Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je po 2. in 3. členu ZLDSP na posameznih delih stavb družbeno lastnino in s tem pravico uporabe in razpolaganja pridobil investitor gradnje. Tožena stranka je s predloženimi listinami izkazala, da je bila njena pravna prednica leta 1960 investitor gradnje večstanovanjske zgradbe, v kateri se nahaja sporni prostor. Pravilno je tudi materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje, da je lahko investitor in lastnik (tedaj imetnik pravice uporabe in razpolaganja) kljub drugačni projektni dokumentaciji pred prodajo posameznih delov stavbe kupcem, skupen del stavbe preoblikoval v samostojen posamezni del zgradbe. Po sedaj veljavnem 109. členu SPZ lahko to stori z enostranskim pravnim poslom, sodna praksa pa priznava tudi dejansko etažiranje, brez formalnega pravnega akta.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka že ob zaključku gradnje prostor, ki je bil sicer po projektni dokumentaciji namenjen sobi za sestanke hišnega sveta, spremenila v poslovni prostor s samostojnim vhodom in odjemnim mestom za električno in toplotno energijo, da je ta prostor imela v posesti od zaključka gradnje in ga je od leta 1967 oddajala različnim društvom. Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnica le s predloženimi prodajnimi pogodbami od leta 1993 (manjkajo prve pogodbe, po katerih je pravica uporabe prešla od pravne prednice tožene stranke do družbe A., p. o.), projektno dokumentacijo, mnenjem projektanta in točkovanjem stanovanja iz leta 2014 (A7) ni uspela dokazati, da je pravna prednica tožene stranke res naknadno s prodajnimi pogodbami na etažne lastnike prenesla tudi pravico uporabe na spornem prostoru. Sodišče druge stopnje je tako pravilno odločilo, da je sporni del stavbe posebni del, da je pravna prednica tožene stranke na njem obdržala pravico uporabe in da se je na podlagi 5. člena ZLNDL njena pravica uporabe spremenila v lastninsko pravico.