začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - nastanek težko nadomestljive škode - trditveno in dokazno breme - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Upnica ni podala navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče zatrjevano škodo ovrednotiti ter opraviti presojo, ali je zanjo težko nadomestljiva. Za izkaz standarda težke nadomestljivosti ne zadošča, da upnica zgolj zatrdi nastanek neke škode. Ker gre za odprt pravni pojem, ga je potrebno zapolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavanega primera, ki po mnenju upnice utemeljujejo, sodišču pa omogočijo presojo, zakaj bi zatrjevano škodo težko nadomestila. Upnica nadalje tudi ni navedla in verjetno izkazala konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je zatrjevana škoda tako intenzivna, da bi lahko sodno varstvo, če začasna odredba ne bi bila izdana, ostalo brez pomena.
ZJSRS člen 16a, 16a/1, 16a/2, 22, 22/3. ZGD-1 člen 505, 506, 506/1, 506/4, 515. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3.
insolventnost delodajalca - poslovodna oseba - lastnik gospodarske družbe - poravnava zapadlih obveznosti - družba v večinski lasti - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Glede na ugotovljeno in ne prerekano dejansko stanje, da je bila tožnica imetnica poslovnega deleža delodajalca, družba A. d. o. o. (delodajalec) pa imetnica lastnega deleža, iz katerega pa ni mogla uresničevati pravic, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela upravljalske pravice nad svojim delodajalcem edino tožnica s svojim poslovnim deležem. Sodišče druge stopnje posledično kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da je glede na obrazloženo treba tožnico opredeliti kot "večinsko lastnico" družbe A. d. o. o. oz. njene dejavnosti v smislu drugega pogoja iz prvega odstavka 16.a člena ZJSRS.
ZPDZC-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 23, 23/1, 23/1-2, 23/1-5.
delo na črno - prijava delavca v zavarovanje - podjemna pogodba - rok za prijavo
Določba 5. člena ZPDZC-1 je jasna in za delo na črno opredeljuje delo v času, ko delavec še ni zavarovan. Tudi njen namen je jasen: preprečiti, da delodajalci zaposlujejo delavce, ne da bi jim zagotovili vse pravice, ki izvirajo iz opravljanja dela. Na obstoj prekrška zato ne vplivajo določbe drugih predpisov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Objekt varstva po ZPDZC-1 je namreč drug kot po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEIPZ-1). Po ZPDZC-1 gre za varstvo pred nezakonitimi zaposlitvami, po ZZVZZ za delovanje sistema zdravstvenega zavarovanja, po ZMEIPZ-1 pa le za zagotavljanje evidenc. Razlaga sodišča prve stopnje, da ZZVZZ in ZMEIPZ-1 ne določata roka, v katerem mora delodajalec prijaviti delavca, ki dela na podlagi podjemne pogodbe, v zavarovanje in da zato ne gre za prekršek po drugi alineji 23. člena ZPDZC-1, bi pomenila, da tak prekršek praktično sploh ni mogoč, saj bi vedno imel delodajalec možnost kadarkoli prijaviti delavca v zavarovanje za nazaj.
zahteva za sodno varstvo - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - neizvedba dokazov - pravica do izjave - pravica do obrambe
Zahteva za sodno varstvo je po svoji naravi pravno sredstvo zoper odločbe prekrškovnih organov in te odločbe so predmet presojene, ne pa tudi morebitna druga dejstva in okoliščine, ki jih je prekrškovni organ v postopku sicer ugotovil, ni pa jih povzel in se do njih opredelil v odločbi.
osebni stečaj - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka - fikcija umika tožbe - sklep o pravdnih stroških
Do odločitve sodišča o ustavitvi postopka ni prišlo zaradi izrecnega umika tožbe tožeče stranke, temveč na podlagi fikcije zaradi njenega neplačila sodne takse. Nenazadnje do (fikcije) umika tožbe z izpodbijanim sklepom z dne 13. 12. 2023 ni prišlo takoj, ko je tožena stranka pripoznala tožeči stranki zahtevek z izjavo z dne 12. 10. 2023, temveč dva meseca kasneje.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - pisnost pogodbe - dokazno breme delodajalca
Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za določen čas in skrajšan delovni čas ni podpisala ter da je pogodbo za določen čas pripravil A. A., ki je pogodbo tudi podpisal (za obe stranki). Glede na to toženec s predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni dokazal, da je bila med strankama ob nastopu dela sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela in se glede na drugi odstavek 12. člena ZDR-1 domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Prav tako pa se pogodba o zaposlitvi lahko sklene le izjemoma za določen čas in to v točno navedenih primerih iz 54. člena ZDR-1, pri tem pa toženec niti ni trdil, da so obstajali zakonsko določeni razlogi.
