Gre torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Pritožbeni poudarek, da je bil obdolženi v pravdnem postopku drugotožena stranka ter da se je pravdno sodišče v sodbi več ukvarjalo z ravnanji prvotožene stranke, tj. nekdanjega poslovodje B. B., sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo spremeniti, saj si pritožnik v okviru tega pritožbenega postopka dejansko prizadeva zgolj za drugačno presojo dokaznega gradiva, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018, zahtevek za plačilo odškodnine že pravnomočno zavrnilo.
Pritožbeno naziranje, da obstoj pravnomočne civilne sodbe o isti stvari ni ovira za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oziroma razlog, zaradi katerega bi sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je napačno.
Med dokaznim postopkom je sodišče ugotovilo, da je bila tožba vložena v času, ko je bila A. A. nesporno že mrtva. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, po ustaljeni sodni praksi pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka, ko oseba, navedena kot stranka, že v trenutku vložitve tožbe ni več obstajala, ker je umrla, ni mogoče odpraviti. Upoštevajoč obrazloženo, na pravilnost izpodbijane odločitve tako ne morejo vplivati, sicer življenjsko sprejemljivi razlogi, ki pa ne morejo pripeljati do drugačne odločitve od izpodbijane.
V tem primeru gre po stališču pritožbenega sodišča za obrazložen dopis po 3. točki 43. člena OT, za katerega tožniku pripada 50 točk. Tožnik je sodišču namreč zgolj sporočil, da se s podanim izvedenskim mnenjem strinja, medtem ko drugih navedb, ki bi kakorkoli vplivale na sam potek postopka, vloga ne vsebuje.
Dolžina primarnega roka za grajanje napak je odvisna od okoliščin konkretnega primera, med drugim tudi od narave dobavljenega blaga. Če gre za hitro pokvarljivo blago, mora kupec reagirati hitreje kot pri nepokvarljivem blagu. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi glede na to, da je bilo predmet dobave meso (svinjski jeziki), ki je pokvarljivo, morala toženka zatrjevane pomanjkljivosti glede istovetnosti blaga grajati takoj oziroma brez odlašanja, in sicer ne glede na to, ali je bilo blago zamrznjeno ali ne.
Predmet pogodbe o opravljanju storitev glavne pisarne, ki sta jo sklenili pravna oseba kot naročnik in A. d.o.o. kot izvajalec, je upravljanje z dokumentarnim gradivom ter urejanje dokumentarnega in arhivskega gradiva, bistvo pogodbe pa ni v številu delavcev, ki bi te storitve opravljali, temveč v vsebini njihovega dela.
Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da pri sklenjeni pogodbi ni šlo zgolj za posredovanje dela delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri družbi A. d.o.o., temveč je ta družba kot izvajalka preko svojih zaposlenih organizirala in vodila delo glavne pisarne pri storilki pravni osebi. Zato po presoji višjega sodišča ne gre za pogodbo o posredovanju delavcev po 62. členu ZDR-1, pri kateri je bistvo pogodbene obveznosti delodajalca v tem, da uporabniku zagotovi potrebno število delavcev, temveč gre dejansko za podjemno pogodbo, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal in je bistvo pogodbene obveznosti v tem, da je dogovorjeni posel opravljen. Tako se pritožbene navedbe, da gre za klasično podjemno storitveno pogodbo, ki jo izvajalec opravlja z naročnikovim orodjem, izkažejo za utemeljene, saj gre dejansko za opravo storitve, pri kateri je bila izvajalcu omogočena uporaba sredstev storilke pravne osebe.
