika na prenehanje vznemirjanja - sodba na podlagi pripoznave - predlog za izdajo popravnega sklepa - zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa - napačna navedba parcelne številke - očitna napaka - vezanost na tožbeni zahtevek - prekoračitev tožbenega zahtevka - sklepčnost tožbe - učinek pravnomočne odločbe nasproti strankam - učinek pravnomočnosti sodbe na tretje osebe
S popravnim sklepom ni mogoče odpraviti napak, ki jih storijo stranke pri oblikovanju tožbenega zahtevka, ampak le napake sodišča, ki so nastale pri pisni izdelavi izdane sodbe.
Z zahtevanim popravkom bi sodišče prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek ter odločilo mimo volje toženke, ki je pripoznala postavljeni tožbeni zahtevek in ne obrazložitve tožbe.
V primeru izdaje sodbe na podlagi pripoznave sodišče sklepčnosti tožbe ni ne dolžno ne upravičeno presojati.
motenje posesti - tožba zaradi motenja posesti - motilno dejanje - izdaja začasne odredbe - regulacijska začasna odredba - verjetnost izkazane terjatve - ustrezno sredstvo zavarovanja - nenadomestno dejanje - nadomestno dejanje - naložitev denarne kazni - izkazanost hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - samovolja - sklep o zavarovanju - namen zavarovanja terjatve
Upnik mora navesti ustrezno sredstvo izvršbe, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja, kakršnega je predlagal (enako, kot mora v tožbi postaviti ustrezno oblikovan zahtevek, če želi uspeti).
Kadar je motilno ravnanje možno odpraviti na več načinov, mora tožnik tožencu dopustiti možnost izbire potrebnega ukrepa.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja
Pritožbeno sodišče, kot že v zadevi Psp 283/2019 z dne 30. 1. 2020, opozarja, da je mogoče pravico do zdravljenja v tujini priznati le, če so izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz prvega odstavka 44. a člena ZZVZZ. Pogoj "izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji" je nedoločen pravni pojem, saj vnaprej ne predvideva vseh pravnih položajev. Vsebina norme se zato prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se nanaša. Za interpretacijski argument pravnega standarda o izčrpanosti možnosti zdravljenja ne zadostuje le dejstvo, da je tudi v Sloveniji zagotovljena takšne vrste operacija, temveč je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera.
trditvena podlaga - izbira načina povrnitve škode - ukrepi za zmanjšanje škode - vezanost na zahtevek
Razlaga določbe četrtega odstavka 164. člena OZ, kot določbe, ki določa splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode, torej med zahtevkom na vzpostavitev v prejšnje stanje v naravi in zahtevkom za plačilo denarne odškodnine, je v skladu z novejšo pravno teorijo in sodno prakso. S tem je bilo preseženo stališče starejše pravne teorije in sodne prakse, da je vzpostavitev prejšnjega stanja primarna obveznost odgovorne osebe in da ima ta pravico zahtevati, da sama opravi vzpostavitev prejšnjega stanja, oškodovanec pa mu mora to dovoliti. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi pravilno izpostavilo, da odstop od splošnega pravila, zaradi katerega oškodovanec ne more zahtevati plačila denarne odškodnine, lahko predstavljajo le posebne okoliščine, če bi te opravičevale vzpostavitev prejšnjega stanja, oziroma zaradi katerih plačilo denarne odškodnine ne bi bilo primerno.
Določba četrtega odstavka 243. člena OZ določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Vendar pa zaradi ukrepov zmanjševanja škode (oziroma preprečevanje njenega povečanja) pogodbi zvesta stranka ne sme priti v slabši položaj in je upravičena do povrnitve vseh stroškov, ki ji zaradi takšnih ukrepov nastanejo.
