CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00029512
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23. ZIZ člen 21, 212. ZDSS-1 člen 53, 53/2, 53/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 343, 343/1, 343/2.
določitev sodnih penalov - kolektivni delovni spor - aktivna legitimacija za vložitev predloga za izvršbo - nedenarna obveznost - sindikat - predlagatelj - pravica do izvršbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravica do izjave
V konkretnem primeru je bil stranka kolektivnega delovnega spora, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015, na aktivni strani Policijski sindikat Slovenije. Iz navedene sodbe izhaja, da mora nasprotna udeleženka presežek ur obračunati kot nadure, odvesti predpisane davke in prispevke in izplačati neto zneske posameznim policistom. Materialnopravni upravičenci po izvršilnem naslovu so torej policisti in ne predlagatelj kolektivnega delovnega spora, to je sindikat. Le posamezni policisti so zato aktivno legitimirani za vložitev predloga za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi navedenega izvršilnega naslova, ne pa v njihovem imenu sindikat. Sodnega varstva v izvršilnem postopku oziroma naložitve plačila sodnih penalov namreč ne more uspešno zahtevati oseba, ki ni materialnopravni upravičenec iz izvršilnega naslova.
Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da lahko po drugem odstavku 53. člena ZDSS-1 sodišče naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti in kadar sodišče ravna tako, lahko zahteva izvršitev odločbe vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka (tretji odstavek 53. člena ZDSS-1). Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, da iz pravice do sprožitve kolektivnega delovnega spora samodejno izhaja tudi pravica predlagatelja - sindikata do izterjave obveznosti. Kot že zgoraj navedeno, namreč predlagatelj kolektivnega delovnega spora - sindikat ni materialnopravni upravičenec po izvršilnem naslovu, ne ZIZ ne kak drug predpis pa sindikatu ne podeljuje aktivne legitimacije za vložitev predloga za izvršbo v korist posameznih delavcev.
Višje sodišče soglaša s pritožbeno ugotovitvijo, da izvršilni postopek oziroma postopek za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ni absolutno izključen. To izhaja iz že zgoraj citirane določbe tretjega odstavka 53. člena ZDSS-1, po kateri lahko izvršitev odločbe iz kolektivnega delovnega spora zahteva vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni udeleženec tega postopka. Vendar pa morajo biti za izvršbo oziroma za naložitev plačila sodnih penalov izpolnjeni določeni pogoji. Upnik mora biti tako stvarno aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo oziroma zahteve za določitev sodnih penalov, poleg tega mora biti skladno z 21. členom ZIZ izvršilni naslov primeren za izvršbo (oziroma za določitev sodnih penalov). Da je izvršilni naslov primeren za izvršbo (določitev sodnih penalov), mora biti v njem obveznost določno opredeljena oziroma vsaj določljiva.
ZPP člen člen 249. ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/4. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/2.
nagrada izvedenca - dopolnitev izvedenskega mnenja - pripombe strank - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetna nevarnost - otežena uveljavitev terjatve - domneva nevarnosti - uveljavljanje terjatve v tujini - trditvena podlaga - maksimalna hipoteka - subjektivna nevarnost - konkretna nevarnost - ekonomski položaj
Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Višino in način vrednotenja za odmero nagrade za delo izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/10 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik). Izvedenec pridobi pravico do plačila stroškov in nagrade za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, torej, ko odgovori na vsa vprašanja, ki mu jih je v dokaznem postopku zastavilo sodišče. Samo takrat, ko mora izvedenec odgovoriti na dodatna vprašanja, ki jih sodišče od njega še ni terjalo, pripada izvedencu po drugem odstavku 51. člena Pravilnika nagrada za pisno izdelavo dopolnilnega izvida oziroma mnenja. Izvedensko delo je namreč potrebno obravnavati kot celoto in izvedenčevega odgovora na pripombe pravdnih strank k mnenju ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Plačilo za pisno izdelavo izvida in mnenja tako zajema tudi morebitna nadaljnja bodisi ustno bodisi pisno podana izvedenčeva pojasnila v zvezi s pripombami strank k mnenju.
