vračunanje daril v dedni delež (kolacija) - oporočno dedovanje - nujni delež - vrnitev darila
Vračunanje pride ex lege (a le kadar sodediči to zahtevajo) v poštev le za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Pritožnica je oporočna dedinja; sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je zapustnica izrecno določila, naj se oporočni dedinji v dedni delež vračuna podarjeno (oz. izročeno) premoženje. Nujni dediči tega tudi niso zatrjevali, pa tudi vračunanja niso zahtevali. Zato sodišče vračunanja ne bi smelo opraviti.
Vse pritožbene navedbe in predlagana dokaza so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni smelo presojati. Po 1. odst. 496.a člena ZPP je mogoče v gospodarskih sporih v pritožbi navesti nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do konca glavne obravnave. Teh ekskulpacijskih razlogov pritožnik ni niti zatrjeval, še manj verjetno izkazal.
V primeru, kadar ena ali več oseb organizira ustvarjanje avtorskega dela, pri katerem sodeluje več sodelavcev, ki niso z njo v delovnem razmerju (naročnik), je imetnik avtorske pravice na delu kot celoti naročnik, razen če ni v pogodbi drugače določeno.
ZIZ člen 15, 15. ZPP člen 142, 142/2, 142/3, 142, 142/2, 142/3.
vročanje
Da pride do fikcije vročitve pošiljke, ki se naslovniku vroča osebno, mora vročevalec prej pustiti pri katerem od odraslih družinskih članov gospodinjstva naslovnika, ali drugi osebi - hišniku ali sosedu - če v to privoli, ali če se vroča na delovnem mestu naslovnika, osebi, ki je zaposlena na tistem mestu, če ga hoče sprejeti, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Iz poročila vročevalca mora biti razvidno, pri kateri osebi je takšno sporočilo pustil in če je ta oseba v to privolila, če je njeno privoljenje potrebno.
Določba 81. člena ZDEN ne prepoveduje razlaga oporoke nasploh (takšna zahteva je tudi nemogoča), marveč prepoveduje zgolj ugotavljanje hipotetične volje.
Ni mogoče pritrditi materialnopravnemu stališču prvostopnega sodišča, da zahtevek tožeče stranke zato ni utemeljen, ker lastniki v 60 dneh od uveljavitve Stanovanjskega zakona niso pričeli s postopkom sklepanja pogodb iz 22. čl. Stanovanjskega zakona (SZ). Podpiranje takega stališča bi naravnost sililo lastnike stanovanj k nespoštovanju določil 22. in 27. čl. SZ, saj bi se s tem tja do 31.12.1996 uspešno izogibali plačevanju obratovalnih stroškov.
ZIP člen 251c, 251f, 251f/1, 251c/2, 251c, 251f, 251f/1, 251c/2.
zastavna pravica na podlagi sporazuma strank
Izvršilni naslov za dovolitev izvršbe s prodajo zastavljene nepremičnine, je sklenjeni sporazum strank, ne pa na njegovi podlagi izdani sklep o vknjižbi zastavne pravice.
Pravica dediščinske tožbe v primeru nepoštene posesti zapuščine zastara v objektivnem roku dvajsetih let. Posest je nepoštena in pravica zahtevati dediščino nastopi, če zakoniti dedič oddaljenejšega dednega reda v zapuščinskem postopku zakonitega dediča z močnejšo dedno pravico namenoma zamolči.
Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo takso treba plačati, pri čemer zastaranje prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse. Opomin za plačilo sodne takse je sodišče prve stopnje taksnemu zavezancu vročilo dne 02.07.1997. S tem je bilo storjeno uradno dejanje, ki je prekinilo zastaranje, tako da je dvoletni zastaralni rok začel teči znova in je iztekel 01.01.2000, to je v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati. Glede na to, da sodišče prve stopnje v obdobju od 02.07.1997 do 19.05.2000 ni opravilo nobenega uradnega dejanja, ki bi prekinilo zastaranje pravice prisilne izterjave sodne takse, je ta pravica zastarala.
ZIP člen 55a, 55a. ZIZ člen 53, 53/2, 62, 62/5, 53, 53/2, 62, 62/5.
neobrazložen ugovor
Sodišče je na podlagi neobrazloženega ugovora sklep o izvršbi pravilno razveljavilo v delu, v katerem je izvršba dovoljena, saj je dolžnik sklep o izvršbi prejel v času veljavnosti ZIP in s pravnim poukom po tem zakonu.
