CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00029312
URS člen 23. ZASP člen 81, 81/1, 81/2, 168. ZPP člen 212, 339, 339/2-10.
avtorske pravice - kršitev avtorskih pravic - običajni honorar - plačilo avtorskega honorarja - neizvedba glavne obravnave - izvedensko mnenje kot dokaz - določitev vrednosti spornega predmeta
Sodišče druge stopnje je s sklepom opr. št. V Cpg 11/2018 z dne 27. 9. 2018 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. IV Pg 964/2017 z dne 16. 10. 2017 le zato, ker je bilo treba v ponovljenem postopku navesti razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Kršitev iz predhodnega postopka pa je bilo mogoče odpraviti brez izvedbe novih procesnih dejanj in bi bila nova glavna obravnava nesmiselna, prazna in sama sebi namen. Isti cilj je bilo mogoče doseči tudi brez nje.
Vsaka metoda, ki je ekonomsko preverljiva in logična, je dopustna za ugotavljanje običajnega honorarja. Z upoštevanjem količine prodanih pijač je izvedenec zagotovil prav to, kar trdi tožeča stranka, to je, da nadomestilo z večanjem količin proporcionalno raste. Sodišče kot zaključno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot podlago svoje odločitve upoštevalo metodo izvedenca, ki je kot izhodišče za ugotovitev izračuna običajnega honorarja, upošteval prav dogovor, ki sta ga strani dosegli v preteklosti za odkup avtorskih pravic za Hrvaško, BiH in Makedonijo in ga je korigiral glede na prodane količine.
plača - izstavitev pogodbe o zaposlitvi - transformacija pogodbe o zaposlitvi - drugo ustrezno delovno mesto
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki je skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Višjega delovnega in socialnega sodišča, navedeno v obrazložitvi, da delavec, ki je že redno zaposlen po pogodbi o zaposlitvi, tudi če dejansko opravlja druga dela od tistih, ki so določena v njegovi pogodbi o zaposlitvi, v sodnem sporu ne more zahtevati ugotovitve oz. sklenitve drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe, saj sodno varstvo za tak primer ni predvideno. Delavec ima namreč pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če pisna pogodba ni sklenjena in opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je že redno na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen pri delodajalcu in opravlja druga dela od tistih iz pogodbe o zaposlitvi.
Pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomožni delavec II ni bila fiktivna pa tudi navidezna ne. Tožnica je bila po tej pogodbi zaposlena pri toženi stranki in v vtoževanem obdobju tudi ni opravljala ves čas dela delovnega mesta kuhar IV. Pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas se ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, kot navaja tožnica v pritožbi, saj za kaj takega ni zakonske podlage. ZDR-1 možnost transformacije delovnega razmerja predvideva le za primer nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ko se delovno razmerje po nezakonito sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas trasformira v delovno razmerje za nedoločen čas. Ker tožnica ni v tem obdobju opravljala ves delovni čas del delovnega mesta kuhar IV, vsaj s strani tožene stranke ni bilo volje, skleniti pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Sodišče prve stopnje zato z zavrženjem tožbe v tem delu ni storilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni kršilo 22. in 14. člena Ustave RS.
ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 80, 81.. ZZ člen 1.
lastnost zavarovanca - poslovodna oseba - zavod
Po 1. odstavku 16. člena ZPIZ-2 so obvezno zavarovane osebe, ki so družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Enako kot pri ostalih zavarovalnih podlagah, tudi v obravnavani, v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Torej ex lege - po samem zakonu z nastankom samega pravnega razmerja. Zavarovalno razmerje iz 16. člena ZPIZ‑2 v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni ali drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz registra.
Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke niti dobiček gospodarskih družb ali zavodov, temveč izključno na status družbenikov ali delničarjev gospodarskih družb oz. ustanoviteljev zavodov, če so poslovodne osebe, pa niso zavarovane na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje temelji na statusni podlagi ne glede na prihodkovne ali dobičkonosne meje. Izvzem iz zavarovanja, ki bi bil vezan na prihodek ali dobiček gospodarske družbe ali zavoda, ni mogoč, saj za kaj takega ni zakonske podlage.
ZSPJS-UPB13 člen 17a, 17a/1, 17a/3, 17a/4.. ZJU člen 25, 25/2.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 3.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec - pravica udeležbe v postopku - obrazložitev
V skladu s tretjim odstavkom 17.a člena ZSPJS imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v postopku preizkusa ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik, komisija pa o preizkusu ocene odloči s sklepom (četrti odstavek 17.a člena ZSPJS). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je Komisija vpogledala v Ocenjevalni list, da je dala nadrejeni možnost, da poda obrazložitev svoje ocene ter da je imel tudi tožnik možnost obrazložiti vloženo zahtevo za preizkus ocene in se izreči glede navedb nadrejene, pravilno ugotovilo, da je Komisija postopek preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala Komisija obrazloženo zavrniti vse njegove ugovore zoper oceno, ter da bi mu glede dodatnih pojasnil ocenjevalke na sestanku morala določiti dodatni rok za (pisni) odgovor, ker tega ni storila, pa naj bi bila podana kršitev načela kontradiktornosti. Tovrstne obveznosti Komisije v postopku preizkusa ocene iz določbe 17.a člena ZSPJS ne izhajajo.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec v ocenjevalnem listu oceno le na kratko obrazloži, saj ocenjevalni listi niso namenjeni natančnejšemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh predpisanih kriterijih. Javni uslužbenec lahko namreč v skladu z določbo 17.a člena ZSPJS zahteva preizkus ocene pred Komisijo, nadrejeni delavec, ki je oceno podal, pa ima v tem postopku možnost podano oceno izčrpneje obrazložiti v skladu s predpisanimi kriteriji.
ZVKSES je v 19. členu opredelil način prevzema (in izročitve), v nadaljnjem, 20. členu, pa jamčevalne zahtevke zaradi napak v zvezi z izročitvijo. Tožnika za obdobje od prevzema nepremičnine dalje pogodbene kazni ne moreta več zahtevati, po zakonu ima kupec v takih primerih na razpolago druge zahtevke iz naslova jamčevanja.
pravica do izjave v postopku - oprava naroka v odsotnosti stranke - neopravičen izostanek z naroka - spor majhne vrednosti - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog
Toženec svoje odsotnosti z naroka, na katerega je bil vabljen, ni opravičil. Zato so neutemeljeni njegovi pritožbeni očitki, da se o zadevi ni mogel neposredno izjaviti na ustni obravnavi ter vplivati na izid postopka.
odškodninska odgovornost delodajalca - teorija jajčne lupine - vzročna zveza
Pritožba utemeljeno izpodbija ugotovitve izvedenca glede vzroka nastanka okvare vratne hrbtenice. V skladu s teorijo jajčne lupine v okoliščinah konkretnega primera ne more biti izključni razlog za zavrnitev odškodninske odgovornosti toženk po temelju zgolj dejstvo, da ima tožnica prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe hrbtenice. To dejstvo bi bilo odločilno le v primeru, če bi izvedenec ugotovil, da je pri tožnici prišlo do zdravstvenih posledic zgolj zaradi ožjega spinalnega kanala in degenerativnih posledic. Če pa bi izvedenec ugotovil, da se je okvara hrbtenice pri tožnici razvila zaradi opravljanja dela, pa bi opravljanje dela bilo v vzročni zvezi z nastankom škodljive posledice, ne glede na to, da ima tožnica prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe hrbtenice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje in ugotovitev izvedenca, ugotovilo, da je tožnica delala za tekočim trakom, v hitrem tempu, sede, da je vratna hrbtenica občasno v prisilnem položaju in da stalno ročno dviguje 2,5 kg do 3 kg na višino. Pri tem pritožbeno sodišče dvomi, da takšno delo ne more biti v vzročni zvezi z nastankom težav z vratno hrbtenico. Izvedenec v tem delu na da jasnega odgovora, ki bi odklonil vsak dvom v to, da je lahko dolgoletno opravljanje takšnega dela povzročilo težave z vratno hrbtenico, zato na podlagi takšnega mnenja sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti pravilnega stališča, da vzročna zveza ni podana.
Za utemeljenost obogatitvenega zahtevka morajo biti hkrati izpolnjeni pogoji: obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V konkretnem primeru je še vedno obstajala pravna podlaga za izplačevanje delne invalidske pokojnine od 4. 4. 2012 v nižjem znesku (207,25 EUR) in šele od 1. 3. 2007 pravna podlaga za izplačevanje delne invalidske pokojnine v višjem znesku (275,80 EUR), zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o prehodu premoženja brez pravne podlage, kot to določa 190. člen OZ. To pa v konkretnem primeru pomeni, da ni bil izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve oziroma obogatitve, zaradi česar tožbeni zahtevek ni utemeljen.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00036573
ZODPol člen 67, 67/3.. ZJU člen 24, 24/1.. ZNPPol člen 4.
policija - začasna napotitev
V predmetni zadevi je v času izdaje izpodbijane odločbe v začasni napotitvi tožnika tretji odstavek 67. člena ZODPol določal, da mora biti odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi uslužbenca policije vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela, pri čemer je odločba dokončna. Zakon o javnih uslužbencih, ki velja tudi za tožnika kot policista v prvem odstavku 24. člena določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Sklep o začasni napotitvi je obrazložen in je bil tudi tožniku vročen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločba dovolj jasno obrazložena in so v njej navedeni razlogi za začasno napotitev, pri čemer je inštitut začasne napotitve namenjen učinkovitosti dela policije ter da se nemoteno opravljajo naloge policije.
KZ-1 člen 211, 211/1.. ZDR-1 člen 20, 20/1, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. ZGD-1 člen 32.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - elementi kaznivega dejanja - goljufija - rok za podajo odpovedi
Za začetek 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila pristojna oseba tožene stranke, ki je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 oziroma 32. člen ZGD-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba.
S tožnikovimi ravnanji, tako z lažnim prikazovanjem kilometrine zaradi neupravičenega povračila stroškov, kot lažnim prikazovanjem delovnega časa z namenom neupravičenega izplačila za delo, so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.
Tožnik je spornega dne sodelavcu povzročil telesne poškodbe (praske oziroma odrgnine nad ustnico na desni strani obraza, dolžine 1-2 cm in širine 0,5 cm), s čimer je kršil svoje obveznosti po 37. členu ZDR-1, ta kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja po KZ-1, in sicer lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 112. člena ali grožnje po prvem odstavku 135. člena tega zakonika. Navedeno pa pomeni, da je podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 77, 118, 118/1, 118/2.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 10.. OZ člen 378, 378/1.
Tožena stranka je dokazala negativno dejstvo, tj. da nima več ustreznega delovnega mesta, na katero bi se lahko tožnik vrnil. Poleg tega je dokazala subjektivno porušen odnos med tožnikom in toženo stranko, pri čemer je tožnik v postopku na prvi stopnji navajal, da je s toženo stranko v konfliktnem razmerju. Glede na navedene ugotovitve je pravilna presoja, da tožnikov interes za vrnitev na delo ne prevlada nad okoliščinami na strani tožene stranke in da reintegracijski zahtevek ni utemeljen.
Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2.
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
ZPIZVZ člen 2, 2/4.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
starostna pokojnina - zavrženje zahteve
Obravnavani primer, ko gre za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta o zavrženju ponovne zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, je dejansko mogoče presojati le z vidika pravilne uporabe 129. člena ZUP. Po drugem stavku 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a je namreč toženi zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v okviru predhodnega formalnega preizkusa dolžan zahtevo zavreči, če je bila v zadevi že izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. Torej tudi v primeru, ko gre le za formalno pravnomočnost upravne odločbe, v kolikor ni izpolnjen vsaj eden od alternativno predpisanih pogojev.
sodne takse - nastanek taksne obveznosti za pritožbo - oprostitev plačila sodne takse - odložitev plačila sodne takse - pogoji za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks - preizkus izpolnjevanja pogojev - napačen pravni pouk - ponovni predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme pri predlogu za taksno oprostitev
Namen novega plačilnega naloga za plačilo sodne takse v primeru odloženega plačila sodne takse ni v tem, da se taksnemu zavezancu omogoči nov preizkus vsebinskih razlogov za oprostitev plačila sodne takse, ampak da se taksnega zavezanca opozori, kdaj je dolžan odloženo taksno obveznost plačati. Vlaganje novih predlogov za taksno oprostitev glede plačila sodne takse, o odlogu katere je bilo že pravnomočno odločeno, ni dopustno.
kreditna pogodba - odpoved kreditne pogodbe - opomin na izpolnitev obveznosti - prejemna teorija - zavrnitev dokaznega predloga - trditveno in dokazno breme - višina dolga - informativen dokaz
Banka toži toženko na plačilo neplačanega dela kredita po odpovedi kreditne pogodbe. Tožena stranka je trdila, da na povratnici o odpovedi kreditne pogodbe, podpis ni njen in je predlagala dokaz s svojim zaslišanjem in z izvedencem grafologom. Ugovarjala je tudi višini in načinu izračuna eskontiranega kredita. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagane dokaze, zato je toženki odvzelo možnost sodelovanja na sodišču.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00029316
DZ člen 290. ZNP-1 člen 216. ZPP člen 151, 411.
