ZPIZ-1 člen 39, 39/4, 47, 47/2, 50, 406, 409. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Evropske skupnosti člen 45, 46, 46/2.
Glede na prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1 se obračunsko obdobje 18 let iz 39. člena ZPIZ-1 uveljavlja postopoma. Zavarovancu, ki se upokoji v letu 2000, se pokojninska osnova določi na podlagi plač oziroma zavarovanih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna. Katero obračunsko obdobje se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je odvisno od tega, v katerem letu posameznik uveljavlja pokojnino.
Glede na določbo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, vendar zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Za izračun pokojninske osnove se za posamezno leto upošteva bruto znesek plače, zmanjšan za davke in prispevke, ki se plačujejo od plač in sicer za vse zavarovance po enotni, in sicer po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji in ne po tisti stopnji, po kateri je bila bruto plača posameznika dejansko zmanjšana in preračunana na neto plačo.
V skladu s 50. členom v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmerja od pokojninske osnove v odstotkih glede na dopolnjeno pokojninsko dobo do 31. 12. 1999 in pokojninsko dobo, dopolnjeno po 1. 1. 2000. Odstotek za odmero pokojnine predstavlja seštevek obeh odstotkov.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - telesna okvara - poškodba pri delu
Pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Tožnik je zmožen s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz tretjega odstavka 226. člena ZIZ, ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti po izvršilnem naslovu, po katerem mora nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, niti v roku, ki mu ga je določilo sodišče s sklepom o izvršbi, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.
OZ člen 2, 3. ZIZ člen 20a, 20a/5. ZPP člen 212. ZPSto-2 člen 2, 2/21, 41, 41/4, 41/5.
substanciranje ugovornih trditev - trditveno in dokazno breme - obračun obveznosti iz notarskega zapisa kot izvršilnega naslova - dokazovanje zapadlosti terjatve z izjavo o zapadlosti
Upnik je svojo terjatev v predlogu za izvršbo, v odgovoru na ugovor dolžnikov ter še z drugimi listinami ustrezno dokumentiral, dolžnika pa svojih nesubstanciranih navedb nista uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo upnikovemu izračunu dolgovanega zneska. Stranke morajo v postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ker sta dolžnika višini izterjevane terjatve le pavšalno ugovarjala, trditvenega in dokaznega bremena glede nepravilnosti izračuna pa nista zmogla, pritožbi dolžnikov v tem delu ni slediti.
Z uveljavitvijo ZST-1 od dne 10. 8. 2013 dalje je bila določena taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari tudi v individualnih delovnih sporih, ki so premoženjske narave (taksna tarifa 2321). Ker je v konkretnem primeru nastala taksna obveznost za pritožbo po uveljavitvi ZST-1b, navedeni zakon pa je v predhodnih določbah opredelil zgolj to, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in tarifi (1. odstavek 26. člena ZST-1b), trditve tožnika, da v času vložitve tožbe še niso veljale določbe ZST-1b in obveznost plačila takse v premoženjskih delovnopravnih sporih, ni utemeljeno. Zato ugovor tožnika zoper plačilni nalog, na podlagi katerega bi moral ob vložitvi pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo skladno s 105.a členom ZPP plačati predpisano sodno takso, ni utemeljen.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - ustaljena sodna praksa - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - predpravdni stroški - mesečno poročanje
V zvezi s pritožbenim navajanjem, da je tožeča stranka s tem, ko je svoj zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve smiselno utemeljevala na svojo tarifo, zatrjevala (s strani tožene stranke neprerekano) višino koristi, ki bi jo sodišče moralo upoštevati kot nesporno, pritožbeno sodišče odgovarja, da v tem delu ne gre za dejansko, marveč pravno vprašanje, ki ni stvar afirmativne litiskontestacije. Tožeča stranka je svoj zahtevek vtoževala na podlagi neupravičene pridobitve, prvostopenjsko sodišče pa ji je v sklicevanju na določbo 1. odstavka 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika proizvajalcu fonogramov plačati primerno nadomestilo za uporabo, sledilo. Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče, in gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Ne more biti sporno, da standardu primernosti veliko bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.Z izvajanjem dokaza, ki je bil predlagan z namenom "pojasnjevanja, kako je potekalo zaznavanje javnega priobčevanja fonogramov, kakor tudi postopek pozivanja", ni mogoče dokazovati dejstva, da je s strani tožeče stranke poslane dopise tožena stranka dejansko in zanesljivo prejela.Obrazložitev glede načina organiziranosti izvajanja tožničinih zakonskih obveznosti, ki jih je v zvezi s tem podalo sodišče prve stopnje, ne predstavlja pravno relevantnih dejstev, od katerih bi bila odvisna odločitev o predmetnem zahtevku.
invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedensko mnenje - razlike v mnenjih - zavarovančev poklic
Med mnenjem invalidske komisije I. stopnje in mnenjem invalidske komisije II. stopnje obstaja bistvena razlika. Po mnenju invalidske komisije I. stopnje pri tožniku invalidnost sploh ni podana, medtem ko po mnenju invalidske komisije II. stopnje tožnik za delo ni zmožen in ni bil zmožen niti ob nastopu tega dela. Glede na take razlike v obeh mnenjih nikakor ni mogoče šteti, da je eno mnenje, torej mnenje invalidske komisije II. stopnje bolj prepričljivo od mnenja invalidske komisije I. stopnje.
Invalidnost se ugotavlja glede na zavarovančev poklic, ki po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 zajema delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Invalidnost je torej potrebno ugotavljati glede na zavarovančev poklic in ne zgolj na delo, ki ga je zavarovanec nazadnje opravljal.
uporaba materialnega prava - tarifa - pravna kvalifikacija
Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje povsem napačno uporabilo tudi tarifo Sporazuma 2006, ker je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, oziroma ni upoštevalo, da se glasba v lokalu predvaja do 24. ure, kar pomeni, da bi moralo nadomestilo odmeriti po 2.b točki tarifnega dela Sporazuma 2006 in ne po 2.a točki. Tožeča stranke je namreč navedeno okoliščino, da se glasba predvaja do 24. ure, navedla le kot tarifni kriterij, na podlagi katerega naj sodišče odmeri nadomestilo, in ne kot dejstvo. Kriterij predvajanja do 24. ure predstavlja po Tarifi 2005, na katero se je sklicevala tožeča stranka, nižji tarifni razred. Tega po Sporazumu 2006 predstavlja kriterij predvajanja do 23. ure. Ker je torej sodišče prve stopnje navedeni kriterij pravilno upoštevalo v okviru prisoje nadomestila na podlagi Sporazuma 2006, in torej upoštevalo tarifo iz točke 2.a Sporazuma 2006, je njegova odločitev v tem delu pravilna.Zgolj to, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katera stopnja krivde je podana, še ne pomeni, da je njegova odločitev nepravilna. Pri tej opredelitvi gre namreč zgolj za pravno kvalifikacijo, za pravno vprašanje, ki ga sodišče poda oziroma nanj odgovori glede na ugotovljeno dejansko stanje. Gre zgolj za subsumpcijo konkretnega dejanskega stanja pod ustrezno zakonsko normo.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0080874
ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1. OZ člen 140, 140/1, 190. ZASP člen 130.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – neupravičena pridobitev – privolitev v lastno prikrajšanje – izdaja računa – sklepčnost tožbe
Privolitev v lastno prikrajšanje mora biti nedvoumno. Da tovrstna privolitev tožeče stranke ni obstajala, kaže že dejstvo, da je že po Pogodbi tožena stranka (bila) dolžna plačati tožeči stranki tudi nadomestilo za uporabo fonogramov. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka ni izdajala računov, še ne pomeni, da se je tožeča stranka odpovedala svojim terjatvam, ki so nastale že na podlagi Pogodbe (in ne računov).
V pravdnem postopku sodišča odloča v mejah postavljenih zahtevkov, to pomeni v okviru relevantnih dejstev in dokaznih predlogov strank ter njihovega tožbenega zahtevka.
Trinajsti člen ZUPJS ureja zmanjšanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev. V drugi tč. prvega odst. 13. člena ZUPJS določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev ugotovljen dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Tretji odst. 13. člena ZUPJS določa, da mora oseba, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev, dokazati prenehanje prejemanja periodičnih dohodkov. Torej tudi dejstvo, da ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov, saj sta navedena pogoja predpisana kumulativno. Ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, je prenehal prejemati plačo, kasneje pa tudi nadomestilo za brezposelnost, ni pa dokazano, da tožnik ni začel prejemati drugih periodičnih dohodkov v smislu 13. člena ZUPJS. Tožnik namreč prejema nadomestilo za invalidnost, ki predstavlja mesečni periodični prejemek. Gre za mesečne zneske denarne dajatve iz obveznega invalidskega zavarovanja zaradi zmanjšane delovne zmožnosti, ki upravičencem pripada ne glede na to, ali so v delovnem razmerju ali ne, oziroma so izgubili zaposlitev in so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje.
Glede na ugotovljen skupni dohodek družine, je bil tožnik v skladu z 24. členom ZUPJS pravilno razvrščen v četrti dohodkovni razred. Zato je bilo v predsodnem upravnem postopku zakonito določeno znižano plačilo vrtca na 30 % cene programa.
plačilo razlike plače - javni uslužbenci - vojska - dodatek za povečan obseg dela - plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožnik je v spornem obdobju, ko je bil formalno razporejen na dolžnost skladiščnika (količnik za določitev osnovne plače 2,00), dejansko opravljal vsa dela v polnem obsegu na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50). V določenem obdobju je tožnik dodatno opravljal tudi 80% dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje (količnik 4,00), za katero je določen višji količnik za določitev osnovne plače kot za delo na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50).
Zato tožniku v vtoževanem obdobju pripada razlika plače med količnikom 2,00 (dejansko izplačanim) do količnika 4,00, vse v višini 80 % navedene razlike (torej dejansko do količnika 3,20), saj je tožnik dejansko opravljal v tem obsegu (80 %) dolžnost pomočnika za mednarodno sodelovanje.
Tožnik je v spornem obdobju opravil bistveno več dela, kot bi ga opravil, če bi v celoti opravljal zgolj dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje ali zgolj dela na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje, zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku v spornem obdobju poleg plače priznala in izplačala tudi dodatek za povečan obseg dela, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna, niti tega, da je ta dodatek po svojem namenu že predstavljal plačilo za dejansko opravljeno delo.
sklep o preizkusu terjatev - prerekanje ločitvene pravice - napotitev na ugotovitev obstoja pravic - maksimalna hipoteka
Ker je stečajni upravitelj upnici prerekal ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo, prerekal pa jo je zato, ker meni, da je bil prenos maksimalne hipoteke na upnico nedovoljen, mora v skladu stečajni upravitelj proti upnici vložiti tožbo, da ločitvena pravica ne obstaja.
ZOZP člen 7, 7/2. OZ člen 149, 150, 151. ZPP člen 8.
odgovornost za škodo od nevarne stvari – podlage za odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna stvar – upravljanje motornega vozila – domneva vzročnosti – kdo odgovarja za škodo – protipraven odvzem nevarne stvari imetniku – obvezno avtomobilsko zavarovanje – izguba zavarovalnih pravic – alkoholiziranost – zapustitev kraja škodnega dogodka – povračilo izplačane odškodnine
Ker tožencu ni uspelo dokazati, da je prišlo do protipravnega odvzema njegovega osebnega vozila, je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, ob tem, ko je ugotovilo, da je toženec svoje zavarovalne pravice izgubil zaradi alkoholiziranosti in zaradi dejstva zapustitve kraja škodnih dogodkov, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Tožnica je izkazala tudi višino škode na avtomobilih, pri čemer toženec obsegu škode na vozilih in višini le-te ni konkretno ugovarjal.
seznam dolžnikovega premoženja - denarna kazen – predlog upnika za izrek denarne kazni – diskrecija sodišča
Odločitev o (ne)uporabi instrumenta denarne kazni po 31. v zvezi s 33. členom ZIZ je v diskreciji sodišča in upnik nima pravice zahtevati izreka denarne kazni dolžniku. Vendar pa ZIZ ne določa, da je vloga upnika, v kateri sodišču predlaga, da denarno kaznuje dolžnika, nedovoljena, zato mora sodišče o njej odločiti vsebinsko.
neupravičena obogatitev - način uporabe nepremičnine - solastnina - skupna lastnina - plačilo uporabnine - delitev zapuščine - skupno razpolaganje z dediščino
Tožničina ves čas nekonkretizirana želja glede načina uporabe nepremičnine, ki je spadala v zapuščino, potrjuje pravilnost prvostopnega zaključka, da tožničino prikrajšanje ni bilo konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik (v obravnavani zadevi skupni lastnik) stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika (skupnega lastnika) ni zahteval dopustitve uporabe stvari, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.
pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja - dobra vera - denacionalizacija - odločba o denacionalizaciji - originarna pridobitev lastninske pravice - prenehanje lastninske pravice
Tudi, če bi pravni prednik tožnice pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji pridobil lastninsko pravico na delu parc. 934/19 s priposestvovanjem, je ta pravica s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji leta 2000, na podlagi katere so bivši člani agrarne skupnosti pridobili solastninsko pravico na parc. št. 934/19 na originaren način, prenehala.
zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka – nastanek škode – zavedanje o škodi – zavedanje o storilcu – odgovornost delodajalca za ravnanje delavca
Ne drži, da je bila tožeči stranki škoda znana šele z njenim izplačilom, saj zakon zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka veže na trenutek nastanka škode, ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodnini.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065155
OZ člen 83, 522, 587. ZPP člen 13.
pogodba o finančnem leasingu – naključno uničenje predmeta pogodbe – prodaja na obroke – zakupna pogodba – prehodno vprašanje
Leasing predstavlja ekonomsko gledano metodo financiranja (namen je torej podoben kot pri posojilni pogodbi), pravno pa gre pri pogodbi o leasingu za pogodbo z elementi zakupne pogodbe. Ker pa pogodbe o leasingu večinoma (tako je tudi v konkretnem primeru), vsebujejo opcijo odkupa predmeta leasinga po poteku leasinga, v tem delu leasing pogodba prevzema tudi značilnosti prodajne pogodbe (o prodaji na obroke). Pri slednji je nevarnost naključnega uničenja stvari na kupcu (četudi gre za prodajo s pridržkom lastninske pravice). Splošno izhodišče namreč je, da naj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja bremeni tistega, ki ima stvar v posesti in jo izkorišča.
Izpodbijana odločitev nepravdnega sodišča po vsebini predstavlja odredbo iz prvega odstavka 15. člena ZVEtL. Predmetna odredba nepravdnega sodišča predstavlja le nadomestek strankinega predloga, zato zoper njo ni dovoljena pritožba.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0065126
OZ člen 179, 322, 922, 937, 937/3.
zavarovalna pogodba – zavarovalni primer – AO-plus zavarovanje – zavarovalno kritje – obveznosti zavarovanca oziroma zavarovalca – plačevanje premije – posledice, če premija ni plačana – povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
Določba 937. člena OZ se uporablja za vse zavarovalne pogodbe (kar je razvidno iz umestitve tega člena v I. oddelek ureditve zavarovalne pogodbe z naslovom Skupne določbe za premoženjska in osebna zavarovanja), zato ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da za AO-plus zavarovanje kot prostovoljno zavarovanje, ta določba ne velja.
Zavarovalnica je v primeru neplačila oziroma nepravočasnega plačila premije po sklenitvi pogodbe prosta svoje obveznosti po pogodbi šele po izteku 30-dnevnega roka od poziva zavarovalnice k plačilu premije z obvestilom o njeni zapadlosti, ki se ne more izteči pred potekom 30-dnevnega roka od zapadlosti premije