redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče torej odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi ali v subjektivno porušenem odnosu med njim in delavcem. Upoštevajo se okoliščine in interesi na strani obeh strank (odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 7/2013, VIII Ips 294/2016, VIII Ips 255/2016, VIII Ips 156/2018). Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi (VIII Ips 305/2015, VIII Ips 283/2016, VIII Ips 54/2017). Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. To so predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose.
ZDR-1 člen 38, 84, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/2.. ZGD-1 člen 39.. KZ-1 člen 236.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - poslovna skrivnost - rok za podajo odpovedi - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi glede očitanih 15 vpogledov v podatke transakcijskega računa v obdobju pred letom 2017 prepozna. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da mora pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (glede česar pritožba niti nima konkretnih navedb), da je tožena stranka tožnici očitala posredovanje podatkov o transakcijskem računu nepooblaščeni osebi le glede zadnjega vpogleda z dne 3. 11. 2017. Zato so preostali očitani vpogledi podvrženi "običajnemu" 6-mesečnemu objektivnemu roku za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Strinjati se je treba tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za nadaljevano kršitev, da bi bilo mogoče ravnanja tožnice presojati kot celoto in posledično šteti, da objektivni rok za podajo izredne odpovedi prične teči z zadnjim vpogledom 3. 11. 2017. Že iz izpodbijane odpovedi namreč izhaja, da tožena stranka tožnici očita vsak posamezen vpogled posebej. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, razen glede vpogledov z dne 21. 8. 2017 in 3. 11. 2017, podana prepozno.
Sporna vpogleda v transakcijske podatke nista tako hudi kršitvi, da bi utemeljevali podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 se namreč za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg obstoja zakonskega razloga zanjo zahteva še, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). To je v skladu z načelom stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, po katerem je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajno sredstvo za sankcioniranje delavca.
Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede v prvem stavku tretjega odstavka 4. člena kot osnovno pravilo določa, da se v postopku ocenjevanja ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so v prejšnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj šest mesecev, v nadaljevanju pa je določena izjema od tega pravila, da se ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so zaradi napotitve delodajalca odsotni več kot šest mesecev in ki so odsotni več kot šest mesecev zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniški dopust). Torej že sama Uredba ureja kot izjemo odsotnost zaradi porodniškega dopusta, pri čemer je bila tožnica dejansko prisotna na delu 18 dni in praktično en mesec in pol na rednem letnem dopustu, sicer pa se je tudi uvajala v delo na dveh obsevalnih aparatih. Uvajanje v delo na dveh radioloških aparatih, ji po oceni pritožbenega sodišča ne more iti v škodo, tako da je tožena stranka tožnici neutemeljeno podala oceno "0". Tožnica je bila odsotna z dela več kot šest mesecev zaradi koriščenja pravice do materinskega in starševskega varstva, vendar tudi prisotna na delu, tako da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v tem primeru šlo za prepovedano diskriminacijo iz 6. člena ZDR-1, saj je bila tožnica na delu efektivno prisotna 18 dni, mesec in pol na dopustu (skupaj več kot dva meseca), ostali del leta pa je bila odsotna zaradi koriščenja starševskega dopusta, pri čemer ocena "0" ni predvidena kot ocena v 2. členu Uredbe. ZDR-1 v prvem odstavku 6. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo med ostalim ne glede na družinsko stanje ali drugo okoliščino (starševski dopust) v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za posredno diskriminacijo, ki obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah ali pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe. Ob navedenem je potrebno poudariti, da tudi četrti odstavek 6. člena ZDR-1 izrecno določa, da se manj ugodno obravnavanje delavcev, ki je povezano z nosečnostjo ali starševskim dopustom, šteje za diskriminacijo. Tako bo morala tožena stranka tožnico oceniti za leto 2017, saj odsotnost z dela zaradi starševskega dopusta, kot izjemo določa tako Uredba, ZDR-1 pa izrecno določa, da manj ugoden položaj zaradi odsotnosti zaradi starševstva, šteje, kot diskriminacijo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije - opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pa tudi v postopku pred sodiščem navajala in dokazovala obstoj poslovnega razloga pri družbi A. d. o. o. in ne pri sebi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku navedeni zadostni razlogi. Ker je tožena stranka tožnikov delodajalec, mora utemeljen odpovedni razlog obstajati pri njej (2. odstavek 83. člena ZDR-1). Enako velja tudi za delodajalce, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu.
