Cilj uporabe več kot enega načina vrednotenja je pridobiti z različnih zornih kotov podprto osnovo za oblikovanje sklepov o vrednosti nepremičnin, kar pa ne pomeni, da z uporabo zgolj enega izmed teh načinov, cenilno poročilo ni primerno.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – RAZLASTITEV – NEPRAVDNO PRAVO
VSL0084045
ZUreP-1 člen 55, 105, 105/1, 105/2.
razlastitev – odškodnina – določitev višine odškodnine – dejanska raba zemljišča – sprememba namembnosti – začetek teka zakonskih zamudnih obresti
Za odločitev, kakšen status zemljišča naj bo podlaga za odmero odškodnine, je potrebno odgovoriti na vprašanje, kateri akt predstavlja razlog (podlago) spremembe statusa (namembnosti) zemljišča iz gozdnega v nezazidano stavbno zemljišče.
Izvršljivost (pravnomočnost in iztek paricijskega roka) je treba obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki pri tem nadomešča opomin, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude.
taksna obveznost – nastanek taksne obveznosti – zapadlost v plačilo – zavezanec za plačilo – materialni sosporniki – osebna veljavnost sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks
Toženca, ki sta navadna materialna sospornika, sta delno oproščena plačila sodne takse za postopek o pritožbi, glede preostanka sodne takse pa jima je bilo naloženo plačilo v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih. Njuna obveznost je torej zapadla sočasno in v enaki višini. V takem položaju zakon ne daje podlage za odločitev, da bi bilo plačilo sodne takse naloženo samo enemu od pritožnikov.
Pri določitvi višini taksne obveznosti ni bil upoštevan deveti odstavek 3. člena ZST-1, po katerem je v primeru, ko morata takso plačati dve ali več oseb skupaj, njihova obveznost nerazdelna.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077977
ZZVZZ člen 86, 87, 91. OZ člen 149 – 153.
povrnitev škode – pravica do regresa – regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje – stroški zdravljenja – nadomestilo plače – škoda – odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti – objektivna odgovornost – odgovornost delodajalca
Stroške v zvezi z zdravljenjem in nadomestilo plače je na osnovi zdravstvenega zavarovanja upravičencem dolžna plačati tožeča stranka. Dolžna jih je tudi nositi, razen v primerih, ko ji predpisi dajejo pravico do njihovega regresiranja. Pravico do regresiranja pa ji daje tudi v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeni 86. člen ZZVZZ, po katerem je za škodo, ki jo (namenoma ali iz malomarnosti) povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec.
Podiranje dreves s spravilom lesa predstavlja nevarno dejavnost. 86. člen ZZVZZ je v razmerju do splošne določbe OZ o objektivni odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (149. – 153. člen OZ) specialen, zaradi česar se v zvezi z regresnim zahtevkom ZZZS delodajalčeva odgovornost presoja po merilih, ki veljajo za delavca (poškodovalca). To pomeni, da je bil v predmetni zadevi za utemeljenost tožbenega zahtevka dovolj izkaz, da je delavec tožene stranke ravnal malomarno. Dejstvo, da je poškodba zavarovanca tožeče stranke nastala (tudi) z malomarnim ravnanjem delavca tožene stranke (tj. traktorista), ker bi ta moral počakati na določen ukaz, pa med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno. Neutemeljeno je zato pritožbeno grajanje, da tožeča stranka druge trditvene podlage v zvezi z malomarnostjo delavca ni podala in da prav tako ni izkazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa skladno z ugotovitvijo, da je malomarno ravnal tudi sam oškodovanec, v razmerju 50 : 50, regresni zahtevek omejilo na polovico.
izvršba na nepremičnine - cenitev nepremičnine - izvršba na solastniški delež na nepremičnini - cenitev solastninskega deleža
Solastninski delež je računsko določen idealni delež stvari, zato ni pomembno, kateri del nepremičnine je to v naravi oziroma katere prostore obsega. Glede na navedeno so pravno nepomembne pritožbene navedbe, da je konkretna nepremičnina v naravi razdeljena med solastnike in da med njimi ni spora, kaj v naravi predstavlja solastninski delež vsakega od njih. Vprašanje, kateri del nepremičnine v naravi solastnik dejansko uporablja, bi bilo pravno pomembno v postopku delitve solastnine, ne pa v izvršilnem postopku pri cenitvi (solastninskega deleža) nepremičnine.
Sprememba cenika, s katero je tožeča stranka začela mimo pogodbenega dogovora zaračunavati sporno storitev in je s tem enostransko in brez soglasja nasprotne stranke bistveno posegla v pogodbeno razmerje pravdnih strank, ne more povzročiti nobene obveznosti tožene stranke, če ta ni z njo izrecno soglašala.
ZST-1 člen 11, 12, 12/1, 12/2, 13, 13/1. ZPP člen 108. ZFPPIPP člen 224, 224/2.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – nepopolna vloga – poziv na dopolnitev vloge – izjava o premoženjskem stanju – priloge – formalno pomanjkljiva vloga – zavrženje vloge – postopek osebnega stečaja
Ker tožnik svoje vloge niti po jasnem in konkretnem pozivu sodišča prve stopnje ni dopolnil z zahtevanimi prilogami, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo, utemeljena.
stroški upravljanja večstanovanjske stavbe – rezervni sklad – upravnik – aktivna legitimacija upravnika – upravičenje za izterjavo – sklepčnost tožbe – trditveno in dokazno breme – spor majhne vrednosti – meje pritožbenega preizkusa
Trditev, da je tožnik upravnik, za sklepčnost tožbenega zahtevka ne zadošča. Tožnik pa tudi ni niti trdil, da bi nanj prešlo upravičenje za izterjavo stroškov rezervnega sklada, niti, da bi stroške obratovanja in vzdrževanja poravnal iz svojih sredstev.
Trditveno breme tožnika za dejstva, od katerih je odvisna sklepčnost tožbe, je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilno (enako kot porazdelitev materialnega dokaznega bremena), zato ugovori, ki jih v postopku (ne) postavi nasprotna stranka, na sklepčnost tožbe ne morejo vplivati.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - zaposlitev pri drugem delodajalcu - regres za letni dopust - bruto znesek
Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013 sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 25. 7. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Prav tako na dejstvo, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, ne vpliva trditev, da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu, niti dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z družbo B. d.o.o. sklenjena za nazaj. Na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi med to družbo in tožnikom ne vpliva niti dejstvo, da na datum začetka veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi delodajalec še ni imel firme B. d.o.o., temveč se je tedaj imenoval še F. d. o. o.. Pritožbena navedba, da tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki po 30. 4. 2013, je utemeljena. Zato plače za julij 2013 tožniku ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.
Plača (in tudi regres za letni dopust) se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke (prispevkov se ne plačuje pri regresu za letni dopust), delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
Predsednik senata odloča o predlogu strank za izločitev dokazov v okviru predobravnavnega naroka, v okviru glavne obravnave pa le v primeru, če so stranke soglašale, da obtožencu sodi sodnik posameznik. Ker je v obravnavanem primeru sodeči senat že zasedal, predsednik senata ni imel pooblastila, da sam odloči o predlogih strank za izločitev dokaza.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovna razmerja od ostalih pravnih razmerij razlikujejo predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Tožnica v času dela pri toženi stranki od 10. 6. 2011 do 10. 7. 2011, v marcu 2012 in v januarju 2013 ni bila zadržana z dela iz osebnih razlogov ali zaradi bolezni, zato gre za prekinitve opravljanja dela. Poleg tega tožnica daljše časovno obdobje pred prenehanjem opravljanja dela pri toženi stranki ni opravljala dela v obsegu primerljivem z obsegom dela redno zaposlenih članov kabinskega osebja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo tožnice od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2013 nima vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, saj ni bilo nepretrgano, delovna obveznost pa skozi celotno obdobje ni bila izenačena z delom redno zaposlenih delavcev. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje ni utemeljen.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/3. ZZRZI člen 40, 40/1, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezmožnost opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu bolničar – negovalec I. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena invalidnost in da ji je bila iz tega razloga podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le, kakšna je preostala delovna zmožnost tožnice in ali bi ji tožena stranka morala kot ustrezno delovno mesto ponuditi delo telefonista – receptorja IV (delo v vratarnici). Čeprav iz listin v spisu izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, prav tako ni ugotavljalo, ali je tožena stranka izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZPIZ-1 in ZZRZI, ki določajo postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, niti, ali je tožena stranka podala predlog na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija) in ali je Komisija izdala (pozitivno ali negativno) mnenje. Poleg tega izdanega mnenja Komisije ni dokazno ocenilo. Navedena dejstva so odločilna, saj je v individualnem delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu mnenje Komisije po ustaljeni sodni praksi procesna predpostavka in je podvrženo sodni presoji. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8. Pravilna obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odhod iz kraja bivanja - nespoštovanje zdravnikovih navodil
Tožnica ni imela predhodne odobritve osebne zdravnice, da lahko odpotuje iz kraja bivanja, je pa imela navodilo, da je v času bolniškega staleža aktivna in da se giblje. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnici ki je v času bolniškega staleža igrala golf izven kraja bivanja, ni mogoče očitati, da je zlorabila bolniški stalež in je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. V konkretni zadevi je bistveno le to, da so bila navodila osebne zdravnice tožnici, da se lahko v času bolniškega staleža giblje v kraju bivanja. Tožnica pa se je v času bolniškega staleža nahajala izven kraja bivanja in se je udeležila golf turnirja v drugem kraju, kljub temu da je imela dovoljeno in svetovano gibanje le v kraju bivanja. Kraj, kjer je potekal golf turnir, ki je oddaljen cca 87 km od kraja tožničinega bivališča, pa ni širša okolica. Tožnica tako ni imela odobritve za odhod iz kraja bivanja zaradi udeležbe na golf turnirju (tekmovalne narave), niti ni osebne zdravnice obvestila o nameravanem odhodu iz kraja bivanja, zato je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati kršitve po 8. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do obstoja okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče mora svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, saj je na naroku za glavno obravnavo preostale dokazne predloge zavrnilo s pavšalno oceno, da so nepotrebni, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa se je opredelilo le do zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke. Ker sodišče prve stopnje zavrnitve preostalih predlaganih, a neizvedenih dokazov, ni obrazložilo, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepopolna oziroma pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga (ali dokaznih predlogov) strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga pred sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe oziroma pravico stranke, da se v postopku izjavi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 495, 496, 515, 515/5. ZPP člen 243.
izključitev družbenika - vračilo vložka - prikrito izplačilo dobička - škodno ravnanje poslovodje družbe, ki je hkrati večinski družbenik družbe - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - odkup poslovnega deleža v drugi družbi - tržna vrednost poslovnega deleža - metoda diskontiranih čistih donosov - metoda neto sredstev - premoženjska škoda - izvedensko mnenje
Za vračilo vložka (prikrito izplačilo dobička) se šteje vsakršna oblika vračila, ki ga družba zagotovi družbenikom. Pravnih poslov, ki jih družbenik sicer sklene z družbo, praviloma ne zadane prepoved vračila vložka. Izjema pa so tisti pravni posli, ki vsebujejo skrito izplačilo dobička. Gre za pravne posle, ki družbeniku zagotavljajo neustrezno protidajatev (če družba od družbenika nekaj kupi nad tržno ceno).
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-2, 82/2. ZUPJS člen 5, 37a, 37a/2, 38, 38/2. OZ člen 378, 378/1.
otroški dodatek - rok za izdajo nove odločbe - rok za izplačilo otroškega dodatka
Sodišče prve stopnje je pravilno določilo 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe, s katero bo tožena stranka odločila o višini otroškega dodatka (2. odstavek 82. člena ZDSS-1).
Rok, kot ga je sodišče prve stopnje določilo v III. točki izreka za izplačilo priznanega otroškega dodatka (v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe), ne more poteči še pred izdajo odločbe, s katero bo odločeno o višini otroškega dodatka. Glede tega roka je potrebno uporabiti določbo 37.a člena ZUPJS, v kateri je določeno, da se odločba, s katero se odloči o pravici (kar vključuje tudi odmero) po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je odločba iz 1. odstavka navedenega člena izvršljiva z dnem odpreme odločbe vlagatelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in besedilo „v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe“ nadomestilo z besedilom „z dnem izvršljivosti odločbe“.
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/4. ZZVZZ člen 61, 61/1.
izredna denarna socialna pomoč - izredni stroški - minimalni dohodek
Stroški zdravljenja zaradi srčnega infarkta in urgentnega prevoza predstavljajo izredne stroške, vezane na preživljanje. S plačilom navedenih stroškov bi namreč tožniku v istem mesecu ostalo manj, kot je znašal minimalni dohodek. Zato je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči.