Določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da razmerje do upravnega postopka odločanja o izdaji okoljevarstvenega soglasja izkazuje le oseba, ki dokaže (tj. upravni organ oziroma sodišče prepriča), da je vplivno območje, kot je opredeljeno v predloženem poročilu, napačno. Izpodbijanje pravilnosti opredelitve vplivnega območja namreč po vsebini pomeni izpodbijanje pravilnosti poročila o vplivih na okolje. To pa je predmet ugotovitvenega postopka za izdajo okoljevarstvenega soglasja, saj se presoja vplivov na okolje izvede prav na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje, katerega sestavni del je opredelitev vplivnega območja. Povedano drugače, v zadevah okoljevarstvenega soglasja se pravni interes oseb za udeležbo v postopku, ki ne sodijo v krog oseb iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, presoja z odgovorom na vprašanje, ali bi jim lahko bila kršena pravica in ne z odgovorom na vprašanje, ali jim je kršena pravica.
Določbe ZVoz-1 oziroma uporaba pojma "običajno prebivališče", kot ga določba ZVoz-1, niso primerne za uporabo oziroma pomoč pri razlagi pojmov iz ZDRS. Zakona urejata materijo, ki ni primerljiva, prav tako ni potrebe po uporabi ZVoz-1 oziroma iskanju razlage pojma "dejanskega življenja" v drugih predpisih, saj Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije daje (ob upoštevanju stališč sodne prakse) zadostno podlago za razlago navedenega pojma.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva dopusti dokaz z izvedencem tako, da brez predloga stranke naloži plačilo predujma za njegovo izvedbo.
Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, treba šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2006 dejansko le zvišala prvotni zahtevek glede na spremenjene okoliščine. Nepotrebna zavrnitev prvotno postavljenega zahtevka tako nikakor ne more biti podlaga za uporabo drugega odstavka 389. člena ZOR, ki je določal, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba zavrnjena.
Zaradi inflacije v zakonu določena minimalna zavarovalna vsota začne izgubljati vrednost od uveljavitve dalje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valoriziralo od dneva uveljavitve zvišanih zakonsko določenih najnižjih zavarovalnih vsot do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ne šele od škodnega dogodka dalje.
Toženki imata prav, ko opozarjata, da bo zaradi obveznosti plačila davka od odškodnine za izgubljeni zaslužek njuna obveznost višja od prisojenih neto zneskov. To sta ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje. To pa pomeni, da imata toženki tudi prav, ko opozarjata, da bo limit iz 19. člena ZOZP/94 dosežen prej. Utemeljeno tudi opozarjata, da zato, ker so jima že pravnomočno prisojeni neto zneski in bosta imeli po zgoraj navedenih kogentnih določbah davčne zakonodaje ob plačilu teh zneskov obveznost plačila davka, v davčnem postopku ne bosta mogli več ugovarjati, da je limit dosežen. Zato je treba v izreku sodbe obveznost toženk omejiti.