Pritožbene trditve, da dolžnica ni imela namena komurkoli škodovati ali se okoristiti z zadolževanjem pri upniku, niso relevantne. Za obstoj zakonske ovire za odpust obveznosti po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP zadostuje že lahkomiselnost ravnanja, ki je privedlo do prekomernega zadolževanja dolžnice. Ta pa se je odrazila v njenem pričakovanju plačila njenega dolžnika zgolj na podlagi njegovih ustnih zagotovil, kot sama navaja v pritožbi "mu je verjela na besedo, ko ji je zatrjeval, da bo dolgove poplačal". Prenehanje ažurnega poplačila dolgov njenega dolžnika glede na predhodna redna plačila, na podlagi katerih je tudi dolžnica sama lahko izpolnjevala svoje obveznosti do upnika, je bil dolžnici, ki je bila odvisna od poravnavanja obveznosti njenega dolžnika, lahko zadosten signal k ukrepanju, če že ne k prisilni izterjavi že zapadlih dolgov pa k prenehanju sprejemanja naročil transportnih storitev. V nasprotnem primeru je dolžnica soglašala s posledico njenega nadaljnjega zadolževanja pri upniku, ne da bi za to imela kritje v izpolnjevanju obveznosti njenega dolžnika. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da dolžnica kljub zavedanju lastnega finančnega stanja in rizika poslovanja ni storila nič, da bi preprečila večanje dolga.