ZPIZ-2 člen 53, 54, 54/1, 54/1-3. ZZZDR člen 12, 20. DZ člen 22, 26.
vdovska pokojnina - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - obstoj zakonske zveze
Tožnica ne more uspešno uveljavljati pravice do vdovske pokojnine le na podlagi življenjske skupnosti, ki se je razvila v zunajzakonsko skupnost, saj dokler obstoji zakonska zveza glede na določbo 20. člena ZZZDR oziroma 26. člena DZ, oseba ne more skleniti nove zakonske zveze in torej tudi ne biti v zunajzakonski skupnosti.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost - aktivno ravnanje
Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da aktivnega ravnanja ne predstavlja okoliščina, da je toženec brez zaposlitve, da nima nobenega premičnega in nepremičnega premoženja s katerim bi lahko poplačal svojo obveznost in da njegov edini uradni vir dohodka predstavljata denarna socialna pomoč ter varstveni dodatek. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, lahko te okoliščine kažejo na obstoj objektivne nevarnosti, iz njih pa ne izhaja nobeno aktivno ravnanje toženca oziroma njegov namen v smeri zmanjšanja njegovega premoženja. Zgolj ugotovitev, da je dolžnik slabega finančnega stanja, ki kaže na njegovo nezmožnost plačila denarnega dolga, tako za subjektivno nevarnost ne zadostuje
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - tožba na razveljavitev sodne poravnave
Vrednost predmeta, ki ga zajema sodna poravnava v tem primeru, predstavlja vrednost celotnega spora, saj je predlagatelj vložil tožbo zoper sodno poravnavo, s katero se je v celoti zaključil spor.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074126
ZDR-1 člen 7, 7/4.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - zavrnitev dokaznih predlogov - pravilno ugotovljeno dejansko stanje
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da nobeno od očitanih posamičnih ravnanj tožene stranke oziroma tožnikovih nadrejenih ni bilo nedopustno oziroma protipravno in da takšna niso bila niti, če se jih presoja kot celoto. Odnosi med tožnikom ter njunima nadrejenima očitno res niso bili najboljši, kljub temu pa ravnanja, ki jih je tožnik izpostavil, ne predstavljajo kakršnegakoli ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega, očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Skrhani odnosi sami po sebi ne pomenijo avtomatično tudi trpinčenja, nadlegovanja oziroma diskriminacije, čeprav so za udeležene naporni. Običajnih nesoglasij ali napetosti, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, tudi ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnik ravnanja nadrejenih subjektivno dojemal kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074153
ZDR-1 člen 162, 164.
nadomestilo za neizrabljen letni dopust - bolniški stalež
Ker je 15-mesečno obdobje za prenos ob tožnikovem povratku z bolniškega staleža že poteklo (pri čemer dolgotrajna bolniška odsotnost predstavlja objektiven razlog, na katerega tožena stranka ni imela vpliva), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka k izpolnitvi njegovega zahtevka ni bila več zavezana. Tožena stranka torej ni ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža ni priznala pravice do plačanega preostanka letnega dopusta za leto 2018. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2018 zaradi odsotnosti elementa protipravnosti, kot konstitutivnega gradnika odškodninskega delikta, ni utemeljen.
Dopust je namenjen zagotovitvi počitka in sprostitvi delavca od dela. Zato se dolžnost delodajalca, da delavca vzpodbudi k izrabi dopusta in ga pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi na koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, izgubljen, ne razteza tudi na čas trajanja bolniškega staleža, ko je delavec odsoten z dela na podlagi presoje osebnega zdravnika ali odločbe ZZZS ter v tem času podvržen predpisanemu režimu zdravljenja.
dejansko prebivališče - neznani naslov - začasni zastopnik - poizvedovalna dolžnost - poizvedbe sodišča - uradne poizvedbe - stiki - največja korist otroka - preživnina
Predlagateljica je podala tehtne in opravičljive razloge, ki kažejo na to, da se v življenje nasprotnega udeleženca ne more in ne želi vpletati. Ni ji mogoče očitati, da bi morala nositi večje poizvedovalno breme glede dejanskega prebivališča nasprotnega udeleženca. Po oceni pritožbenega sodišča pa bi tudi sodišče prve stopnje z uradnimi poizvedbami težko storilo kaj več, da bi nasprotnemu udeležencu zagotovilo možnost seznanitve s postopkom.