Skladno z določbo prvega odstavka 186. člena OZ odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Zato na toženkino odgovornost za nastalo škodo morebitna (so)odgovornost zgoraj navedenih v razmerju do tožnice ne vpliva. Vsak dolžnik solidarne obveznosti (povzročitelj škode) namreč odgovarja upniku (oškodovancu) za celotno obveznost (395. člen OZ), kar pomeni, da lahko tožnica zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej, dokler ne bi bila popolnoma poplačana. Vse ostalo je stvar razmerja oziroma regresa med povzročitelji škode.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je potrebno izpodbijani odločbi toženca razveljaviti že iz razloga, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o mnenju zdravnice izvedenke B. B., dr. med., ki ga je pri svoji odločitvi upošteval toženec. Pravno podlago za pridobitev mnenja je toženec imel v določbi 258. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ), kjer je v prvem odstavku določeno, da pri ocenjevanju utemeljenosti oziroma upravičenosti zavarovanih oseb do pravic, lahko sodelujejo izvedenci ali izvedenske komisije zavoda, ki jih imenuje generalni direktor zavoda. Kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je bil tožnik z navedenim izvedenskim mnenjem seznanjen v obrazložitvi prvostopenjske odločbe in se je tako glede navedenega mnenja lahko izjasnil že v pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo. Razen tega pa je ključno, da mu je bila pravica do izjave zagotovljena v sodnem postopku. Socialni spori so namreč spori polne jurisdikcije.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil dne 13. 3. 2023 pri tožniku v A. d. o. o., opravljen operativni poseg hrbtenice - spondilodeza in dekompresija nivoja L5/ S1. Gre za samoplačniško operacijo. Tožnik je zaradi navedenega od toženca zahteval povračilo stroškov opravljene zdravstvene storitve, za katero je izvajalcu plačal 6.500 EUR. V zadevi je sporno, ali je upravičen do povračila stroškov zdravljenja, ki jih je kot samoplačnik plačal zasebnemu izvajalcu zdravstvenih storitev. V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže. Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje (drugi odstavek 25. ZZVZZ ali nujno medicinsko pomoč (prvi odstavek 103. člena Pravil OZZ). Izvedenec je tudi po stališču pritožbenega sodišča strokovno prepričljivo pojasnil, da pri tožniku ni obstajala nujnost same operacije.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženkin zavarovanec (odvetnik) s tem, ko je prepozno vložil tožbo zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka (hruško) ni ravnal protipravno. Pri presoji protipravnosti odvetnikovega ravnanja je odločilno, da odvetnik ni imel vseh potrebnih podatkov za vložitev tožbe (pri tem ni šlo za primer, ko teh podatkov ni imel po svoji krivdi) in ob vložitvi tožbe, ki jo je vložil takoj, ko je pridobil potrebne podatke, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je tri letni subjektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 352. člena OZ) zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka hruške ob vložitvi tožbe (17. 4. 2021) takrat že potekel, saj glede na okoliščine konkretnega primera ni mogel vedeti, da je bilo zdravljenje zaključeno do 20. 2. 2009. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik namreč bolniško odsoten zaradi posledic nezgode v času od 11. 8. 2008 do 30. 11. 2009, do 18. 6. 2009 je kontinuirano opravljal fizioterapijo in se je tudi zdravil za anksiozno depresivno motnjo (katere znaki so bili po tožnikovih navedbah posledica delovne nezgode), zato je odvetnik upravičeno verjel, da tožnikovo zdravstveno stanje še ni dokončno in je tožnik fizioterapijo izvajal zaradi njegovega izboljšanja. Šele v primarni pravdi je bilo ugotovljeno, kot je tožniku pojasnilo že sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnikovih fizičnih poškodb do dne 20. 2. 2009 že zaključeno (s pomočjo postavljenega sodnega izvedenca travmatologa) in da tožnikove psihične težave niso posledica obravnavanega škodnega dogodka (s pomočjo postavljenega izvedenca psihiatra). Posledično je bilo tako šele takrat ugotovljeno, da je zastaranje nastopilo že 19. 1. 2012. Zato tudi vlaganje neuspešnih pravnih sredstev v primarni pravdi in stališče, ki ga je odvetnik zagovarjal v svojih pravnih sredstvih, ne predstavlja odvetnikove protipravnosti. Vzroka za zastaranje odškodninskega zahtevka torej ni mogoče pripisati toženkinemu zavarovancu, ampak tožniku, ki odvetnikoma ni dal podatka o lastniku tovornjaka (čeprav v pritožbi sam trdi, da si je njegov brat, ki je bil na gradbišču in katerega zaslišanje je predlagal, zapisal registrsko številko tovornjaka) in tudi ni povedal za bivšega lastnika podjetja (za katerega sedaj v tej pravdi trdil, da naj bi imel vse podatke).