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.
Slabši ekonomski položaj stranke odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, še ne izkazuje.
Iz zemljiškoknjižnih izpiskov za toženkine nepremičnine izhaja, da je bila maksimalna hipoteka ustanovljena že v letu 2015, kar je pred zapadlostjo vtoževane terjatve in vložitvijo zadevne tožbe ter v času, za katerega tožeča stranka niti ne zatrjuje toženkinih slabih poslovnih rezultatov. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe dne 24.7.2019, kar je več kot tri leta in pol po očitanem razpolaganju, je tako po oceni pritožbenega sodišča pretrgana vzročna zveza oziroma razumna časovna kontinuiteta, da bi se ravnanje tožene stranke, ki se je že zgodilo, štelo kot razpolaganje, zaradi katerega je verjetna nevarnost onemogočene ali precej otežene uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke.
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4, 221d/7, 221e, 221e/12, 221e/12-2.
poenostavljena prisilna poravnava - pogoji za potrditev - notarski zapisnik o izidu glasovanja - posodobljen seznam terjatev - zloraba instituta
Trditve o tem, da dolžnik v poročilu ni resnično, pošteno in celovito predstavil svojega finančnega položaja in poslovanja ter da na podlagi vloženega predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, bi upnica morala uveljavljati že s pritožbo zoper sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave. Le kadar upnik šele po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave oziroma po poteku pritožbenega roka za pritožbo zoper navedeni sklep izve za nova dejstva in nove dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da dolžnik zlorablja postopek poenostavljene prisilne poravnave za dosego nedopustnih namenov, oziroma izve za dejstva in dokaze, ki so obstajali že v času odločanja o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, pa teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, je ta mogoče upoštevati tudi v pritožbi zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave.
Pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave niso bili izpolnjeni. Sodišče prve stopnje bi dolžnika moralo pozvati k predložitvi notarskega zapisnika o izidu glasovanja, katerega vsebina je v skladu z dvanajstim odstavkom 221.e člena ZFPPIPP in posodobljenega seznam terjatev, katerega vsebina je v skladu s četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP (sedmi odstavek 221.d člena ZFPPIPP), kot mu to nalaga tretji odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Ker tega ni storilo in je potrdilo poenostavljeno prisilno poravnavo na podlagi listin, katerih vsebina ni v skladu z zakonom, je materialno pravo zmotno uporabilo.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Da je določba 179. člena OZ pravilno uporabljena mora sodišče vedno upoštevati tako konkretne značilnosti primera (načelo individualizacije odškodnine) kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (kar pomeni, da mora pri odmeri upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine), v okviru slednjega pa tudi višino odškodnine, ki jo sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih.
Po drugem odstavku 306. člena ZPP lahko sodna poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del in tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama. Vseeno dogovora o poravnavi vseh obveznosti iz delovnega razmerja z dne 12. 11. 2015 ni možno razlagati kot res transacta glede predmeta, ki je postal predmet pravde šele 6. 4. 2018. Načeloma pravilno pa je tudi tožnikovo opozorilo, da presplošna dikcija o ureditvi vseh obveznosti iz delovnega razmerja otežuje ugotavljanje istovetnosti s konkretnim tožbenim zahtevkom.
Kljub temu sporna sodna poravnava ni nepomembna za odločitev o utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na primer VIII Ips 191/2018, češ da je podoben obravnavanemu, kar pa ne drži. Ta primer pomeni pomembno spremembo v sodni praksi glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav s področja delovnih razmerij, ne pa glede razumevanja sodnih poravnav. Navedeni judikat briše do sedaj začrtane razlike med izvensodnimi in sodnimi poravnavami. Za obe vrsti poravnave tako sedaj velja, da lahko delavec s terjatvijo, ki je do sklenitve poravnave že zapadla, prosto razpolaga. Tožnik s tem v zvezi v pritožbi utemeljeno opozarja, da del škode uveljavlja tudi za čas po sklenitvi sodne poravnave.
zavarovalnina za invalidnost - stopnja trajne invalidnosti - poškodba roke - metoda merjenja gibljivosti - tabela invalidnosti - izvedensko mnenje - predlog za postavitev novega izvedenca
Ni pravilno enačenje pojmov „omejena gibljivost“ in „invalidnost“. Stopnja omejene gibljivosti je šele podlaga za določitev (odstotnega deleža) trajne invalidnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00033669
ZPP člen 182, 182/3, 208, 208/1. ZFPPIPP člen 20, 20/2, 227, 227/1, 253, 253/1, 301, 301/4. ZZK-1 člen 243.
ugotovitev ničnosti pravnega posla - razveza pogodbe - ničnost prodajne pogodbe - izbrisna tožba - nedenarna terjatev - vpliv na obseg stečajne mase - pretvorba nedenarne terjatve v denarno terjatev - prijava terjatve v stečajnem postopku - izločitvena pravica - uveljavljanje izločitvene pravice - primarni in podredni tožbeni zahtevek - načelo koncentracije postopka - nadaljevanje pravdnega postopka - pravica do pravnega sredstva
Če se tekom pravdnega postopka nad toženo stranko začne stečajni postopek, mora tožeča stranka zaradi načela koncentracije stečajnega postopka (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP) v zakonsko določenem roku prijaviti vtoževano terjatev v stečajnem postopku, sicer terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. Vendar pa to velja le za terjatve iz 20. člena ZFPPIPP. Če pa teče pravdni postopek proti stečajnemu dolžniku glede tožbenega zahtevka, v katerem ni vsebovana terjatev iz 20. člena ZFPPIPP, se pravdni postopek nadaljuje (ko ga prevzame stečajni upravitelj ali ko ga sodišče pozove, da to stori – prvi odstavek 208. člena ZPP) in mora sodišče o takem zahtevku meritorno odločiti.
Nedenarna terjatev po drugem odstavku 20. člena ZFPPIPP je le taka zahteva za izpolnitev nedenardne dajatve ali izvedbo storitve, ki neposredno vpliva na obseg stečajne mase. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da v primeru izbrisne tožbe ne gre za tako terjatev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029507
ZPP člen 14.
prodajna pogodba - ara - vrnitev are - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča - goljufija - protipravna premoženjska korist - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve, da je toženec tožnici obljubljal prodajo nepremičnin, za to 29. 9. 2016 prejel aro, nepremičnino prodal nekomu drugemu, are pa tožnici ni vrnil ter si s tem pridobil protipravno premoženjsko korist na škodo P. D. Toženec je vedel, da sklepa posel s tožnico in da mu je ta dala aro, zato so pritožbeni očitki o tem, da je posel vodil D. D., neutemeljeni.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - uspeh pravdnih strank - odmera pravdnih stroškov - višina stroškov postopka
Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je trditev, da naj bi bila odločitev glede uspeha tožnice napačna, le pavšalna, saj toženci navajajo le, da uspeh tožnice na znaša 84 %, ampak manj kot 84 %. Takšna navedba je ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica glede ugotovitvenega zahtevka v delu, kjer se ugotavlja skupno premoženje, uspela 100 %, z zahtevkom za določitev deležev pa 68 %, neutemeljena.
Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 po metodi inkluzije oziroma odnosu konsumpicje vključilo v kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1B, zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (I Ips 266/2008, I Ips 498/2007, I Ips 52/2008, I Ips 50014/2010 in I Ips 8916/2012), v katerih je zavzelo stališče, da se v primerih navideznega idealnega steka ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto. V obravnavanem primeru je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake dveh različnih kaznivih dejanj oziroma je uresničil dve prepovedani posledici, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kriminalna količina kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B zanemarljiva. Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 227. členu KZ-1B je enako obravnavanje upnikov, pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ-1B pa gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da obtoženi A. A. ni le sestavil lažnih računov, katere je tudi podpisal, kar predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1B, temveč jih je za tem tudi uporabil, ko jih je evidentiral v svojih poslovnih knjigah, kar pomeni uresničitev še zakonskih znakov iz drugega odstavka 235. člena KZ-1B.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
V skladu z ustaljeno sodno prakso, lahko delavec dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali podaljševanja vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas.
V času tožnikovega bolniškega staleža je tožnika nadomestil delavec, ki je po izteku tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi ostal na delovnem mestu, na katerem je pred iztekom časa iz pogodbe o zaposlitvi delal tožnik. Potreba po tožnikovem delu je obstajala tudi po izteku zadnje tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da tudi iz tega izhaja, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, ampak je obstajala stalna potreba po delu na pripravi šob in črpalk. Število zaposlenih se kljub odhodu tožnika ni zmanjšalo, ampak je ostalo enako, kot v času tožnikove zaposlitve, ob tem pa je toženka zaposlila še enega delavca, ki nadomešča delavca, ki je v bolniškem staležu.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - pravni interes za tožbo - ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register
Če tožeča stranka v dosedanjem postopku ni dokazala, da je družbenica prvotoženke (oziroma ni zatrjevala, da bi na določeni pravni podlagi imela pravico do poslovnega deleža v tej družbi) in ni aktivno legitimirana za 1. tožbeni zahtevek, to ne pomeni, da velja enako za 2. in 3. tožbeni zahtevek.
V obravnavani zadevi pa bi vsaj teoretično bilo možno ugotoviti ničnost posameznih vpisov v sodni register. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz zmotnega stališča o nujni povezanosti tožbenih zahtevkov.
Za 2. in 3. tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti vpisa drugi odstavek 41. člena ZSReg omogoča, da lahko tožbo vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno ponavlja njene trditve iz tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe o neveljavnosti vpisa v sodni register, podanem pravnem interesu v zadevi (da gre za bypass družbo, da se z dejanji tožencev zmanjšujejo njene koristi v lastni družbi, da ji povzročata škodo, da gre za nedopustnost, nemoralnost, nasprotje s prisilnimi predpisi) in da je bil nakup poslovnega deleža drugotoženca fiktiven.
Sodišče prve stopnje ni presojalo verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke za 2. in 3. tožbeni zahtevek in njen pravni interes za slednja. Preuranjeno je razveljavilo izdano začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029568
OZ člen 191, 1012, 1018, 1019, 1019/2, 1027.
pogodba o potrošniškem kreditu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zavarovanje kredita - zavarovanje denarne terjatve - neposredna izvršljivost notarskega zapisa - zastavna pravica na nepremičnini - solidarno poroštvo - poroštvo - razmerje med upnikom in porokom - solidarni porok - zastavitelj - odgovornost zastavitelja - oprostitev poroka zaradi opustitve garancij - neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - upnikovo ravnanje - malomarno ravnanje
Tožnica kot solidarna porokinja za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Res je tudi, da tožnica kot solidarna porokinja nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj. Porok je dolžan dolg poravnati, nanj pa preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Upnik zato ne sme opustiti zastave ali kakšne druge pravice, s katero je bila zavarovana njegova terjatev, ali jo izgubiti zaradi svoje malomarnosti. Če s takim ravnanjem onemogoči prehod te pravice na poroka, je ta prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (1027. člen OZ).
Odločilno v tej zadevi je, da tožnica ni bila samo solidarna porokinja, ampak tudi zastaviteljica. Na podlagi poroštvene pogodbe se je zavezala izpolniti dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost (1012. člen OZ), kot zastavna dolžnica pa se je s pogodbo o ustanovitvi hipoteke (142. člen SPZ) zavezala, da bo za poplačilo dolžnikovega dolga dopustila prodajo svoje nepremičnine.
Tožnica bi bila zaradi ravnanj toženke, ki je opustila prijavo terjatve v izvršilni postopek, ki je tekel zaradi prodaje dolžnikove nepremičnine in v katerem bi bila poplačana, lahko prosta le svoje poroštvene obveznosti, pa še to le v primeru, da bi položaj iz 1027. člena OZ uveljavljala kot ugovor, če bi jo toženka terjala za plačilo te terjatve. Kot zastaviteljica se na določbo 1027. člena OZ ne more sklicevati. Če upnik zastavitelju (realnemu dolžniku) napove, da bo v primeru neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe začel postopek prodaje zastaviteljeve nepremičnine, ki jo je le ta zastavil za tuj dolg, to ne more predstavljati sile v smislu 191. člena OZ.
Določba 1027. člena OZ se nanaša le na poroke in na tožničin položaj zastaviteljice nima vpliva. Bistvo te določbe je, da je zaradi opustitve upnika onemogočen prehod upnikovih pravic (hipoteke) na poroka (ki je terjatev glavnega dolžnika plačal, iz hipoteke pa se ne more poplačati), zaradi česar se njegova obveznost ustrezno zmanjša ali celo preneha. Pri zastaviteljih, ki poravnajo terjatev, ki je zavarovana s hipoteko na njihovi nepremičnini, pa do prehoda hipoteke sploh ne more priti, ker naše pravo ne pozna lastniške hipoteke. Realni dolžnik s plačilom zavarovane terjatve vstopi v položaj hipotekarnega upnika, vendar s subrogacijo pridobi le zavarovano terjatev s pripadki. Tožnici kot realni dolžnici zato prehod hipoteke ni mogel biti onemogočen.
Če stanje v stanovanju ne zagotavlja normalne uporabe stanovanja, lahko najemnik obvesti stanovanjsko inšpekcijo, ki odredi lastniku izvedbo potrebnih del za zagotavljanje normalne uporabe stanovanja ali pa lahko dela na stroške lastnika izvede sam, nato pa lahko pride do pobotanja (43. člen SZ-1). Najemnine ne more samovoljno znižati ali prenehati plačevati. Tudi pritožnik v pritožbi priznava, da je bil seznanjen s tem, da se lahko obrne na inšpekcijsko službo.
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - primerna denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - smrt stranke med postopkom - sposobnost biti stranka postopka - smrt stranke, zastopane po odvetniku - nadaljevanje postopka z dediči stranke
Presoja odmere višine odškodnine za nematerialno škodo
razmerja med starši in otroki - začasna odredba - odvzem pravice do stikov - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - mnenje otroka
Sodišče je v skladu z zrelostjo in starostjo otroka sicer dolžno upoštevati njegovo mnenje, kar pa ne pomeni, kot to zmotno menita starša, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča, temveč bo šele celovit dokazni postopek lahko dal prepričljiv odgovor na vprašanje, ali bo predlog upnice za predodelitev otroka utemeljen.
skupno premoženje zakoncev - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje - vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - vzdrževalna dela
Vlaganja zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) v času trajanja zakonske zveze (zunajzakonske skupnosti) v posebno premoženje enega od njiju se presojajo ob upoštevanju določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Za sam nastanek kot višino terjatve, ki gre zakoncu iz naslova takšnih skupnih vlaganj v posebno premoženje drugega zakonca, je bistveno, ali se je zaradi njih vrednost tovrstnega premoženja povečala in za koliko.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpotovanje iz kraja bivanja - bolniški stalež - spoštovanje navodil zdravnika
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta utemeljena očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni v spornem obdobju ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in da je brez njegove odobritve odpotoval iz kraja svojega bivanja, je pravilna odločitev, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00029075
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1. ZGD-1 člen 145, 146. HGB paragraf 171, 172, 172/2.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - razmerja med družbo in družbeniki - odgovornost upnikom družbe
Tako po slovenskem kot nemškem pravu gre pri družbenih pogodbah za razmerja med družbo in njenimi družbeniki oziroma med družbeniki iste družbe (notranja razmerja). Pravna razmerja med družbeniki družbe so urejena ločeno od pravnih razmerij družbenikov do tretjih (zunanja razmerja).
ZPSDP člen 4, 8.. ZUJF člen 171, 171/1, 173, 173/2.
povračilo stroškov prevoza - napotitev na strokovno usposabljanje - službena pot
Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi.
Že na podlagi presoje, da je tožena stranka tožnika napotila na službeno pot, bi mu morala kilometrino, če je bila odobrena uporaba lastnega vozila, obračunati in plačati.