postopek iz razmerij med starši in otroki - ureditev stikov med starši in otrokom - ureditvena začasna odredba - začasna ukinitev stikov - začasna ureditev stikov - odločanje na podlagi verjetnosti - mnenje izvedenca - največja korist otroka - ogroženost otroka - zavračanje stikov - ponovna vzpostavitev stikov - stroški postopka v zvezi z začasno odredbo
Odločitev o stikih ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača. Odsotnost stikov med nerezidenčnim staršem in otrokom lahko hitro povzroči odtujitev otroka, kar pa v primeru, ko ima nerezidenčni starš ustrezne starševske kapacitete, škoduje otrokovemu razvoju in predstavlja najmanj težko popravljivo škodo. V takih primerih je treba ugotoviti vzroke za odpor do stikov oziroma ali se v tem odporu izraža resnična volja otroka.
Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede v prvem stavku tretjega odstavka 4. člena kot osnovno pravilo določa, da se v postopku ocenjevanja ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so v prejšnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj šest mesecev, v nadaljevanju pa je določena izjema od tega pravila, da se ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so zaradi napotitve delodajalca odsotni več kot šest mesecev in ki so odsotni več kot šest mesecev zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniški dopust). Torej že sama Uredba ureja kot izjemo odsotnost zaradi porodniškega dopusta, pri čemer je bila tožnica dejansko prisotna na delu 18 dni in praktično en mesec in pol na rednem letnem dopustu, sicer pa se je tudi uvajala v delo na dveh obsevalnih aparatih. Uvajanje v delo na dveh radioloških aparatih, ji po oceni pritožbenega sodišča ne more iti v škodo, tako da je tožena stranka tožnici neutemeljeno podala oceno "0". Tožnica je bila odsotna z dela več kot šest mesecev zaradi koriščenja pravice do materinskega in starševskega varstva, vendar tudi prisotna na delu, tako da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v tem primeru šlo za prepovedano diskriminacijo iz 6. člena ZDR-1, saj je bila tožnica na delu efektivno prisotna 18 dni, mesec in pol na dopustu (skupaj več kot dva meseca), ostali del leta pa je bila odsotna zaradi koriščenja starševskega dopusta, pri čemer ocena "0" ni predvidena kot ocena v 2. členu Uredbe. ZDR-1 v prvem odstavku 6. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo med ostalim ne glede na družinsko stanje ali drugo okoliščino (starševski dopust) v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za posredno diskriminacijo, ki obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah ali pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe. Ob navedenem je potrebno poudariti, da tudi četrti odstavek 6. člena ZDR-1 izrecno določa, da se manj ugodno obravnavanje delavcev, ki je povezano z nosečnostjo ali starševskim dopustom, šteje za diskriminacijo. Tako bo morala tožena stranka tožnico oceniti za leto 2017, saj odsotnost z dela zaradi starševskega dopusta, kot izjemo določa tako Uredba, ZDR-1 pa izrecno določa, da manj ugoden položaj zaradi odsotnosti zaradi starševstva, šteje, kot diskriminacijo.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00028877
ZDZdr člen 39, 39/1.
prisilna hospitalizacija - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - ogrožanje drugih - konkretiziranost - heteroagresivnost - izvedensko mnenje - trajanje prisilnega ukrepa
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan zakonski dejanski stan iz prve alineje 39. člena ZDZdr. Dejstvo, da je pritožnik delal grozeče kretnje proti sprejemnemu zdravniku in verbalno grozil, ob podanih ostalih okoliščinah, ki so potrebni za odreditev sprejema na zdravljenje brez privolitve, je dovolj konkretizirana okoliščina za ta ukrep. Nato je pa tudi iz zaslišanja samega pritožnika sodišče ugotovilo, da pritožnik izraža resne grožnje osebam, za katere meni, da mu grozijo.
Utemeljeno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožnici naložilo povrnitev 100 % povečanih stroškov tožene stranke kot delodajalca po tar. št. 15/1c Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Ta predvideva, da se v zadevah opredeljenih pod tar. št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. To zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora, in sicer delodajalca, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT tar. št. 15/1c v individualnih delovnih sporih prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Delavec bi moral v primeru neuspeha nasprotni stranki povrniti dvojne stroške zgolj zato, ker je delodajalec. Takšna ureditev je zato v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifične narave delovnih sporov.