DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015048
ZPP člen 253, 253/1, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - izvedenec - načelo neposrednosti
V obravnavani zadevi sta toženi stranki podali konkretizirane pripombe tako na izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu kot tudi na izvedensko mnenje izvedenke za medicino ter jasno navedli, v katerem delu se ne strinjata z ugotovitvami izvedenca. Ker bi bile navedene pripombe oziroma vprašanja, ki jih toženi stranki izpostavljata, lahko pomembne za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti kot tudi o višini prisojene odškodnine, bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca seznaniti s temi pripombami in od njiju zahtevati, da mnenji ustrezno (pisno) dopolnita in se opredelita do pripomb oziroma toženima strankama dati možnost, da od izvedencev na zaslišanju na obravnavi zahtevata tudi ustna pojasnila v zvezi s podanima mnenjema. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo določbo neposrednosti in strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 12, 12/2, 31, 31-5, 54, 54/1, 54/1-3, 54/1-12, 56. ZDR člen 10.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - dokazovanje razloga za sklenitev v postopku
Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas enega meseca na delovnem mestu vodja projektov, pri čemer razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, v pogodbi ni bil naveden. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena za čas vpeljave določnega sistema in je bil v času izteka pogodbe o zaposlitvi projekt zaključen, tako da je bilo delo v enem mesecu tudi dejansko narejeno. Zato je sodišče pravilno štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga po 12. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, saj je šlo za delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa. ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi, v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati poleg ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar navedeno ne more pomeniti, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, avtomatično pride do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas.
Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek za transformacijo tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. URS člen 15, 15/2, 15/3, 50, 50/2, 51, 51/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
zmotna uporaba materialnega prava - zdravljenje v tujini - povračilo potnih stroškov - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z ustavno odločbo opr. št. Up-1303/11-21 z dne 21. 3. 2014 ugotovilo, da je 1. odstavek 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v neskladju z Ustavo RS in da ima ugotovitev učinek razveljavitve. To pa pomeni, da ne v predsodnem niti sodnem postopku ni dopustno uporabljati protiustavnega 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnikove zahteve ni dopustno zavrniti niti zavreči le zato, ker ni bil napoten na zdravljenje v tujino po protiustavnih Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer je imela takšna ugotovitev učinek razveljavitve. Predmetno zadevo je zato mogoče zakonito in ustavno skladno reševati ob uporabi določb ZZVZZ, ki urejajo povračilo potnih stroškov. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izplačilo dodatka za nadurno delo - zmotna uporaba materialnega prava - vrednost spornega predmeta - umik tožbe - nagrada za postopek
V takšnih primerih, kot je obravnavani (sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, še preden je bil opravljen narok za glavno obravnavo), se nagrada za postopek odmeri po tar. št. 3100, to je po faktorju 1,3, ne pa po tar. št. 3101, ker ne gre za primer prenehanja mandata. Po tar. št. 3101 se nagrada za postopek po tar. št. 3100 zniža na količnik 0,8 takrat, kadar mandat preneha pred vložitvijo tožbe ali druge vloge, s katero se izvede postopek, pred vložitvijo odgovora na tožbo ali pripravljalne vloge, oziroma preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Te določbe ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, kot je obravnavani, ker ne gre za prenehanje mandata pooblaščencu. Znižanje količnika torej ni predvideno za primere, ko odvetniku (oz. zakonitemu zastopniku) mandat ne preneha, postopek pa se kljub temu zaključi, še preden se udeleži naroka za svojo stranko.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 27 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik je upravičen do plačila odpravnine ter plačila za izgubljeno plačilo v času odpovednega roka, ker je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, izpolnjeni pa so bili tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, je zamudna sodba pravilna in zakonita.