Stiki med otrokom in očetom so res določeni restriktivno, vendar pa je sodišče prve stopnje podalo tehtne razloge, ki to odločitev utemeljujejo. Upoštevalo je vse relevantne okoliščine, predvsem pa največjo korist otroka. Tudi preživnina je določena zgolj v znesku 100,00 evrov mesečno. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo osebne in druge razloge na strani nasprotnega udeleženca (na primer pomanjkljivo izobrazbo, določene psihične težave) ter pravilno zaključilo, da je dolžan vsaj minimalno prispevati k preživljanju svojega otroka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074121
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Poslovnik Sodišča Evropske unije (2012) člen 36, 37, 37-3, 41. ZNDM-2 člen 4.
stalna pripravljenost - varovanje državne meje - neposredna uporaba direktive - vojaška oseba
Ugotovljenih okoliščin ni mogoče materialnopravno razlagati kot vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Nadzor na meji spada v pristojnost Policije (4. člen ZNDM-2), namen nalog SV oziroma njeno poslanstvo pa je bilo po prvostopenjski ugotovitvi v podpori Policiji pri varovanju državne meje, določenih objektov in območij, s ciljem preprečevanja nezakonitih prehodov državne meje. Opravljanje nalog SV (in s tem tudi tožnika) na meji v navedenih pogojih nima takšne posebne narave, da bi bilo v smislu sodbe C-742/19 absolutno nujno za zagotavljanje učinkovitega varovanja skupnosti, oziroma da bi spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES med opravljanjem dela na meji pomenilo tveganje za uspeh in s tem za dobro izpolnjevanje temeljnih funkcij varovanja nacionalne varnosti in ohranjanja ozemeljske celovitosti.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - potek časa - podaljšanje pogodbe o zaposlitvi - diskriminacija
V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da glede na njegovo izpolnjevanje vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne ZDR-1, ne ZJU, ne ZObr in ne ZSSloV. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi če bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, to ne pomeni transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074161
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2.
razlika v plači - stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazno breme - neposredna uporaba direktive
Za presojo, ali je podana izjema, je bistvena dejavnost (varovanje meje, straža), v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da ni bistveno, iz katerega razloga je bila tožniku odrejena pripravljenost; navedeno je treba razumeti v smislu, da se kriteriji za opredelitev izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES uporabljajo za vse dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila ta odrejena, torej tako za varovanje meje kot za stražo.
Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti le, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala), kvečjemu bi lahko šlo za drugo kršitev določb pravdnega postopka.
razlika v plači - neizpolnjevanje izobrazbenih pogojev - prehodna določba - napredovanja - prenos plačnih razredov napredovanj
Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred.
Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na dosežena napredovanja. V izpodbijani sodbi je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).
Tožnica je do pridobitve VII/2. stopnje izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifni razred, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesla (osnovna plača bi bila zaradi nižje izobrazbe od zahtevane na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSPJS zmanjšana).
Odločitev o tem, da tožniku ne gredo potni stroški njegovega pooblaščenca za prihod na narok in drugi stroški, vezani na njegov prihod na sodišče, je pravilna. Stranka ima pravico, da si svobodno izbere pooblaščenca iz kateregakoli kraja v Sloveniji, vendar pa to še ne pomeni, da lahko vse stroške, vezane na njegov prihod na sodišče, tudi prevali na nasprotno stranko v primeru uspeha v sporu; ne gre torej v vsakem primeru za potrebne stroške postopka v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Praviloma se priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, razen če za izbiro točno določenega pooblaščenca obstajajo razumni oziroma tehtni razlogi.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - pravice iz delovnega razmerja - nezakonita odpoved - ponovljen postopek
Ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 22. 3. 2023, toženčev status samostojnega podjetnika pa je prenehal šele 1. 6. 2023, ta okoliščina ni relevantna za presojo tožnikovih pravic iz 118. člena ZDR-1.