Tožeča stranka je dala dve pisni ponudbi za prodajo gradbenega materiala, in sicer dne 8. 3. in 13. 3. 2017. Tožena stranka je potem trikrat dala sprejem ponudbe. S tem so bile sklenjene tri pogodbe (prvi odstavek 22. člena in prvi odstavek 28. člena OZ). S tem pa je bila dogovorjena cena, kot je bila zapisana v obeh ponudbah.
neizbran kandidat - javni zavod - napačen pravni pouk - rok za vložitev tožbe - pravica do pritožbe
Tožeča stranka je tožbo vložila v roku, kot izhaja iz pravnega pouka obvestila o neizbiri, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila tožba vložena v roku 30 dni po prejemu obvestila, pravočasna.
Z napačnim pravnim poukom o pravici do pritožbe je stranka v eni od svojih temeljnih ustavnih pravic zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, zaradi česar ne sme trpeti škodljivih posledic.
Utemeljeno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožnici naložilo povrnitev 100 % povečanih stroškov tožene stranke kot delodajalca po tar. št. 15/1c Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Ta predvideva, da se v zadevah opredeljenih pod tar. št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. To zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora, in sicer delodajalca, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT tar. št. 15/1c v individualnih delovnih sporih prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Delavec bi moral v primeru neuspeha nasprotni stranki povrniti dvojne stroške zgolj zato, ker je delodajalec. Takšna ureditev je zato v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifične narave delovnih sporov.
odločanje brez glavne obravnave - bistvena kršitev določb postopka - presoja dokazov
Ker je glede na navedbe strank sodišče prve stopnje moralo o dejanskem stanju odločati na podlagi presoje listinskih dokazov, pogoji za izdajo sodbe brez glavne obravnave v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - zagovor pred odpovedjo - detektiv - uporaba nezakonito pridobljenih dokazov v individualnem delovnem sporu
Med strankama ni sporno, da je tožnik delo na sporne datume dejansko opravljal v hlačah s skrajšanima hlačnicama ter da je odšel z dela predčasno brez posebnega dovoljenja nadrejenega. Za ugotavljanje teh pravno relevantnih dejstev dokazi, ki jih je pridobil detektiv, niti niso bili potrebni, nenazadnje je tožnik sam priznal, da je očitani dejanji storil. Na dokazovanje, da je imel tožnik dovoljenje za opravljanje dela v skrajšanih hlačah ter za predčasno zapuščanje delovnega mesta, izvedba dokazov, ki jih je pridobil detektiv, ni vplivala, zato tudi pritožbena kritika glede pridobitve teh dokazov in posega v tožnikovo zasebnost ni pomembna. Tudi sicer pa gre za dopustno pridobljeni dokaz (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 240/2015), delodajalec ima namreč pravico nadzorovati, ali delavci v času dela na delovnem mestu kršijo svoje delovne obveznosti, v ta namen pa lahko svoje pravice v okviru direktivne oblasti prenese tudi na zasebnega detektiva. Tudi če bi detektiv pri opravljanju nadzora nad tožnikom posegel v njegovo zasebnost (trditve, da je tožnika zasledoval na domu, so sicer nedopustna pritožbena novota), pa ta ukrep prestane tudi test praktične konkordance, saj izvrševanje pravic tožene stranke (svobodna gospodarska pobuda, zasebna lastnina, varovanje varnosti zaposlenih) prekomerno ne omejuje izvrševanja tožnikove pravice do zasebnosti (prim. z odločitvami Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 42/2016, VIII Ips 125/2017 in VIII Ips 2/2018).