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tudi za narok, na katerega je pristopil toženkin pooblaščenec kot na pripravljalni narok, ta pa se je nadaljeval v prvi narok za glavno obravnavo, gre pooblaščencu le ena nagrada za pristop.
V zadevi je sporno, ali je izvedenski organ oziroma ali sta člana izvedenskega organa, ki sta sodelovala pri podaji dopolnilnega izvedenskega mnenja, upravičena tudi do priznanja vsak po 51,00 EUR za študij spisa oziroma pripomb. Glede priznanja dvakrat po 51,00 EUR za študij spisa, pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje navedenih stroškov. Člana izvedenskega organa, ki sta podala dopolnilno izvedensko mnenje, sta spis že preštudirala in sicer ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja. Sodišče izvedenskemu organu ni posredovalo dodatne dokumentacije, prav tako pa tudi iz dopolnilnega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi izvedenca preštudirala drugo dokumentacijo, kot je bila uporabljena že pri izdelavi osnovnega izvedenskega mnenja. Razen tega je tudi od podaje osnovnega izvedenskega mnenja ter nato do podaje dopolnilnega izvedenskega mnenja preteklo zgolj dva meseca. V tem primeru izvedenca, ki sta sodelovala pri izdelavi dopolnilnega izvedenskega mnenja, do nagrade, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, nista upravičena.
Tožnik sicer v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da za odločitev v obravnavani zadevi samo po sebi ni bistveno, ob kateri uri natančno je prišlo do škodnega dogodka. Vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožnik ni uspel dokazati, da se je zatrjevana nesreča zgodila na delu pri prvi toženki (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 15 in 17) ni temeljilo zgolj na dejstvu spreminjanja tožnikovih zatrjevanj glede časa škodnega dogodka, ampak tudi upoštevaje celotno skopo in nedoločno trditveno podlago tožnika, ki jo je prilagajal tudi pri navedbi delovnega opravila, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka.
Kot pojasnjeno je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v okviru pravočasno podanih trditev strank in zanje predlaganih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati (niti) nastanka škodnega dogodka na način, kot ga je zatrjeval, in ki bi naj utemeljeval odškodninsko odgovornost prve (ter posledično druge) toženke zanj.
Tožnik je v aprilu in maju 2021 delo opravljal na delovnem mestu skladiščnik IV. Toženka ga je razvrstila v zeleno skupino, kar je pomenilo upravičenost do dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) za 10 odstotkov delovnega časa in dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije po 71. členu Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) v deležu 5 odstotkov.
Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo le na podlagi ugotovitve, da je toženka tožnika razvrstila v zeleno skupino, ampak je pravilno ugotavljalo, ali ga opravljanje dela (stiki z zunanjimi strankami oziroma osebami) upravičuje do višjega dodatka, do kakršnega so bili upravičeni delavci, uvrščeni v rumeno skupino.
V zvezi s stroškovno odločitvijo tožnik utemeljeno uveljavlja zmotno materialnopravno presojo (155. člen ZPP oziroma določbe Odvetniške tarife - OT), saj je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo strošek za končno poročilo stranki. Storitve, navedene v tarifni številki 43/2 OT, se priznajo le, kadar gre za samostojne storitve, ne pa, kot pri toženki, kadar so te že zajete v drugih tarifnih številkah (tarifni številki 16 OT).
Pritožba zmotno navaja, da je izredna odpoved nezakonita, ker je za tožnika, ki je bil sindikalni zaupnik, veljalo posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 112. člena ZDR-1. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, varstvo po citirani zakonski določbi velja le, če predstavnik delavcev ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, ne velja pa v primeru kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Če torej delavec ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, soglasje sindikata ni potrebno oziroma pomanjkanje soglasja ne predstavlja ovire za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za samo odpoved. Nasprotno stališče, za katerega se zavzema pritožba, bi predstavniku delavcev že zgolj v primeru odklonitve soglasja sindikata omogočalo popolno zaščito, torej tudi v primerih hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga, ker je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, med katerimi imajo nekatere kršitve tudi znake kaznivega dejanja, zato je pravilen prvostopenjski zaključek, da ni užival varstva pred odpovedjo.