ZJU člen 24, 24/5, 25, 25/1. ZPP člen 142, 142/4, 224, 224/1, 224/4, 274.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - zavrženje tožbe - pomanjkanje procesnih predpostavk - notranje varstvo pri delodajalcu - pravilnost vročitve - neuporaben hišni predalčnik - javna listina
Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo navedbam tožnika, da mu sklep o izredni odpovedi ni bil pravilno vročen, ker je bil hišni nabiralnik že pred tem s strani neznanega storilca na silo odprt in poškodovan. Tak zaključek je sodišče sprejelo na podlagi izpeljanega obsežnega dokaznega postopka, v okviru katerega je poleg opravljenih poizvedb in pregledanih listinskih dokazov zaslišalo tudi vse s tem v zvezi predlagane priče oz. pridobilo njihove pisne izjave. Dokazno oceno, ki jo je na podlagi tako izpeljanega dokaznega postopka sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje sprejema kot izčrpno, notranje skladno in izkustveno logično sprejemljivo. V njeno pravilnost posledično ne dvomi, nasprotne pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa zavrača kot neutemeljene.
ZUTD člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1. ZDR-1 člen 814, 81/3, 118.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - sporazum o prenehanju delovnega razmerja - pravnomočna sodba - nezakonitost odpovedi
Sklenjeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja predstavlja razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do priznanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnica je namreč podpisala sporazum, s katerim ji je prenehalo delovno razmerje. V tem primeru je brez zaposlitve postala po svoji volji.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati okoliščine, zaradi katerih je prišlo do podpisa omenjenega sporazuma. Ne glede na to, da je delodajalec pooblaščencu tožnice sporočil, da za tožnico nima razpoložljivega delovnega mesta, na katerega bi lahko skladno z zamudno sodbo zaposlil tožnico, to nikakor ne pomeni, da bi tožnica bila dolžna take navedbe delodajalca sprejeti ter podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Z zamudno sodbo je bilo namreč razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. V primeru, da delodajalec ni imel za tožnico delovnega mesta, bi moral izpeljati postopke, določene v ZDR-1 glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem, ko je tožnica sprejela in podpisala sporazum, je soglašala, da ji preneha delovno razmerje. Pri tem nikakor ni opravičljiv razlog, ki ga navaja tožnica in sicer, da je soglasje podala, ker bi odpoved iz poslovnega razloga za njo pomenila dodatne težave in dodatne stroške ter tudi zdravstvene težave. Primarno je, da delavec ohrani delovno razmerje, ne pa da soglaša s prenehanjem delovnega razmerja in da potem uveljavlja pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. To izhaja tudi iz prvega odstavka 63. člena ZUTD.
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 19. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 3, 23. ZMZPP člen 4. ZSDP-1 člen 73, 73/1, 73/2. KZ-1 člen 190, 190/1. ZUPJS člen 2. Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) (2007) člen 1, 1-2a.
Ker sta bila mld. otroka z odločbo švicarskega organa (ki sta jo potrdili sodišči) dodeljena materi, tožnik kot oče ni upravičen do otroškega dodatka (drugi odstavek 73. člena ZSDP-1).
Tožnik, ki je kriv storitve dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe, tudi zato ne more uspešno uveljaviti priznanja pravice do otroškega dodatka za mld. otroka, ki ju je nezakonito odvzel materi.
Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na sodno odločbo pritožbenega sodišča, izdano v kazenskem postopku, utemeljeno izpostavilo, da niso podane okoliščine, ki bi potrjevale, da bi bila otroka pri materi ogrožena, in da vrnitev otrok materi ne bi bila v največjo korist otrok. Da morebiti temu ni tako, bi moral tožnik uveljavljati v družinskem sporu in ne v socialnem sporu, kjer uveljavlja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev.
Ker je tožnik kriv, da mld. otroka v nasprotju s sklepom sodišča ni vrnil v Švico njuni materi, da njej in pristojnim organom v postopku izvršbe prikriva njun kraj bivanja, pogoj dejanskega bivanja otrok v Republiki Sloveniji ni izkazan. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obiskovanje vrtca oziroma osnovne šole obeh mld. otrok ne izhaja, da bi otroka dejansko bivala v Sloveniji. Ker ni izpolnjen eden od kumulativno določenih pogojev za priznanje pravice do otroškega dodatka, določen v prvem odstavku 73. člena ZSDP-1, tožnik tudi zato do njega ni upravičen.
