realizacija - prisilna privedba priče - privedba - pritožba zoper odločitev o stroških
Stroški, ki jih je imela policija z realizacijo privedbe, izhajajo iz specificiranega stroškovnika, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu in okoliščina, da se je priča A. A. po posredovanju policije na sodišču javila brez spremstva policije, ne pomeni, da policija z realizacijo že navedene odredbe ni imela stroškov, kot si to zmotno predstavlja pritožnica.
Tožencu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti. Ob ugotovljenih dejstvih, tj. da toženec ni bil poučen o varnem delu v smislu določb ZVZD-1, da mu je bilo prepuščeno, kako bo opravil odrejeno nalogo, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile sporne plošče v takem položaju, da bi jih bilo tega dne mogoče povezati brez potrebnega premika, da se je pri tožeči stranki za premik plošč pred vezanjem uporabilo mostovno dvigalo in da je tožeča stranka tožencu dopuščala, da je tudi sam uporabil mostovno dvigalo, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu v zvezi z opravo delovne naloge, ko je za premik kamnitih plošč sam uporabil mostovno dvigalo in je posledično prišlo do sesutja in zloma plošč, ni mogoče očitati hudo malomarnega ravnanja. Ravnanje toženca v dani situaciji ni odstopalo od ravnanja povprečnega, normalno skrbnega človeka.
Poslovna odškodninska odgovornost stranke je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti; nastanek škode ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti in nastalo škodo.
Tožena stranka je v okviru dogovora za tožečo stranko opravljala „kompletno“ računovodstvo, ki je vključevalo tudi pripravo obračunov DDV. Po presoji pritožbenega sodišča bi zaradi zgoraj opisane prepletenosti računovodskih in knjigovodskih storitev z davčnimi predpisi, lahko bila odgovorna za napačen davčni nasvet, če se ta nanaša na tista davčna pravila, s katerimi bi tožena stranka morala biti seznanjena v okviru pravilnega opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev.
Odgovor tožene stranke, da se lahko nemški DDV poračuna s slovenskim DDV, v konkretnem primeru ni bil napačen. Da nemški prodajalec ni bil dolžan obračunati in plačati DDV od prodaje vozila pa tožena stranka ni mogla vedeti niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih pogodbenih obveznosti. Zato v tem primeru ni podana kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Ker niso izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, je sodišča prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 454, 454/2.
postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - izdaja sodbe brez razpisa naroka - razpis naroka - predlog za razpis naroka - pravica do izjavljanja - kršitev pravice do izjave - procesna kršitev - sodba presenečenja
Sodišče prve stopnje lahko izda sodbo brez glavne obravnave, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so listinski dokazi zadoščali za sprejeto odločitev, nobena od strank pa ni predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo. Pravica do izjavljanja je bila toženi stranki v predmetnem sporu zagotovljena na popolnoma enak način kot tožeči stranki - tako v okviru pozivanja na predložitev vlog, kot tudi z vročanjem, lastnega zaslišanja pa tožena stranka niti ni predlagala, zato tudi izvedba naroka ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne kršitve pravic po 14. in 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP.
URS člen 29.. ZKP-UPB8 člen 213.č, 307, 307/3, 371, 371/1, 371/1-3.. ZIKS-1 člen 74.
nedovoljen dokaz - osebni pregled - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pravica do obrambe - odpoved pravici - nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi
Sporna odredba je bila izdana za osebni pregled pripornika na podlagi 74. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki se na podlagi 213.č člena ZKP smiselno uporablja tudi za pripornike in osebnega pregleda pripornika ni mogoče enačiti z osebnim pregledom na podlagi ZKP, saj je obravnavani ukrep namenjen zagotavljanju varnosti, reda in discipline v zavodu za prestajanje kazni zapora (pripora) ter ga opravijo pravosodni policisti. V izpodbijani odredbi je kot razlog za izdajo odredbe naveden sum, da pripornik pri sebi skriva nedovoljene stvari in teh z varnostnim pregledom ni mogoče ugotoviti.
Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je obtoženčeva pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (29. člen Ustave RS). Tej pravici pa se lahko odpove izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti tudi izostanek iz glavne obravnave. Obtoženka je vedela, da bo na glavni obravnavi vpogledan tudi videoposnetek njenega obiska v ZPKZ, saj je prejela obtožbo, v kateri državno tožilstvo sodišču predlaga izvedbo tega dokaza, pa kljub temu na glavno obravnavo ni pristopila. Tej pravici se je obtoženka torej odpovedala s tem, ko iz neutemeljenih razlogov na glavno obravnavo ni pristopila, zato po mnenju pritožbenega sodišča zatrjevana kršitev ni podana.
Veljavni obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje onemogoča ugotovitev istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Vendar pa iz tega stališča ne izhaja vprašanje pomanjkanja pravnega interesa, ampak vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Sodno varstvo pred motenjem posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). 30-dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega posestnega varstva. Ker je pravočasnost tožbe element sklepčnosti tožbe zaradi motenja posesti, mora sodišče (že po uradni dolžnosti) presoditi, ali iz tožbenih navedb (tudi) glede na 32. člen SPZ izhaja pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnik.
Utemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita napačno presojo pravočasnosti tožbe glede celotnega spremenjenega zahtevka: z novo uveljavljanimi motilnimi ravnanji, dopolnjenima ugotovitvenim in prepovednim zahtevkom (glede motenja posesti s posegi z gradbenimi stroji in gradbiščno ograjo ter s postavitvijo nasipa) in restitucijskim zahtevkom.
Ker že iz tožbenih trditev in priloženih dokazov izhaja, da je bila sprememba tožbe zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko so se tožniki seznanili s temi dejanji, je utemeljen pritožbeni očitek, da je presoja sodišča prve stopnje o tem napačna. Glede na materialnopravno določbo 32. člena SPZ je sprememba tožbe prepozna, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožba glede celotnega spremenjenega tožbenega zahtevka kot prepozna zavrže.
Pritožba zmotno meni, da ne obstoji pravni interes tožnikov za vodenje konkretne pravde, ker so bila ob zaključku glavne obravnave vsa gradbena dela na sporni nepremičnini že zaključena. Tožniki (ob ugotovitvi, da je do motenja res prišlo) lahko utemeljeno zahtevajo, da se toženki takšna ravnanja prepovejo tudi v bodoče (ob postavitvi prepovednega zahtevka pa je dovoljen tudi ugotovitveni). Za takšen zaključek ni odločilno dejstvo, da je bila izgradnja kolesarske steze in hodnika za pešce ob koncu glavne obravnave že končana, kar po toženkinem mnenju zanika bojazen, da bi toženka v prihodnje na isti način posegala v nepremičnino tožnikov. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bo toženka v bodoče še kdaj izvajala gradbena dela na sporni nepremičnini v posesti tožnikov zaradi drugih vzrokov.
ZJN-3 člen 40, 41, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-6, 111/7. ZPVPJN člen 17, 17/1. ZP-1 člen 4, 4/2, 25a, 25a/2, 26, 26/6, 27, 27/1.
javno naročanje - postopek oddaje javnega naročila - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - pogodba o oddaji javnega naročila - sklenitev aneksa k pogodbi - postopek s pogajanji brez predhodne objave - pogoj nujnosti - revizija postopka oddaje javnega naročila - posledice vloženega zahtevka za revizijo - odgovornost za prekršek - sankcije za prekršek - splošna pravila za odmero sankcije - izrek stranske sankcije - izločitev iz postopka javnega naročanja - stek prekrškov - omilitev sankcije
Za prekrške v pravem steku prvi odstavek 27. člena ZP-1 določa, da sodišče določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Pravilo seštevanja torej ni omejeno le na dvakratnik največje mere posamezne globe, določene v 17. členu ZP-1, ampak se pravilo seštevanja in omejitve višine seštevka upošteva pri vseh sankcijah iste vrste, ki jih je pojmovno mogoče sešteti. Vrste sankcij so določene v drugem odstavku 4. člena ZP-1, ki kot sankcijo za prekrške med drugim določa tudi izločitev iz postopkov javnega naročanja.
Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da prekršek ni bil storjen, ker aneks k pogodbi nikoli ni bil realiziran in na njegovi podlagi nikoli ni bil izdan noben račun.
Po določbi prvega odstavka 17. člena ZPVPJN naročnik ne sme začeti novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja, kadar je v postopku javnega naročanja vložen zahtevek za revizijo.
Okoliščine, ki utemeljujejo oceno o skrajni nujnosti iz č) točke prvega odstavka 46. člena ZJN-3, ne smejo biti take, da bi jih lahko pripisali naročniku.
Izrečene stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja ni mogoče omiliti na podlagi določbe šestega odstavka 26. člena ZP-1, saj ta določba določa, da sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije, pri čemer sme izreči globo do najnižje mere iz 17. člena tega zakona. Na podlagi navedenega je torej ob obstoju posebnih olajševalnih okoliščin, ali če tako določa zakon, možno pod predpisano mejo omiliti le globo, ne pa tudi stransko sankcijo.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - zavrženje prepoznega ugovora - priporočena poštna pošiljka - trditveno in dokazno breme - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - nesklepčen predlog za vrnitev v prejšnje stanje - neodpravljiva nesklepčnost
Tožena stranka bi s pritožbo lahko uspela le, če bi dokazala, da je ugovor zoper izpraznitveni nalog na pošto oddala pravočasno. Držijo pritožbene navedbe, da je na obrazcu P-3 popis oddanih pošiljk z dne 12. 4. 2019 navedeno, da naj bi pooblaščenka tožene stranke tega dne na pošti oddala na Okrožno sodišče v Ljubljani naslovljeni ugovor v zadevi A., k. d., vendar pa na navedenem obrazcu ni niti poštnega žiga niti podpisa pooblaščenega poštnega delavca, kar bi dokazovalo, da je bila navedena pošiljka oddana na pošti prav dne 12. 4. 2019.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036265
ZDR-1 člen 156.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Sodišče je ugotovilo, da je tožnik kot vezist - "radijec" opravljal tudi terenske tehnične preglede in skrbel za radijske naprave, pritožba pa ne izpodbija ugotovitve sodišča o tem, da tožena stranka ni obrazloženo prerekala tožnikovih trditev, da je moral kot vezist dnevno skrbeti za brezhibnost radijskih naprav in za opremljenost vozil z njimi.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - zavrženje tožbe - neizpolnitev pogojev - neizpolnitev procesne predpostavke
Dolžnik s tožbo lahko zahteva ugotovitev, da je izvršba nedopustna, če je njegov ugovor pravnomočno zavrnjen (če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev).
Toženka je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu računovodje. Spornega dne je v imenu tožeče stranke sklenila pogodbo - verižno kompenzacijo, za katero je vedela, da po vsebini ni verižna kompenzacija (pravni posel več udeležencev o medsebojnem odpustu dolga), temveč je šlo za zapiranje terjatev med tožečo stranko in drugo družbo z denarnim tokom (nakazili). O sklenitvi tega posla toženka ni obvestila poslovodstva tožeče stranke do začetka januarja 2015.
Kadar posle sklepajo pravne osebe, jih v njihovem imenu in za njihov račun sklepajo njihovi zakoniti ali pooblaščeni zastopniki. Tožeča stranka je trdila, da toženka kot računovodja ni bila nikoli pooblaščena za sklepanje pravnih poslov, ki vključujejo denarni tok in ki bi vplivali na finančni položaj tožeče stranke, toženka pa, da je imela vsa pooblastila, ki se nanašajo na finančno poslovanje družbe. Vsaka stranka pa nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist. V opisani situaciji je bilo dokazno breme glede obstoja pooblastila za sklenitev spornega posla na strani toženke (212. člen ZPP), tožeča stranka je zgolj zatrjevala negativno dejstvo o neobstoju pooblastila. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženka sodišču ni dokazala, da je imela pooblastilo za sklenitev spornega posla.
OZ člen 39, 86. ZFPPIPP člen 342, 342/5. SPZ člen 8.
ničnost pogodbe - morala - zloraba stečajnega postopka - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - izbrisna tožba - dobra vera - predmet prodaje - stavbišče - povezanost zemljišča in objekta - superficies solo cedit
Tako kupec kot že pred njim stečajni upravitelj, bi, če bi ravnala pošteno, morala tudi že zgolj na podlagi cenitvenega poročila, ki govori le o "fundusu", podvomiti v korektnost cenitve, saj po načelu superficies solo cedit (povezanost zemljišča in objekta, 8. člen SPZ) zgolj stavbišče sploh ne more biti samostojen predmet prodaje. Dobra vera se sicer res da domneva. Gre za subjektivno prepričanje določene osebe, da je tisto, kar počenja, v skladu s predpisi in da ne posega v tuje pravice. A ravnanje, ki je popolnoma brez razumnega življenjskega razloga, ki ga oseba opravičuje zgolj z opiranjem na zunanje stanje (zemljiško knjigo, sklepe stečajnega postopka, ipd.), praviloma kaže na zlorabo pravice.
