pomotni vpis - poprava pomotnega vpisa - zemljiškoknjižni postopek - ugotovitev obstoja služnostne pravice - izbrisna tožba - materialnopravno napačna vknjižba - skupna lastnina - odstop zadeve drugemu sodišču - vezanost sodišča na tožbeni zahtevek
Pritožnica utemeljeno opozarja, da je trdila, da je sporna vknjižba napačna iz materialnopravnega razloga in s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega ZK stanja. V obravnavanem primeru to pomeni, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti (le) na navedbo (pravzaprav domnevo) tožeče stranke, da je skupno lastnino vzpostavil računalniški program, poleg tega pa stranki ni mogoče odvzeti pravice, da se odloči o njenem tožbenem zahtevku. Sodišče ni vezano na trditve, ampak na tožbeni zahtevek, o katerem mora odločiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00036020
ZZZDR člen 51, 51/2, 56, 56/2, 56/3, 61. ZPP člen 154, 154/2, 165, 165/2, 214, 214/2, 285, 311, 339, 339/2, 339/2-15, 358, 358-5. OZ člen 190, 378, 378/1. SPZ člen 48. ZOR člen 210.
ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - skupno premoženje zakoncev - prenehanje življenjske skupnosti - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja bivšega zakonca po razvezi zakonske zveze - oblikovanje tožbenega zahtevka - ugotovitveni zahtevek - dajatveni zahtevek - nesklepčen zahtevek - zakonske zamudne obresti - načelo realne subrogacije - sodna praksa - kupnina - denarna sredstva - delitev skupnega premoženja - odplačevanje kredita - solidarna odgovornost zakoncev za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - poslovni delež v gospodarski družbi - tržna vrednost poslovnega deleža - simbolična vrednost - pravna narava pogodbe - namen strank - obligacijska pravica - zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - opustitev dokazne ocene izvedenih dokazov - nastanek terjatve - zapadlost zahtevka - darilo enemu od zakoncev - približno enak uspeh strank
V sodni praksi ni sporno, da je načelo realne subrogacije mogoče uporabiti tudi v primerih, ko eden od zakoncev po prenehanju zakonske zveze nedovoljeno razpolaga s skupnim premoženjem. Dopušča se ugotovitvene zahtevke, da skupno premoženje predstavljajo določena denarna sredstva.
Ker tožnica zoper toženca, ki je nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem, ni postavila dajatvenega zahtevka, ampak ugotovitvenega, o kakršnikoli zamudi, katere posledica bi bile lahko zamudne obresti, (še) ni mogoče govoriti.
Pri razliki med kupnino in ugotovljeno tržno vrednostjo prodanega poslovnega deleža gre za znesek, za katerega je bilo oškodovano skupno premoženje. V takem primeru pa lahko v skupno premoženje (poleg kupnine) spada le obligacijska pravica, to je odškodninska terjatev do toženca v višini te razlike, ne pa znesek v tej višini.
ZPP člen 286, 286/1, 337, 337/1, 337/3, 458, 458/1.
postopek v sporu majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - ugovor zastaranja (šele) v pritožbi - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - plačilo obveznosti
Tožena stranka v postopku na prvi stopnji zastaranja ni ugovarjala niti ne navede v pritožbi, zakaj tega ni storila. Pritožbeno sodišče zato tega ugovora ne more upoštevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - FINANČNO POSLOVANJE - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO
VSL00035941
ZST-1 člen 1, 1/3, 12a, 12a/5.
zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - kratkoročna plačilna nesposobnost - možnost poplačila terjatve - neizterljive terjatve - dolžnik v stečaju - trditveno in dokazno breme - podatki AJPES - davčni dolg
Trditveno in dokazno breme za nemožnost vnovčenja kratkoročnih sredstev, ki jih izkazujejo podatki AJPES, je na predlagateljici taksne oprostitve, ki pa tega bremena ni zmogla.