ZŠtip člen 2, 6, 87, 87/1, 92, 92-2, 99, 99/5.. OZ člen 240.. ZUPJS člen 42, 43.
vračilo štipendije - državna štipendija
Po splošni določbi 2. člena ZŠtip-1, so štipendije namenjene spodbujanju izobraževanja in doseganju višje ravni izobrazbe štipendistov, vzpostavljanju enakih možnosti za izobraževanje za deficitarne poklice, spodbujanju mednarodne mobilnosti, doseganju izjemnih dosežkov, odgovornosti študentov za izobraževanje in izbiro izobraževalnega programa, krajšanju dobe in izboljšanju zaposljivosti. Za doseganje namena štipendiranja so z zakonom predpisane obveznosti študenta. Če zakon ne določa drugače, mora štipendist v skladu z 92. členom ZŠtip-1 vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih, ki jih določa zakon. Po 1. odstavka 87. člena ZŠtip-1 se namreč štipendijsko razmerje in prejemanje štipendije podaljša, če štipendist ponavlja letnik zaradi starševstva, opravičljivih zdravstvenih razlogov, izjemnih družinskih in socialnih okoliščin in neizpolnjenih študijskih obveznosti zaradi višje sile. Kljub temu navedeni razlogi niso vgrajeni v 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1, ki ga je potrebno uporabiti za razsojo predmetne zadeve. Določba 5. odstavka 99. člena je dopolnjena šele z novelo ZŠtip-1B z dne 4. 5. 2018, ki je začela veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS, uporabljati za šolsko leto 2018/2019, po njej pa štipendist ni dolžan vrniti prejetih zneskov štipendije, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil ali ne. V besedilu 5. odstavka 99. člena ZŠtip-1 (veljavno pred dopolnitvijo z novelo ZŠtip-1B) gre za pravno praznino, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.
Ugotovljeno pravno praznino je potrebno zapolniti z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teološke razlagalne metode tudi z analogijo legis in uporabo argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti štipendista za pravočasno izpolnitev, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v okoliščinah konkretnega primera sodišče pravilno uporabilo tudi 240. člen OZ.
izredna denarna socialna pomoč - prestajanje zaporne kazni
Stroškov telefoniranja, znamk, pošiljanja pisem, fotokopiranja, itd., upoštevaje, da tožnik v zavodu prestaja zaporno kazen, kjer ima v celoti zagotovljeno preživetje, ni mogoče šteti za izredne stroške, povezane s preživljanjem.
ugotovitev obstoja dedne pravice - uveljavljanje dedne pravice v pravdi - ugotovitev očetovstva - pravica do poznavanja lastnega izvora - predhodno vprašanje - ničnost oporoke - priznanje očetovstva - dokaz očetovstva - pomanjkanje pravnega interesa - sorodstveno razmerje - dediščinska tožba
Očetovstvo je enoten pravni pojem, ki ga ni mogoče deliti po namenu pridobitve ali izgube kakšne pravice ali obveznosti, ki iz njega izvira. Ugotovitev očetovstva z vsemi pravnimi posledicami ureja rodbinska zakonodaja. Ugotavljati ga je dopustno le kot glavno, in ne kot predhodno vprašanje. Neodvisno od tega pa je kot glavno ali predhodno vprašanje vselej dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja.
Za ugotavljanje očetovstva je predpisan poseben postopek, ki pa bi ga lahko sprožil le tožnikov oče. Ta ustreznega zahtevka v takrat veljavnih rokih vse do svoje smrti ni postavil, pravica do ugotavljanja očetovstva pa ni prešla na njegove potomce. Interes otroka (njegova pravici do poznavanja lastnega izvora) lahko pretehta nad interesom pravne varnosti in potrebo po varovanju trajnosti obstoječih družinskih razmerij le v odnosu otrok – starš.
ZGD člen 386, 386/5, 387, 590, 590/3, 590/4, 590/5.
vpis sklepa o prenosu delnic na glavnega delničarja - registrska zapora - predrtje registrske zapore
Utemeljeno pa pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do zatrjevane kršitve pravice delničarjev do obveščenosti, ki jo pritožnika zatrjujeta v zadevah V Pg 113/2019 in V Pg 114/2019. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pritožnika v navedenih tožbah in v ugovorih zoper predlog za vpis predlaganih sprememb v sodni register izpostavila vprašanja, v zvezi s katerimi naj bi jima bila ta pravica kršena v povezavi s petim odstavkom 386. člena ZGD-1 (strani 13-26 tožbe M. in strani 13-17 tožbe F.). Utemeljeno tako očitata sodišču prve stopnje, da verjetnosti, da bi pritožnika (tožnika) s tožbama uspela, ni presojalo na podlagi tožbenih navedb in dokazov v tožbah, temveč je o verjetnosti uspeha sklepalo na podlagi rezultata drugih tožb, ki niso, kot je bilo že ugotovljeno, povsem identične z navedenima tožbama.
Zavarovanec mora za priznanje pravice do invalidske pokojnine hkrati izpolniti pogoj zahtevane pokojninske dobe in še enega izmed pogojev, določenih v 41. členu ZPIZ-2.
dedovanje - prekinitev postopka - dejansko ali pravno vprašanje - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica dediča
Pravdno sodišče je tisto, ki lahko ugotavlja pravo voljo oporočitelja. Sodišče prve stopnje je res v obrazložitvi sklepa zapisalo, da je na pravdo napotilo zaradi pravne narave sporne listine, a vendarle je iz obrazložitve razvidno, da ne gre samo za pravno vprašanje, ampak preplet pravnega z dejanskim vprašanjem.
ponovna odmera starostne pokojnine - prepozna zahteva - rok za vložitev zahteve
Glede na to, da je bila odločba, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, tožniku vročena 19. 7. 2003 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ‑2 pa je tožnik vložil dne 11. 4. 2019, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10-letni rok določen v 183. členu ZPIZ-2, prepozna in jo je pravilno zavrgel.
pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - dogovor o poteku meje - ureditev meje - katastrska meja - dokončno urejena meja v katastrskem postopku - ureditev meje s sodno odločbo - slaba vera - dobra vera - priposestvovalna doba
Dokončno urejena meja v katastrskem postopku ni ovira za sodno ureditev meje, prav tako pa tudi ne za vložitev tožbe zaradi pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.
dobava blaga - plačilo za dobavo blaga in izpolnitev pogodbe - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - pravne posledice zamude - pogodbena kazen - pridržek pravice do pogodbene kazni - pobot medsebojnih terjatev - nasprotna tožba - nesklepčnost nasprotne tožbe - obstoj stvarne napake
Sodišče prve stopnje je odločitev, da tožena stranka nima pravice do pogodbene kazni, utemeljilo na ugotovitvi, da je v tistih primerih, v katerih je tožena stranka izpolnitev z zamudo sprejela, opustila dolžnost, ki izhaja iz petega odstavka 251. člena OZ. Sodišče je ugotovilo, da je v spornem obdobju nekaj mesecev, od 107 naročil tožeča stranka zamujala pri 102 dobavah in zaključilo, da bi morala ob vsaki sprejeti dobavi posebej tožena stranka tožeči stranki takoj sporočiti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, česar pa ni storila. Upoštevalo je tudi vse okoliščine primera in sicer, da je tožena stranka pogodbeno kazen tožeči stranki obračunala več kot pet mesecev od prvih naročil in da je večino dobav, čeprav so bile izvedene z zamudo, tožena stranka tožeči stranki plačala, ne da bi ji plačilo znižala za pogodbeno kazen.
Tožena stranka je res sprejela tudi zadnjih šest dobav z zamudo, ki pa jih ni plačala. Glede teh je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da za njih tožena stranka ni bila upravičena zaračunati pogodbeno kazen, ker tožeči stranki ni vsakokrat nemudoma sporočila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Tega res ni storila ob vsaki dobavi posebej, vendar so za presojo, da je tožena stranka zadostila zahtevam iz petega odstavka 251. člena OZ, zadoščala naslednja ugotovljena dejstva: plačilo zadnjih dobav z zamudo je tožena stranka zavrnila zaradi pobota z zaračunanimi pogodbenimi kaznimi, na zaračunanje pogodbene kazni je bila tožeča stranka opozorjena dne 9. 12. 2015 in tudi predhodno z elektronskimi sporočili z dne 11. 9. 2015, z dne 15. 9. 2015 in z dne 5. 10. 2015. Glede zamud pri šestih neplačanih dobavah blaga je torej tožeča stranka nedvomno lahko vedela, da bo tožena stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamud.
