ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 80, 81.. ZZ člen 1.
lastnost zavarovanca - poslovodna oseba - zavod
Po 1. odstavku 16. člena ZPIZ-2 so obvezno zavarovane osebe, ki so družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Enako kot pri ostalih zavarovalnih podlagah, tudi v obravnavani, v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Torej ex lege - po samem zakonu z nastankom samega pravnega razmerja. Zavarovalno razmerje iz 16. člena ZPIZ‑2 v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni ali drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz registra.
Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke niti dobiček gospodarskih družb ali zavodov, temveč izključno na status družbenikov ali delničarjev gospodarskih družb oz. ustanoviteljev zavodov, če so poslovodne osebe, pa niso zavarovane na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje temelji na statusni podlagi ne glede na prihodkovne ali dobičkonosne meje. Izvzem iz zavarovanja, ki bi bil vezan na prihodek ali dobiček gospodarske družbe ali zavoda, ni mogoč, saj za kaj takega ni zakonske podlage.
pravica do izjave v postopku - oprava naroka v odsotnosti stranke - neopravičen izostanek z naroka - spor majhne vrednosti - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog
Toženec svoje odsotnosti z naroka, na katerega je bil vabljen, ni opravičil. Zato so neutemeljeni njegovi pritožbeni očitki, da se o zadevi ni mogel neposredno izjaviti na ustni obravnavi ter vplivati na izid postopka.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00028877
ZDZdr člen 39, 39/1.
prisilna hospitalizacija - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - ogrožanje drugih - konkretiziranost - heteroagresivnost - izvedensko mnenje - trajanje prisilnega ukrepa
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan zakonski dejanski stan iz prve alineje 39. člena ZDZdr. Dejstvo, da je pritožnik delal grozeče kretnje proti sprejemnemu zdravniku in verbalno grozil, ob podanih ostalih okoliščinah, ki so potrebni za odreditev sprejema na zdravljenje brez privolitve, je dovolj konkretizirana okoliščina za ta ukrep. Nato je pa tudi iz zaslišanja samega pritožnika sodišče ugotovilo, da pritožnik izraža resne grožnje osebam, za katere meni, da mu grozijo.
ZDR-1 člen 77, 118, 118/1, 118/2.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 10.. OZ člen 378, 378/1.
Tožena stranka je dokazala negativno dejstvo, tj. da nima več ustreznega delovnega mesta, na katero bi se lahko tožnik vrnil. Poleg tega je dokazala subjektivno porušen odnos med tožnikom in toženo stranko, pri čemer je tožnik v postopku na prvi stopnji navajal, da je s toženo stranko v konfliktnem razmerju. Glede na navedene ugotovitve je pravilna presoja, da tožnikov interes za vrnitev na delo ne prevlada nad okoliščinami na strani tožene stranke in da reintegracijski zahtevek ni utemeljen.
ZVKSES je v 19. členu opredelil način prevzema (in izročitve), v nadaljnjem, 20. členu, pa jamčevalne zahtevke zaradi napak v zvezi z izročitvijo. Tožnika za obdobje od prevzema nepremičnine dalje pogodbene kazni ne moreta več zahtevati, po zakonu ima kupec v takih primerih na razpolago druge zahtevke iz naslova jamčevanja.
kreditna pogodba - odpoved kreditne pogodbe - opomin na izpolnitev obveznosti - prejemna teorija - zavrnitev dokaznega predloga - trditveno in dokazno breme - višina dolga - informativen dokaz
Banka toži toženko na plačilo neplačanega dela kredita po odpovedi kreditne pogodbe. Tožena stranka je trdila, da na povratnici o odpovedi kreditne pogodbe, podpis ni njen in je predlagala dokaz s svojim zaslišanjem in z izvedencem grafologom. Ugovarjala je tudi višini in načinu izračuna eskontiranega kredita. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagane dokaze, zato je toženki odvzelo možnost sodelovanja na sodišču.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00036573
ZODPol člen 67, 67/3.. ZJU člen 24, 24/1.. ZNPPol člen 4.
policija - začasna napotitev
V predmetni zadevi je v času izdaje izpodbijane odločbe v začasni napotitvi tožnika tretji odstavek 67. člena ZODPol določal, da mora biti odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi uslužbenca policije vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela, pri čemer je odločba dokončna. Zakon o javnih uslužbencih, ki velja tudi za tožnika kot policista v prvem odstavku 24. člena določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Sklep o začasni napotitvi je obrazložen in je bil tudi tožniku vročen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločba dovolj jasno obrazložena in so v njej navedeni razlogi za začasno napotitev, pri čemer je inštitut začasne napotitve namenjen učinkovitosti dela policije ter da se nemoteno opravljajo naloge policije.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00032451
Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8.. ZSPJS člen 32, 32/1.. KPJS člen 40.
dodatek za izmensko delo - delavci policije
Drži, da Kolektivna pogodba za policiste (KPP) v osmem odstavku 16. člena ne določa časovnih okvirjev dopoldanske, popoldanske in nočne izmene niti ti niso določeni v KPJS. To pa ne pomeni, da podrobnejša ureditev ni mogoča v splošnih aktih delodajalca. Navedeno potrjuje razlaga 40. člena KPJS – dodatek za izmensko delo, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času za čas, ki je po zakonu ali drugem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določen za popoldansko ali nočno izmeno oziroma za redno delo v popoldanskem času. Tožena stranka je dodatek za izmensko delo podrobneje uredila z notranjim Aktom, pri čemer je v drugem odstavku 26. člena določila, da se za delo v popoldanski izmeni šteje delo, ki se je pričelo po 12. uri. Izjemoma pa se za delo v popoldanskem času šteje delo javnih uslužbencev, ki so pričeli z delom pred 12. uro, pa delajo v 12 urni izmeni. Takšna opredelitev popoldanske izmene oziroma dela v popoldanskem času ne oži pravico tožnika do dodatka za izmensko delo iz osmega odstavka 16. člena KPP (ki iz izmene izključuje delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro), temveč jo celo razširja, saj se za popoldansko izmeno oziroma delo v popoldanskem času po Aktu šteje tudi delo, opravljeno pred 14.00 uro (ob tem, da se začne po 12.00 uri oziroma izjemoma pred 12.00 uro). Glede na to, da dela, ki ga je tožnik opravil od 14.00 do 15.00 ure, v dneh, ko je z delom pričel ob 7.00 uri in je trajalo do 15.00 ure, v skladu s 26. členom Akta tožene stranke ni mogoče šteti za delo v popoldanski izmeni niti za delo v popoldanskem času (saj se delo ni pričelo po 12. uri uri niti ne gre za izjemo, ko bi se delo pričelo pred 12.00 uro in bi tožnik delal 12 urno izmeno), tožnik ni upravičen do vtoževanega dodatka za izmensko delo.
odločitev o pravdnih stroških - sprememba vrednosti - odvetniška tarifa - vrednost točke
Čeprav so bila procesna dejanja v konkretnem primeru opravljena pred uveljavitvijo spremembe odvetniške tarife, je za odmero stroškov pomemben čas odločanja sodišča. Na dan odločanja sodišča namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki (drugi odstavek 12. člena OT).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - predsednik uprave - individualna pogodba o zaposlitvi - odpoklic s funkcije
Upoštevajoč 15. člen pogodbe o zaposlitvi predsednika uprave sta stranki za primer predčasnega prenehanja tožnikovega mandata, skladno s 73. členom ZDR-1, tudi drugače uredili način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in sicer tako, da ta preneha z odpoklicem tožnika s funkcije predsednika uprave. Tako v primeru odpoklica s funkcije predsednika uprave pred potekom mandata, preneha avtomatično tudi pogodba o zaposlitvi in s tem tudi preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Če je direktor v delovnem razmerju in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, razrešitev s funkcije pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je tako zakonito prenehalo delovno razmerje dne na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke, s katerim je bil tožnik predčasno odpoklican s funkcije predsednika uprave iz krivdnih razlogov, ker ni bil sposoben voditi poslov.
oprostitev plačila sodne takse - rok za vložitev predloga - prepozno vložen predlog - zavrženje predloga - tipkarska napaka
Določba prvega odstavka 13. člena ZST-1 določa časovno točko, do katere sme stranka vložiti predlog za oprostitev (odlog ali obročno plačilo), da lahko takšna oprostitev učinkuje za nazaj (torej od dneva, ko nastane). Pravilnega zaključka sodišča prve stopnje pritožnik s sklicevanjem na tipkarski napaki pri navedbi dveh datumom ne more izpodbiti.
Zavarovancu, ki je bil vključen v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje po tem zakonu, se k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja po tem zakonu prizna kot dodana doba poklicnega zavarovanja četrtina obdobja vključenosti v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje (2. odstavek 202. člena ZPIZ-2). Po 2. stavku 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 je zavarovanec upravičen do višjega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa po 6. odstavku 37. člena tega zakona, ko izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz 4. in 5. odstavka 27. člena tega zakona brez dodane dobe.
Čeprav eksplicitna določba 2. stavka 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 velja šele od uveljavitve novele ZPIZ-2B, torej od 1. 1. 2016 dalje, se po splošnih pravnih načelih za priznanje posamezne pravice upoštevajo predpisi, veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače določeno. Priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu ne zagotavlja priznanja pravice in odmere starostne pokojnine po predpisih, veljavnih ob uveljavitvi pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine, ker zakon tega posebej ne določa. Čeprav se pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine lahko uveljavi le, če so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne (ali predčasne) pokojnine, pa so pravica in pogoji za izplačilo 20 % starostne pokojnine v zakonu predpisani ločeno od pogojev za priznanje pravice in odmero starostne pokojnine. Po 108. členu ZPIZ-2 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, pri čemer je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje obveznega zavarovanja.
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že zavzeto tudi stališče, da spremenjena zakonska ureditev instituta ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe že po naravi stvari ne predstavlja posega v pridobljeno niti pričakovano pravico. Ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe niti pokojninska doba namreč sami po sebi nista pravici.
KZ-1 člen 211, 211/1.. ZDR-1 člen 20, 20/1, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. ZGD-1 člen 32.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - elementi kaznivega dejanja - goljufija - rok za podajo odpovedi
Za začetek 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila pristojna oseba tožene stranke, ki je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 oziroma 32. člen ZGD-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba.
S tožnikovimi ravnanji, tako z lažnim prikazovanjem kilometrine zaradi neupravičenega povračila stroškov, kot lažnim prikazovanjem delovnega časa z namenom neupravičenega izplačila za delo, so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 23.. ZDR-1 člen 170.
nadurno delo - pogodba o izobraževanju
Tožnik je s toženko sklenil pogodbo o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe Policist. V členih 3 - 5 te pogodbe so dogovorjene medsebojne pravice in obveznosti. Zlasti je pomemben 5. člen, v katerem je določeno, da sta pogodbeni stranki soglasni, da stroške izobraževanja predstavljajo stroški bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja ter stroški prevoza na izobraževanja in z izobraževanja. S tem, ko se je tožnik udeležil izobraževanja po navedeni pogodbi, ni bil na službeni poti, ampak odsoten z dela, toženka pa je svoje obveznosti do tožnika po tej pogodbi izpolnila - poleg potnih stroškov mu je iz naslova odsotnosti z dela zaradi izobraževanja priznala tudi nadomestilo v višini po 8 ur dnevno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obrazložitev odpovedi
Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana iz utemeljenega razloga le v primeru, če tožnik najmanj pet dni zaporedoma ne bi prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne bi obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti (kar je razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožniku očitana neupravičena odsotnost v trajanju treh delovnih dni in dejstvo, da tožene stranke o svoji odsotnosti ni obvestil, je lahko utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj obe ravnanji predstavljata hujšo kršitev delovnih obveznosti, tj. kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1) in kršitev obveznosti obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1). Je pa treba v tem primeru zlasti skrbno presoditi, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).
ZPIZVZ člen 2, 2/4.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
starostna pokojnina - zavrženje zahteve
Obravnavani primer, ko gre za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta o zavrženju ponovne zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, je dejansko mogoče presojati le z vidika pravilne uporabe 129. člena ZUP. Po drugem stavku 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a je namreč toženi zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v okviru predhodnega formalnega preizkusa dolžan zahtevo zavreči, če je bila v zadevi že izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. Torej tudi v primeru, ko gre le za formalno pravnomočnost upravne odločbe, v kolikor ni izpolnjen vsaj eden od alternativno predpisanih pogojev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče torej odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi ali v subjektivno porušenem odnosu med njim in delavcem. Upoštevajo se okoliščine in interesi na strani obeh strank (odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 7/2013, VIII Ips 294/2016, VIII Ips 255/2016, VIII Ips 156/2018). Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi (VIII Ips 305/2015, VIII Ips 283/2016, VIII Ips 54/2017). Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. To so predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije - opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pa tudi v postopku pred sodiščem navajala in dokazovala obstoj poslovnega razloga pri družbi A. d. o. o. in ne pri sebi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku navedeni zadostni razlogi. Ker je tožena stranka tožnikov delodajalec, mora utemeljen odpovedni razlog obstajati pri njej (2. odstavek 83. člena ZDR-1). Enako velja tudi za delodajalce, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu.
ZDR-1 člen 38, 84, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/2.. ZGD-1 člen 39.. KZ-1 člen 236.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - poslovna skrivnost - rok za podajo odpovedi - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi glede očitanih 15 vpogledov v podatke transakcijskega računa v obdobju pred letom 2017 prepozna. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da mora pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (glede česar pritožba niti nima konkretnih navedb), da je tožena stranka tožnici očitala posredovanje podatkov o transakcijskem računu nepooblaščeni osebi le glede zadnjega vpogleda z dne 3. 11. 2017. Zato so preostali očitani vpogledi podvrženi "običajnemu" 6-mesečnemu objektivnemu roku za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Strinjati se je treba tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za nadaljevano kršitev, da bi bilo mogoče ravnanja tožnice presojati kot celoto in posledično šteti, da objektivni rok za podajo izredne odpovedi prične teči z zadnjim vpogledom 3. 11. 2017. Že iz izpodbijane odpovedi namreč izhaja, da tožena stranka tožnici očita vsak posamezen vpogled posebej. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, razen glede vpogledov z dne 21. 8. 2017 in 3. 11. 2017, podana prepozno.
Sporna vpogleda v transakcijske podatke nista tako hudi kršitvi, da bi utemeljevali podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 se namreč za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg obstoja zakonskega razloga zanjo zahteva še, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). To je v skladu z načelom stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, po katerem je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajno sredstvo za sankcioniranje delavca.
Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede v prvem stavku tretjega odstavka 4. člena kot osnovno pravilo določa, da se v postopku ocenjevanja ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so v prejšnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj šest mesecev, v nadaljevanju pa je določena izjema od tega pravila, da se ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so zaradi napotitve delodajalca odsotni več kot šest mesecev in ki so odsotni več kot šest mesecev zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniški dopust). Torej že sama Uredba ureja kot izjemo odsotnost zaradi porodniškega dopusta, pri čemer je bila tožnica dejansko prisotna na delu 18 dni in praktično en mesec in pol na rednem letnem dopustu, sicer pa se je tudi uvajala v delo na dveh obsevalnih aparatih. Uvajanje v delo na dveh radioloških aparatih, ji po oceni pritožbenega sodišča ne more iti v škodo, tako da je tožena stranka tožnici neutemeljeno podala oceno "0". Tožnica je bila odsotna z dela več kot šest mesecev zaradi koriščenja pravice do materinskega in starševskega varstva, vendar tudi prisotna na delu, tako da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v tem primeru šlo za prepovedano diskriminacijo iz 6. člena ZDR-1, saj je bila tožnica na delu efektivno prisotna 18 dni, mesec in pol na dopustu (skupaj več kot dva meseca), ostali del leta pa je bila odsotna zaradi koriščenja starševskega dopusta, pri čemer ocena "0" ni predvidena kot ocena v 2. členu Uredbe. ZDR-1 v prvem odstavku 6. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo med ostalim ne glede na družinsko stanje ali drugo okoliščino (starševski dopust) v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za posredno diskriminacijo, ki obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah ali pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe. Ob navedenem je potrebno poudariti, da tudi četrti odstavek 6. člena ZDR-1 izrecno določa, da se manj ugodno obravnavanje delavcev, ki je povezano z nosečnostjo ali starševskim dopustom, šteje za diskriminacijo. Tako bo morala tožena stranka tožnico oceniti za leto 2017, saj odsotnost z dela zaradi starševskega dopusta, kot izjemo določa tako Uredba, ZDR-1 pa izrecno določa, da manj ugoden položaj zaradi odsotnosti zaradi starševstva, šteje, kot diskriminacijo.