Tožnik je določenega dne pri toženi stranki opravljal konkurenčno dejavnost, to je posek in spravilo lesa do kamionske ceste, ki ga je pri toženi stranki naročil drug zaposleni. Ker tožnik ni imel pisnega soglasja tožene stranke, tj. zakonitega zastopnika direktorja, takšne dejavnosti v času zaposlitve pri toženi stranki kot samostojni podjetnik (s t. i. „popoldansko obrtjo“) ni smel opravljati in je njegovo ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 39. člena ZDR-1, ki ureja konkurenčno prepoved. To pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. Poleg tega je tožnik s tem, ko je v dogovoru z nadrejenim poskušal toženo stranko zavesti v podpis naročilnice, ki jo je izpolnil nadrejeni, izpolnil zakonske znake poskusa goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1, zato je podan tudi utemeljen razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpolnjen je tudi pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil konkurenčno prepoved ter v sodelovanju z nadrejenim delavcem poizkusil spraviti toženo stranko v zmoto, da bi mu neupravičeno izplačala znesek za delo, ki ga je opravil kot delavec, zaposlen pri toženi stranki in ne kot samostojni podjetnik, zato vsebina in teža kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožnika pomenita izgubo zaupanja tožene stranke. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - naknadno plačilo prispevkov - vštevanje obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo
V socialnem sporu je mogoče zadevo presojati le ob upoštevanju pravno relevantnega dejanskega stanja, kakršno je obstajalo do konca upravnega postopka. Torej največ do datuma izdaje drugostopenjske odločbe. Zavarovanje, za katero je zavarovanec sam zavezanec za prispevek, je v pokojninsko dobo vštevno le, če so plačani prispevki. Ker do dokončnosti predsodnega postopka prispevki za sporno obdobje niso bili poravnani, tega obdobja ni mogoče upoštevati niti v sodno socialnem sporu. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.
solidarnostna pomoč - izpolnjevanje pogojev - invalid III. kategorije invalidnosti - delo s polovičnim delovnim časom - minimalna plača
V skladu z 2. odstavkom 13. člena Aneksa h KPND je do solidarnostne pomoči upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače. Tožnik je kot invalid III. kategorije invalidnosti delal s polovičnim delovnim časom. Ker je minimalna plača določena kot najnižje plačilo za polni delovni čas, jo je potrebno zaradi primerjave z dolžino tožnikovega delovnega časa in plačilom deliti na polovico. Tožnikova osnovna plača za polovični delovni čas je višja od polovice minimalne plače, zato tožnik ni upravičen do solidarnostne pomoči.
stroški postopka - dopolnilni sklep - preizkus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti
V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili tožeči stranki priznani previsoki stroški zato, ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno in v skladu z ZOdvT izračunane potrebne stroške tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je bil del teh stroškov (in celotna sodna taksa) tožniku že prisojen v uvodoma citirani V. točki sodbe in sklepa opr. št. VI Pd 630/2011 z dne 5. 9. 2014. Zato je že prisojene stroške v višini 168,05 EUR potrebno odšteti od stroškov, priznanih tožniku z izpodbijanim sklepom (z dne 23. 6. 2015) v višini 491,75 EUR, tako da je tožnik upravičen le še do razlike v višini 323,70 EUR. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1415/2014 tako v izreku kot tudi v obrazložitvi izrecno zapisalo, da mora sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno odmeriti stroške postopka in tožeči stranki prisoditi še morebitno razliko nad že prisojenim zneskom stroškov postopka v V. točki izreka sodbe, vendar je sodišče prve stopnje (očitno pa tudi tožena stranka, ki tega dejstva v pritožbi ne omenja!) ta napotek prezrlo in očitno štelo, da je bila z razveljavitvenim sklepom razveljavljena celotna odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe, čeprav ni bila.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo - zavrženje zahteve
O enakem zahtevku za izplačilo nadomestila začasne zadržanosti od dela v spornem obdobju je bilo že pravnomočno odločeno in se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. To pomeni, da je podan dejanski stan iz 4. točke 129. člena ZUP in da je toženec zahtevo pravilno zavrgel. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da odločba Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi učinkuje zgolj v zadevi, v kateri je bila izdana. Odločba Ustavnega sodišča št. Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013, ki je bila vložena v zvezi z ustavno pritožbo druge osebe in ne tožnika, se nanaša na drug sodni postopek. Odločitev o ustavni pritožbi se zato ne more šteti za spremembo pravne podlage tudi za tožnika. Poleg tega zakonodaja, na dan, ko je tožnik vložil nov predlog za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela, ni bila spremenjena in tudi ni bila spremenjena ob izdaji izpodbijanih upravnih aktov.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - organizacijski razlog
Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Sodišče pa nima pravice, da se spušča v presojo organiziranosti dela pri toženi stranki, saj je to v avtonomni pristojnosti delodajalca, pri čemer je direktor tožene stranke tisti, ki ima največji vpogled v poslovanje ter v potrebe tožene stranke po prilagajanju delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oprlo na izpovedbe prič, ki kot take nimajo pravice, da odločajo o razlogih reorganizacije, ne pa na izpovedbo direktorja, ki je na naroku za glavno obravnavo obrazložil svojo odločitev glede reorganizacije dela pri toženi stranki. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – začasna zdravstvena nesposobnost za opravljanje nalog
Storilka nalog ne more opravljati brez zdravniškega pregleda, s katerim bi bilo ugotovljeno, da je te naloge sposobna opravljati. Glede na to, da so po navedbah storilke pri njej podani zdravstveni razlogi, zaradi katerih še eno leto ne bo sposobna za opravljanje nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, po šestem odstavku 19. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pa rok v katerem morajo biti naloge opravljene ne sme biti krajši od enega in ne daljši od treh mesecev, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zakon namreč ne omogoča odložitve opravljanja nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti za nedoločen čas.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, saj je še vedno v polnem delovnem času zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami. Ker pri tožniku ni izkazano takšno bistveno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, da bi pri njem šlo za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014893
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3, 179, 179/1, 179/2. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - višina odškodnine
Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki, in sicer na usposabljanju pri streljanju s puško, ko je zaradi poka puške prišlo do poškodbe sluha v levem ušesu. Avtomatska puška, ki jo je uporabljal tožnik v spornem času, je nevarna stvar, iz katere ob redni uporabi in običajni pazljivosti izhaja povečana nevarnost za okolico. Streljanje s to puško pa predstavlja nevarno dejavnost, ki pomeni tveganje za okvaro sluha, ki je večje od običajnega. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.
OZ člen 255, 256, 257. ZDR člen 130, 130/1. ZPP člen 325, 325/1.
izvršba na plačo - stalni prejemki iz delovnega razmerja - stroški prehrane med delom - odločitev o delu predloga - dopolnilni sklep
Upnica z izvršbo ne more poseči na dolžniku neizplačane zneske malice, pravice iz delovnega razmerja, med katere v skladu s prvim odstavkom 130. člena ZDR-1 sodi tudi pravica do povračila stroškov za prehrano med delom, pa lahko proti svojemu delodajalcu uveljavlja le delavec, torej dolžnik. Vsekakor pa dolžnici ostaja možnost vložitve tožbe zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj, v smislu določb 255. in 256. člen OZ, da je dolžnik zaradi opustitve uveljavljanja svojih pravic do delodajalca, poslabšal svojo zmožnost poplačila obveznosti do upnikov in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti, pri čemer mora biti upoštevan rok iz 257. člena OZ.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnici pripada državna štipendija od 1. 4. 2013 do 30. 5. 2013. V prvem odstavku 32. člena ZUPJS je določeno, da pripada upravičencu državna štipendija iz 4. točke 5. člena ZUPJS od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Ker je tožnica vlogo za uveljavljanje pravice do državne štipendije vložila 19. 4. 2013, ji skladno s citirano določbo državna štipendija pripada od 1. 5. 2013 do 30. 5. 2013.
Tožniku je bil ob upokojitvi glede na ugotovljeno pokojninsko osnovo po veljavnih predpisih priznan najvišji možni odmerni odstotek od pokojninske osnove (v višini 85 % pokojninske osnove). Glede na pokojninska obdobja iz časa pred 1. 1. 2000 tudi na podlagi določb ZPIZ-1 tožniku ne more biti priznan višji odmerni odstotek pokojnine, če mu je bil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 priznan najvišji odstotek po v času odmere pokojnine veljavnem zakonu. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem odmernem odstotku (v višini 91 % pokojninske osnove) ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vročitev odpovedi - sodna razveza - invalidska upokojitev
Tožena stranka ni dokazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici pravilno vročena. Ker tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena, ni mogla učinkovati, zaradi česar je prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonito.
Po 118. členu ZDR-1 lahko sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ugotovitvi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno odškodnino. V konkretnem primeru, ko je bila tožnica invalidsko upokojena, ne bi mogla uveljavljati pravice do vrnitve na delo, zato tudi ni podlage za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR-1.
Toženec (delavec) je določenega dne pred zaključkom delovnega časa v službeno vozilo natočil napačno gorivo in s tem toženi stranki (delodajalcu) povzročil škodo v višini plačanega goriva. Njegovo ravnanje je bilo hudo malomarno. Od vsakega voznika službenega vozila se pričakuje, da bo z vozilom ravnal kot skrben gospodar. Toženec pa s tem, ko je v vozilo natočil bencin namesto diesela, ni ravnal kot skrben gospodar. Zato je podana odškodninska odgovornost toženca za nastalo škodo.
ZJU člen 140. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 47. ZDR-1 člen 7, 7/4. OZ člen 131.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine
Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (konflikt z nadrejenim določenega dne; nevabljenje na skupne sestanke; odvzem delovnih nalog; uvedba postopka izredne odpovedi; uvedba disciplinskega postopka, idr.) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
invalid III. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožnici je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti, ne pa do popolne izgube delovne zmožnosti. Tožnica je namreč s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. S tem je izpolnjen dejanski stan po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega je sodišče tožnico pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve.
priznanje štipendije - Zoisova štipendija - stvarna pristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka
Stroški postopka po ZUP so vezani na postopek o določeni upravni stvari in so del odločbe o glavni stvari, lahko pa se o stroških postopka odloči s sklepom, vendar mora biti to v odločbi o glavni stvari navedeno. V obravnavanem primeru je bila sporna dodelitev štipendije in vračilo prejetih štipendij. Ker so v tem postopku pred prvostopenjskim sodiščem ostali sporni le stroški postopka, se stvarna pristojnost določi po vsebini glavne stvari. Glavna stvar pa se nanaša na pravico do štipendije, torej na zadevo, o kateri je po točki 3. c 7. člena ZDSS-1 stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
vloga, vezana na rok – pravočasnost vloge, vezane na rok – pritožba – pravočasnost pritožbe – navadna poštna pošiljka
Če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Pritožba, ki je bila poslana z navadno poštno pošiljko, je prepozna, ker je bila izročena sodišču en dan po poteku roka.