ZOdv člen 17, 17/5.. ZOdv-D člen 1.. ZPP člen 154.. ZBPP člen 9.. ZDR-1 člen 31, 54, 54/1, 54/1-3, 55, 55/1, 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas - nagrada odvetnika - brezplačna pravna pomoč - odločitev o pravdnih stroških - navedba razloga v pogodbi
Zmotno je stališče pritožnika, da bo zaradi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv (nasprotna) stranka, ki ima izbranega odvetnika in ne odvetnika, določenega v okviru obveznega sistema zagotavljanja BPP, neopravičeno „obogatena“ oziroma da bo plačala manj stroškov pravdanja, ker ji nasproti stoji stranka, ki jo zastopa odvetnik, določen v skladu z ZBPP.
V primeru delnega uspeha strank tožnikovo stališče ne upošteva temeljnega izhodišča pri odločanju o stroških postopka, t.j. da se povrnejo samo stroški, ki so stranki dejansko nastali in le v primeru, če so bili potrebni za postopek. Če sodišče pri odločitvi o stroških postopka na eni strani upošteva stroške stranke, ki jih je ta imela zaradi plačila nagrade izbranemu odvetniku, na drugi strani pa stroške, odmerjene v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki jih plača Republika Slovenija (in ne stranka, kateri je bila odobrena BPP), namreč odloči o tistih stroških, ki so dejansko nastali. Zato stranka, ki je dolžna svojega izbranega odvetnika plačati ob upoštevanju višje odvetniške tarife, ni neupravičeno obogatena, če se ti stroški, ki jih je dejansko imela (oziroma se lahko šteje, da jih bo po vsej verjetnosti imela) „pobotajo“, glede na sorazmerni ali celotni uspeh v pravdi, s stroški nasprotne stranke, ki je imela za svoje zastopanje za polovico nižje stroške odvetniškega zastopanja, oziroma je te stroške krila Republika Slovenija. V skladu z 9. členom ZBPP namreč dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Stališče tožnika bi neutemeljeno diskriminiralo stranko, ki je imela zaradi dejstva, ker je ni zastopal odvetnik, določen po ZBPP, dejansko višje stroške postopka, to pa se pri odločanju o povračilu ne bi upoštevalo, saj bi se upoštevali stroški stranke, ki ji je dodeljena BPP, ki pa ji sploh niso nastali, niti niso nastali Republiki Sloveniji. Zato ni utemeljen zaključek pritožbe, da namen zakonodajalca ni bil ustvariti drugačnih (nižjih) stroškovnih posledic med strankama v pravdi.
Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 39/2016, je pogodba o zaposlitvi za določen čas dopustna le v primerih, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1. Zato je razumljiva zakonska zahteva, da je tak dopusten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden že v sami pogodbi. Opustitev navedbe razloga v pogodbi o zaposlitvi posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom. Dopuščanje možnosti, da ob takšni zakonski določbi stranka tudi kasneje med sodnim postopkom navaja razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (kot se je to zgodilo v tem primeru) izniči namen, zaradi katerega je v zakon vnesena obveznost navedbe razloga, ta pa je predvsem v preprečevanju zlorab instituta sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če mora delodajalec že v pogodbi o zaposlitvi za določen čas navesti razlog za takšno sklenitev, se s tem zmanjša možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi brez obstoja zakonitega razloga, saj mora delodajalec v sporu dokazovati ta, v pogodbi navedeni razlog in ne kateregakoli drugega.
notarski zapis - ničnost notarskega zapisa - razveljavitev - pojasnilna dolžnost notarja - izpovedba priče - dokazna ocena - dejansko stanje - pritožbene novote
Pritožbene navedbe, da naj bi iz navedb tožečih strank in zaslišanega notarja izhajalo, da le-ta strankam ni opisal vsebine, pravnih posledic posla ter jih opozoril na tveganja, so pavšalne in nekonkretizirane, saj pritožba sploh ne pojasni, katere izjave (izpovedb zaslišanih je več kot 100 strani), naj bi to dokazovale.
Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je prenehanje mandata vodilnemu delavcu, ki ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za takšno sklepanje ni podlage v samem tekstu tretjega odstavka 74. člena ZDR-1. Iz besedila namreč izhaja le jasna zaveza delodajalca, da takšnemu delavcu zagotovi pravice, kot pripadajo delavcem, katerim se pogodba o zaposlitvi odpove iz poslovnega razloga. Besedilo govori o obsegu pravic zaradi odpovedi, ker delavec ni bil po poteku mandata ponovno imenovan, nomotehnično pa določba ni tako jasna, nedvoumna in razumljiva, da bi bilo mogoče nedvoumno sklepati, da določa povsem nov odpovedni razlog.