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272, 272/1. ZDR-1 člen 113, 113/1, 113/3.
začasna odredba - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - uveljavitev in začetek uporabe zakona
Za obdobje do izdaje sodbe v tem individualnem delovnem sporu na prvi stopnji je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zavrnilo. Za to obdobje namreč niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZDR‑1. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se novelirana določba tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 (novela ZDR-1D), po kateri se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za 6 mesecev, začne uporabljati 12 mesecev po uveljavitvi zakona, torej šele 16. 11. 2024 in zato v konkretnem primeru te določbe še ni mogoče uporabiti. Zato morajo biti v konkretnem primeru za podaljšanje zadržanja za obdobje po pravnomočnosti odločitve sodišča o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe podani pogoji po določbah ZIZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00076170
KZ-1 člen 135, 135/1. ZJRM-1 člen 6, 6/1. ZKP člen 373.
kaznivo dejanje grožnje - resnost grožnje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - celovita dokazna ocena
Grožnja s prerezanjem vratu oškodovanca brez dvoma pomeni resno grožnjo za zdravje in življenje oškodovanca, še posebej, če je podkrepljena z zavedajočimi se posledicami takega ravnanja, to je z zaporno kaznijo 30 let, za kar je že splošno znano dejstvo, da se izreka za najhujša kazniva dejanja zoper življenje in telo. Pritožnikovi primerjavi očitanega kaznivega dejanja z dejanji, ki so našteta v prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 zato ni mogoče slediti. Po tej določbi je namreč storilec prekrška, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem povzroči pri drugemu občutek ponižnosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, torej gre za ravnanja, ki so po svoji intenziteti ogrožanja bistveno milejša, kot v obravnavanem primeru, kjer gre za očitek resne grožnje, naperjene zoper zdravje, življenje in telo oškodovanca. Iz navedenega izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih interesov in dobrin, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.
začasna odredba o načinu izvrševanja stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - ogroženost otroka - samomorilnost
Pri tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe 163. člena DZ, ki določa, da lahko sodišče z začasno odredbo odloči, da se stiki izvajajo ob navzočnosti strokovne osebe centra za socialno delo ali zavoda, pri tem pa lahko takšna začasna odredba traja največ devet mesecev in je ni mogoče ponovno izdati ali podaljšati (drugi odstavek 163. člena DZ).
kršitev pravice do sojenja v razumnem roku - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vrsta postopka, občutna prekoračitev zakonsko zapovedanega hitrega poslovanja sodišča in nezapletenost zadeve daje podlago za višjo odškodnino, kot je bila prisojena za primerljivo trajanje postopka v rednih pravdnih postopkih.
Toženka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neustrezno upoštevalo merilo pomena zadeve za stranko. Ločiti je treba zadeve, ki močno posegajo v življenje posameznikov, od tistih, ki se nanašajo na blažje nevšečnosti v življenju. Za prav slednje pa gre v obravnavani zadevi, kjer je moral tožnik zaradi izdane začasne odredbe nasprotni stranki izročiti ključ oziroma ji na drug način omogočiti prost dostop do kurilnice ter ponovno vklopiti elektriko za pritlično stanovanje, obenem pa mu je bilo prepovedano bodoče motenje posesti z grožnjo denarne kazni v znesku 2.500,00 EUR. Kurilnica je po svoji naravi pomožni prostor, tožnik pa v njeni uporabi ni bil prikrajšan. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da zadeva ni posegala v njegov način življenja, ampak je imel le določene nevšečnosti (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074701
ZIZ člen 9, 9/6, 11, 11/1, 49, 49/3. OZ člen 352, 352/1. ZPP člen 315, 321, 321/3, 339, 339/2, 339/2-14, 340. URS člen 25, 26.
vmesna sodba - temelj zahtevka - povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - kvalificirana stopnja napačnosti - vzročna zveza - začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - neobrazložena sodba - razlogi o odločilnih dejstvih - zakonska podlaga odškodninskega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bilo ravnanje OŽ CE v obravnavanih treh postopkih zavarovanja z začasno odredbo nepravilno do te mere, da je postalo protipravno, pri čemer pa gre pritrditi pritožbenim očitkom, da takšnega zaključka v izpodbijani vmesni sodbi ni vsebinsko obrazložilo.
S tem so v izpodbijani vmesni sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici katere je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zadeve (340. člen ZPP).