Revizijski ugovori so neutemeljeni že zato, ker tožnica ni dokazala nastale škode (kot elementa odškodninske obveznosti), v tej povezavi pa tudi, da ji bo škoda v bodoče sploh nastajala. Tožnica tudi ni zatrjevala resnih razlogov (v skladu z 167. členom OZ) za to, da bi ji iz tega naslova lahko pripadala enkratna vsota, ki naj bi pokrila njeno bodoče prikrajšanje, niti verjetnosti, da bo do tega prikrajšanja sploh prišlo.

Glede na izkušnje pri čiščenju stroja in splošno znana dejstva o tem, kako je treba ravnati s podobnimi stroji, bi se morala tožnica zavedati, da je nevarno posegati v notranjost stroja (v katerem so nameščeni močni valji) med njegovim obratovanjem. Dejstvo, da stroj za pripravo sladoleda ni bil ustrezno tehnično pregledan, ne more vplivati na delež odškodninske odgovornosti toženke, saj napaka na stroju, ki bi prispevala k škodnemu dogodku, ni bila ugotovljena.

Toženka je sporni prostor že ob zaključku gradnje spremenila v samostojno funkcionalno enoto, z ločenim vhodom in ločenimi odjemnimi mesti ter ga je od takrat imela v posesti in dajala v najem različnim društvom. Ta dejstva utemeljujejo sklep, da sporni prostor ni postal del skupnih prostorov večstanovanjske stavbe ter da je imela toženka na njem kot na samostojnem delu stavbe pravico uporabe. Tožnica bi morala ob taki dejanski podlagi trditi in dokazati, da je bil sporni prostor kdaj kasneje spremenjen v skupni prostor ali da je toženka z njim kakorkoli drugače razpolagala. Vendar iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da temu ustreznih dejstev ni niti zatrjevala. Sodišče druge stopnje je zato pravilno zaključilo, da je na spornem prostoru kot posameznem delu stavbe pravna prednica toženke obdržala pravico uporabe, ki se je na podlagi 5. člena ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico, zaradi česar zatrjevana materialnopravna neveljavnost vknjižbe njene lastninske pravice ni podana.