Stališče pritožnikov, po katerem je tožnik pri prodaji stroja nastopal v vlogi zgolj fizične osebe kot A. Š. in ne kot samostojni podjetnik posameznik, je zmotno. Po 7. odst. 1. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 30/93 s spremembami) je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Zato po naravi stvari same podjetnik pri opravljanju svoje pridobitne dejavnosti tudi ne more nastopati drugače kot fizična oseba. Tako se izkaže za pomembno vprašanje ali določen posel sklene v zvezi z opravljanjem svoje pridobitne dejavnosti, pri čemer pa ni odločujoče, če ta fizična oseba pri svojem poslovanju oziroma opravljanju dejavnosti ne uporabi naziva s.p.
Tožnik je torej, kot pravilno ugotovi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, samostojni podjetnik posameznik. Prvotožena stranka je gospodarska družba, drugotožena stranka D. G. pa je dejansko fizična oseba, pri čemer ni samostojni podjetnik posameznik, vendar to dejstvo ne vpliva na pravilno ugotovitev prvostopnega sodišča, da gre v konkretnem primeru za gospodarski spor v smislu določila 2. točke 1. odst. 481. čl. Zakona o pravdnem postopku. Ker je namreč drugotožena stranka sospornik prvotožene po 1. točki 1. odst. 191. čl. ZPP, po 484. čl. ZPP, veljajo pravila o gospodarskih sporih tudi za obravnavani primer.
odločilno dejstvo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Če sodišče ne sprejme dovoljenega dokaza o kakšnem odločilnem dejstvu ter ostane zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je potrebno sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvemu sodišču v novo odločanje.
Četudi bi bili razlogi za neoveritev pogodbe in opustitev odjave avtomobila na strani tožencev, škoda za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala, s takšno opustitvijo ne more biti v vzročni zvezi. Glede stroškov za najem garaže je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je bila pogodba o najemu garaže sklenjena še pred potekom veljavnosti registracije (skoraj eno leto prej) oz. celo pred nakupom spornega avtomobila. Kakršnokoli ravnanje tožencev torej ne more biti razlog za stroške, ki jih je imel toženec z najemom garaže oz. škodo, ki naj bi mu s tem nastala. Kljub morebitnim težavam z registracijo avtomobila (ki jih tožnik objektivno tudi ni izkazal) bi moral tožnik situacijo reševati drugače. Toženca bi moral obvestiti o nastali situaciji, česar pa, kot ugotavlja sodišče prve stopnje do 13.6.1991, ko je v Gračanico poslal prometno dovoljenje in registrske tablice ni niti poskusil storiti. Če se je tožnik sam lotil "odpravljanja škode" tako, da je avtomobil predelal, je to lahko napravil le na svoje stroške. Za takšno ravnanje pa ni imel nobene opore, zato nastale škode ne more prevaliti na toženca.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - verodostojna listina
Presoja pasivne legitimacije dolžnika v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine je omejena izključno na vprašanje, ali ta iz listine, ki ima lastnost verodostojne listine v pomenu določbe drugega odst. 23. člena ZIZ, neposredno izhaja - torej ali listina kot podlaga obveznosti res glasi nanj.
Res imajo po čl. 7 ZPP/77 odločilno vlogo pri zbiranju t.i. trditvenega gradiva stranke. Kadar pa temu ni tako, kot je bilo v obravnavanem primeru, pa tudi sodišče ne sme ostati pasivno, ker ima po čl. 298 ZPP v okviru t.i. materialno procesnega vodstva določene pravice in dolžnosti. Glede na to bi moralo prvostopno sodišče s tožnikom razčistiti, iz katerih elementov je sestavljena v tožbi zatrjevana škoda v znesku 51.000,00 SIT oziroma mu predočiti, da vtoževana škoda ni dovolj specificirana niti z dodatnimi tožnikovimi navedbami na glavni obravnavi. Ker tega ni storilo, je storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. čl. ZPP/77, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, zaradi česar je pritožbeno sodišče v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in jo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP/77).
Škoda je bila povzročena iz hude malomarnosti, ker je voznik motornega kolesa prevozil rdečo luč in na drugi strani križišča povozil 10-letno deklico, ki je pri zeleni luči pravilno prečkala cesto po zaznamovanem prehodu za pešce. Zmanjšanje odškodnine po dol. 1. odst. 191. čl. ZOR zato ne pride v poštev.