ZGD-1 člen 191, 191/3, 195, 195/2, 333, 334, 334/2, 336, 337, 339, 339/3, 340, 476, 476/1, 478, 478/3.. SPZ člen 40.. ZSReg člen 29, 29/2, 33, 34, 36, 36/1.. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 10, 10/2, 11, 11/1, 11/1-3.
povečanje osnovnega kapitala z vložki - vpis povečanja osnovnega kapitala v sodni register - pravni interes delničarja za pritožbo - stvarni vložek - revizorjevo poročilo
Iz vsebine registrskega vpisa je razvidno, da subjekt vpisa razpolaga s Pogodbo o izročitvi stvarnega vložka, ki vsebuje tako zavezovalni pravni posel, ki je pravni naslov za prenos lastninske pravice na pridobitelja (subjekt vpisa), kot tudi razpolagalni pravni posel (sporazum o prenosu lastninske pravice), s katerim družba A. d.o.o., lastnica nepremičnine, ki je predmet stvarnega vložka, dovoljuje da se pri tej nepremičnini vknjiži lastninska pravica na ime subjekta vpisa (primerjaj 40. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Glede na navedeno ne drži pritožbeni očitek, da subjekt vpisa sodišču ni predložil veljavnega pravnega posla, na podlagi katerega je mogoč prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi. S predložitvijo takšne listine je zadoščeno tudi sprejetemu skupščinskemu sklepu, da mora družba A. d.o.o. stvarni vložek prenesti na družbo pred vpisom v sodni register. In prav to je navedena družba s sklenjenim pravnim poslom tudi storila. Če pa subjekt vpisa (še) ni poskrbel za formalno izvedbo vpisa lastninske pravice v njegovo korist v zemljiški knjigi, to ni pomanjkljivost, ki bi onemogočala realizacijo sprememb v sodnem registru. V tem kontekstu se tako pritožnik neutemeljeno sklicuje na smiselno uporabo tretjega odstavka 191. člena ZGD-1, iz katerega med drugim izhaja, da mora biti v primeru ustanovitve delniške družbe s stvarnimi vložki, le - tej omogočeno trajno in prosto razpolaganje s takšnimi vložki, saj priložena listina dokazuje, da je nepremičnina, ki je predmet stvarnega vložka, na podlagi Pogodbe o izročitvi stvarnega vložka že prešla v premoženjsko sfero subjekta vpisa. Registrsko sodišče v fazi objave sklepa o povečanju osnovnega kapitala družbe presodi le, ali je bila listina (poročilo revizorja o stvarnih vložkih) izdana po pravilnem postopku. Ob smiselni uporabi tretjega odstavka 478. člena ZGD-1 registrski organ zavrne vpis, če revizor ugotovi, ali če je očitno, da je poročilo iz prvega odstavka 476. člena tega zakona nepravilno, nepopolno ali v nasprotju z zakonom, ali če revizor izjavi ali registrski organ meni, da je vrednost stvarnega vložka bistveno manjša od zneska osnovnega vložka, za katerega je dan stvarni vložek. Pritožnik sicer zatrjuje, da glede na drugi odstavek 195. člena ZGD-1 poročilo revizorja o stvarnih vložkih ne vsebuje nobenih ocenjevalnih metod, ki naj bi bile uporabljene pri pregledu povečanja osnovnega kapitala, a pri tem svojih zatrjevanj ne konkretizira (ne zatrjuje, da je npr. vrednost stvarnega vložka nerealno nizka oziroma nižja od najmanjšega emisijskega zneska delnic in za koliko). Le v tem primeru bi se lahko izkazali ugovori v zvezi pomanjkanjem ocenjevalnih metod za utemeljene. V tem kontekstu ni mogoče zanemariti bistveno bolj konkretiziranih navedb subjekta vpisa v odgovoru na pritožbo, ki potrjujejo zaključke sodišča druge stopnje, da Revizijsko poročilo ni očitno nepravilno, nepopolno ali v nasprotju z zakonom. Ko je torej registrsko sodišče presojalo materialno pravne predpostavke za vpis povečanja osnovnega kapitala v sodni register, je lahko preizkušalo le, ali je vsebina skupščinskega sklepa skladna z zakonom in ali so izvedena vsa opravila za vpis spremembe povečanja osnovnega kapitala in spremembe statuta - ali so bile nove delnice vpisane. Ker vsebina skupščinskega sklepa o povečanju osnovnega kapitala družbe s stvarnimi vložki in izdajo novih delnic ter o izključitvi prednostne pravice dosedanjih delničarjev do vpisa novih delnic, ni v nasprotju z zakonom (že sam sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki po naravi stvari predstavlja izključitev te pravice po 337. členu ZGD-1), je registrsko sodišče pravilno ugotovilo, da so za vpis izpolnjene predpostavke iz 34. člena ZSReg. Ali je bila prednostna pravica delničarja utemeljeno izključena, pa se bo presojalo v že vloženi tožbi. Enako velja za zatrjevano kršitev delničarjeve pravice do obveščenosti.
pritožba zoper sklep o stroških postopka - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - lastni dohodki - dohodki in premoženje zakonca
Pritožbene navedbe, da ima dohodke tudi žena nasprotnega udeleženca, iz katerih se torej morajo pokrivati tudi stanovanjski stroški, potrjujejo pravilnost ocene in odločitve sodišča prve stopnje, ki je tudi zakonita. Pritožbene navedbe prikazujejo mesečne stroške povprečno na ravni okoli 1100 EUR, ugotovljeni dohodki pa so okoli 1320 EUR. V dveh mesecih bi torej upoštevaje tudi dohodke varovančeve žene, ki delno krijejo stanovanjske stroške (stanovanja, v katerem slednja živi), varovanec zmogel pokriti stroške tega postopka.
kaznivo dejanje razžalitve - zasebna tožba - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - rok za popravo tožbe - poprava in dopolnitev tožbe - vsebina obtožnega akta - zavrženje zasebne tožbe - sprememba obtožnega akta - opis kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - popolna rešitev predmeta obtožbe - enovito kaznivo dejanje
Ker je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi jasno obrazložilo zakaj je del očitka iz zasebne tožbe v smeri storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve izpustilo iz opisa in zakaj je preostali očitek okvalificiralo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, pritožba, ki meni, da s tem sodišče prve stopnje ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, ne more biti uspešna.
poslovna goljufija - pranje denarja - priznanje krivde - uporaba milejšega zakona - načelo alternativnosti - pogojna obsodba - pogoji za izrek pogojne obsodbe - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - presoja okoliščin priznanja krivde
V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019).
S posebno določbo petega odstavka 58. člena KZ-1 je zakonodajalec dopustil omilitev siceršnjih pogojev za izrek pogojne obsodbe, vendar le za tiste primere, ko je storilec priznal krivdo po obtožnem aktu, ali je sklenil sporazum z državnim tožilcem. S tem so se razširile možnosti izreka pogojne obsodbe, saj je lahko v njej določena kazen do petih let zapora, preizkusna doba pa v trajanju do deset let. Je pa zakonodajalec pri tem zamejil možnost njenega izreka na kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj pet let zapora. Pomen te določbe je, da pogojne obsodbe ni mogoče izreči za tista kazniva dejanja, katerih minimalna predpisana kazen je višja od pet let zapora, jo je pa mogoče izreči za vsa tista kazniva dejanja, za katere je predpisana ne le minimalna kazen pet let zapora, temveč tudi za vsa druga kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo, nižjo od pet let zapora, torej tudi za kazniva dejanja s predpisano kaznijo najmanj treh let zapora (drugi odstavek 51. člena KZ oziroma drugi odstavek 58. člena KZ-1) in tudi za kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo enega leta zapora, posledično pa tudi za kazniva dejanja, pri katerih ni določen zakonski minimum.