ZPP člen 185, 185/1, 185/5, 186, 339, 339/2, 339/2-8.
sprememba tožbe - privilegirana sprememba tožbe - vročanje - pravica do izjave - pravica do informacije - kršitev kontradiktornosti postopka - čas za pripravo za obravnavanje o spremenjeni tožbi
Ne glede na to, da sodišče prve stopnje navede, da gre pri drugi spremembi tožbe za povsem enako dejansko in pravno podlago kot pri prvi spremembi in pri sami tožbi (privilegirana tožba po 186. členu ZPP), je s tem, ko o spremembi tožbe ni obvestilo tožene stranke, kršilo določilo petega odstavka 185. člena ZPP, ki je prerasla v absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Strankina pravica do izjave v postopku se ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja nasprotne stranke, glede katerih se ima pravico izjaviti. V tem primeru tožena stranka ni imela možnosti, da se izjavi o navedbah tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2023, na katerih je tožnica utemeljila spremembo tožbe.
ZPP člen 214, 214/2, 285. ZDR-1 člen 135, 135/1, 148.
plačilo nadurnega dela - voznik tovornega vozila - evidenca opravljenih ur dela - razporeditev dokaznega bremena - neprerekana dejstva - neenakomerno razporejen delovni čas - dogovor o plačilu
Stališče toženke, da tožnik števila ur opravljenega dela preko polnega delovnega časa s predložitvijo na roko napisane lastne evidence delovnega časa, iz katere ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, ni uspel dokazati, je nepravilno, saj je bilo nasprotno na toženki breme nasprotnega dokaza o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika kot delavca, ker je vse obveznosti do njega plačala oziroma ker tožnik nadurnega dela sploh ni opravil. Res je sicer, da iz tožnikove evidence delovnega časa neposredno ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožnik natančno pojasnil, kako je (s preprosto matematično operacijo množenja oziroma deljenja) izračunal število mesečno opravljenih ur ob upoštevanju povprečne hitrosti vožnje 70 km/h. Toženka v postopku na prvi stopnji ni prerekala števila opravljenih kilometrov v posameznem mesecu niti ustreznosti določene povprečne hitrosti 70 km/h.
ZPP člen 244, 244/1, 249, 249/1, 256, 365, 365-2. ZNP člen 42.
stroški sodnega tolmača - nagrada in stroški sodnega tolmača - prevod listine - sodni tolmač - zavrnitev stroškovnega zahtevka
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da sodna tolmačka stroškov za pisni prevod ni utemeljeno priglasila, saj ji je bilo odrejeno zgolj ustno tolmačenje in ne pisno prevajanje. Kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila sodna tolmačka s sklepom sodišča prve stopnje z dne 7. 2. 2024 določena le za ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku ter ustno prevajanje listin, ki se bodo na naroku uporabljale za dokazovanje, in ne tudi za pisno prevajanje listin. V zvezi s pritožbenimi navedbami o telefonskem pogovoru 13. 2. 2024 sodne tolmačke z vpisničarko, ki naj bi ji naročila prevod listin, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje glede tega opravilo poizvedbe. Iz uradnega zaznamka z dne 8. 3. 2024 (list. št. 68) je razvidno, da vpisničarke s sodno tolmačko niso govorile, iz uradnega zaznamka z dne 11. 3. 2024 (list. št. 69) pa je razvidno, da je s sodno tolmačko pred izdajo sklepa z dne 7. 2. 2024 po telefonu govorila strokovna sodelavka, ki se je z njo dogovorila, da bo sodna tolmačka ustno tolmačila na naroku 19. 2. 2024 in ji pojasnila, da ji bo sodišče prve stopnje poslalo fotokopije predloga in odgovora na predlog z namenom priprave besedišča za ustno tolmačenje na naroku. Z obema uradnima zaznamkoma je bila sodna tolmačka tudi seznanjena. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sodni tolmački pisni prevod obeh listin, ki so ji bile vročene skupaj z vabilom na narok in sklepom z dne 7. 2. 2024 z namenom priprave besedišča za narok, ni bil odrejen. Zato je sodišče prve stopnje priglašene stroške pravilno zavrnilo.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP, ker tožnik ni natančno pojasnil, na katere dneve je opravljal točno določene naloge ter po čigavem ukazu. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je v trditvah za vsak posamezen dan tožnik opisal, katere naloge je opravljal.