V skladu s tretjim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba nepopolna, če ne vsebuje navedbe sodbe, zoper katero se vlaga ali podpisa pritožnika. Pritožba, ki jo je tožnik vložil na sodišče, ni podpisana s strani pritožnika, zaradi česar jo je potrebno kot nepopolno zavreči (prvi odstavek 343. člena ZPP). Ker tega v skladu z zakonskim pooblastilom ni storilo že sodišče prve stopnje, je pritožbo na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo sodišče druge stopnje.
določitev letnega dopusta - invalid - starejši delavec
ZDR v 1. odstavku 159. člena določa, da letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot 4 tedne, ne glede na to, ali delavec dela polni ali krajši delovni čas. Tožena stranka je dne 28. 12. 2012 sprejela nove Kriterije za določitev letnega dopusta. Tožniku na podlagi novih kriterijev, glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki 30 let, pripada 27 dni letnega dopusta in za invalidnost 3 dni, kar je v skladu z 2. odstavkom 159. člena ZDR, po katerem ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60% telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka s telesno ali duševno prizadetostjo, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta. Tožniku pa po novih kriterijih ne pripadajo 3 dnevi dopusta za dopolnjenih 50 oziroma 52 let starosti, ker še ni dosegel starosti starejšega delavca 55 let. Po določbi 197. člena ZDR namreč uživajo posebno varstvo delavci, starejši od 55 let. Zato tožbeni zahtevek za odpravo oziroma razveljavitev obvestila o določitvi letnega dopusta za leto 2013 s priznanjem pravice do koriščenja 36 dni letnega dopusta, ni utemeljen.
ZPP člen 133, 139, 142, 142/3, 142/4, 318. ZDR-1 člen 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 118.
zamudna sodba
Sodnega pisanja, ki je vsebovalo tožbo in poziv toženi stranki za odgovor na tožbo, ni bilo mogoče osebno vročiti toženi stranki, zato je bilo na njenih vratih puščeno obvestilo z navedbo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti, saj je vročevalec ugotovil, da nima hišnega predalčnika. Ker tožena stranka pošiljke ni dvignila v predpisanem roku in ker nima hišnega predalčnika, se je pisanje vrnilo sodišču. Ob upoštevanju 4. odstavka 142. člena ZPP, po katerem se šteje, da je osebna vročitev opravljena, ko naslovnik pisanje dvigne, če ga ne dvigne, pa po poteku 15 dnevnega roka, odkar je bil o vročitvi obveščen, je bila osebna vročitev toženi stranki opravljena po poteku 15-dnevnega roka od dneva obvestila o prispelem pisanju, to je 15. 5. 2015. Ker tožena stranka v roku na tožbo ni odgovorila, je izpolnjen (prvi) pogoj za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so dela, ki jih je tožnik opravljal do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko dela delovnega mesta višji svetovalec in da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto s 1. 1. 2012. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi ukinitve delovnega mesta računovodja III, je nezakonita, saj tožnik dela na tem delovnem mestu najkasneje od 1. 1. 2012 dalje ni več opravljal, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
lastnost zavarovanca - prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - brezposelna oseba
Rok za prijavo v obvezno zavarovanje, ki je določen v 6. členu ZPIZ-2, se nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A, niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti stališče ministrstva, ki je z razlago, sprejeto konec maja 2014, razširilo uporabo določbe 3. člena ZPIZ-2A tudi na ostale zavarovance, ki dokažejo, da so bili na dan 31. 12. 2012 vpisani kot brezposelne osebe v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje in bi bili lahko tako prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje tudi na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Jasne določbe 6. člena ZPIZ-2A z razlago, da tudi za ostale zavarovance velja rok za ureditev zavarovanja, ni mogoče dopolnjevati.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved delodajalca - zagovor - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pravica do zagovora