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
SPZ člen 70. ZPP člen 12, 339, 339/2-8. ZNP člen 37.
postopek za delitev solastnine - delitev nepremičnine v solastnini - bistvena kršitev določb nepravdnega postopka - pravica do izjave - opozorilna dolžnost sodišča o procesnih pravicah - interes strank za ureditev razmerja - načelo hitrosti postopka - prenehanje solastnine - skupni del stavbe - vzpostavitev etažne lastnine - ohranitev solastninske skupnosti na stvari, ki je predmet delitve
Noben zakon ne predpisuje, da bi moralo v takih primerih sodišče stranko posebej opozoriti, naj si vzame pooblaščenca. Sodišče ima le dolžnost, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je treba vsakega odraslega, poslovno sposobnega posameznika šteti za osebo, ki mora prvenstveno sama poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov. Pretirano paternalistično ravnanje sodišča ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
Ni šlo za tako zapleteno in kompleksno zadevo, kot skuša prikazati pritožba; šlo je za vprašanje, kako odpraviti solastniško razmerje na štirih parcelah pod in okoli hiše nepravdnih strank. Vprašanje sodišča nasprotnemu udeležencu, za kateri del nepremičnine je zainteresiran, je dovolj jasno in razumljivo tudi laiku.
Poleg dolžnosti, da se pravice in pravni interesi udeležencev ugotovijo in zavarujejo, je sodišče dolžno to storiti tudi čimprej (primerjaj 5. člen ZNP), torej si mora prizadevati tudi za rešitev zadeve v razumnem roku.
Navedbe, da je temeljni namen nepravdnega postopka za delitev solastnine prenehanje solastnine in da zato ni dopustno, da sodišče nepremičnin ne razdeli v celoti, so v izhodišču pravilne. Res je smoter delitvenega postopka, da se solastnina (ki je skladno z rimskim pravnim rekom »mati prepirov«) likvidira, vendar sodna praksa dopušča, da tudi po končanem delitvenem postopku solastnina v celoti ne preneha.
Ukinitev solastnine na parceli, ki je skupni del zgradbe (fundus), ni možna, dokler ni vzpostavljena etažna lastnina.
Če razmerij iz takih in drugačnih razlogov ni mogoče urediti v celoti, je prav gotovo pravilno in primerno, da se uredijo vsaj v tistem delu, kolikor je mogoče. Tako je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi ravnalo in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na specifične konkretne okoliščine (da ena od parcel predstavlja fundus stavbe, ki je v tem postopku ni mogoče etažirati) ravnalo pravilno, ko je odločilo, da na eni od parcel (še vedno) ostane solastnina.
ZDR-1 člen 34, 35, 83, 83/1, 83/2, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2.. ZVZD-1 člen 54.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - rok za podajo odpovedi - zdravniški pregled
Tožnica je s tem, ko manjkajočih pregledov, na katere je bila napotena, ni opravila, ponovno kršila obveznosti iz delovnega razmerja, tj. 10. člen pogodbe o zaposlitvi, 34. in 35. člen ZDR-1 in 54. člen ZVZD-1, po katerem se mora delavec odzvati in opraviti zdravstveni pregled, ki ustreza tveganjem za varnost in zdravje pri delu na delovnem mestu. To pa pomeni, da pisno opozorilo tožene stranke ni zaleglo, saj je tožnica z istovrstnimi kršitvami nadaljevala. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da te kršitve predstavljajo utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja bivših zakoncev - obseg in deleži na skupnem premoženju
Po vsem obrazloženem ne drži, da je zmoten zaključek sodišča, da je prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju enakovreden. Sodišče prve stopnje je pri oceni pravilno upoštevalo, da je toženec prejemal plačo, tožnica pa ne, pravilno je ocenilo in upoštevalo, da je enakovreden prispevek obeh pravdnih strank k ustvarjanju prihodkov iz naslova dopolnilne dejavnosti izdelave kmetijskih strojev in pravilno upoštevalo ob pravilni ugotovitvi obstoja elementov življenjske skupnosti, da je pretežni del skrbi za gospodinjstvo in otroka padel na tožnico.
ZDR-1 člen 136, 136/2, 148, 148/7.. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2008) člen 81.
dodatek za nadurno delo - delovni čas
Obstoj dogovora o plačilu po številu prevoženih kilometrov ne bi vplival na pravico tožnika do plačila za opravljeno nadurno delo, saj dogovora, ki delavcu daje manj pravic, kot so mu zagotovljene s kolektivno pogodbo, v obravnavanem sporu s Kolektivno pogodbo za obrt in podjetništvo, ki je v 81. členu določala 30 % dodatek za nadurno delo, pravno ni mogoče upoštevati.