ZIZ člen 102, 134. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDoh-2 člen 37.
odgovornost dolžnikovega dolžnika za opuščeno odtegnitev in plačilo - letni dodatek k pokojnini - varstveni dodatek - dodatno zavarovanje - premija - prednostno poplačilo - administrativna prepoved - rubljiva sredstva - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V zvezi z upoštevnostjo prejemkov iz naslova varstvenega in letnega dodatka je sodišče obrazložilo, da je sicer sodna praksa v obdobju pred uveljavitvijo novele ZIZ-J v nekaj primerih res zavzela stališče, da ta dva dodatka ne predstavljata prejemkov, ki bi bili izvzeti iz izvršbe. Vendar pa je šele od uveljavitve novele ZIZ-J v zakonu izrecno določeno, da je treba sklep o izvršbi izvršiti za vse v 37. členu Zakona o dohodnini naštete prejemke, in sicer na način, da se ti pri izvršitvi sklepa seštejejo in se sklep izvrši z upoštevanjem omejitve iz 102. člena ZIZ. Omejitve izvršbe po dotedanjem zakonskem besedilu so se nanašale le na plačo (smiselno pokojnino), in ker je bil v predlogu za izvršbo s strani upnice predlagan rubež 2/3 pokojnine in je bila zgolj v tem obsegu izvršba s sklepom z dne 14. 3. 2003 tudi dovoljena, dolžnik po mnenju sodišča ne more odgovarjati po 134. členu ZIZ, če je izvrševal sklep o izvršbi na način, kot je to določal 102. člen ZIZ pred uveljavitvijo navedene spremembe, saj to, ali lahko sklep o izvršbi izvrši tudi za druge prejemke, do uveljavitve novele ZIZ-J v zakonu ni bilo dovolj jasno opredeljeno.
Dolžnik je mesečne premije dodatnega zdravstvenega zavarovanja plačeval (pretežno) iz nerubljivega dela prejemkov A. A., to pa smiselno izhaja tudi iz dolžnikovega ugovornega in pritožbenega vztrajanja, da sklepa o izvršbi ni mogel realizirati, ker A. A. rubljivih dohodkov niti ni prejemal. Do vprašanja, kako (če sploh) je dejstvo, da so bile premije odtegnjene iz nerubljivega dela pokojnine, vplivalo na položaj upnice in na njeno možnost realizacije oziroma poplačila preživninske terjatve iz pokojnine A. A. ter na morebitno odgovornost dolžnika za neodtegnjene zneske po 134. členu ZIZ, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.
Izhodišče sodišča prve stopnje, da se v primeru, kadar sodišče tožbo zavrže zaradi odpadlega pravnega interesa, šteje, da je tožeča stranka v pravdi propadla in je dolžna nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške, je pravilno in skladno s sodno prakso v podobnih primerih.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034487
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/2, 267/3. URS člen 22. Direktiva 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju člen 35. ZZavar člen 83, 83/1, 83/1-4. OZ člen 86.
zavarovalna pogodba - pogodba o življenjskem zavarovanju - ničnost pogodbe - ničnost kot skrajna sankcija - pravica do odstopa od pogodbe - obvestilo zavarovalnice - pojasnilna dolžnost - predhodno vprašanje Sodišču Evropske unije - predhodno vprašanje glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava evropskih skupnosti
Ničnost celotne pogodbe ne bi bila ustrezna sankcija za kršitev tožničine pravice do pouka o možnosti za odstop od pogodbe, predvsem ne v primeru, če podani pouk ni (povsem ustrezen in) pravočasen. V tem oziru pritožbeno sodišče pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da bi se v primeru nepravočasnega pouka pravica stranke do odstopa od pogodbe le ustrezno podaljšala, saj je bistvo ureditve v zagotovitvi, da zavarovalec prejme jasno informacijo glede pravice do odstopa in da ima na tej podlagi možnost omenjeno pravico (ob ustrezno dolgem razmisleku 14 do 30 dni) tudi izkoristiti.
Sodišče EU je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb in veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije, kar pomeni, da je namen oziroma smisel postavitve predhodnega vprašanja Sodišču EU v iskanju razlage (nejasne) evropske določbe (Sodišče EU je pristojno za odločanje o razlagi ali veljavnosti akta Unije, za razlago nacionalne zakonodaje pa je pristojno izključno nacionalno sodišče; primerjaj 267. člen PDEU). Ker v konkretnem primeru ne gre za to, pritožbeno sodišče potrebe po zahtevi za izdajo predhodne odločbe, katerega smisel je v preprečevanju napačne interpretacije evropskega prava oziroma v razjasnitvi kakšnega vidika razlage prava Unije, ne vidi. Nepomembno pa ni niti dejstvo, da pritožba omenjene zahteve ne utemeljuje niti z navedbami o tem, s kakšnim vprašanjem o evroskladni razlagi sporne določbe evropske direktive naj bi se bilo nacionalno pritožbeno sodišče dolžno obrniti na Sodišče EU.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odjava iz zavarovanj - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da verjame tožniku, da ni napisal iz izročil toženi stranki sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na ZDR-1, ki v prvem odstavku 83. člena določa, da lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Po določbi 87. člena ZDR-1 pa mora biti redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki. Ker tožnik odpovedi ni podal, ga je tožena stranka nezakonito odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj na podlagi odpovedi, ki jo je za tožnika sestavila sama in je ni podpisal tožnik.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3/3.