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka do tožnika izpolnila svojo obveznost delodajalca v smislu 2. dostavka 85. člena ZDR-1 in da tožniku ni kršila pravice do zagovora, ker je tožniku poskušala omogočiti zagovor, zlasti zato, ker je razloge za to, da se zagovora ni udeležil (27. 2. oziroma 10. 3. 2014) pripisalo tožniku samemu namesto toženi stranki, kar je napačno. Tožena stranka je namreč ravnala nepravilno, ker že v prvem vabilu na zagovor ni določila, ob upoštevanju pravice tožnika kot naslovnika priporočene pošiljke, da se pisanje lahko dvigne v 15 dneh od prejema obvestila. Ni mogoče šteti, da se je tožnik izogibal vročitvi vabila, če je pisanje prejel oziroma dvignil v okviru 15 dnevnega roka – tožnikova žena je pisanje dvignila predzadnji dan roka. Še bolj nesprejemljivo pa je stališče, da je tožnikova žena „selektivno“ dvigovala poštne pošiljke in da je dne 5. 3. 2014 že razpolagala z novim obvestilom pošte o poštni pošiljki, to je drugim vabilom z dne 27. 2. 2014, kar naj bi očitno pomenilo, da je razlog, da (drugega) vabila ni prejel prej, na tožnikovi strani. Zmotno je torej stališče, da so zato podane in izkazane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke kot delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki kot delavcu omogoči zagovor. Za tako okoliščino ni mogoče šteti niti očitanega „selektivnega“ dvigovanja pošte niti domnevno namernega prevzema pošiljk tik pred koncem roka. Tožnik je priporočene poštne pošiljke sprejemal v roku, sicer bi prišlo do t. i. fikcije vročitve, ki bi zanj imela škodljive posledice, saj bi se v tem primeru štelo, da se ni odzval na pravilno poslano vabilo na zagovor. Bistveno je, da tožena stranka z vabili na zagovor, kakršna je poslala tožniku, tožniku zagovora ni omogočila in je kršila njegovo pravico do zagovora. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V preostalem (nespremenjenem) delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom) nepopolno ugotovljeno.
nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo - ustavitev nadomestila - nadomestilo po ZPOZ792
Ne glede na to, da je ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ki je višje od delne invalidske pokojnine, saj so bili pogoji za pridobitev in odmero tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev in odmero delne invalidske pokojnine v ZPIZ-1, je izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z 21. 1. 2013 zakonito ustavljeno, ker se tožniku že od 22. 1. 2013 dalje izplačuje pravnomočno odmerjena delna invalidska pokojnina.
umik tožbe - ustavitev postopka - plačilo sodne takse - zmotna uporaba materialnega prava - delna oprostitev plačila sodne takse
Če se z naknadnim sklepom o delni oprostitvi plačila sodne takse spremeni višina prvotno naložene taksne obveznosti, je treba zaradi načela pravne enakosti ob analogni uporabi tretjega odstavka 34. a člena ZST-1 taksnemu zavezancu izdati nov plačilni nalog, ki je sestavni del tega sklepa. Ker taksnemu zavezancu nov plačilni nalog z določenim izpolnitvenim rokom ni bil izdan, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zamudil rok za plačilo sodne takse za tožbo in posledično izdaja sklepa o ustavitvi postopka, napačna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - protipravno ravnanje - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ravnanja tožene stranke (odreditev dela obsežnega izpolnjevanja obrazcev v izredno kratkem roku 5 dni; stalno neodzivanje na tožničine dopise; ravnanje ob prošnji za izhod na glavno obravnavo določenega dne - zavrnitev prošnje za izdajo dovolilnice za izhod; nezagotavljanje dela v daljšem časovnem obdobju ter izločitev tožnice iz delovnega okolja ob selitvi na drugo lokacijo) v obdobju od septembra 2007 do septembra 2010 predstavljala ponavljajoče se, sistematično, graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti tožnici, torej trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobbing v skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR. Zato je tožnica upravičena do odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
ZPP člen 274, 274/1. ZDSS-1 člen 6/1-c, 18, 19. Zakon o zavodih člen 45, 46. ZDR-1 člen 10. ZUS-1 člen 1, 2, 4. URS člen 157, 157/2.
