plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik od marca 2014 dalje dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" in ali je zato upravičen do prejemanja plače, ki je določena za to delovno mesto, za katerega je določena višja plača kot za delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik od marca 2014 do decembra 2015 dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" in "prodajalec" opravljal enakomerno v polovičnem delovnem času, od januarja 2016 do spremembe sistematizacije, tj. do 1. 10. 2018 pa je dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" opravljal v polnem delovnem času. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00034496
SPZ člen 77. ZEN člen 24, 77.
sodna določitev meje - meja med javnim dobrim in zasebnim zemljiščem - kriterij močnejše pravice - stanje v zemljiškem katastru - katastrski podatek - potek meje - del stavbe - mejni zid - oporni zid - naknadna sprememba meje - kataster stavb
Sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotavljalo velikosti in vrednosti sporne mejne površine, ni storilo nobene kršitve. Ta ugotovitev je po 77. členu SPZ namreč predvidena le zaradi izbire kriterija po katerem bo določena meja. Ker pa je bilo v konkretnem primeru mejo mogoče določiti le ob upoštevanju podatkov katastra, ugotavljanje velikosti in vrednosti sporne mejne površine zato ni bilo potrebno.
V tej zadevi je bila predmet urejanja meja med zemljiščem, ki je v zasebni lasti in zemljiščem, ki je javno dobro. Mejo med takimi zemljišči je mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je zato sprejeto stališče, da je treba pri ureditvi meje med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem v zasebni lasti, upoštevati stanje v katastru. Izjema od tega pravila je, skladno s sodno prakso, mogoča le v primeru napak ali pomanjkljivosti v katastru.
V tej zadevi je bilo treba ugotoviti potek katastrske meje, za tako ugotovitev pa so relevantni le podatki katastra. Vogalni kamen, stopnice in klančina bi bili za določitev meje relevantni le, če bi podatki katastra izkazovali potek meje ob upoštevanju teh (izbočenih) delov stavbe. Vendar jih ne. Kot je pojasnil izvedenec, je bila meja na podlagi vseh katastrskih virov (med drugim tudi meritve iz leta 1931, ki ji predlagatelji niso nasprotovali) ravna in je potekala po zidu stavbe in ne po kakšnem njenem izbočenem delu.
Meja je bila po vseh pregledanih katastrskih virih ravna. Ostali deli stavbe, ki segajo v zračni prostor, nikoli niso bili (in tudi danes niso) predmet zemljiškega katastra, ampak katastra stavb. Da to drži, kaže tudi določba drugega odstavka 77. člena ZEN, na katerega se sklicujejo predlagatelji, saj je uvrščena v poglavje, ki ureja kataster stavb in ne v poglavje, ki ureja kataster zemljišč. Relevantna je zato le določba 24. člena ZEN. Ta pa določa, da je zemljišče pod stavbo navpična projekcija preseka stavbe z zemljiščem na ravnini. Navpična projekcija stavbe v ravnini pa (ob upoštevanju pojasnila izvedenca ob zaslišanju) pomeni del, kjer se stavba sreča z zemljiščem, v konkretnem primeru torej zid.
Dejstvo, da meja še ni dokončno urejena, ne pomeni, da podatki o katastrski meji ne obstajajo ali da niso pravilni.
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 365-3. ZD člen 15, 25, 25/1, 25/2, 163.
razlogi za prekinitev postopka - prekinitev zapuščinskega postopka - smrt dediča med zapuščinskim postopkom - predhodno vprašanje - nevložitev tožbe - oporočno dedovanje - nujni dediči
Nečak, ki je zapustnikovi oporoki nasprotoval, tožbe zoper oporočno dedinjo zaradi neveljavnosti oporoke ni vložil. Ker je njegov pokojni oče brat zapustnika, nečak niti ne more zahtevati nujnega deleža, saj so nujni dediči le pokojnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, starši in zakonec, ter dedi in babice ter bratje in sestre pa pod pogojem nezmožnosti za delo in če nimajo sredstev za življenje. Zakaj pa bi bila sicer potrebna prekinitev zapuščinskega postopka do konca zapuščinskega postopka po pokojnikovem bratu, prvostopenjsko sodišče ne pojasni.