prevoz na delo in z dela - povračilo stroškov prevoza - javni prevoz - kilometrina - najkrajša pot - dejavnost trgovine
Glede na določbo 72. člena v spornem obdobju veljavne KP dejavnosti trgovine/2014 je za odločitev o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika bistveno, ali je obstajal prevoz po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev. Odgovor na vprašanje, kdaj se šteje, da obstaja javni prevoz najkrajših relacijah rednih linijskih prog, je povezan z vprašanjem, kdaj je javni prevoz ustrezno zagotovljen. Pri tem bi bilo po analogiji primerneje uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za tožnika, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev. Po tej določbi aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 208. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - službeno potovanje - kraj opravljanja dela
Poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, niso poti na redno delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. ZDR-1 je v 31. členu določil, da je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela. Zato ni mogoče upoštevati zavzemanja tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikove poti na odrejena delovišča za službene poti, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.
Iz zakonske določbe prvega odstavka 132. člena ZDR-1 in sodne prakse jasno izhaja, da način prenehanja delovnega razmerja z vidika upravičenosti do odpravnine ob upokojitvi ni bistven. Tako ni podlage, da bi delavcu, ki mu delovno razmerje preneha po zakonu (oziroma ker mu je kot sodniku bila izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije po sklepih disciplinskega sodišča), odrekali pravico do odpravnine ob upokojitvi zaradi načina prenehanja delovnega razmerja (sodniške funkcije). Z vidika upravičenosti do te odpravnine sta določena (le) dva pogoja, da delavcu (sodniku) delovno razmerje (sodniška funkcija) preneha in da se naslednjega dne upokoji. Ta dva pogoja pa sta v primeru toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi izpolnjena.
ZKP člen 35, 35/1, 35/2, 35/3. ZS člen 104, 104/2, 116.
predlog za prenos krajevne pristojnosti
Po presoji višjega sodišča dejstvo, da je v predmetni zadevi oškodovanec A. A., okrajni sodnik in predsednik Okrajnega sodišča v B. B., ki sodniško funkcijo opravlja tudi na kazenskem področju, upoštevaje, da sta očitani kaznivi dejanji bili storjeni še na škodo C. C., sodnice na Okrožnem sodišču v B. B., D. D., vodje Okrožnega državnega tožilstva v B. B., in mag. E. E., odvetnika v B. B., utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v B. B., ki je po splošnih pravilih pristojno odločati v predmetnem kazenskem postopku. Da bi se takemu dvomu izognili, je višje sodišče za izvedbo kazenskega postopka določilo drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer Okrajno sodišče v Mariboru.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3/3.
povračilo stroškov prevoza - dejavnost trgovine - prevoz na delo in z dela - najkrajša pot - javni prevoz - kilometrina
Za odločitev o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika je bistveno, ali je obstajal prevoz po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev (72. člen kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine iz leta 2014). Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine je torej izjema, zgolj če javnega prevoza ni oziroma ni ustrezno zagotovljen, pri čemer je potrebno izjeme razlagati restriktivno. Neustrezen bi bil javni prevoz v primeru, ko bi npr. šlo za dolgo čakanje prevoza na delo. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo v konkretnem primeru za rešitev, kdaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, potrebno uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za tožnika, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev in delavcev v gospodarstvu, konkretno tožnika, ki dela v dejavnosti trgovine. Po tej določbi aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro časovne izgube v eno smer.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033800
SPZ člen 66, 66/1, 67, 67/2, 67/5, 115, 117, 117/1, 118, 118/2. SZ-1 člen 9, 9/3.
etažna lastnina - dejanska etažna lastnina - solastnina - navidezna solastnina - poslovna stavba - stroški upravljanja - stroški vodenja rezervnega sklada - izredno upravljanje - redno upravljanje - večinsko soglasje etažnih lastnikov - funkcionalna celota - promet z nepremičnino - zemljiškoknjižno stanje - sklenitev pogodbe - solastniški delež
Odgovor na vprašanje obstoja (dejanske) etažne lastnine je pomemben zaradi različnih pogojev za veljavnost posla določitve upravnika po Stvarnopravnem zakoniku. Če gre namreč za solastnino, se določitev upravitelja stvari šteje za posel, ki presega okvire rednega upravljanja s stvarjo, zato je za njegovo veljavnost potrebno soglasje vseh solastnikov. Če pa gre za etažno lastnino, predstavlja določitev upravnika posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev. SPZ dejanske etažne lastnine ne ureja, jo pa ureja Stanovanjski zakon, ki v tretjem odstavku 9. člena določa, da določbe glede upravljanja veljajo tudi za večstanovanjske stavbe, v katerih je vzpostavljena dejanska etažna lastnina, posamezni deli pa še niso vpisani v zemljiško knjigo. Določbe SZ-1 sicer ne veljajo za poslovne stavbe, vendar pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da dejanska etažna lastnina ne bi bila mogoča tudi na poslovnih stavbah.
Sodišče prve stopnje je pojasnilo svojo odločitev s sistematičnimi in logično sklenjenimi argumenti, v nobenem delu tudi ni prišlo v nasprotje s samim seboj. Zgolj zato, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso zapisani tudi (sami po sebi) vsebinsko prazni argumenti, kot so "da je priča prepričljivo izpovedala" ali "da je sodišče poklonilo vero", še ne pomeni, da dokazna ocena ni bila skrbna ali da je pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je tako utemeljilo nekonsistentnosti v navedbah tožeče stranke, ki so vodile v to, da je verjelo navedbam tožene stranke in izpovedbam njenih zaposlenih. Posledično višje sodišče ne dvomi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.
upniki kot upravičeni predlagatelji za začetek postopka prisilne poravnave - začetek postopka prisilne poravnave - redni posli v zvezi z opravljanjem dejavnosti - omejitev dolžnikovih poslov - nadzor nad poslovanjem - soglasje sodišča k poslom dolžnika - soglasje stečajnega sodišča
Soglasje sodišča za najem posojila je odvisno od namena koriščenja posojila. Da je ta skladen z dopustnim namenom iz prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP, ne izhaja samo iz dolžnikovega predloga, temveč tudi iz upraviteljevega mnenja. Nadzor nad črpanjem posojila oziroma porabo le-tega za dovoljen namen bo izvajal upravitelj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00034326
OZ člen 133, 239. SPZ člen 207. ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZGD-1 člen 623, 623/4. ZIZ člen 272, 272/1.
opustitveni zahtevek - odškodnina - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - nedopustno ravnanje - vzročna zveza - deljena odgovornost - oddelitev družbe - prenosna družba - delitveni načrt - pravno nasledstvo - odstop terjatve v zavarovanje - bodoče terjatve - dokazni standard za izdajo začasne odredbe - dokazni standard v pravdnem postopku - izvedensko mnenje - dejansko in pravno vprašanje - očitek protispisnosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Posledično ugotovitve glede vzročne zveze pravzaprav niti niso pomembne, saj je za obstoj odškodninske odgovornosti zahtevana kumulativna izpolnitev vseh njenih predpostavk.
Glede obstoja pravnega nasledstva je izvedenec ugotovil: da družbi K., d. o. o., in M., d. o. o., ki sta nastali z oddelitvijo od prenosne družbe (L., d. o. o.) aktivno poslujeta (izvedenec je ugotovil tudi obseg prenesenega premoženja), medtem ko je bil za prenosno družbo vpisan začetek postopka za izbris iz sodnega registra brez likvidacije, ter da je bil glede na dostopne podatke ključni del dejavnosti prenosne družbe prenesen že ob oddelitvi tožeče stranke (K., d. o. o). Na podlagi izvedenčevih dejanskih ugotovitev je nato sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni sklep, da ta dejstva dokazujejo obstoj pravnega nasledstva tožeče stranke za obveznosti prenosne družbe.
Protispisnost se po jasnem stališču sodne prakse nanaša zgolj na tehnično napako v povzemanju vsebine dokazov in ne na nasprotovanje dokazni oceni.
Upnik je opravil pisne poizvedbe pri ZZZS ter pridobil uradni podatek o dolžničini zaposlitvi (obveznih zdravstvenih zavarovanj iz naslova zaposlitve). Šele po pridobitvi tega podatka je lahko sprejel odločitev o pripravi predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.
V tem kontekstu je šlo za predhodno in samostojno storitev odvetnika, zato ni pravilno stališče izpodbijanega sklepa, da so te poizvedbe že zajete v določbah OT, ki urejajo vložitev predloga za izvršbo oziroma nadaljevanje izvršbe.
Obtožencu se očita storitev kaznivega dejanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe. Izvajanje posla pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti, torej tudi plačilo v dogovorjenih rokih ob zapadlosti. Preslepitev v primeru zakonskega znaka po prvem odstavku člena 228 KZ-1 pa je mogoča le v obdobju, ko bi konkretna zaveza storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, med temi zavezami pa je tudi plačilo računa ob zapadlosti.
Iz sodbenega izreka izhaja očitek o storitvi kaznivega dejanja med izvajanjem pogodbe, kar je ob povzemanju abstraktnih znakov tega kaznivega dejanja konkretizirano z navedbo časa, ko je obtoženec naročil pri oškodovani družbi izdelavo PZI, to je v drugi polovici leta 2009, račun za izdelavo PZI, ki je bil izstavljen 15. 2. 2012 pa je zapadel 16. 3. 2012. Tak časovni okvir pa po vsebini pomeni čas izvajanja pogodbenih obveznosti, zato je nepravilno zatrjevanje pritožbe o zastaranju kaznivega dejanja (najkasneje 9. 2. 2020). Zaradi izpolnjevanja pogodbenih zavez v dogovorjenih rokih, torej plačila računa, ki je bil izdan 15. 2. 2012 in je zapadel 16. 3. 2012 zato še ni moglo priti do zastaranja, kajti preslepitev je namreč mogoča le v obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca morala biti izpolnjena, to pa je pred zapadlostjo izdanega računa, v konkretnem primeru pred 16. 3. 2012.
Med zavezano in oškodovano družbo bila v zvezi z izdelavo PZI sklenjena sodna poravnava (pravnomočen izvršilni naslov), se prvo sodišče ob dejstvu, da se storitev kaznivega dejanja sedaj očita obtožencu, kot fizični osebi, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja direktor in družbenik zavezane družbe, ne pa gospodarski družbi, kot pravni osebi, zoper katero je bil z isto odločbo ustavljen kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja, ni ukvarjalo z ugotavljanjem instituta spregleda pravne osebnosti, ki je izjema od pravila, da družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti družbe. Zato ima pritožba prav, da je prvo sodišče s tem, ko je v tem kazenskem postopku oškodovani družbi prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini glavnice 41.400,00 EUR kršilo drugi odstavek člena 105 ZKP, v skladu s katerim bi glede na ugotovljena dejstva moralo oškodovano družbo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo.
ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00033470
ZFPPIPP člen 300, 305, 305/2, 308, 312, 313, 314, 314/1, 314/3. URS člen 26.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic - ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi - ločitvena pravica - izpodbijanje izločitvene pravice - posebna pravila v stečaju - tožba za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - uveljavitev prerekane zavarovane terjatve ali ločitvene pravice v pravdi - izpodbijanje ločitvene pravice, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova
Terjatev pravdnih stroškov, ki so bili upniku prisojeni v pravdnem postopku po tožbi dolžnika proti upniku (Republika Slovenija) zaradi plačila odškodnine na podlagi 26. člena Ustave, ni terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP.
Pravilo iz drugega odstavka 305. člena ZFPPIPP se uporablja tudi pri terjatvah iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP.
Terjatev stroškov upravne izvršbe in glob, o katerih je organ odločal po uradni dolžnosti, kot izhaja iz priloženih izvršilnih naslovov, je terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP.
Upravne odločbe MOP, ki jih upnik navaja, so izdane v postopku javnega naročanja izbiranja ponudnika za odstranitev odpadkov. Tako prijavljena terjatev predstavlja strošek odstranitve odpadkov in ni terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP.