OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080861
ZOR člen 504. ZPP člen 360, 360/1.
leasing pogodba – prodajna pogodba – garancija za brezhibno delovanje stvari – napake stvari – odprava napak – odstop od pogodbe
Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na navedbi, da je zaradi neodprave napak na prevzetih dveh zabojnikih po samem zakonu prišlo do razdora prodajnih pogodb in da je posledično upravičena iz tega naslova uveljavljati ustrezne zahtevke na vračilo kupnine. Takšno stališče samo po sebi kaže na to, da je tožeča stranka štela, da so zaradi (zatrjevane) neodprave napak na prevzetih zabojnikih prenehale medsebojne pravice in obveznosti strank po sklenjenih prodajnih pogodbah, iz česar logično izhaja, da do popravil ostalih zabojnikov ni prišlo.
izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe – pravica do obveščenosti – imenovanje članov nadzornega sveta
Če uprava ne zagotovi informacij o kandidatu za člana nadzornega sveta, ki jih je dolžna zagotoviti po 2. točki 2. odstavka 297.a člena ZGD-1, je sklep o imenovanju izpodbojen.
Ker je na vprašanje odgovoril predsednik skupščine in ker niti ta odgovor ni vseboval nikakršnega količkaj jasnega pojasnila, ali so bile pri predlogu za izvolitev članov nadzornega sveta spoštovane predpostavke po 1. odstavku 273. člena ZGD-1, je bil sklep o imenovanju dveh članov nadzornega sveta neveljaven.
OZ člen 375, 381. ZIZ člen 16a, 20a, 44, 44/1, 55, 55/1, 55/2, 53, 53/2.
ugovor zoper sklep o izvršbi - izvršilni naslov - neposredno izvršljiv notarski zapis - načelo formalne legalitete - vezanost na izvršilni naslov - obresti - obrestovanje obresti - procesne obresti
OZ v citiranem 381. členu sicer določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Vendar lahko upnik v izvršbi zahteva le tiste obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu in ne more zahtevati obresti od kapitaliziranih obresti.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081323
ZASP člen 32, 128, 128/2, 128/3, 130, 146, 146/2, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 168, 168/2. OZ člen 6, 6/2. ZPP 311, 311/1, 311/2, 311/3. ZDDV-1 člen 3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - sekundarna uporaba fonogramov - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - mesečno poročanje - plačilo DDV
Tožena stranka je s tem, ko je v hotelskih sobah namestila TV sprejemnike, postala uporabnik v smislu 130. člena ZASP. TV sprejemnik je namreč naprava, preko katere je možno predvajati oziroma priobčevati fonograme.
Za javno priobčevanje fonogramov gre tudi v primeru sekundarne uporabe fonogramov. Zato zatrjevanje tožene stranke, da TV sprejemnik ni aparatura, preko katere bi bilo možno predvajati posnete fonograme, ne predstavlja zanikanje dejstva, da so se fonogrami predvajali. Pri tem so gostje hotela javnost, saj gre za nedoločeno število potencialnih prejemnikov storitev, pri čemer tudi gre za dovolj veliko število oseb, da se jih lahko šteje kot javnost.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - ustaljena sodna praksa - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - predpravdni stroški - mesečno poročanje
Pojem "primerno nadomestilo" je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.
invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedensko mnenje - razlike v mnenjih - zavarovančev poklic
Med mnenjem invalidske komisije I. stopnje in mnenjem invalidske komisije II. stopnje obstaja bistvena razlika. Po mnenju invalidske komisije I. stopnje pri tožniku invalidnost sploh ni podana, medtem ko po mnenju invalidske komisije II. stopnje tožnik za delo ni zmožen in ni bil zmožen niti ob nastopu tega dela. Glede na take razlike v obeh mnenjih nikakor ni mogoče šteti, da je eno mnenje, torej mnenje invalidske komisije II. stopnje bolj prepričljivo od mnenja invalidske komisije I. stopnje.
Invalidnost se ugotavlja glede na zavarovančev poklic, ki po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 zajema delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Invalidnost je torej potrebno ugotavljati glede na zavarovančev poklic in ne zgolj na delo, ki ga je zavarovanec nazadnje opravljal.
ZPP člen 236.a, 236.a/6, 286, 286/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZDR člen 126, 127, 128.
nadure - trditvena podlaga - dokazno breme - nadurno delo - plačilo za delo - plača - bistvena kršitev določb postopka - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - pisna izjava prič - zaslišanje
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek in tudi pravočasno predlagal izvedbo potrebnih dokazov. Glede nadur je zatrjeval, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Ker sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dodelilo primernega roka, da se izjavi o dokazih tožene stranke, je s tem kršilo načelo kontradiktornosti, zato je podana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije člen 36.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je zavestno, kljub predhodnim opominom, kršil varnostne zahteve, da je potrebno v proizvodnji, skladišču in delavnicah ves čas nositi zaščitna očala. Tožnikovo opustitev uporabe predpisane varnostne opreme je možno opredeliti kot resno kršitev njegovih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je takšne narave, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0012500
ZDSS-1 člen 43, 43/1. ZIZ člen 272, 272/2. ZZ člen 36, 36/1.