Veljavni obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje onemogoča ugotovitev istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Vendar pa iz tega stališča ne izhaja vprašanje pomanjkanja pravnega interesa, ampak vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.
O povrnitvi stroškov izvedenca ali prič ni mogoče odločiti neodvisno od uspeha strank in okoliščin primera, ki jih bo moč ugotoviti ob koncu postopka, zato pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločilo pred zaključkom postopka.
ZKolP člen 5.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 17/3, 204, 204/4, 208.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 17/3, 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. ZKolP člen 5.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravila tožnica, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožnici zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.
SPZ člen 70. ZPP člen 12, 339, 339/2-8. ZNP člen 37.
postopek za delitev solastnine - delitev nepremičnine v solastnini - bistvena kršitev določb nepravdnega postopka - pravica do izjave - opozorilna dolžnost sodišča o procesnih pravicah - interes strank za ureditev razmerja - načelo hitrosti postopka - prenehanje solastnine - skupni del stavbe - vzpostavitev etažne lastnine - ohranitev solastninske skupnosti na stvari, ki je predmet delitve
Noben zakon ne predpisuje, da bi moralo v takih primerih sodišče stranko posebej opozoriti, naj si vzame pooblaščenca. Sodišče ima le dolžnost, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je treba vsakega odraslega, poslovno sposobnega posameznika šteti za osebo, ki mora prvenstveno sama poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov. Pretirano paternalistično ravnanje sodišča ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
Ni šlo za tako zapleteno in kompleksno zadevo, kot skuša prikazati pritožba; šlo je za vprašanje, kako odpraviti solastniško razmerje na štirih parcelah pod in okoli hiše nepravdnih strank. Vprašanje sodišča nasprotnemu udeležencu, za kateri del nepremičnine je zainteresiran, je dovolj jasno in razumljivo tudi laiku.
Poleg dolžnosti, da se pravice in pravni interesi udeležencev ugotovijo in zavarujejo, je sodišče dolžno to storiti tudi čimprej (primerjaj 5. člen ZNP), torej si mora prizadevati tudi za rešitev zadeve v razumnem roku.
Navedbe, da je temeljni namen nepravdnega postopka za delitev solastnine prenehanje solastnine in da zato ni dopustno, da sodišče nepremičnin ne razdeli v celoti, so v izhodišču pravilne. Res je smoter delitvenega postopka, da se solastnina (ki je skladno z rimskim pravnim rekom »mati prepirov«) likvidira, vendar sodna praksa dopušča, da tudi po končanem delitvenem postopku solastnina v celoti ne preneha.
Ukinitev solastnine na parceli, ki je skupni del zgradbe (fundus), ni možna, dokler ni vzpostavljena etažna lastnina.
Če razmerij iz takih in drugačnih razlogov ni mogoče urediti v celoti, je prav gotovo pravilno in primerno, da se uredijo vsaj v tistem delu, kolikor je mogoče. Tako je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi ravnalo in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na specifične konkretne okoliščine (da ena od parcel predstavlja fundus stavbe, ki je v tem postopku ni mogoče etažirati) ravnalo pravilno, ko je odločilo, da na eni od parcel (še vedno) ostane solastnina.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - ničnost sporazuma - odpoved pravici
Za odločitev je bistveno, da je tožnica v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pristala na odpravnino v višini 4.500,00 EUR ter soglašala, da razen obveznosti tožene stranke iz naslova odpravnine, tožnica do tožene stranke nima terjatve ter se odpoveduje vsem morebitnim kasnejšim zahtevkom. Pritožbeno sodišče v zvezi z odpovedjo višjemu znesku odpravnine najprej poudarja, da se je v sodni praksi v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 uveljavilo stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova, ne more veljavno odpovedati. Takšna praksa se je nanašala tudi do vprašanja veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 pojasnilo, da takšno stališče ni v celoti pravilno. Poudarilo je, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tak dogovor ničen.
realizacija - prisilna privedba priče - privedba - pritožba zoper odločitev o stroških
Stroški, ki jih je imela policija z realizacijo privedbe, izhajajo iz specificiranega stroškovnika, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu in okoliščina, da se je priča A. A. po posredovanju policije na sodišču javila brez spremstva policije, ne pomeni, da policija z realizacijo že navedene odredbe ni imela stroškov, kot si to zmotno predstavlja pritožnica.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 454, 454/2.
postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - izdaja sodbe brez razpisa naroka - razpis naroka - predlog za razpis naroka - pravica do izjavljanja - kršitev pravice do izjave - procesna kršitev - sodba presenečenja
Sodišče prve stopnje lahko izda sodbo brez glavne obravnave, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so listinski dokazi zadoščali za sprejeto odločitev, nobena od strank pa ni predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo. Pravica do izjavljanja je bila toženi stranki v predmetnem sporu zagotovljena na popolnoma enak način kot tožeči stranki - tako v okviru pozivanja na predložitev vlog, kot tudi z vročanjem, lastnega zaslišanja pa tožena stranka niti ni predlagala, zato tudi izvedba naroka ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne kršitve pravic po 14. in 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP.
Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je prenehanje mandata vodilnemu delavcu, ki ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za takšno sklepanje ni podlage v samem tekstu tretjega odstavka 74. člena ZDR-1. Iz besedila namreč izhaja le jasna zaveza delodajalca, da takšnemu delavcu zagotovi pravice, kot pripadajo delavcem, katerim se pogodba o zaposlitvi odpove iz poslovnega razloga. Besedilo govori o obsegu pravic zaradi odpovedi, ker delavec ni bil po poteku mandata ponovno imenovan, nomotehnično pa določba ni tako jasna, nedvoumna in razumljiva, da bi bilo mogoče nedvoumno sklepati, da določa povsem nov odpovedni razlog.
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035980
OZ člen 50, 86, 86/1, 299, 299/1, 378, 378/1. SPZ člen 132. ZPP člen 154, 154/1, 313, 313/1, 313/2.
ničnost pogodbe - lex commissoria - prepoved komisornega dogovora - slamnati kupec - fiduciarni posel - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - goljufija (prevara) - prodajna pogodba - najemna pogodba - posojilna pogodba - poroštvo - namen prodaje - neplačana kupnina - plačevanje najemnine - ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje - načelo neposrednosti - dokazna ocena - zaprt krog med seboj povezanih indicev
Pogodba, ki jo sklene "slamnati" kupec v poslovnem interesu nekoga drugega, kot tudi fiduciarni posel sama po sebi veljata in nista navidezna in zato brez učinka. V konkretnem primeru gre za nasprotovanje prisilnim predpisom, in sicer 132. členu SPZ (prepoved komisornega dogovora). Zato sta obe pogodbi nični.
ZDR-1 člen 136, 136/2, 148, 148/7.. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2008) člen 81.
dodatek za nadurno delo - delovni čas
Obstoj dogovora o plačilu po številu prevoženih kilometrov ne bi vplival na pravico tožnika do plačila za opravljeno nadurno delo, saj dogovora, ki delavcu daje manj pravic, kot so mu zagotovljene s kolektivno pogodbo, v obravnavanem sporu s Kolektivno pogodbo za obrt in podjetništvo, ki je v 81. členu določala 30 % dodatek za nadurno delo, pravno ni mogoče upoštevati.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - odpust obveznosti - sklep o odpustu obveznosti - pritožba proti sklepu - procesna legitimacija upravitelja za pritožbo
Stečajni upravitelj ne trdi, da je vložil ugovor zoper odpust obveznosti (prvi odstavek 407. člena ZFPPIPP). Če bi stečajni upravitelj vložil ugovor zoper odpust obveznosti, potem bi imel pravico do vložitve pritožbe. Takšno pravico pa bi imel na temelju tretjega odstavka 406. člena ZFPPIPP. Ker pa predpostavke za uporabo te določbe niso izpolnjene, pritožbeno sodišče ni moglo odločiti drugače kot tako, da je zavrglo njegovo pritožbo.
Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Sodno varstvo pred motenjem posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). 30-dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega posestnega varstva. Ker je pravočasnost tožbe element sklepčnosti tožbe zaradi motenja posesti, mora sodišče (že po uradni dolžnosti) presoditi, ali iz tožbenih navedb (tudi) glede na 32. člen SPZ izhaja pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnik.
Utemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita napačno presojo pravočasnosti tožbe glede celotnega spremenjenega zahtevka: z novo uveljavljanimi motilnimi ravnanji, dopolnjenima ugotovitvenim in prepovednim zahtevkom (glede motenja posesti s posegi z gradbenimi stroji in gradbiščno ograjo ter s postavitvijo nasipa) in restitucijskim zahtevkom.
Ker že iz tožbenih trditev in priloženih dokazov izhaja, da je bila sprememba tožbe zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko so se tožniki seznanili s temi dejanji, je utemeljen pritožbeni očitek, da je presoja sodišča prve stopnje o tem napačna. Glede na materialnopravno določbo 32. člena SPZ je sprememba tožbe prepozna, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožba glede celotnega spremenjenega tožbenega zahtevka kot prepozna zavrže.
Pritožba zmotno meni, da ne obstoji pravni interes tožnikov za vodenje konkretne pravde, ker so bila ob zaključku glavne obravnave vsa gradbena dela na sporni nepremičnini že zaključena. Tožniki (ob ugotovitvi, da je do motenja res prišlo) lahko utemeljeno zahtevajo, da se toženki takšna ravnanja prepovejo tudi v bodoče (ob postavitvi prepovednega zahtevka pa je dovoljen tudi ugotovitveni). Za takšen zaključek ni odločilno dejstvo, da je bila izgradnja kolesarske steze in hodnika za pešce ob koncu glavne obravnave že končana, kar po toženkinem mnenju zanika bojazen, da bi toženka v prihodnje na isti način posegala v nepremičnino tožnikov. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bo toženka v bodoče še kdaj izvajala gradbena dela na sporni nepremičnini v posesti tožnikov zaradi drugih vzrokov.
nadure - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - mobilni delavci - voznik tovornjaka - delovni čas
Za prvega in tretjega tožnika so relevantne določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), ki opredeljuje delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. Upoštevaje navedeno opredelitev delovnega časa mobilnih delavcev je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju števila nadur, ki sta jih opravila prvi in tretji tožnik, izhajalo iz pravilnega stališča, da je število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, tisto število ur, ki zajema čas, ko ni le na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu, kot navajata pritožnika, temveč tudi opravlja svoje naloge, ki so povezane z njegovim delom.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036787
OZ člen 153, 153/2, 153/3, 179, 179/2.. ZDR-1 člen 35.. ZVZD-1 člen 12.
odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - varstvo pri delu v gozdarstvu
Toženki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da ni upoštevalo ugotovitev izvedenca s področja gozdarske stroke. Ugotovitve izvedenca, ki jih toženki navajata v pritožbah, je sodišče korektno povzelo in jih vključilo v ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa jim je pripisalo drugačen pravni učinek kot toženki. Kot je sodišče prepričljivo obrazložilo, so dejstva v zvezi s tem podlaga za delno razbremenitev objektivno odgovorne prve toženke, ne pa za njeno popolno ekskulpacijo. Kršitev varnostnih predpisov s strani delavca, ki prispeva k nastanku škode, praviloma ne odvzame lastnosti nevarne dejavnosti, vpliva pa na presojo prispevka oškodovanca. Res je tožnik ravnal v nasprotju z določbami 9. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu s tem, ko je premalo skrbno pregledal in ocenil nevarnosti, ki mu pretijo pri delu, vendar pa ne gre za nerazumno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo mnenje izvedenca gozdarske stroke, da glede na določbe navedenega Pravilnika in Pravilnika o gozdnem redu (da se vsako drevo, ki se ga podira, podre do konca) tožnik ni pričakoval, da je kakšno drevo, ki stoji, spodžagano. Spodžagane sušice pred škodnim dogodkom kot nevarne ni opazil nihče.
podaljšanje pripora - preizkus pripornih razlogov ob reševanju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje - znižanje kazni - kazen zapora - kršitev načela kontradiktornosti postopka - predlog za podaljšanje pripora
V besedi strank je državni tožilec podal obrazložen predlog za podaljšanje pripora, zagovornik pa je nanj odgovoril, kar je zapisano tudi v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju pa je prvo sodišče tudi obtoženca pozvalo k besedi strank, ki pa ni želel povedati ničesar. S tem, ko je bila obtožencu dana možnost, da se poleg zagovornika tudi on izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, je bila v tem delu postopka kontradiktornost v celoti zagotovljena, zato o očitani kršitvi določb kazenskega postopka ne more biti govora.