STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00087612
ZIZ člen 272, 272/2. ZZK-1 člen 70, 70/4.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - zaznamba vrstnega reda pridobitve lastninske pravice - vpis zaznambe prepovedi - solastna nepremičnina - prodaja dela nepremičnine - nameravana prodaja - vpis lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu - učinki zaznambe vrstnega reda
Sodišče je pravilno ugotovilo, da vpisana prepoved obremenitve ali odtujitve nepremičnine toženkama onemogoča uveljavljanje pravice razpolaganja z zaznamovanim vrstnim redom in prenos na novega upravičenca. Vendar pritožba pravilno opozarja, da sta toženki lahko z zaznambo vrstnega reda razpolagali že pred izdajo začasne odredbe, s čimer pa niti tožnik in niti sodišče ne moreta biti seznanjena. Morebitni novi upravičenec zaznambe vrstnega reda lahko kadarkoli do izteka njene veljavnosti vknjiži lastninsko pravico v zaznamovanem vrstnem redu. V tem primeru poznejša prepoved odtujitve ali obremenitve ne more izničiti učinkov razpolaganja z zaznamovanim vrstnim redom.
socialni spor - molk organa - izdaja upravne odločbe - predsodni postopek - ustavitev postopka
V tej zadevi je bila izdana odločba organa prve stopnje potem, ko je bila že vložena tožba zaradi molka tako organa prve stopnje kot tudi organa druge stopnje. Zoper odločbo lahko zavarovanec (tožnik) vloži pritožbo, to pa pomeni, da so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v petem odstavku 80. člena ZDSS1-1 za ustavitev postopka.
Določba petega odstavka 80. člena ZDSS-1 se ne nanaša le na primere, ko je sodišče upravnemu organu naložilo izdajo novega upravnega akta, ta pa v določenem roku tega akta ne izda (tretji odstavek 82. člena ZDSS-1), temveč tudi na primere, kot je predmetni, torej ko upravni organ ne izda niti prvostopenjske niti drugostopenjske odločbe in šele po vložitvi tožbe izda prvostopenjsko odločbo. Če bi bila izdana drugostopenjska odločba, bi sodišče moralo postopati po drugem odstavku 80. člena ZDSS-1, in od tožnika zahtevati, da v 15-ih dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na izdani upravni akt. V primeru, ko je izdan prvostopenjski akt, pa je ključno, da je zoper njega dovoljena pritožba, kar pomeni, da ima stranka pravico, da najprej v predsodnem upravnem postopku uveljavlja presojo nove odločbe in nato uveljavlja sodno varstvo.
Predlagateljica v vlogi, s katero je priglasila stransko intervencijo, ni z ničemer utemeljila svojega pravnega interesa za vstop v to pravdo. Navedla je le, da se v celoti sklicuje na predlog za stransko intervencijo, ki ga je podala toženka v odgovoru na tožbo, pri čemer je tovrstne trditve odgovora na tožbo mogoče upoštevati le v smislu instituta obvestitve drugega o pravdi (204. člen ZPP).
Toženkino zatrjevanje, da gre v primeru financiranja študijske dejavnosti za porabo javnih proračunskih sredstev, da je pri izvrševanju proračuna treba spoštovati načelo učinkovitosti in gospodarnosti ter da bi neuspeh toženke pomenil izjemno velike finančne posledice za stransko intervenientko, je uveljavljanje kvečjemu ekonomskega interesa za vstop v pravdo, ki ne zadošča za dopustitev stranske intervencije.
Sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZPP brez izjave strank zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes.
ZSPJS člen 24, 24/1, 24/2, 24/3. URS člen 125, 153, 153/3. ZS člen 3, 3/1. ZODPol člen 67, 67/2. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 3, 3/3, 4.
položajni dodatek - exceptio illegalis - zakonski pogoji - vezanost sodišča na ustavo in zakon
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence je v nasprotju z ZSPJS zožila krog upravičencev do položajnega dodatka. V tretjem odstavku 24. člena ZSPJS je bilo Vladi RS dano pooblastilo, da določi kriterije za višino dodatka z uredbo. To pooblastilo je Vlada RS presegla, saj je v tretjem odstavku 3. člena Uredbe določila dodaten pogoj za pridobitev pravice do dodatka. V citirani določbi Uredbe je brez zakonske podlage zožen krog upravičencev do položajnega dodatka v primerjavi z opredelitvijo te pravice v prvem odstavku 24. člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odklonilo uporabo tretjega odstavka 3. člena Uredbe (exceptio illegalis), saj je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon.
ukrepi za varstvo koristi otroka - razmerja med starši in otroki - odvzem ali omejitev starševske skrbi - odvzem otroka staršem - namestitev otroka pri drugi osebi - stiki - preživnina - novote v pritožbenem postopku - načelo varstva koristi strank - nujnost ukrepa
Pritožbeno zatrjevanje, da naj ukrep ne bi bil potreben, ker predlagatelj ne prepoznava ogroženosti mladoletne A. v okolju, v katerem živi sedaj, oziroma, da, ker za A. že sedaj skrbi udeleženka, ni treba, da se A. odvzame nasprotni udeleženki in se ji izreče ukrep omejitve starševske skrbi, kaže na temeljno nerazumevanje instituta odvzema otroka in namestitve k drugi osebi ter s tem povezane omejitve starševske skrbi. Našteti ukrepi se namreč izrečejo izključno zaradi varstva koristi otroka in ne morebiti kot sankcija staršu.
URS člen 14, 43. ZSDU člen 24. ZDSS-1 člen 45, 52, 52/1.
kandidiranje članov sveta - kolektivni delovni spor - smiselna uporaba - razrešitev člana sveta zavoda - sodelovanje delavcev pri upravljanju - pasivna legitimacija - kandidatura - volitve v svet zavoda - procesna sposobnost - enakost pred zakonom - volilna pravica
Zahtevek za razveljavitev volitev za člane sveta zavoda je lahko uspešen le tedaj, če so bile podane bistvene kršitve določb postopka, ki so ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost volitev.
Ker razrešitev vključuje tudi izvolitev nadomestnih članov, se smiselno uporabijo vsa pravila kandidiranja, torej tudi možnost, da kandidate predlagajo drugi. Namen določb o kandidiranju je namreč zagotoviti pluralnost kandidatov in enakopravnost volilnih upravičencev. Če bi možnost kandidiranja imeli samo predlagatelji razrešitve, bi bila izbira volivcev nerealna, ker bi glasovali samo o njihovih kandidatih. Načela ustavnega prava (14. člen Ustave RS - enakost pred zakonom, 43. člen Ustave RS - volilna pravica) zahtevajo, da so volitve izvedene na način, ki omogoča enakopravno kandidiranje. Omejitev predlaganja kandidatov zgolj na pobudnike razrešitve nima opore v Odloku. Takšna razlaga bi iz postopka izključila druge legitimne predlagatelje (vzgojiteljski zbor, sindikat), kar je v nasprotju z načelom pluralnosti in enakopravnosti kandidiranja. Smiselna uporaba pravil namreč zahteva, da se ohrani tudi pluralnost predlagateljev. Omejitev kandidiranja zgolj na kandidate predlagateljev razrešitve tako zagotovo pomeni kršitev pravice do enakopravnega kandidiranja.
Volilna komisija je specialni organ z izključno pristojnostjo za vodenje volilnega postopka. To pomeni, da je samo ona odgovorna za pravilnost in zakonitost izvedbe volitev, za ugotavljanje rezultatov, za odločanje o morebitnih nepravilnostih. V volilnih sporih je procesni subjekt, sodno se preverjajo njene odločitve, zato je nanjo prenesena procesna legitimacija. Čeprav nima splošne pravne subjektivitete, kar sicer pravilno izpostavljajo predlagateljice v pritožbi, ima v tem specifičnem postopku kot nosilec pravic in obveznosti glede izvedbe volitev procesno sposobnost nastopati kot stranka.
prepozna pritožba - zavrženje pritožbe - potek roka za pritožbo - vročilnica - datum vročitve - poštni žig
Iz vročilnice je razvidno, da je bil izpodbijani sklep z dne 19. 5. 2025 tožnici vročen 22. 5. 2025, zatobi tožnica zoper navedeni sklep lahko pravočasno vložila pritožbo do vključno 6. 6. 2025. Potrdilo o oddaji priporočene pošiljke, ki se nahaja na kuverti, pa potrjuje, da je bila pritožba na pošto oddana priporočeno 11. 6. 2025. Tožnica je pritožbo vložila po izteku pritožbenega roka.
ugovor dolžnika - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - notarski zapis - dokaz z zaslišanjem strank
Dolžnik v pritožbi ne konkretizira katere naj bi bile upnikove navedbe v odgovoru na ugovor, na katere naj bi se sodišče prve stopnje oprlo, niti kateri naj bi bili dokazi, na katere se sodišče sklicuje v sklepu ter se ni imel možnosti opredeliti.
