Vrhovno sodišče zastavlja Sodišču Evropske unije naslednje vprašanje za predhodno odločanje:
1. ali je za opredelitev posameznega proizvoda kot „del“ sedeža za motorna vozila v smislu poglavja 94 Kombinirane nomenklature iz Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi, v različicah, uporabnih v sporu o glavni stvari, nujno, da sedež brez tega proizvoda ne bi mogel opravljati svoje bistvene in glavne funkcije (v smislu njegove funkcionalne enotnosti), ali pa zadostuje že, da je posamezni del, ki je namenjen izključno vgradnji v avtomobilske sedeže, mogoče prepoznati kot del sedeža,
2. ali možnost (ne)samostojne splošne rabe obravnavanih proizvodov vpliva na njuno (ne)uvrstitev v tarifno podštevilko 9401 90 80.
Vrhovno sodišče zastavlja Sodišču Evropske unije naslednje vprašanje za predhodno odločanje:
Ali določbe Direktive o DDV, zlasti 131. člen in 1. točka 138. člena, ter načela prava EU, zlasti načela davčne davčne nevtralnosti, učinkovitosti in sorazmernosti, nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki prepoveduje predlaganje in izvajanje novih dokazov, s katerimi se dokazuje izpolnjevanje vsebinskih pogojev iz 1. točke 138. člena Direktive DDV, že med upravnim postopkom na prvi stopnji, konkretno v pripombah k zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki je izdan pred izdajo odločbe o odmeri davka?
I. Sodišču Evropske Unije se odstopi v odločitev naslednje vprašanje:
„Ali je potrebno člen 3(1), v zvezi z 8. ter 8a členoma Direktive Sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta določbam nacionalne zakonodaje, ki predpostavki „dobre vere“ in „znatnega neravnotežja“ določata kot alternativni (ločeni, samostojni in medsebojno neodvisni predpostavki), zaradi česar za odločitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj eni izmed njiju?“.
II. Predmetni pravdni postopek se prekine do prejema odločitve Sodišče Evropske Unije.
Vprašanje za predhodno odločanje:
1. Ali je pisno pogodbo mogoče šteti za račun v smislu 203. člena Direktive o DDV samo, če vsebuje vse predpisane podatke, ki jih za račun predpisuje Poglavje 3 (Fakturiranje) Direktive o DDV,
oziroma, če temu ni tako,
2. Kateri so tisti podatki oziroma okoliščine, ki v vsakem primeru utemeljijo, da je pisna pogodba (tudi) račun, ki vzpostavlja obveznost plačila DDV na podlagi 203. člena Direktive o DDV,
oziroma konkretneje,
3. Ali lahko pisna pogodba, ki jo skleneta zavezanca za DDV glede dobave blaga oziroma opravljanja storitev, velja kot račun v smislu 203. člena Direktive o DDV, če iz nje izhaja objektivno razpoznavno izražena volja prodajalca oziroma ponudnika storitev kot pogodbene stranke, da gre za račun, povezan z določeno transakcijo, ki v kupcu lahko razumno vzpostavi domnevo, da lahko na njeni podlagi odbije vstopni DDV.
Upravno sodišče postavlja naslednje predhodno vprašanje:
Ali je treba točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II razlagati tako, da je že z besedno zvezo „vključno s tem“ med objektivna merila izrecno uvrščena okoliščina, da „je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek“?
V primeru, da je odgovor na navedeno vprašanje nikalen, ali je treba točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II razlagati tako, da je v navedenih okoliščinah omejitev gibanja dopustna le na podlagi predhodno določenih objektivnih meril in predhodne ugotovitve, da je prosilec že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, na podlagi česar bi bilo možno sklepati na obstoj utemeljene domneve, da je bila navedena prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi?