Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije - izpolnjevanje pogojev - pogoj starosti
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami. Tožnik, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, bi bil upravičen do invalidske pokojnine le v primeru, če bi dopolnil starost 63 let. Ker tožnik te starosti še ni dopolnil, bi pridobil pravico do invalidske pokojnine le na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti. Tožnik nobenega od teh pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, ne izpolnjuje. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
konkurenčna klavzula - kršitev konkurenčne klavzule - dogovor o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti
Tožeča stranka (bivši delodajalec) in toženec (delavec) sta se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v I. točki sporazumela, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati, v II. točki pa je zapisano, da stranki s tem sporazumom ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata medsebojnih pravic in obveznosti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da določba II. točke sporazuma pomeni, da sta se stranki odrekli tudi medsebojnim pravicam in obveznostim, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, to je nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, do katere je bil upravičen toženec in odškodnini za nespoštovanje konkurenčne klavzule, ki je predmet tega spora. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi se s tožencem ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dogovorila karkoli drugega, kot izhaja iz podpisanega sporazuma. V kolikor bi stranki hoteli, da določbe pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule in odškodnino za nespoštovanje konkurenčne klavzule, še naprej veljajo, bi se morali o tem dogovoriti in to zapisati v sporazumu.
Tožnik je upravičen do plačila odpravnine ter plačila za izgubljeno plačilo v času odpovednega roka, ker je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, izpolnjeni pa so bili tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, je zamudna sodba pravilna in zakonita.
V skladu s tretjim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba nepopolna, če ne vsebuje navedbe sodbe, zoper katero se vlaga ali podpisa pritožnika. Pritožba, ki jo je tožnik vložil na sodišče, ni podpisana s strani pritožnika, zaradi česar jo je potrebno kot nepopolno zavreči (prvi odstavek 343. člena ZPP). Ker tega v skladu z zakonskim pooblastilom ni storilo že sodišče prve stopnje, je pritožbo na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo sodišče druge stopnje.
preizkus ocene dela - zavrženje tožbe - zamuda roka za sodno varstvo
Tožena stranka je sklep z dne 23. 4. 2014, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za preizkus ocene delovne uspešnosti za leto 2013, vročila tožnikovemu pooblaščencu 5. 5. 2014. Ker je pričel 6. 5. 2014 teči 30-dnevni rok za sodno varstvo na podlagi drugega odstavka 25. člena ZJU, ta rok pa se je iztekel 4. 6. 2014, je tožnik tožbo, ki jo je priporočeno oddal na pošto 5. 6. 2014, vložil prepozno. Čeprav tožena stranka v odgovoru na tožbo ni predlagala, da sodišče tožnikovo tožbo zavrže kot prepozno, je imelo sodišče prve stopnje podlago za zavrženje tožnikove tožbe v določbi prvega odstavka 274. člena ZPP. Pravočasna vložitev tožbe je namreč procesna predpostavka za sodno varstvo, na katero pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/1, 112, 205, 205/1, 205/2, 207. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 38, 38/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - varstvo pred odpovedjo - predstavnik delavcev
Sindikalni zaupnik uživa varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v skladu s kriteriji, določenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom, kot to določa 207. člen ZDR-1. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo v prvem odstavku 38. člena določa, da število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo v skladu z zakonom, določita sindikat in delodajalec z dogovorom, pri čemer se upošteva organiziranost delovnega procesa in organiziranost sindikata. V konkretnem primeru dogovor med sindikatom in delodajalcem (toženo stranko) ni bil sklenjen, torej tudi ni bilo sporazuma o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno z zakonom. Zgolj dejstvo, da je tožnik predsednik sindikata, ne pomeni, da ima avtomatsko pravico do varstva pred odpovedjo, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni bil upravičen do varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
Ker tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremen, da dokaže obstoj ustnega dogovora o kompenzaciji plačila vtoževanih regresov za letni dopust s plačilom stroška najema stanovanja in stroškov bivanja, je bil delavcu pravilno prisojen znesek (razlike) regresa za letni dopust, ki naj bi ga tožena stranka neutemeljeno kompenzirala s plačilom najemnine.
dedovanje zaščitenih kmetij - obračunska vrednost zapuščine - izračun nujnega deleža - ugotovitev vrednosti darila - zmanjšanje nujnega deleža - izplačilo nujnega deleža - rok za izplačilo nujnega deleža - način določitve vrednosti darila
Ker se obračunska vrednost zapuščine pri dedovanju zaščitene kmetije ugotavlja zgolj zaradi izračuna vrednosti nujnega deleža zakonitih dedičev, ki niso prevzemniki zaščitene kmetije, po metodologiji izračuna vrednosti nujnega deleža, kot to določa 28. člen ZD, pa je vrednost premoženja samih zakonitih dedičev upoštevna zgolj kot vrednost darila, ki jim ga je zapustnik na kakršenkoli način dal in ga je pri izračunu vrednosti nujnega deleža (po četrtem odstavku 28. člena ZD) potrebno upoštevati, sklenitev in zapis takšnega dogovora zakonitih dedičev nedvoumno potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje tudi o dogovoru dedičev o vštetju vrednosti teh nepremičnin kot darilo pritožniku. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je v smislu takšnega dogovora sodišče prve stopnje izvedencem tudi naložilo kako in katere nepremičnine naj cenijo, s cenitvami izvedencev, ki so cenitve opravili v skladu s takšnimi napotili, pa so se vsi dediči (tudi pritožnik) izrecno strinjali.
Ker o zmanjšanju nujnega deleža sodišče odloča zgolj na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, iz zgoraj predstavljenega (in iz preostalih podatkov spisa) pa izhaja, da pritožnik takšne zahteve ni podal, sodišče prve stopnje utemeljeno o zmanjšanju nujnih deležev Ja. U. in M. T. ni odločalo.
ZDR-1 člen 12, 12/2, 31, 31-5, 54, 54/1, 54/1-3, 54/1-12, 56. ZDR člen 10.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - dokazovanje razloga za sklenitev v postopku
Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas enega meseca na delovnem mestu vodja projektov, pri čemer razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, v pogodbi ni bil naveden. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena za čas vpeljave določnega sistema in je bil v času izteka pogodbe o zaposlitvi projekt zaključen, tako da je bilo delo v enem mesecu tudi dejansko narejeno. Zato je sodišče pravilno štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga po 12. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, saj je šlo za delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa. ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi, v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati poleg ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar navedeno ne more pomeniti, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, avtomatično pride do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas.
Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek za transformacijo tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek.
Ker je bila med strankama dogovorjena plača v višini 783,00 EUR bruto mesečno in prehrana med delom, tožena stranka pa je tožniku nakazala le dva zneska po 400,00 EUR, je tožniku pravilno dosojena razlika do vtoževanega pogodbenega zneska plače.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja – vročanje – smiselna uporaba ZUP – vročanje zagovorniku – rok za izpolnitev naloženih obveznosti
Glede na to, da je bil sklep sodišča prve stopnje z dne 3. junija 2015 pooblaščeni zagovornici vročen dne 25. septembra 2015 in je storilcu šele od navedene vročitve pričel teči rok za izpolnitev obveznosti, je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da storilec v predpisanem roku ni izpolnil obveznosti iz 4. točke sklepa s katerim je bilo predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodeno, to je, da v petnajstih dneh od prejema pravnomočnega sklepa predloži sodišču dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so dela, ki jih je tožnik opravljal do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko dela delovnega mesta višji svetovalec in da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto s 1. 1. 2012. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi ukinitve delovnega mesta računovodja III, je nezakonita, saj tožnik dela na tem delovnem mestu najkasneje od 1. 1. 2012 dalje ni več opravljal, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe – insolventnost – nevarnost zaradi skrivanja, odtujevanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem
Trditve, da je tožena stranka insolventna, da njeno nepremično premoženje ne predstavlja ustreznega premoženja za poplačilo terjatev upnikov in da tudi ne pridobiva več zadosti denarnih sredstev za plačilo njenih dospelih obveznosti do upnikov, so odločilne za presojo pogojev insolventnosti dolžnika, ne pa za presojo subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.