V navedeni zadevi niso bili podani prav nobeni indici oziroma obtoženec (ki je imel zagovornika, ki se je s priznanjem krivde očitno strinjal, še pred tem pa sta se obtoženec in zagovornik dogovarjala z državnim tožilstvom o sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, do katerega v nadaljevanju ni prišlo) ni navajal nobene okoliščine, iz katere bi sodnik lahko sklepal, da sta bili očitani kaznivi dejanji storjeni drugače, kot sta opisani v obtožnici oziroma, da obtoženec priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice, posledično pa, da priznanje ni jasno in popolno.
sklep o izvršbi - pogodbeno razmerje - naročniško razmerje - kršitev pogodbe - najem opreme - splošni pogoji - spor majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - dokazna ocena izpovedbe stranke
Splošni pogoji so določali, da mora naročnik v primeru prenehanja naročniškega razmerja poravnati vse obveznosti, kamor sodi tudi vrnitev opreme. Toženec je opremo prejel, ni je pa nato vrnil.
ZST-1 člen 19, 19/2, 20, 32, 32/1, 32/3. ZPP člen 39, 39/1.
pritožba zoper sklep o ugovoru zoper nalog za plačilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - sprememba vrednosti predmeta med postopkom - razširitev tožbenega zahtevka - ugotovitev vrednosti predmeta postopka - podlaga za plačilo sodne takse - vštevanje sodne takse - doplačilo sodne takse - ocena vrednosti spornega predmeta - ekonomski pomen spora
Po ureditvi v ZPP je smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora - na takšno oceno pa se nato vežejo določene procesne posledice. Zahteva po navedbi vrednosti spornega predmeta se nanaša le na primere, v katerih vrednosti spornega predmeta ni mogoče ugotoviti, ker ta niti ni razvidna že iz samega tožbenega zahtevka, niti je ni mogoče ugotoviti s pomočjo pravil, ki jih za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določa ZPP. Iz (razširjenega) tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi, je mogoče ugotoviti, kolikšna je vrednost spornega predmeta, saj vsebuje denarni znesek. Za odmero takse ni odločilna vrednost skupnega premoženja, ampak vrednost spornega predmeta - realna ocena ekonomskega pomena spora. Iz postavljenega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje nedvomno lahko sklepalo, da je ekonomski pomen spora (oz. razširjenega zahtevka) tak, kot je višina terjatve, o kateri naj sodišče (poleg ostalega premoženja) odloči.
umik pritožbe - prošnja za podaljšanje roka - nepredložitev listinske dokumentacije - opravičen razlog - ugovor zoper plačilni nalog - neplačilo sodne takse
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženka v tretjem predlogu ni uveljavljala opravičenega razloga za podaljšanje roka, kot je določen v tretjem odstavku 110. člena ZPP, pri čemer je upoštevalo tudi, da je rok za predložitev listin dvakrat že podaljšala, toženka pa v svojem predlogu sploh ni konkretizirala, zakaj listin ne more predložiti znotraj roka, ki ji ga je dodelilo.
Rok za plačilo sodne takse začne teči naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog (34.a člen ZST-1).
preprečevanje nasilja v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - pogoj nujnosti in sorazmernosti - načelo proste presoje dokazov - pravica do zasebnosti - pojem nasilja v družini - izkazanost nasilja
V pravdnem postopku velja temeljno načelo proste presoje dokazov, pri čemer je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo ustavno zajamčene pravice do zasebnosti, dopustna le, če zato obstajajo posebno utemeljene okoliščine. Sodišče prve stopnje je v 30. točki sklepa te okoliščine ustrezno ugotovilo, ko je tehtalo pravice do zasebnosti predlagateljičine matere, očeta in svaka na eni strani ter pravico nasprotnega udeleženca, da zavaruje lastno človeško integriteto pred morebitnimi lažnivimi obdolžitvami ter ohrani svojo zasebnost in svobodo gibanja, in pravico mladoletnega predlagatelja, da se mu z neutemeljenimi ukrepi ne prepreči stik z očetom, na drugi strani. Glede na dejstvo, da sta oba udeleženca večkrat snemala medsebojna srečanja, pri tem pa se nobenemu to ni zdelo sporno, kot tudi ne, da sta na posnetkih zajela otroka in s tem posegla v njegovo zasebnost, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da izvedba v pritožbi izpostavljenih dokazov ni bila nedovoljena.
Medčloveška razmerja, posebej družinska, ki vsebujejo tudi čustveno in premoženjsko komponento, so vselej lahko konfliktna. Sodišče mora zato pri odločitvi o izreku ukrepov presojati tudi, ali ravnanje, ki ga udeleženec dojema kot nasilje, upravičuje državni poseg v družinsko skupnost in pravico do zasebnosti. Zaščitniška intervencija mora biti skrbno omejena samo na primere, ko je podana ogroženost posameznega člana družine, obseg in vsebina intervencije pa mora biti sorazmerna stopnji ogroženosti žrtve nasilja. Sodišče mora torej najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami, in položaji, ko so posamezniki žrtve takšnih nasilnih dejanj, da ne morejo sami poskrbeti za varnost in mir in sta poseg in zaščita države nujna. Nepotrebni posegi ali prevelika zaščita namreč ogrožajo zasebnost posameznika in omejujejo intimnost v družini.
V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo tudi pravilno stališče, da bi bil lahko ničen kvečjemu le pravni posel, s katerim je delniška družba dala finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic (248. člen ZGD-1 in 43. člen ZBan-1). Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, namreč ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic.
OZ člen 52, 58, 117, 117/3, 190, 190/1, 435, 435/1. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353, 355, 358, 358-5. SPZ člen 48, 48/1, 48/2, 48/3.
vlaganja v nepremičnino - povrnitev vlaganj - vlaganja v solastno nepremičnino - nepremičnina v solastnini - obogatitveni zahtevek - dospelost terjatve - neupravičena obogatitev - povrnitev vrednosti vlaganj - zapadlost terjatve - čas prehoda koristi - verzijski zahtevek - solastniški delež - povračilo vlaganj - povečanje vrednosti nepremičnine - izguba posesti vlagatelja - ustna prodajna pogodba - konvalidacija - navadna škoda - izgubljen dobiček - neizpolnitev pogodbe - prodaja stanovanja - nadaljnja prodaja stanovanja tretjemu - denarna odškodnina
Trenutka dospelosti v primeru vlaganj v solastno stvar ni mogoče vezati na izgubo posesti, saj ima solastnik pravico imeti stvar v posesti (prvi odstavek 66. člena SPZ), zato pravila, po katerem dospejo zahtevki graditelja šele zatem, ko je ta izgubil posest nepremičnine (argument iz tretjega odstavka 48. člena SPZ), v primeru vlaganj solastnikov ni mogoče uporabiti. Vendar pa v konkretnem primeru, ko sporno solastno nepremičnino, v katero so bila izvršena vlaganja, uporablja zgolj solastnik, ki je izvedel vlaganja (toženec), v zvezi z izvedenimi vlaganji (še) ni moč govoriti o obogatitvi drugega solastnika (tožnice). Do obogatitve pride namreč šele, ko drug solastnik začne uporabljati nepremičnino, v katero so bila izvršena vlaganja, oziroma kakorkoli drugače uresničevati svoja (so)lastninska upravičenja. Ker torej še ni prišlo do prehoda koristi zaradi toženčevih vlaganj v solastno nepremičnino na tožnico (prvi odstavek 190. člena OZ), je toženčev tožbeni zahtevek za povrnitev vlaganj preuranjen.
pristojnost slovenskega sodišča - procesna sposobnost - naknadna odobritev
Pritrditi gre sicer stališču v pritožbi, da lahko odobritev poda samo skrbnik. Vendar je s tem, ko je skrbnik kot zakoniti zastopnik predlagatelja, za zastopanje dne 14. 4. 20229 pooblastil v pritožbi navedeno odvetniško družbo, nanjo kot na pooblaščenca prenesel pooblastila za opravo pravdnih dejanj, ki jih opravlja v imenu svojega varovanca (v skladu s čl. 79/1 ZPP). Glede teh ZPP v 92. členu določa, da imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka. Zakoniti zastopnik ima v pravdi enak položaj, kot bi ga imel predlagatelj, če bi bil procesno sposoben. Torej lahko skrbnik predlagatelja kot njegov zakoniti zastopnik vsa procesna dejanja opravlja tudi preko pooblaščenca, pri čemer imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka (92. člen ZPP) oz. zanjo zakoniti zastopnik.
ZDSS-1 člen 12, 13. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2. ZPP člen 155, 155/1.
odločitev o stroških postopka - potrebni stroški postopka - odsotnost iz pisarne - potni stroški - vrednost točke
Tako kraj sedeža pooblaščencev tožnic kot kraj razpravljajočega sodišča sta znotraj okrožja istega sodišča, zato je sodišče prve stopnje tožnicama kot potrebne stroške utemeljeno priznalo stroške za odsotnost iz pisarne v času potovanja pooblaščencev ter njune potne stroške.
Za odvetniške storitve, opravljene v času do 6. 4. 2019, je sodišče prve stopnje tožnicama pravilno priznalo število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno, in tako dobljeno število točk pomnožilo z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa (v času odločanja sodišča), to je v vrednosti 0,60 EUR. Za odvetniške storitve, opravljene od 6. 4. 2019 dalje, pa je pravilno priznalo število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, in tako dobljeno število točk pomnožilo s sedaj veljavno vrednostjo odvetniške točke v vrednosti 0,60 EUR.
prekinitev pravdnega postopka - prekinitev postopka zaradi uvedenega postopka zaradi odvzema poslovne sposobnosti - pogoji za prekinitev pravdnega postopka
Sodišče (med drugim) odredi prekinitev postopka, če se je začel postopek za popoln ali delen odvzem poslovne sposobnosti stranki (3. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Ker je tak postopek zoper tožnika začet, je sodišče predmetni pravdni postopek moralo prekiniti.
Če sodišče druge stopnje ne more samo ob reševanju pritožbe odpraviti očitano bistveno kršitev določb ZPP, sodbo razveljavi s sklepom in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZJN-3 člen 21, 21/1, 21/1-a, 111, 111/1, 111/1-2. ZP-1 člen 2, 2/2, 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156-1. ZJN-3B člen 2, 2/1.
javno naročanje - oddaja javnega naročila - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - kršitev materialnih določb zakona - mejna vrednost - meje sankcioniranja prekrškov - milejši predpis - uporaba milejšega zakona - dejanje ni prekršek
Z ZJN-3B se je na splošnem področju mejna vrednost za oddajo javnega naročila blaga ali storitev ali projektni natečaj z 20.000,00 EUR zvišala na 40.000,00 EUR, kar pomeni, da se od 1. 1. 2022 ZJN-3 ne uporablja za javna naročila, katerih ocenjena vrednost brez DDV je na splošnem področju za javno naročilo blaga ali storitev ali projektni natečaj nižja od 40.000,00 EUR.
S sklenitvijo pogodbe je bilo odpravljeno protipravno stanje, ki ga je obdolženec povzročil z izdajanjem naročilnic, zato mu ni mogoče očitati, da je nezakonito oddal javno naročilo v višini 41.993,03 EUR brez DDV. Pogodba je bila namreč sklenjena po izvedenem postopku javnega naročanja, zato sodišče prve stopnje sorazmernega dela vrednosti javnega naročila iz te pogodbe (8.710,42 EUR brez DDV) ne bi smelo všteti v inkriminirano količino, ki je bila po naročilnicah oddana brez ustreznega postopka javnega naročanja, saj je na takšen način del zakonito oddanega javnega naročila napačno vštelo v nezakonito javno naročilo.
začasna odredba v družinskih sporih - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - dodelitev otroka očetu - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za začasno odredbo - predlog za začasno ureditev stanja - zdravstveno stanje - začasno poslabšanje psihičnega stanja - hospitalizacija - izvrševanje starševskih pravic - korist mladoletnega otroka - ogroženost otroka - ocena ogroženosti - neizkazanost pogoja - skrb za otroka - konfliktnost med starši
Med materino začasno in kratkotrajno odsotnostjo je bilo ustrezno poskrbljeno za otroka in ima negativen vpliv na otroka zlasti konflikt med starši. Ogroženost otrok udeležencev, ki bi narekovala izdajo predlagane začasne odredbe, ni izkazana.
kupna pogodba - slamnati mož - navidezna prodajna pogodba - izbrisna tožba - dolžnost materialnoprocesnega vodstva - navadno sosporništvo na pasivni strani
Materialnoprocesno vodstvo sodišča ni potrebno takrat, ko stranko na pomanjkljivosti s konkretiziranimi navedbami opozori že nasprotna stranka. Ob takšni situaciji se namreč pričakuje, da so ji bila opozorila dana. Zato pa dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni potrebna in ni kršena, če jo sodišče ne opravi
Po namenski in jezikovni razlagi določb ZPND (in zakonodajalca) sodišče, če ugotovi obstoj zakonskih pogojev, s sklepom izreče ukrep, predviden v določbah istega zakona. V takšnem primeru, kot to izhaja iz dikcije 22č člena, obstaja tudi podlaga za izrek denarne kazni ter za njeno kasnejšo prisilno izvršitev v okviru postopka po določbah ZPND in v skladu z določbo 226 ZIZ, torej za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča, s čimer se poskuša vplivati nanj, da se vzdrži nasilja, ki je prepovedano, in hkrati zaščititi žrtev nasilja, kar je tudi namen zakona. Zato nepravdno sodišče v postopku, ki je tekel po določbah ZPND, in se je končal s sklenitvijo sodne poravnave, sklenjene med udeležencema (ta je samostojni izvršilni naslov), ne more po uradni dolžnosti izvrševati denarne kazni po določbah ZIZ, saj se člen 23 ZPND glede na dikcijo prvega odstavka nanaša le na primere, ko je sodišče s sklepom povzročitelju nasilja izreklo ukrep od prve do pete alineje prvega odstavka 19. čl. ZPND.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00083979
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/4. ZKP člen 307, 307/3.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - sojenje v nenavzočnosti obtoženca - konkretizacija zakonskih znakov - protipravna prilastitev - odmera kazni - olajševalne okoliščine
Iz opisa jasno izhaja, da si je obtoženec prilastil sredstva že s tem, ko jih nikoli ni prenesel na fiduciarni račun oziroma ko jih je takoj po prenosu na fiduciarni račun spet prenesel na račun svojega s.p.-ja.
ZUreP člen 295. ZNP člen 97, 98. ZNP-1 člen 137, 138.
nepravdni postopek - razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - status zemljišča - kmetijsko zemljišče - stavbno zemljišče - sprememba namembnosti zemljišča - vrednotenje zemljišča - gradnja avtocestnega omrežja - gradnja ceste - prostorski akt - sprememba statusa
Po ustaljeni sodni praksi in glede na okoliščine konkretnega primera je pri določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča, kar je bilo v konkretnem primeru leta 1966 s sprejetjem prostorskega akta GUP, in kakšen status je imela nepremičnina izvorno, ne pa tisto, kar je pridobila pravno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve, ker je predmet razlastitve lahko le stavbno zemljišče. Pomemben je razlog, zaradi katerega je prišlo do spremembe statusa nepremičnine – v konkretnem primeru je prišlo do spremembe namembnosti zemljišča, ker je bilo z upravnim aktom odločeno, da se bo na nepremičnini gradila cesta.
Za določitev vrednosti odvzete nepremičnine ni pomemben izključno trenutek uvedbe razlastitvenega postopka. Pri določitvi odškodnine se upošteva tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. V konkretnem primeru nepremičnina statusa stavbnega zemljišča ni imela izvorno, ampak ga je pridobila izključno zaradi nameravane gradnje ceste.
Okoliščina, da je bila nepremičnina opredeljena kot "rezervat" za gradnjo ceste, da je zgolj zato pridobila status stavbnega zemljišča, ker se na kmetijskem zemljišču ne sme graditi ceste, so okoliščine, ki dodatno potrjujejo, da se je vse od leta 1966 vedelo, da je nepremičnina zgolj formalno opredeljena kot stavbno zemljišče, ki je namenjeno zgolj gradnji ceste.