ZPP člen 212, 309a. OZ člen 15, 22, 28, 30, 30/1, 30/2, 378.
dogovor o plačilu - odpoved zamudnim obrestim - trditveno in dokazno breme - informativen dokaz - poskus poravnave pred pravdo - ponudba za sklenitev poravnave pred pravdo - prepovedan dokaz - poslovna komunikacija - stroški zunajsodnega opomina
Prepoved predložitve dokazov iz faze pogajanj ali v postopku za sporazumno rešitev spora je treba razumevati restriktivno. Temu ustrezajo le konkretne poravnalne ponudbe. Če listina poleg poravnalne ponudbe vsebuje še druge elemente, ki s poskusom poravnave niso nujno povezani in tega ni mogoče fizično ločiti, je listino dovoljeno predložiti sodišču.
ZFPPIPP člen 103, 103/1, 103/4, 104, 104/2, 233, 233/7, 233/8, 378, 378/1, 378/5, 383, 383/1, 402, 402/2. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 7, 7/4.
sklep o naložitvi plačila predujma - ugovor stečajnega upravitelja - pristojnosti in naloge upravitelja - izvajanje dodatnih nalog - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - zakonska dolžnost - nagrada upravitelja - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - vračilo predujma
Kot je že navedlo sodišče prve stopnje samo, je upravitelj zadolžen za nadzor dolžnikove vestnosti in poštenosti v času poteka poskusne dobe in je za opravljeno delo upravičen do nagrade. Izvajanje dodatnih nalog upravitelja v postopku odpusta obveznosti je torej njegova zakonsko določena obveznost, plačilo teh nalog pa ni vključeno v nobeno od treh postavk po četrtem odstavku 103. člena ZFPPIPP. Ob upoštevanju posebnosti postopka osebnega stečaja daje zato smiselna uporaba pravil o predujmu podlago za sklep, da mora znesek plačil po osmem odstavku v zvezi s sedmim odstavkom 233. člena ZFPPIPP vključevati tudi nadomestilo upravitelju za izvajanje dodatnih nalog v postopku odpusta obveznosti. To pa pomeni, da se nadomestilo za izvajanje dodatnih nalog in pristojnosti upravitelja v postopku odpusta obveznosti izplača pred vračilom založenega predujma v dobro proračuna sodišča.
opis prekrška - konkretiziranost opisa prekrška - dokazna ocena - izpodbijanje dejanskega stanja - nedopusten pritožbeni razlog
Navedene so krajevne in časovne okoliščine dogodka, opis konkretnega ravnanja storilca in dejstvo, da je bila oškodovanka užaljena, prestrašena in vznemirjena. Čeprav gre pri slednjem res za prepis zakonske dikcije, pa gre za izraze, ki so jasni in razumljivi in ne zahtevajo še dodatne konkretizacije, brati pa jih je treba skupaj z opisom storilčevega ravnanja.
vezanost na predlog - likvidacija - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka
Postopek začasnega zavarovanja premoženjsko pravnega zahtevka je hiter postopek, namenjen varstvu ogroženih interesov ene stranke. Zato ZKP sodišču ne dopušča, da bi pred odločitvijo o zavarovanju vročilo predlog nasprotni stranki ali celo opravilo narok, temveč mora pogoje za odreditev zavarovanja presoditi samo na podlagi predloga, predlagatelja pa bremeni ustrezno trditveno in dokazno breme. Upoštevajoč navedeno ni moč slediti prvostopenjskemu stališču, da bi oškodovana družba lahko za obstoj premoženja, ki naj bo predmet zavarovanja, sodišču predlagala pridobitev za to potrebnih podatkov. Obtožena pravna oseba je od 1. 9. 2020 dalje bila v postopku likvidacije, ki že v osnovi predpostavlja, da ima družba zadostna sredstva za poplačilo vseh upnikov, saj je sicer potrebno sprožiti postopek stečaja.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074111
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 2, 23, 35. ZIZ člen 11, 11/1, 71, 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZIP člen 267, 267/2.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - začasni ukrepi - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - zavarovanje denarne in nedenarne terjatve z začasno odredbo - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - novejša sodna praksa - materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe - alternativnost pogojev - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - odlog izvršbe na predlog dolžnika - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - vročitev odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe - pravica do izjave v postopku
ZIZ v postopku odločanja o zavarovanjih ne predvideva dodatnega odgovora tožeče stranke na navedbe tožene stranke, saj mora tožeča stranka že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svoj predlog.
Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri opredelilo glede utemeljenosti nekaterih njegovih pravno pomembnih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te navedbe je bodisi nepravilno označilo kot pomanjkljive ali neobstoječe (npr. glede verjetnosti obstoja terjatve, glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode in glede pogoja reverzibilnosti) bodisi se do njih ni opredelilo v celoti (npr. glede tehtanja posledic v primeru (ne)izdaje začasne odredbe). Poleg tega je zavzelo več materialnopravno zmotnih stališč in ni ustrezno upoštevalo sodne prakse SEU, ki postavlja zelo visoke standarde varstva potrošnikov v primerljivih zadevah.
Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožnikove možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila (71. člen ZIZ), predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje iz 272. člena ZIZ. To določbo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.
Razlaga določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ v izpodbijanem sklepu je preozka in v neskladju z evropskim pravom. Opira se na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ob tem je treba poudariti, da je Ustavno sodišče citirano odločitev sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje (veljal je ZIP), ter v vsebinsko drugačnem sporu, kot je obravnavani.
Pritožnik utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg 1) verjetnosti obstoja terjatve (kot temeljne predpostavke) še 2) ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (potrebnost začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ter 3) reverzibilnost (to je odpravljivost učinkov izdane začasne odredbe).
Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v katerem je začasna odredba predlagana, in njegov namen (v konkretnem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, oziroma je treba sodno prakso spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.
Tudi glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode (pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) tožnik ni podal tako skopih navedb, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Potrebnosti (nujnosti) izdaje začasne odredbe ni izkazoval zgolj z dejstvom, koliko kredita je prejel in koliko že odplačal, temveč tudi s sklicevanjem na slabo dohodkovno stanje svoje družine, grozečo prodajo doma in enkrat že doživet psihični kolaps. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ocenilo, da tožnik zasleduje le varstvo premoženjske škode. Tožnik se je s predlogom za izdajo začasne odredbe zavzemal tudi za upoštevanje svoje pravice do osebnega dostojanstva in pravice do doma ter nedotakljivosti svoje telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), kar vse predstavlja zatrjevanje nepremoženjske škode, ki je težko nadomestljiva oziroma celo nenadomestljiva. Poleg tega je sodišče prve stopnje glede potencialnega izvršilnega postopka zmotno ocenilo, da ne predstavlja grozeče nevarnosti, saj bi tožnik v takšnem primeru imel na voljo druge ukrepe po ZIZ (odlog po 71. členu). Kot že rečeno, takšen način zagotavljanja začasnega sodnega varstva za potrošnika, ki je vložil tožbo za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, glede na evropsko sodno prakso in tudi glede na možnosti, ki jih predvideva slovenska zakonodaja, ni zadosten. Potrošnik mora imeti možnost doseči primerljivo začasno sodno varstvo že med pravdo, v nasprotnem primeru utegne biti namen njegovega sodnega varstva (varstvo potrošnika) izjalovljen.
vrnitev v prejšnje stanje - napoved pritožbe zoper sodbo - zamuda roka za napoved pritožbe - opravičljivi razlogi - zavrnitev prošnje
Pri odločanju o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje je pomembno zgolj, ali so podani opravičljivi razlogi za zamudo določenega procesnega dejanja (v danem primeru napovedi pritožbe), ne pa tudi, katere pritožbene razloge bi obsojenec morebiti uveljavljal oziroma kakšne so možnosti za uspeh njegove pritožbe.
Za ovrženje zaključka o tem, da je bil obsojenec sposoben doumeti decidiran in preprost pravni pouk, da mora po razglasitvi sodbe, izdane na podlagi sprejetega priznanja krivde, v roku osmih dni napovedati pritožbo, pa bi bilo po presoji pritožbenega senata treba ponuditi več kot sklicevanje na psihološke reperkusije prometne nesreče iz leta 2020 in na okoliščine prisilne privedbe na sodišče v neugodnem času zaradi dveh smrti v družini. S tem obrambi ni uspelo izkazati izjeme, ki bi prebila pravilo o prekluzivnosti zakonskih procesnih rokov.
Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa tista dejstva, za katera sodišče meni, da so pomembna za pravilno presojo. Po ustaljeni ustavno sodni praksi sodišče, glede na načelo proste presoje dokazov, samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obrambe. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen, ker se z njim ne dokazuje, ali ni primeren za dokazovanje pravno odločilnega in pomembnega dejstva ali je nepomemben, ker je obstoj ali neobstoj določenega dejstva že dovolj zanesljivo ugotovljen. V teh primerih sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrne.
ZPP člen 454, 454/2. OZ člen 197. SZ-1 člen 23, 30, 49. SPZ člen 67, 67/5.
spor majhne vrednosti - oprava naroka na zahtevo strank - izvedba predlaganih dokazov - nesporna dejstva - stroški obratovanja in upravljanja - stroški ogrevanja
Ustaljeno stališče v sodni praksi je, da je v sporih majhne vrednosti za opravo naroka za glavno obravnavo pod pogoji 454. člena ZPP potrebna izrecna zahteva stranke, zato ne zadošča, če stranka v tožbi ali pripravljalni vlogi predlaga svoje zaslišanje (ali zaslišanje priče).
Po mnenju sodišča druge stopnje takšne sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje opisalo zgolj zgornjo premiso sodniškega silogizma (pravno pravilo), ni pa navedlo spodnje premise (odločilnih dejstev), ki se podrejajo navedenemu pravnemu pravilu. S tem je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
utemeljen sum - podaljšanje pripora med preiskavo - dokazna ocena
V okviru odločanja o odreditvi ali podaljšanju pripora sodišče dokazov in zagovora (ki ga obdolženec v obravnavani zadevi niti še ni podal!) ne ocenjuje, temveč le ugotavlja, ali je glede na količino in vsebino razpoložljivih dokazov verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil, medtem ko je dokazna ocena prepuščena razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075592
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3. ZKP člen 269, 371, 371, 371/2.
nasilje v družini - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v podrejen položaj - zalezovanje - grdo ravnanje - grožnja - nekdanja izvenzakonska partnerja - kolektivno kaznivo dejanje - načelo materialne resnice - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - pravica do obrambe - obrazložitev naklepa - direktni naklep
Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v 191. členu KZ-1 kot eno izmed alternativno naštetih izvršitvenih ravnanj inkriminirano tudi ravnanje "z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganjati iz skupnega prebivališča ali omejevati svobodo gibanja", saj gre v tem primeru v skladu z uveljavljenimi teoretičnimi stališči za dve različni izvršitveni ravnanji, in sicer (1) za grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo z namenom preganjanja oškodovanca iz skupnega prebivališča in (2) za omejevanje svobode gibanja, zato ne drži, da je inkriminirana tudi grožnja z namenom omejevanja svobode gibanja (čeprav izvršitveni ravnanji v zakonu povezuje veznik ali).
Kljub temu je neutemeljen očitek, da dejanje, ki se očita obdolžencu, sploh ni kaznivo dejanje. Obtožni predlog načeloma res predstavljata celoto, a je sodišče vezano zgolj na dejstveni, torej konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Povedano drugače, obtožni predlog bi bil sestavljen v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, če bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka.
Zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče razumeti samo kot nekega ciljnega ravnanja, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvi povzroči nemoč, strah, vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja.
Opisano ravnanje obdolženca, ki tvori eno kolektivno kaznivo dejanje, je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Iz zatrjevanih okoliščin v konkretnem delu opisa izhaja, da je obdolženi v okviru več izvršitvenih ravnanj oškodovanko dalj časa kontinuirano in stopnjujoče zalezoval ter ji ob določenih srečanjih hkrati grozil zoper njeno življenje in življenje njenih bližnjih. Oškodovanka je bila obdolženčevo ravnanje primorana trpeti, kajti njegovim ravnanjem se ni mogla izogniti, na takšen način pa je obdolženi oškodovanko spravljal v podrejen položaj, saj je bila zaradi tega prestrašena in se je počutila ogroženo. Zaradi navedenega je zamenjala telefonsko številko, v službi zamenjala turnuse in se večkrat zatekla k sestri. Obravnavani opis dejanja vsekakor ustrezno konkretizira zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, saj je jasno opredeljeno obdolženčevo ponavljajoče zalezovanje in izvajanje psihičnega nasilja, kakor tudi oškodovankin strah in počutje ogroženosti. Oškodovanka se ravnanju obdolženca ni mogla izogniti, kar po presoji sodišča druge stopnje predstavlja pomembno okoliščino pri konkretizaciji podrejenega položaja, saj je na takšen način konkretiziran brezizhoden položaj oškodovanke.
Zagovorniki v pritožbi ločeno obravnavajo vprašanje dokazanosti prepovedane posledice zalezovanja - prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke ter na drugi strani vprašanje dokazanosti zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj, ker pa gre za neločljivo povezano vprašanje oškodovankinega položaja in čustev, je na mestu skupna celovita obravnava. Podrejen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. Prestrašenost in ogroženost oškodovanke sta torej tako že pojmovno zajeti v presojo pravnega standarda podrejenega položaja, zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nedovoljeno mešalo zakonske znake in utemeljevalo enega z drugim.