zavarovanje nedenarne terjatve - nastanek težko nadomestljive škode - verjetno izkazana terjatev - javni zavod - postopek izbire direktorja - izbirni postopek - kandidati - sodno varstvo - pristojnost delovnega sodišča
Delovno sodišče je na podlagi določbe 36. člena ZZ pristojno v delovnem sporu odločati le o zakonitosti sklepa o izbiri (ali neizbiri) kandidata za direktorja zavoda. V tem okviru sodišče presoja tudi zakonitost postopka razpisa in izbire (in posameznih dejanj med postopkom, kot je npr. izločitev kandidata iz razpisnega postopka zaradi neizpolnjevanja pogojev, ki je predmet sklepa, katerega odpravo oz. razveljavitev tožnica s tožbo zahteva), s tožbo pa ni mogoče (uspešno) zahtevati razveljavitve posameznih domnevno nezakonitih dejanj oz. sklepov, sprejetih v okviru postopka razpisa in izbire. Niti v 36. členu niti v drugih določbah ZZ ni podlage za to, da bi sodišče na zahtevo neizbranega kandidata „vzpostavilo stanje na dan izdaje razveljavljenega sklepa (o izločitvi prijave tožnice iz razpisnega postopka izbora za direktorja)“ in razveljavilo „vsa poznejša opravila“, torej tudi morebitni kasneje ponovljeni razpis (za isto delovno mesto), kar s tožbo zahteva tožnica. Prav na takšno zahtevo pa se nanaša tudi predlagana začasna odredba, s katero tožnica, ki izpodbija sklep o izločitvi prijave iz razpisnega postopka izbora direktorja zavoda po razpisu, zahteva zadržanje izbire in imenovanja kandidatov po novem razpisu. Iz teh razlogov terjatev tožeče stranke, ki jo uveljavlja s tožbo, ni verjetno izkazana. Zato že prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe ni izpolnjen.
invalidska pokojnina - invalidnost II. kategorije - invalid III. kategorije
Pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Tožnika je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožnikov zahtevek na priznanje invalidske pokojnine ni utemeljen.
plačilo razlike plače - javni uslužbenci - vojska - dodatek za povečan obseg dela - plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožnik je v spornem obdobju, ko je bil formalno razporejen na dolžnost skladiščnika (količnik za določitev osnovne plače 2,00), dejansko opravljal vsa dela v polnem obsegu na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50). V določenem obdobju je tožnik dodatno opravljal tudi 80% dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje (količnik 4,00), za katero je določen višji količnik za določitev osnovne plače kot za delo na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50).
Zato tožniku v vtoževanem obdobju pripada razlika plače med količnikom 2,00 (dejansko izplačanim) do količnika 4,00, vse v višini 80 % navedene razlike (torej dejansko do količnika 3,20), saj je tožnik dejansko opravljal v tem obsegu (80 %) dolžnost pomočnika za mednarodno sodelovanje.
Tožnik je v spornem obdobju opravil bistveno več dela, kot bi ga opravil, če bi v celoti opravljal zgolj dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje ali zgolj dela na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje, zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku v spornem obdobju poleg plače priznala in izplačala tudi dodatek za povečan obseg dela, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna, niti tega, da je ta dodatek po svojem namenu že predstavljal plačilo za dejansko opravljeno delo.
Sodišče prve stopnje je izvedencem priznalo materialne stroške v višini 15 % od nagrade. Materialne stroške je odmerilo na podlagi 3. odstavek 45. člena Pravilnika, ki določa, da se ostali materialni stroški ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Sodišče prve stopnje pri odmeri materialnih stroškov ni prekoračilo predpisanega okvirja. V Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja so bili trije izvedenci, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje vsakemu od njih priznalo 5 % materialnih stroškov.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - telesna okvara - poškodba pri delu
Pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Tožnik je zmožen s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ni utemeljen.
V 1. odst. 29. čl. Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki zavezuje toženo stranko, je določeno, da je v primerih, ko je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljena diskriminacija ali trpinčenje delavca, delodajalec delavcu dolžan izplačati pogodbeno kazen v višini treh plač. Pogoji za izplačilo pogodbene kazni, kot jih določa kolektivna pogodba, v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Delovno razmerje oz. pogodba o zaposlitvi lahko nezakonito preneha zaradi različnih razlogov, pri čemer je razlog diskriminacije lahko, ne pa nujno, zgolj eden od njih. Ta razlog v pravnomočni sodbi (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje) ni bil ugotovljen, zato ni podlage za izplačilo vtoževane pogodbene kazni.
ZPos 37. ZSS člen 1, 1/2, 4.a, 5, 23, 33, 33/1, 74, 74/1, 74/1-7, 74/3. ZDR-1 člen 4, 4/1. ZVDZ člen 12.
obstoj delovnega razmerja - sodnik - sodniška funkcija - prenehanje sodniške funkcije - višji pravosodni svetovalec - strokovni sodelavec - službeno razmerje - sodniška služba - ocena sodniške službe - sodni svet
Tožnik je bil v Državnem zboru izvoljen v trajno sodniško funkcijo. Glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo se subsidiarno, torej če niso urejene v ZSS, uporablja ZDR-1 (4.a člen ZSS). V primeru, da iz ocene sodniške službe izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, mu sodniška funkcija preneha po samem zakonu (7. točka prvega odstavka 74. člena ZSS) z dnem potrditve ocene s strani sodnega sveta (tretji odstavek 74. člena ZSS). Tožniku je sodniška funkcija prenehala na dan, ko je oceno sodniške službe potrdil Sodni svet, v tem primeru pa ne pride v poštev uporaba določb ZDR-1 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožniku je z nastopom službenega razmerja oz. sodniške službe delovno razmerje kot strokovnemu sodelavcu prenehalo, saj obstoj delovnega in službenega razmerja hkrati ni mogoč. V času službenega razmerja tožniku delovno razmerje tudi ni mirovalo (kot je to npr. v primeru vodilnih delavcev, ki imajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas - prvi in drugi odstavek 74. člena ZDR-1). ZSS namreč določbe, iz katere bi izhajalo, da sodniku v času sodniške službe prejšnje delovno razmerje miruje, nima. Iz tega razloga tožnik nima pravice zahtevati oz. predlagati, da ga delodajalec v primeru prenehanja sodniške službe razporedi na prejšnje delovno mesto in da se mu ponovno vzpostavi delovno razmerje.
Upoštevaje določbo sedmega odstavka 301. člena ZFPPIPP je v razmerju do tožene stranke prenehala le tista tožničina terjatev, ki je bila v stečajnem postopku prerekana, ne pa tudi tista (oz. tiste), ki je bila priznana. Ker je bila prerekana le tožničina terjatev iz naslova premalo izplačane plače, je potrebno zavrniti le ta tožbeni zahtevek. V preostalem delu, ki se nanaša na tožničine terjatve, ki so bile v stečajnem postopku dokončno priznane, to so terjatve iz naslova regresa in odpravnine, pa je potrebno tožbo zavreči upoštevaje osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP (v povezavi s prvim odstavkom 274. člena ZPP), saj je prenehala njena pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – uporaba tarife – skupni sporazum – razlaga skupnega sporazuma – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – nesklepčnost – stroški terenske kontrole – Svet za avtorsko pravo
Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Skupnem sporazumu o višini nadomestil.
Postopek pri Svetu poteka po določilih 157a in naslednjih členih ZASP in je namenjen razreševanju spornih vprašanj glede primernosti, določanja Tarife med osebami, ki za izvedbo postopka pred Svetom izkažejo pravni interes (drugi odstavek 157a člena ZASP). Sodišče, ki odloča v sodnem postopku pa uporablja materialno pravna določila ZASP v okviru presoje pravilne materialno pravne podlage za odločitev o tožbenih zahtevkih tožeče stranke. Pri tej presoji pa ni vezano na razlago Sveta. Drugačna razlaga iz zakonskih določil ZASP namreč ne izhaja.
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za oba zahtevka (iz naslova neizplačanih potnih stroškov in nadur) in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. V tožbi je navedel, da se je vsako nedeljo zvečer odpeljal s svojim avtomobilom iz Slovenije, kjer je pobral sodelavca, na delo v Avstrijo, od koder se je konec tedna vračal domov. Tako je v eno smer opravil 316 kilometrov. Mesečni znesek kilometrov je pomnožil s kilometrino in dobil vtoževane zneske potnih stroškov. Glede nadur je tožnik zatrjeval, da je dnevno delal 11 ur, kar tedensko pomeni 15 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130% urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nezakonito, če je zaposlil novega delavca, ki opravlja delo, ki je le deloma enako delu, ki ga je opravljal delavec, kateremu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če je to posledica spremembe v poslovanju delodajalca in racionalizacije stroškov, vendar navedeno velja pod pogojem, da prejšnji delavec ne bi mogel opravljati dela novo zaposlenega delavca, upoštevaje tretji odstavek 88. člena ZDR.
ZSPJS člen 23, 23/3, 24. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3, 4.
položajni dodatek - javni uslužbenci - vojska - plača - plačilo za delo - obveznost plačila
Iz Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence izhaja, da javnemu uslužbencu pripada položajni dodatek v primeru, ko je v posamezni notranji organizacijski enoti na sistemiziranih delovnih mestih zaposlenih najmanj pet javnih uslužbencev, vključno z javnim uslužbencem, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti (tretji odstavek 3. člena Uredbe). V konkretnem primeru je bistveno dejansko stanje tožnikovega dela oziroma dejanskega števila uslužbencev, katerim je bil tožnik nadrejen. Ker so bili v organizacijski enoti, ki jo je vodil tožnik, zaposleni v spornem obdobju štirje delavci, torej skupno s tožnikom pet, je tožnik upravičen do položajnega dodatka.