ZSPJS-UPB13 člen 17a, 17a/1, 17a/3, 17a/4.. ZJU člen 25, 25/2.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 3.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec - pravica udeležbe v postopku - obrazložitev
V skladu s tretjim odstavkom 17.a člena ZSPJS imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v postopku preizkusa ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik, komisija pa o preizkusu ocene odloči s sklepom (četrti odstavek 17.a člena ZSPJS). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je Komisija vpogledala v Ocenjevalni list, da je dala nadrejeni možnost, da poda obrazložitev svoje ocene ter da je imel tudi tožnik možnost obrazložiti vloženo zahtevo za preizkus ocene in se izreči glede navedb nadrejene, pravilno ugotovilo, da je Komisija postopek preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala Komisija obrazloženo zavrniti vse njegove ugovore zoper oceno, ter da bi mu glede dodatnih pojasnil ocenjevalke na sestanku morala določiti dodatni rok za (pisni) odgovor, ker tega ni storila, pa naj bi bila podana kršitev načela kontradiktornosti. Tovrstne obveznosti Komisije v postopku preizkusa ocene iz določbe 17.a člena ZSPJS ne izhajajo.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec v ocenjevalnem listu oceno le na kratko obrazloži, saj ocenjevalni listi niso namenjeni natančnejšemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh predpisanih kriterijih. Javni uslužbenec lahko namreč v skladu z določbo 17.a člena ZSPJS zahteva preizkus ocene pred Komisijo, nadrejeni delavec, ki je oceno podal, pa ima v tem postopku možnost podano oceno izčrpneje obrazložiti v skladu s predpisanimi kriteriji.
Po stališču pritožbenega sodišča uporaba te določbe ne pride v poštev na način, da bi moral delavec zaradi neuspeha v pravdi delodajalcu povrniti višje stroške postopka, kot jih nosi sam. Odvetnik lahko to določilo uporabi v razmerju do svoje stranke - delodajalca, ni pa dopustno tega stroškovnega bremena delodajalca v pravdi prevaliti na delavca. To bi pomenilo neenakost strank (Pdp 683/2018). Zato je pritožbeno sodišče nagrado za odgovor na tožbo znižalo za neutemeljeno povišani del.
Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (2008) člen 9, 9/1, 9/4, 13, 13/1, 13/2, 19, 19/2, 19/2-2.
odvoz odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto - stroški prevoza
Izvajalec gospodarske javne službe zagotovi prevzemanje sveč pri upravljalcih pokopališč in jih pripelje do zbirnih centrov komunalnih odpadkov, kjer je dolžan zagotoviti njihovo predhodno skladiščenje. Stroški prevoza od posameznih pokopališč do zbirnega centra zato bremenijo izvajalca gospodarske javne službe.
ZPP člen 3, 3/3.. OZ člen 3, 1050.. ZDR-1 člen 13, 136, 136/1, 136/2.
regres za letni dopust - poravnava - odpoved pravici - pobot izplačila plače - sporazum - plačilo zapadle terjatve
Med strankama ni bilo sporno, da so vse terjatve (razen regresa za letni dopust za leto 2018), ki so bile predmet tožnikove tožbe, do sklenitve sporazuma že zapadle.
Tudi v sklepu VIII Ips 191/2018 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je poravnavanje dopustno le v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP (ta določa, da sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom), čeprav je glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav verjetno bolj relevantna določba 3. člena OZ, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.
ZMinP člen 2.. ZDR-1 člen 137, 137/7, 138, 138/2.. ZDR člen 34, 129, 129/1.
plača - dodatek za delovno dobo - minimalna plača - plačilo razlike plače
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, v skladu z 2. členom Zakona o minimalni plači (ZMinP) pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, določene v skladu s tem zakonom. Sodišče prve stopnje je zato tožniku za mesece, v katerih je prejel plačilo za delo v manjšem znesku od v relevantnem obdobju zakonsko določene minimalne plače, utemeljeno prisodilo obračun ustreznih razlik v plači in izplačilo neto razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Sodišče prve stopnje pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo dodatek za delovno dobo za mesece, za katere mu je prisodilo že razliko v plači do minimalne plače. V skladu z v vtoževanem obdobju veljavnim ZMinP se namreč dodatek za delovno dobo všteva v minimalno plačo. Določba 1. člena Zakona o spremembah Zakona o minimalni plači (ZminP-B), da se dodatki, določeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami, ne vštevajo v minimalno plačo, se bo pričela uporabljati šele s 1. 1. 2020.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/1.. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija poslovanja
Reorganizacija poslovanja predstavlja (utemeljen) poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se smotrnosti (ali ekonomske upravičenosti) reorganizacije v sodnem sporu ne presoja.
ZDR-1 člen 41, 41/2.. ZDR člen 39, 39/2, 39/3.. OZ člen 82, 82/2.
kršitev konkurenčne klavzule - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule
Neveljavnost konkurenčne klavzule je po tretjem odstavku 39. člena ZDR oziroma 41. člena ZDR-1 predvidena za primere, ko pogodba o zaposlitvi določbe o denarnem nadomestilu ne vsebuje. V takšnem primeru delodajalec od delavca ne more zahtevati odškodnine, tudi če delavec ravna v nasprotju z morebitno v pogodbi določeno omejitvijo delavčevega ravnanja po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule je torej opredelitev denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi. Denarno nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se je delavec zavezal, da bo po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjeni čas največ dveh let, opustil konkurenčno dejavnost. Predmet nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule je plačilo denarnega zneska.
V obravnavanem primeru sta stranki pravico toženca do denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule določili v drugem odstavku XIV. člena pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi vsebuje določilo o nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, višino katerega je na podlagi podatka iz pogodbe (50 % izgube čistega dohodka) mogoče določiti, kar pomeni, da velja konkurenčna klavzula v XIV. členu pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega ZDR oziroma sedaj veljavni ZDR-1 ne določata, da bi moral biti delavec že vnaprej (tj. že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje) seznanjen s tem, kakšna bo konkretna višina denarnega nadomestila v primeru spoštovanja konkurenčne klavzule. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZDR oziroma sedaj veljavnega drugega odstavka 41. člena ZDR-1 pripada delavcu minimalno nadomestilo v višini tretjine povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tudi v takšnem primeru ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni vnaprej znano, kakšen bo obseg izpolnitvenega ravnanja delodajalca. Konkretna višina minimalnega denarnega nadomestila je po zakonski določbi znana šele ob prenehanju delovnega razmerja – upoštevaje tedaj znane zneske izplačanih plač delavcu.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obrazložitev odpovedi
Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana iz utemeljenega razloga le v primeru, če tožnik najmanj pet dni zaporedoma ne bi prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne bi obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti (kar je razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožniku očitana neupravičena odsotnost v trajanju treh delovnih dni in dejstvo, da tožene stranke o svoji odsotnosti ni obvestil, je lahko utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj obe ravnanji predstavljata hujšo kršitev delovnih obveznosti, tj. kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1) in kršitev obveznosti obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1). Je pa treba v tem primeru zlasti skrbno presoditi, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).
Zavarovancu, ki je bil vključen v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje po tem zakonu, se k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja po tem zakonu prizna kot dodana doba poklicnega zavarovanja četrtina obdobja vključenosti v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje (2. odstavek 202. člena ZPIZ-2). Po 2. stavku 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 je zavarovanec upravičen do višjega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa po 6. odstavku 37. člena tega zakona, ko izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz 4. in 5. odstavka 27. člena tega zakona brez dodane dobe.
Čeprav eksplicitna določba 2. stavka 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 velja šele od uveljavitve novele ZPIZ-2B, torej od 1. 1. 2016 dalje, se po splošnih pravnih načelih za priznanje posamezne pravice upoštevajo predpisi, veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače določeno. Priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu ne zagotavlja priznanja pravice in odmere starostne pokojnine po predpisih, veljavnih ob uveljavitvi pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine, ker zakon tega posebej ne določa. Čeprav se pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine lahko uveljavi le, če so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne (ali predčasne) pokojnine, pa so pravica in pogoji za izplačilo 20 % starostne pokojnine v zakonu predpisani ločeno od pogojev za priznanje pravice in odmero starostne pokojnine. Po 108. členu ZPIZ-2 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, pri čemer je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje obveznega zavarovanja.
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že zavzeto tudi stališče, da spremenjena zakonska ureditev instituta ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe že po naravi stvari ne predstavlja posega v pridobljeno niti pričakovano pravico. Ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe niti pokojninska doba namreč sami po sebi nista pravici.
ZPIZVZ člen 2, 2/4.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
starostna pokojnina - zavrženje zahteve
Obravnavani primer, ko gre za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta o zavrženju ponovne zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, je dejansko mogoče presojati le z vidika pravilne uporabe 129. člena ZUP. Po drugem stavku 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a je namreč toženi zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v okviru predhodnega formalnega preizkusa dolžan zahtevo zavreči, če je bila v zadevi že izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. Torej tudi v primeru, ko gre le za formalno pravnomočnost upravne odločbe, v kolikor ni izpolnjen vsaj eden od alternativno predpisanih pogojev.