kolektivni delovni spor - neskladnost splošnega akta z zakonom - sodna pristojnost
Spora o presoji skladnosti sprememb in dopolnitev Statuta Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, s katerimi sta bila spremenjena 72. in 74. člen Statuta, ni mogoče uvrstiti med spore iz 6. c člena ZDSS-1, po katerem je delovno sodišče med drugim pristojno tudi za odločanje v kolektivnem delovnem sporu o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. ZRTVS-1 posebnih določb o splošnih aktih ne vsebuje. Statut bi bilo sicer mogoče uvrstiti v kategorijo splošnih aktov tudi upoštevaje določbe 45. in 46. člena ZZ, vendar spremembe in dopolnitve tega Statuta, ki so predmet predloga predlagatelja, nimajo narave splošnega akta delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1, s katerimi bi nasprotni udeleženec določal organizacijo dela ali določal obveznosti, ki jih morajo poznati delavci zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti. Ker sporne spremembe in dopolnitve Statuta nimajo narave splošnega akta delodajalca iz 10. člena ZDR-1, se predmetni spor ne more obravnavati kot kolektivni delovni spor po členu 6. c ZDSS-1. Predlog za presojo zakonitosti sprememb in dopolnitev Statuta pa ne spada niti v pristojnost upravnega sodišča (ne gre za dokončni upravni akt, niti za posamični akt, niti ta akt ne posega v temelje ustavne pravice posameznika). Zato je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
ZIZ člen 272, 272/1. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 131/3, 342, 342/5.
začasna odredba – verjetnost terjatve – dopustnost predlagane začasne odredbe – stečajni upravitelj kot organ – stečajni dolžnik
V postopku izdaje začasne odredbe upnik pravnega varstva ne more uspešno temeljiti na trditvi, da je pooblaščen od sodišča, ki odloča v drugem (stečajnem) postopku, zahtevati, da opusti izvedbo določenega procesnega dejanja. Takšna začasna odredba je nedopustna tudi v razmerju do stečajnega upravitelja, ko stečajni upravitelj nastopa kot organ stečajnega postopka.
predobravnavni narok – priznanje krivde – sporazum o priznanju krivde – izrek kazenske sankcije – vezanost na predlog tožilca
V obravnavani zadevi gre za priznanje krivde obtoženca na predobravnavnem naroku (dne 14. septembra 2015) in ne za priznanje krivde na podlagi sklenjenega sporazuma o obtoženčevem priznanju krivde sklenjenega med obtožencem, zagovornikom in državnim tožilcem v smislu 450.a člena ZKP na podlagi katerega bi se v skladu z določbo prvega odstavka 450.b člena ZKP obtoženi in državni tožilec lahko dogovorila o kazni. Pravilno tako ugotavlja tudi obtoženčev zagovornik, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje glede izrečene kazni ni bilo vezano na predlog tožilca.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročanje - zakonsko prebivališče - naslov za vročanje
ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma člen 32.
plačilo odškodnine - nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - pravnomočna sodba - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma v 32. členu določa, da je v primeru, ko je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi neutemeljenosti odpovednega razloga in ne zaradi postopkovnih napak, delodajalec dolžan delavcu izplačati dve povprečni plači delavca v zadnjih treh mesecih dela pred prenehanjem delovnega razmerja. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, nezakonita, saj tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega razloga za odpoved. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnica ni kršila navodil osebne zdravnice. Zato je tožnica upravičena odo vtoževane odškodnine po 32. členu Kolektivne pogodba dejavnosti gostinstva in turizma.
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodbe za čas, ko tožnica ni delala, vzpostavljena situacija, kot da bi delala in ji je bilo za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je šteti, da delovno razmerje dne 1. 10. 2012 ni prenehalo, zaradi česar tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012. Tožnica je bila v času, za katerega zahteva nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2012, doma, pri čemer je na podlagi pravnomočne sodbe za ta čas prejela nadomestilo plače v 100 % višini, torej tako, kot da bi bila ves čas na dopustu, in ni bila v ničemer prikrajšana. Zato tožnica ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščenih 14 dni dopusta v letu 2012 neutemeljen.