Tožeča stranka ni zatrjevala, še manj dokazala, da bi konkretno pozvala toženca k omogočanju souporabe nepremičnine. Samo solastnik, ki proti svoji volji solastne stvari ne more uporabljati, ima pravico do ustreznega nadomestila (uporabnine). Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, bi morala dokazati, da nepremičnine proti svoji volji ne uporablja in da je toženka okoriščena zaradi uporabe njenega dela. Tožena stranka tudi ni bila dolžna posebej tožeči stranki predlagati načina souporabe nepremičnine. Kot je bilo ugotovljeno, je sodišče prve stopnje povzelo izpoved toženca iz prejšnjega postopka P 72/2011, da se je pripravljen dogovoriti glede uporabe nepremičnine, kakor bi (mišljeno tožeča stranka) želeli. Torej toženec načeloma ni imel zadržka, da ne bi omogočil tožeči stranki souporabe nepremičnine. Glede na dokazno breme tožeče stranke ji niti ni bil dolžan dati konkretnega predloga. V ugotovljenih dejanskih okoliščinah zato ni utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - sporazum o delitvi skupnega premoženja - prikrita pogodba - darilna pogodba - prenos lastninske pravice na nepremičnini - oblikovanje tožbenega zahtevka - dajatveni in oblikovalni tožbeni zahtevek - ugotovitveni tožbeni zahtevek
Tožnica zatrjuje, da je na podlagi Sporazuma prišlo do neodplačnega (neekvivalnentnega) prenosa lastninske pravice na spornih nepremičninah. Izpodbija ravno pravne posledice (učinke) tega dejanja. Tožba je torej pravilno usmerjena na del Sporazuma, ki naj bi bil po svoji resnični vsebini darilne narave.
Ni treba, da bi tožnica uveljavljala še ugotovitveni zahtevek glede obstoja darila, saj se izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj uveljavlja z oblikovalnim (in v določenih primerih dajatvenim) tožbenim zahtevkom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00032715
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 273, 273/1, 273/1-3. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - nujnost izdaje začasne odredbe - preprečitev uporabe sile - fizično nasilje - odpoved zakupne pogodbe - izročitev zemljišča v posest - nova dejstva in dokazi - izredne razmere - epidemija - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - kumulativno izpolnjevanje pogojev
V konkretnem primeru ni relevantne povezave med tožbenim zahtevkom in dogodki, ki jih tožeča stranka opisuje v pritožbi, ter zahtevanim zavarovanjem. Takojšnje izročitve zemljišč (ki jih je tožnica sama celo že zasedla pred kakršnokoli sodno odločitvijo) in prepovedi njihovega obdelovanja pojmovno ni možno povezovati ne s povzročanjem ne z odvrnitvijo nasilja.
Epidemija COVID 19 sicer res bistveno otežuje osebno komunikacijo med subjekti, vendar pa v tem času drugi načini komunikacije (telefon, elektronska pošta, faks) niso onemogočeni.
Sklicevanje na epidemijo koronavirusa (COVID-19) in splošno znano priporočilo o umivanju rok ne zadošča za izkaz nenadomestljive ali zelo težko nadomestljive škode zaradi prekinjene dobave tople vode. Drži, da je za preprečevanje okužb s koronavirusom (in tudi drugih okužb) priporočeno pogosto umivanje rok, vendar ni nujno, da se pri tem vedno uporablja topla voda, saj priporočila strokovnih institucij omenjajo le umivanje z milom in vodo.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik zahteva izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe, s katero je zahtevek dejansko v celoti izčrpan in doseženo pravno varstvo, do katerega je tožnik sicer upravičen šele po izvedenem kontradiktornem postopku. Pri izdajanju takšnih začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, zato je treba zelo omejevalno razlagati pojme „grozeče nasilje“ in „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda“. Regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati, če upnik izkaže zgolj, da mu grozi težko nadomestljiva škoda ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ali nobenih posledic