trditveno in dokazno breme – pavšalni pritožbeni očitki – namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb stranke – stroški pravdnega postopka – napačno priznana nagrada za zastopanje na naroku za glavno obravnavo – delni umik zahtevka pred narokom
V času, ko je sodišče opravilo narok, je bila vrednost spornega predmeta samo še 7.880,21 EUR, zato bi glede na ta punctum sodišče moralo odmeriti nagrado.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – DAVKI – SODNE TAKSE
VSL0084005
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 1. OZ člen 190. ZDDV-1 člen 76.
nadomestilo za uporabo avtorskih del – plačilo DDV – neupravičena obogatitev – neposlovna obveznost – Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del – plačilo končnega potrošnika – taksna obveznost – zmožnost plačila sodne takse – pravica do pravnega sredstva
Kot odločilno višje sodišče meni, da ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Ta ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV.
Prevalitev DDV na toženo stranko v tej situaciji bi bila v nasprotju s temeljnim načelom Direktive Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, da je DDV davek na potrošnjo, ki ga mora plačati končni potrošnik.
dedovanje premoženja agrarne skupnosti – uporaba nove zakonske ureditve – neprava retroaktivnost – odločanje v ponovljenem postopku – dedna izjava – nepreklicnost izjave
Dne 17. 10. 2015 je stopil v veljavo ZAgrS. Ta zakon, ki velja vzporedno z ZPVAS, za dedovanje premoženja člana agrarne skupnosti določa drugačna pravila, kot so veljala doslej. Ker novi zakon v pogledu njegove uporabe v zapuščinskih postopkih nima posebne prehodne določbe, ga je treba (po pravilu, da kasnejša norma razveljavi prejšnjo) uporabiti v vseh zapuščinskih postopkih, tudi tistih, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo.
Ker sta dedinji ob upoštevanju ureditve, ki je veljala do 17. 10. 2015, že podali določene izjave, ju bo moralo sodišče v ponovljenem postopku, pred ponovno odločitvijo, seznaniti z novo zakonsko ureditvijo in jima omogočiti, da jih novi ureditvi prilagodita. To vključuje tudi možnost, da (ne glede na 138. člen ZD) svojo že podano dedno izjavo spremenita.
povrnitev premoženjske škode – prometna nesreča – vožnja pod vplivom alkohola – materialna škoda – izgubljeni dobiček – obseg škode – soprispevek oškodovanca – trditveno in dokazno breme – vezanost na pravno kvalifikacijo – iura novit curia
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bile škodne posledice v primeru, da bi voznik tovornega vozila vozila vozil s predpisano hitrostjo, mogoče manjše, a je dokazno breme glede tega (manjše škode od pretrpljene oziroma izplačane) prešlo na toženca, ki te hipotetične možnosti ni z ničemer izkazal.
Pritožbi imata prav, da bi moralo v navedenem primeru sodišče prve stopnje, če je že štelo, da nasprotni udeleženec postopka ne želi nadaljevati, predlagatelj pa predujma za stroške izvedenca ni založil, pri čemer sodišče ni moglo odločiti, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem geodetske stroke, predlog šteti za umaknjen, ne pa izdati meritornega sklepa, da se delitev solastnih nepremičnin opravi s prodajo stvari in z razdelitvijo izkupička. Takšnega predloga nobeden od udeležencev tudi ni podal, poleg tega pa je bilo, kot rečeno, nesporno ugotovljeno, da je možna fizična delitev stvari.
Stališče pritožnika, da za nedovoljeno negativno stanje ni odgovoren in ga ni dolžan poravnati, ker ga je banka dopustila in vanj privolila, je absurdno in v nasprotju s sklenjeno Pogodbo o ustanovitvi in vodenju tekočega računa, po kateri je toženec pristal, da bo zagotavljal priliv sredstev, vodil lastno evidenco, pri čemer je bil seznanjen, da bo banka obračunavala obresti tudi na nedovoljeno negativno stanje.