ZDR-1 člen 91, 91/3, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 7, 7/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - reparacija za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja
Delavec je upravičen do razlike v plači pri novem in starem delodajalcu le za čas pred sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, s sodno razvezo pa za to ni več pravne podlage. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 kot skrajni datum sodne razveze določa datum odločitve sodišča prve stopnje, vendar pa je glede na zaposlitev tožnika pri drugemu delodajalcu sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezalo z datumom nove zaposlitve, zahtevek za plačilo razlike v plači pa utemeljeno zavrnilo.
Tožnik ni bil diskriminiran, ker mu za čas od 1. 10. 2024 ni bila priznana razlika v plači glede na delavce, ki so ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove sprejeli novo pogodbo o zaposlitvi. Delavcu, ki sprejme novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerje ne preneha, in če je ugotovljeno, da je odpoved nezakonita, je posledično upravičen do priznanja vseh pravic po prejšnji pogodbi (tretji odstavek 91. člena ZDR-1), tudi do razlike v plači. Tožnik ni sprejel ponujene pogodbe o zaposlitvi, posledično mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo in se je zaposlil drugje, zato njegov položaj ni primerljiv z delavci, ki ob odpovedi sprejmejo novo pogodbo o zaposlitvi.
Predlaganje dokazov je v prvi vrsti naloga strank in ni razloga, da tožeča stranka ni predložila dokaza sodišču prve stopnje. Posledice strankine opustitve bodo v tem, da sodišče dokaza s to listino ne bo izvedlo. Če bo listina edino dokazno sredstvo, potem zatrjevano dejstvo ne bo dokazano, posledica pa bo odločitev po pravilih o dokaznem bremenu.
OZ člen 5, 20, 20/3, 364, 364/1, 364/2, 365, 368. ZDR-1 člen 13, 202. ZPP člen 315, 315/1, 358, 358-1.
dodatek za stalnost - podjetniška kolektivna pogodba - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - pretrganje zastaranja - načelo vestnosti in poštenja - odškodnina zaradi nepoštenih pogajanj - nepošteno pogajanje - vmesna sodba
Zastaranja ne pretrga vsaka dejavnost, ki je usmerjena v izterjavo terjatve. Pravno odločilna je le tista, ki jo začne upnik proti dolžniku pred pristojnim organom. OZ ne določa pojma "drug pristojni organ". Gre za nedoločen pravni pojem, ki je podvržen vsebinski opredelitvi sodišča, vsekakor pa za "drug pristojni organ" že glede na vsebino določbe 368. člena OZ ni mogoče šteti delodajalca kot dolžnika.
Stranka, ki vstopi v pogajanja, ni zavezana skleniti pogodbe, ima pa dolžnost, da se v postopku pogajanj vede na način, ki spoštuje interese nasprotne stranke. Zavezana je torej k poštenemu pogajanju v skladu s 5. členom OZ, ki določa načelo vestnosti in poštenja. Pri presoji njenega ravnanja je treba upoštevati, ali je do opustitve pogajanj prišlo iz utemeljenih razlogov, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera in pravil ravnanja, ki jih narekujejo dobri poslovni običaji. Toženka je s svojimi dejanji, s katerimi je ves čas pogajanj jasno izkazovala namen skleniti poravnavo, pri tožnici ustvarila utemeljeno pričakovanje, da bo zadeva rešena z izvensodno poravnavo ter jo s tem vzpodbudila k nadaljnjim aktivnostim, ki so ji povzročile stroške za pravno zastopanje.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088045
ZIZ člen 272, 272/1.
potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - izdaja začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj verjetnosti terjatve - pravna podlaga - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - pravo EU - razlaga prava EU - predhodno odločanje SEU - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - retroaktivna uporaba zakona - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - ničnost pogodbe - nezastarljivost pravice do uveljavljanja ničnosti
Načelo lojalne (evroskladne) razlage od nacionalnega sodišča zahteva, da nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom Direktive ter teži k dosegi njenih ciljev.
Pritožbene navedbe, da se načelo lojalne razlage uporablja le za implementacijske predpise, so pravno zgrešene. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in celotno nacionalno pravo
ZTLR člen 28, 28/2, 28/3, 28/4, 30, 30/2, 72, 72/1, 72/2, 72/3. SPZ člen 269.
ugotovitvena tožba - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - zakonita in dobroverna posest - priposestvovalna doba
Pri presoji dobre vere je poleg ravnanja posestnika potrebno presojati tudi ravnanje zemljiškoknjižnega lastnika. Dejanska oblast nad stvarjo se je v konkretnem primeru navzven izvrševala na način, da jo je toženec lahko zaznal, ter bi k temu moral aktivno pristopiti na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.
ZIZ člen 24, 24/4. ZOKIPOSR člen 2, 2-3, 2-5, 17, 17/3.
nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - prevzem dolga na podlagi zakona - ugovor novega dolžnika - pasivni družbenik - omejitev odgovornosti - namen zakona
Predlog zakona je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej prav v "spoštovanju korporacijskega prava", in sicer ne glede na prejšnje odločitve Ustavnega sodišča in ESČP.
Neutemeljeno nova dolžnica uveljavlja, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik iz 17. člena ZOKIPOSR izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine na podlagi tega zakona. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Neutemeljeno je tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini.
zastaranje občasnih denarnih terjatev - nadomestilo za primer brezposelnosti - vračilo denarnega nadomestila - pretrganje zastaranja
Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo, zakaj je vtoževana terjatev zastarana. Pravilno je opredelilo naravo denarnega nadomestila za brezposelnost kot terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve. Ker se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerja v mesečnih zneskih in izplačuje za nazaj, je po svoji naravi občasna denarna terjatev, ki pa ne temelji na obveznostih iz civilnega prava. Gre za zastaralni rok treh let in ne za petletni splošni zastaralni rok.
ZŠtip-1 člen 87, 87/4. ZPP člen 126, 286, 286/4, 302, 302/3, 321, 321/3, 337, 337/1. ZDSS-1 člen 63, 72, 72/2, 74.
vračilo štipendije - delno zavrženje tožbe - razglasitev sodbe - vročitev sodbe - zapisnik glavne obravnave - podpis zapisnika - vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom
Po uveljavljeni praksi praviloma sodišča po opravljeni glavni obravnavi sodbe ne razglasijo, temveč senat sprejme sklep, da se obravnava zaključi, sodba pa izda pisno. Sodba velja takoj, ko je razglašena, če pa ni javno razglašena, pa tedaj, ko je pisno dostavljena strankam. Slednje ne pomeni, da je sodišče spisalo sodno odločbo že z dnem njene izdaje, temveč je takrat zaključilo narok za glavno obravnavo in sprejelo odločitev.
Predložena dokazila skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZŠtip-1 ne potrjujejo, da je tožnica dijakinja, ki ima najtežje težave pri učenju. Razvidno je le, da je tožnica glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev opredeljena kot otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja.
Pritožbeni očitek o kršitvi Konvencije o otrokovih pravicah in Ustave RS, zaradi vračila neutemeljeno izplačane štipendije za šolsko leto 2022/2023, ni utemeljen. Sodišče je tožbo v tem delu skladno s 63. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo, saj o vračilu prejetih zneskov štipendije za štipendijsko leto 2020/2021 še ni odločeno z dokončno upravno odločbo. Meritorno sojenje glede vračila neupravičeno izplačanih zneskov štipendije bo omogočeno, ko bo izdana tudi glede te odločitve dokončna upravna odločba. Nenazadnje tožnica ni izkazala obstoja pogojev za odločanje na podlagi molka organa po drugem odstavku 72. člena ZDSS-1.
odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila - vožnja pod vplivom alkohola - prekrškovni postopek - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da bi imel obdolženi v prekrškovnem postopku možnost predlagati odložitev izvršitve prenehanja vozniškega dovoljenja ali predčasne vrnitve le-tega, na odločitev v kazenskem postopku ne more vplivati, saj gre za različno naravo in pravne posledice po zagovorniku primerjanih sodnih postopkov. V pritožbenem polemiziranju o možnostih obdolženega v prekrškovnem postopku se oddalji od neizpodbitnega dejstva, da je sodišče prve stopnje po zaključenem kazenskem postopku obdolženemu izreklo kazensko sankcijo po KZ-1, ki ima vsebinsko drugačen namen in posledice kot upravne sankcije v prekrškovnem postopku.
ZFPPIPP člen 121, 121/2. ZPP člen 111, 111/2, 142, 142/3, 142/4, 149, 224, 224/1, 224/4.
vročanje sodnih pisanj - vročilnica - dokazna moč javne listine - vročitev s fikcijo - nastop fikcije vročitve
Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku.
Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5, 6, 7. ZIZ člen 15, 239, 272, 272/1. ZPP člen 8, 360, 360/1. ZVPot člen 23, 23/3, 23/4, 24, 24/1. ZVPot-1 člen 21, 21/3, 22, 23, 24.
ureditvena oz. regulacijska začasna odredba - pogoj reverzibilnosti - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - načelo vestnosti in poštenja - ničnost - ničnost pogodbenega določila - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - zavrnitev izdaje začasne odredbe - sprememba odločitve
V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.
V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Predpostavka "dobre vere" je zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sanckije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere".
V razlagi Sodišča je bil količinska presoja že uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.
Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).
Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.
Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016, v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.". Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "izredno škodljivih posledic".