Sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotavljalo velikosti in vrednosti sporne mejne površine, ni storilo nobene kršitve. Ta ugotovitev je po 77. členu SPZ namreč predvidena le zaradi izbire kriterija po katerem bo določena meja. Ker pa je bilo v konkretnem primeru mejo mogoče določiti le ob upoštevanju podatkov katastra, ugotavljanje velikosti in vrednosti sporne mejne površine zato ni bilo potrebno.
V tej zadevi je bila predmet urejanja meja med zemljiščem, ki je v zasebni lasti in zemljiščem, ki je javno dobro. Mejo med takimi zemljišči je mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je zato sprejeto stališče, da je treba pri ureditvi meje med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem v zasebni lasti, upoštevati stanje v katastru. Izjema od tega pravila je, skladno s sodno prakso, mogoča le v primeru napak ali pomanjkljivosti v katastru.
V tej zadevi je bilo treba ugotoviti potek katastrske meje, za tako ugotovitev pa so relevantni le podatki katastra. Vogalni kamen, stopnice in klančina bi bili za določitev meje relevantni le, če bi podatki katastra izkazovali potek meje ob upoštevanju teh (izbočenih) delov stavbe. Vendar jih ne. Kot je pojasnil izvedenec, je bila meja na podlagi vseh katastrskih virov (med drugim tudi meritve iz leta 1931, ki ji predlagatelji niso nasprotovali) ravna in je potekala po zidu stavbe in ne po kakšnem njenem izbočenem delu.
Meja je bila po vseh pregledanih katastrskih virih ravna. Ostali deli stavbe, ki segajo v zračni prostor, nikoli niso bili (in tudi danes niso) predmet zemljiškega katastra, ampak katastra stavb. Da to drži, kaže tudi določba drugega odstavka 77. člena ZEN, na katerega se sklicujejo predlagatelji, saj je uvrščena v poglavje, ki ureja kataster stavb in ne v poglavje, ki ureja kataster zemljišč. Relevantna je zato le določba 24. člena ZEN. Ta pa določa, da je zemljišče pod stavbo navpična projekcija preseka stavbe z zemljiščem na ravnini. Navpična projekcija stavbe v ravnini pa (ob upoštevanju pojasnila izvedenca ob zaslišanju) pomeni del, kjer se stavba sreča z zemljiščem, v konkretnem primeru torej zid.
Dejstvo, da meja še ni dokončno urejena, ne pomeni, da podatki o katastrski meji ne obstajajo ali da niso pravilni.
Sodišče prve stopnje lahko izda sodbo brez glavne obravnave, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so listinski dokazi zadoščali za sprejeto odločitev, nobena od strank pa ni predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo. Pravica do izjavljanja je bila toženi stranki v predmetnem sporu zagotovljena na popolnoma enak način kot tožeči stranki - tako v okviru pozivanja na predložitev vlog, kot tudi z vročanjem, lastnega zaslišanja pa tožena stranka niti ni predlagala, zato tudi izvedba naroka ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne kršitve pravic po 14. in 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP.