ZPP člen 44, 44/2, 156, 156/1. ZNP-1 člen 216, 216/1. ZNP člen 35, 35/1, 37.
predlog za delitev solastne stvari - umik predloga za delitev solastne stvari - umik predloga - vrednost nepremičnine - stroški postopka - povrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje je stroškovno breme postopka, ki se je končal z umikom njenega predloga, materialnopravno pravilno naložilo predlagateljici.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00031026
ZDZdr člen 30, 30/1, 46, 46/1, 46/2, 47, 47/1, 48, 48/3, 80, 80/1, 80/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZNP-1 člen 42.
sprejem v nadzorovano obravnavo na podlagi sklepa sodišča - nadzorovana obravnava - postopek zaradi sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravica do obravnavanja v postopku - pravica do pritožbe - zaslišanje - duševna motnja - oblikovanje volje - odklanjanje zdravljenja
Čeprav je sodišče prve stopnje namesto sprejema nasprotne udeleženke na zdravljenje brez njene privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka sprejme v nadzorovano obravnavo, s tem ni prekoračilo predloga niti odločilo mimo njega. Sodišče v tovrstnih postopkih namreč ni vezano na predlog. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nasprotno udeleženko nedopustno prikrajšalo za njeno pravico do obravnavanja v postopku. Na narok je povabilo le njeno pooblaščenko, ne pa tudi same nasprotne udeleženke. Te ni zaslišalo, niti je na zaslišanje ni povabilo. Pojasnilo v izpodbijanem sklepu, da bi zaslišanje nasprotno udeleženko zelo vznemirilo, ne zadošča in tudi ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje se namreč ni moglo zanesljivo prepričati, kako bi se nasprotna udeleženka odzvala na vabilo in na zaslišanje, saj ni bilo v neposrednem stiku z njo. Res si je nasprotna udeleženka namesto odvetnika, ki ji ga je po uradni dolžnosti določilo sodišče, sama izbrala pooblaščenko, ki jo zastopa v tem postopku, vendar sodišče njenim navedbam ne bi smelo nekritično slediti. To še posebej, ker niti izvedenka nasprotne udeleženke ni mogla pregledati, ampak je izvedensko mnenje izdelala na podlagi njene zdravstvene dokumentacije.
Vprašljivo je, ali sta pritožničina presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje res tako hudo moteni, da pritožnica zato ni več sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. V nasprotnem primeru je namreč njeno odklanjanje zdravljenja pravno zavezujoče. Samo neuvidevnost nasprotne udeleženke do njene duševne motnje ne zadošča za prisilno zdravljenje, niti za nadzorovano obravnavo. Čeprav gre za najmilejši zakonski ukrep te vrste, kljub temu občutno posega v osebno svobodo nadzorovane osebe.
priposestvovanje stvarne služnosti - prestavitev služnostne poti - prenehanje stvarne služnosti - stroški vzdrževanja poti - posebne naprave
Prestavitev služnostne poti je lahko dopustna samo, če se bistveno ne spremenijo pogoji za izvrševanje stvarne služnosti. Lastnik služečega zemljišča pa mora plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo. Če pa je treba postaviti in vzdrževati napravo, potrebno za izvrševanje, pa mora to storiti lastnik gospodujoče nepremičnine. Prav tako, če je treba narediti pot, stroške tega dela nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Prav tako ga bremenijo tudi vsi stroški njenega vzdrževanja.
Opisano kaže na zaostrovanje sodne prakse glede presoje nalog, ki naj bi pomenile kršitev tedenskega počitka, pa tudi glede pomanjkljivih navedb tožnikov v tovrstnih sporih, posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) pa je zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne drži torej, kar navaja tožnik v pritožbi, da za sklepčnost tožbe zadostuje že zgolj navedba, da je imel ves čas delovne zadolžitve, ter da ni bilo potrebno za vsak vtoževani dan posebej določno navesti, kaj je delal. Pritožbeno sodišče se torej strinja s sodiščem prve stopnje, ki je zavrnilni del sodbe oprlo na ugotovitve, da so bile tožnikove navedbe o kršenem tedenskem počitku deloma pavšalne, deloma pa nedokazane.
ZVEtL člen 26, 26/3. ZVEtL-1 člen 42, 42/2, 42/3, 43, 43/1, 44, 44/1, 44/3. ZPP člen 70, 247. ZGJS člen 76. ZLNDL člen 2.
skupno pripadajoče zemljišče - splošni skupni del - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - pogoji za dopustitev udeležbe - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - domneva o lastniku nepremičnine - izpodbojna zakonska domneva - družbena lastnina - pravica uporabe - dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini - načelo akcesornosti - lastninjenje družbene lastnine - načelo superficies solo cedit - stavbna zemljišča - parkirišče - dovozna pot - javna površina - ugovor javnega dobra - dokazovanje z izvedencem - izločitev izvedenca
Po obrnjenem načelu superficies solo cedit, izraženem v zakonski ureditvi za družbeno premoženje od 50. let prejšnjega stoletja dalje, je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo.
Pridobitev pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču v korist pridobiteljev posameznih stanovanj ni bila pogojena z vključitvijo tega zemljišča v prodajno pogodbo, niti z odmero funkcionalnega zemljišča in, kot že navedeno, z vpisom pravice v zemljiško knjigo. Pridobitelj posameznega stanovanja je z nakupom stanovanja že na podlagi zakona pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, zato izrecen zapis prenosa pravice na zemljišču v pogodbi ni bil potreben.
Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00029496
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3b, 12, 12/1, 13, 17, 18. ZIZ člen 41, 41/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - določna opredelitev zahtevka - nepopolni pravni pouk - konvalidacija - kontradiktornost izvršilnega postopka - nesporni zahtevek - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
V obravnavani zadevi je bil na predlog upnika dne 24. 10. 2012 zoper dolžnico izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedenega sklepa ni mogoče potrditi kot evropski izvršilni naslov. Tudi po presoji višjega namreč sodišča ni mogoče šteti, da so bile dolžnici zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku, saj so bile v predlogu za izvršbo v rubriki „oznaka zahtevka“ navedene le kataloške številke verodostojnih listin (kataloška številka 1), številke in datumi posameznih listin, znesek in zapadlost terjatev po posameznih listinah in začetek teka zakonskih zamudnih obresti za terjatve. Po določbi 41. člena ZIZ, ki je veljal v času vložitve upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki, upniku ni bilo treba opredeliti temelja svojega zahtevka niti predložiti verodostojnih listin (moral jih je le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatev). Glede na takšno ureditev je bilo mogoče, da dolžnica ni vedela, za katero konkretno pravno razmerje z upnikom gre, še zlasti v primeru, ko je bila dolžnica v trajnem poslovnem odnosu z upnikom. Pravilen je zato zaključek v izpodbijanem sklepu, da dolžnici niso bile zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku.
Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da dolžnica v pravnem pouku sklepa o izvršbi ni bila v zadostni meri opozorjena na pravne posledice opustitve vložitve ugovora. Res je bila poučena, da lahko vloži ugovor, v katerem roku ga mora vložiti in kam, ter da mora biti ugovor obrazložen in mora biti zanj plačana sodna taksa. Ni pa bila opozorjena tudi, da se bo v primeru opustitve vložitve ugovora zoper njo začela izvršba in da bo odgovorna za stroške postopka niti tega, ali mora ugovor vložiti po odvetniku. Zgolj dejstvo, da dolžnica zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjala, pa še ne pomeni, da gre za nesporni zahtevek, kot tudi zmotno meni pritožba.
V obravnavani zadevi pa ni mogoče uporabiti niti določbe 18. člena Uredbe, ki ureja popravo neskladnosti z minimalnimi standardi. Dolžniku se namreč pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne vroči tudi predlog za izvršbo in tako ni zagotovljena kontradiktornost že pred izdajo odločbe. Res je sicer, kar pravi pritožba, da ima dolžnica po izdaji sklepa o izvršbi možnost vložiti ugovor in v njem uveljavljati vse dopustne ugovorne razloge. Vendar pa je za možnost konvalidacije po 18. členu Uredbe tudi potrebno, da je dolžnica osebno pravočasno prejela listino, ki jo je bilo treba vročiti, da je lahko pripravila svojo obrambo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa ta pogoj ni izpolnjen, ker je kontradiktornost zagotovljena šele naknadno oziroma ker ima dolžnica možnost obrambe šele po izdaji sklepa o izvršbi.
ZObr člen 97h, 97h/3, 98c.. ZDR-1 člen 164, 164/2, 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 7, 8, 9, 10.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 35.
neizrabljen letni dopust - vojak - dodatek za nevarne naloge - povračilo stroškov prehrane med delom - pravo EU - misija - dodatek za posebne pogoje dela - dodatki k plači - delo v tujini
Ugotovitev, ali delo na določenem območju v tujini izpolnjuje pogoje za dodelitev dodatka za nevarnost, je v pristojnosti ministra, pristojnega za obrambo. Kot je poudarilo sodišče, v to pristojnost (delodajalca) ne more posegati. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče raziskovati dejansko stanje v smeri, ali je bilo tožnikovo dejansko delo takšno, da bi lahko bil upravičen do dodatka za nevarnost na območju delovanja. Sodišče prve stopnje je iz podobnega razloga zavrnilo tudi zahtevek za plačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja.
ZObr v tretjem odstavku 97.h člena res določa, da se lahko letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem letu zaradi sodelovanja pri izvajanju mednarodnih obveznosti ali vojaške službe izven države oziroma drugih razlogov na strani delodajalca, izrabi v naslednjem koledarskem letu. Vendar pa, to ni ključna pravna podlaga in s tem v zvezi tudi ni odločilno stališče tožene stranke, da naj bi bilo 12 mesecev ustrezno dolgo obdobje prenosa v duhu Direktive, ter da je tožniku z 31. 12. 2016 ugasnila pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2015, zaradi česar da njegov zahtevek ne more biti utemeljen. Pritožbene navedbe glede vprašanja ne/ugasle pravice do izrabe letnega dopusta (skupaj s spornim datumom tožnikovega prenehanja delovnega razmerja, kar je glede na drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES in tudi glede na določbo 164. člen ZDR-1 bistven pogoj za priznanje nadomestila za neizrabljeni letni dopust) bi lahko kazale na pritožbeni uspeh tožene stranke, če bi bila v tožnikovih navedbah in posledično v ugotovitvah sodišča podlaga za preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve zgolj po pravilih, ki veljajo za nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Vendar pa je v izpodbijani sodbi dovolj podlage za zaključek, da je tožnikova terjatev glede neizrabljenega letnega dopusta utemeljena po odškodninski podlagi (179. člen ZDR-1). Zato pritožba tožene stranke ni utemeljena.
razmerja med straši in otroki po razvezi zakonske zveze - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - prešolanje učenca osnovne šole - stiki - preživnina - dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - opustitev izvedbe predlaganih dokazov
Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki je ogroženost otroka, ki mora biti izkazana do te mere, da bi opustitev takojšnega varstva lahko bistveno posegla ali ogrozila otrokove pravice in bi zaradi te opustitve otroku lahko nastala nenadomestljiva škoda. Le v teh izjemnih primerih ni mogoče čakati na končno odločitev in je zato dolžnost sodišča, da zavaruje otrokov položaj oziroma njegove pravice z začasno odredbo.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Da je določba 179. člena OZ pravilno uporabljena mora sodišče vedno upoštevati tako konkretne značilnosti primera (načelo individualizacije odškodnine) kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (kar pomeni, da mora pri odmeri upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine), v okviru slednjega pa tudi višino odškodnine, ki jo sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih.
Po drugem odstavku 306. člena ZPP lahko sodna poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del in tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama. Vseeno dogovora o poravnavi vseh obveznosti iz delovnega razmerja z dne 12. 11. 2015 ni možno razlagati kot res transacta glede predmeta, ki je postal predmet pravde šele 6. 4. 2018. Načeloma pravilno pa je tudi tožnikovo opozorilo, da presplošna dikcija o ureditvi vseh obveznosti iz delovnega razmerja otežuje ugotavljanje istovetnosti s konkretnim tožbenim zahtevkom.
Kljub temu sporna sodna poravnava ni nepomembna za odločitev o utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na primer VIII Ips 191/2018, češ da je podoben obravnavanemu, kar pa ne drži. Ta primer pomeni pomembno spremembo v sodni praksi glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav s področja delovnih razmerij, ne pa glede razumevanja sodnih poravnav. Navedeni judikat briše do sedaj začrtane razlike med izvensodnimi in sodnimi poravnavami. Za obe vrsti poravnave tako sedaj velja, da lahko delavec s terjatvijo, ki je do sklenitve poravnave že zapadla, prosto razpolaga. Tožnik s tem v zvezi v pritožbi utemeljeno opozarja, da del škode uveljavlja tudi za čas po sklenitvi sodne poravnave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00029075
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1. ZGD-1 člen 145, 146. HGB paragraf 171, 172, 172/2.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - razmerja med družbo in družbeniki - odgovornost upnikom družbe
Tako po slovenskem kot nemškem pravu gre pri družbenih pogodbah za razmerja med družbo in njenimi družbeniki oziroma med družbeniki iste družbe (notranja razmerja). Pravna razmerja med družbeniki družbe so urejena ločeno od pravnih razmerij družbenikov do tretjih (zunanja razmerja).
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - zamudna sodba - zavrnitev dokaznih predlogov
Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno.
nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - premoženjska škoda
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - oškodovanje delavcev - prepovedana posledica - postopek o prekršku - blokada transakcijskega računa
Prekršek tako predstavlja le golo kršitev predpisa, medtem ko gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki pa se navzven izkazuje s prikrajšanjem delavcev. Predmet kazenskega postopka po drugem odstavku člena 196 KZ-1 so torej dalj časa trajajoča ravnanja obeh obdolžencev, ki se nanašajo na različna področja delovnopravnih predpisov in katerih posledice so se manifestirale v oškodovanju v tenorju izreka izpodbijane sodbe navedenih delavcev. Glede na navedeno je torej tudi po oceni pritožbenega sodišča tako, kot je pravilno razlogovalo že prvo sodišče, mogoče zaključiti, da obd. F. S. v tem kazenskem postopku ni obravnavan za historični dogodek, ki bi imel tako, kot neutemeljeno trdita obrambi obeh obdolžencev, podlago v identičnih oziroma v bistvenem enakih dejstvih, kot so jih imela ravnanja, zaradi katerih je bil zoper obd. F. S. že voden postopek o prekršku in zaradi katerih so mu bili kot odgovorni osebi izdani tudi prej citirani PN.
Iz ugotovljenega dejanskega stanja v napadeni sodbi namreč izhaja poslovanje družbe S. O., ki je bila že v letu 2010 blokirana zaradi izvršb in neplačevanja prispevkov, torej gre za obravnavanje ves čas istega historičnega dogajanja, v katerem niso bili plačani prispevki in izplačane plače delavcem, naveza in podpora obd. I. K. pa je v izreku zadostno konkretizirana v omogočanju, da je kot edini družbenik in direktor družb O. d.o.o., omogočil promet preko TRR družb K. d.o.o. in O. d.o.o., kamor se je polagala gotovina, prejeta iz naslova opravljanja trgovinske dejavnosti S. O. Zato je prvo sodišče takšno podporo obd. I. K. utemeljeno prepoznalo (le) kot pomoč in ne kot sostorilstvo in štelo v tem delu kot dejanskega poslovodjo obd. F. S., kot zakonitega zastopnika S. O. ter v nadaljevanju prepričljivo in vzorno obrazložilo, da je bilo tudi zaposlovanje delavcev le v domeni obd. F. S. in ne obd. I. K. Dopustitev obd. I. K. za polaganje gotovine na TRR obeh njegovih družb pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno ravnanje podpore, ki je pripomoglo k ohranjanju poslovanja družbe S. O., saj bi brez tega že v letu 2010 v skladu z določbami ZFPPIPP morali biti izvedeni ukrepi finančnega prestrukturiranja, oziroma bi moral biti vložen predlog za stečaj (ta je bil šele v letu 2012), šele v letu 2013 pa se je zgodil izbris te družbe brez likvidacije.
