Res je, da sodišče prve stopnje ni dobesedno zapisalo, da stopnice ne ustrezajo več standardu normalne pohodne poti, pa vendar je iz obrazložitve mogoče razbrati, da se je sodišče s tem ukvarjalo in tudi ugotovilo, da je šlo za poškodbo stopnišča, kjer se dnevno giblje večje število ljudi, da je šlo za večjo poškodbo (kar logično pomeni, da gre za odstopanje od preostalega dela javne površine), ki bi ob ustrezni skrbnosti pregledov morala biti opažena in ki je terjala sanacijo oziroma vsaj označbo, ki bi uporabnike stopnišča opozarjala na poškodovani del stopnišča. Vse to pa po presoji pritožbenega sodišča ustreza ugotovitvi, da poškodovani del stopnišča ni več ustrezal standardu normalne pohodne poti. Sodišče prve stopnje namreč pri svoji odločitvi ni izhajalo iz gole ugotovitve opustitve vzdrževanja, ampak je ugotavljalo tudi potrebnost ukrepanja in s tem odstopanje poškodovanega dela od siceršnje površine.
Tožena stranka je tožniku ponudila ustrezno zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za čas, ki je bil dogovorjen v prejšnji pogodbi. Tožnik je uveljavljal in dokazoval pot na delo in z dela, upoštevaje pri tem javni prevoz ter tudi njegovo hojo do avtobusne postaje. Pritožbeno sodišče poudarja, da peti odstavek 91. člena ZDR-1 določa le vožnjo z javnim prevoznim sredstvom, ne pa celoten čas, potreben za prihod na delo. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je namen zakonodajalca upoštevati javni prevoz na relaciji, ki je najhitrejša in najbolj smotrna, brez nepotrebnega podaljšanja poti. Takšno pot pa je sodišče ugotovilo, da traja pot od tožnikovega doma do delovnega mesta in nazaj skupaj 2 uri in 24 minut, kar pomeni manj kot 3 ure. Sodišče je pri tem svojo odločitev utemeljilo tudi s tem, da gre za sicer "v kraju sodišča splošno znano razdaljo", da se prestopi na drug avtobus, sicer na isti postaji. Pritožbeno sodišče ne dvomi v takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo sprejema. Dodaja, da je tožnik na glavni obravnavi pred pritožbenim sodiščem navedel, da je njegova pot na delo in z dela trajala štiri ure. Zmotno vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati ves čas prihoda na delo in z dela, torej tudi hojo od doma do postaje in od postaje do delovnega mesta, kar pa iz petega odstavka 91. člena ZDR-1 ne izhaja.
"Nevarnost za življenje in zdravje" je izkazana že s tem, ko obdolženec prevaža ljudi v nehumanih, nezdravih in smrtno nevarnih okoliščinah.
V obravnavanem konkretnem delu opisa je navedeno, da sta obtoženca s tem, ko sta osebe prevažala na način, da so med vožnjo morali stati in se niso imeli možnosti kam prijeti ter bili v zadušljivih razmerah, ogrozila njihovo zdravje in tudi življenje. Z navedenim je nazorno opisano, da so se osebe prevažale v neprimernih in izredno nevarnih razmerah, s tem pa je po presoji sodišča druge stopnje obravnavani zakonski znak povsem ustrezno konkretiziran, ker je izrecno opisano, da takšna vožnja že sama po sebi pomeni povzročitev nevarnosti za zdravje in življenje teh oseb. Prav zaradi opisanega načina prevažanja so bile osebe v vsakem trenutku med vožnjo že življenjsko ogrožene, še toliko bolj pa bi lahko bile, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij, kar bi se lahko povsem nepričakovano zgodilo kadarkoli med vožnjo.