Strinjati pa se je s pritožbenimi navedbami, da je v delu, ki se nanaša obd. I. K. nepravilna odločitev prvega sodišča, ko je tudi obd. I. K. (nerazdelno) bila naložena dolžnost plačila premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem. Skladno s pritožbenimi navedbami namreč drži, da so oškodovani delavci, imena katerih izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe svoje premoženjskopravne zahtevke priglasili v postopku, ki se je do tedaj vodil le zoper obd. F. S. pri Okrajnem sodišču v Žalcu (v fazi posameznih preiskovalnih dejanj), medtem ko so v fazi sojenja pri tako postavljenih premoženjskopravnih zahtevkih (le) vztrajali in nihče izmed njih ni izrecno navajal, da tak premoženjskopravni zahtevek naslavlja tudi zoper obd. I. K. Zato ima pritožba prav, da ne vzdrži obrazložitev prvega sodišča (točka 94), v katerem je le-to sicer pravilno izhajalo iz členov 101 in 102 ZKP, ki uzakonjata podajo predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, v nadaljevanju pa nato nepravilno razlogovalo aktivno legitimacijo v zvezi s podajo premoženjskopravnega zahtevka navedbo, da je naslovnik premoženjskopravnega zahtevka vsakokratni udeleženec, zoper katerega je kazenski postopek uveden, ne da bi ga moral upravičenec še posebej opredeliti. Zato je v tem delu bilo potrebno pritožbi ugoditi zaradi kršitve drugega odstavka člena 102 ZKP in izpodbijano sodbo v odločitvi o premoženjskopravnih zahtevkih, ki se nanaša na obd. I. K. na podlagi zakonskega pooblastila iz šestega odstavka člena 392 ZKP razveljaviti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00029032
KZ-1 člen 87, 87/1. ZKP člen 129a, 129a/6.
denarna kazen - izterjava denarne kazni - prisilna izterjava denarne kazni - izvršitev denarne kazni - način izvršitve denarne kazni - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist
Prvi odstavek 87. člena KZ-1 določa le, kako se denarna kazen izvrši, kadar je ni mogoče prisilno izterjati v izvršilnem postopku, pri tem pa od sodišča ne zahteva, da mora v vsakem primeru poskusiti izterjavo z vsemi izvršilnimi sredstvi, ko pa je glede na materialno stanje obsojene jasno, da nima nobenega premoženja niti rubljivih prihodkov in je tako očitno, da izterjava v nobenem primeru ne bo uspešna.
razlog smotrnosti - oportunitetno načelo - kazenski pregon - kazniva dejanja storjena v tujini - dvojna kaznivost (identiteta norme) - dovoljenje državnega organa za pregon - dovoljenje ministra za pravosodje - kaznivo dejanje nasilništva - kazniva dejanja zoper javni red in mir
V kazenskem postopku zoper polnoletne storilce kaznivih dejanj lahko smotrnost iz razloga oportunitetnega načela uporabi samo državni tožilec, ne pa sodišče.
Če se ugotovi, da ni podana identiteta norme se lahko kazenski pregon (postopek) nadaljuje ob pogoju iz četrtega odstavka 14. člena KZ-1, z dovoljenjem ministrstva pristojnega za pravosodje.
Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganimi dokazi, za odločitev v sporu niso odločilna ali da je neko dejstvo že dokazano.
OZ člen 631. ZPP člen 286. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 9, 9-5, 9-7, 18, 19. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (2007) člen 6.
podizvajalska pogodba - začasna situacija - posebne gradbene uzance - trditvena podlaga - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika
Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da tožeča stranka do terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti ni upravičena na podlagi dejstva, da se je z aneksom št. 3 podizvajalec odpovedal uveljavljanju zakonskih zamudnih obresti. Kot je utemeljilo sodišče prve stopnje, je bilo vseh 5 elementov za uporabo določbe 631. člena OZ izpolnjeno dne 30. 3. 2016, kar pomeni, da naknadna odpoved izvajalca v aneksu, ki je bil s strani izvajalca podpisan 27. 9. 2016, v tem delu nima nobenega vpliva na obseg podizvajalčeve terjatve.
ZPP člen 70, 72. ZZZDR člen 123. DZ člen 183, 183/1.
nadstandardna višina preživnine - določitev preživnine za mladoletnega otroka - predlog za izločitev sodnika
S trditvami, da naj bi sodnica bila prijateljica sestrične nasprotne udeleženke, predlagatelj uveljavlja odklonitveni razlog. Gre namreč za druge okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom o nepristranskosti sodnice.
Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da Düsseldorfska tabela za določanje preživnine ni merodajna. Predstavlja pa po oceni sodišča druge stopnje merilo, ki se lahko uporabi kot pomoč pri odločanju o preživnini za ml. otroka, ki živi v Republiki Nemčiji. Pravilno pritožba opozarja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja dohodek nasprotne udeleženke zgolj 43% dohodka predlagatelja.