OZ člen 346, 349, 625, 625/3, 629, 629/2, 630, 635, 637, 637/1.
materialno prekluzivni rok - stvarna napaka - dogovor o odpravi napake - zastaralni rok - odgovornost podjemnika - odprava napake
Tožena stranka je namreč z omenjenim dopisom z dne 30.11.2007 pri tožniku ustvarila vtis, da bo v relevantnem delu napako prostovoljno odpravila, oz. da bo v določenem delu (v vrednosti 7.100,00 EUR) krila stroške za popravilo plošč. Zaradi tega se po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka na pravilo o prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ ne more sklicevati.
Tožena stranka je tožniku nepravilno izplačevala nižjo plačo od dogovorjene, čeprav tožnik ni dal soglasja za znižanje plače. Zato mu pripada plača v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi, ki je delodajalec ne more enostransko spreminjati. Pogodba se spremeni oziroma nova pogodba velja le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pristal na znižanje plače, je sodišče prve stopnje pravilno tožniku prisodilo plačo v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obstoj utemeljenega razloga - dokazno breme
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Direktor tožene stranke, B.B., in priča A.A. namreč nista vedela izpovedati, kako konkretno se je delovni proces pri toženi stranki v oddelku za zagotavljanje kakovosti spremenil, da delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Strinjati se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta navedeni priči zgolj na splošno navajali, da so pri toženi stranki uvedli nove proizvode in da so spremenili proces dela tako, da so naloge tožnika prerazporedili. Pri tem pa nista pojasnili, konkretno katere naloge so se razporedile in kateri delavci te naloge sedaj opravljajo.
plačilo odpravnine - odškodnina za čas odpovednega roka - izredna odpoved - presoja razloga za odpoved
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na dan podaje odpovedi še nista minila dva meseca po 1. oziroma 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker je tožnik delodajalcu očital, da naj bi se kršitve začele v marcu 2013. Iz tega razloga je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je iz tega razloga neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Tožena stranka namreč v odgovoru na tožbo ni oporekala trditvam tožnika o razlogih za izredno odpoved (neredno izplačevanje dohodkov, premalo izplačana plača, nezagotavljanje dela), niti ni uveljavljala nezakonitosti izredne odpovedi. Zato tožnik ni imel razloga za dodatna pojasnila v zvezi s podano odpovedjo. Sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenosti odpovednih razlogov, zlasti razloga po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ni upoštevalo niti tožnikove izpovedi niti predloženih listin. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da mu toženec zadnje tri mesece ni izplačeval plač, iz listin, ki jih je tožnik predložil sodišču skupaj s tožbo, pa izhaja, da so bile plače od januarja 2013 izplačane z zamudo oziroma v prenizkih zneskih. Morebitnih nejasnosti v zvezi z obstojem navedenega odpovednega razloga pa sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo na naroku za glavno obravnavo. Upoštevalo je le del teksta pisnega opozorila, iz katerega je zmotno sklepalo, da tožnik tožencu očita neizplačevanje plače v pogodbenem oziroma zakonskem roku le za čas od meseca marca 2013 dalje, ne pa za obdobje pred tem mesecem, čeprav se je tožnik splošno skliceval na razloga iz 1. in 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR-1 in na to, da je neizplačevanje plač (v zakonskem roku) vidno iz (toženčevih) nakazil plače na tožnikov osebni račun. Zato je sprejeta odločitev, da zatrjevana odpovedna razloga nista podana, vsaj preuranjena, kar velja zlasti za razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov od plač za mesece april, junij in julij 2013, ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožniku za navedene mesece napačno dosodilo neto zneske in toženi stranki naložilo, da zanj obračuna in plača akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Plača se delavcu prisodi v bruto znesku, od katerega mora delodajalec za delavca plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, je podana v ZPIZ-2 in ZZVZZ. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo plač - zmotna uporaba materialnega prava - upoštevanje napredovanj - vojaška dolžnost - vojska - civilna dolžnost - dodatek za stalnost
Tožnik je dosegel svoje zadnje napredovanje na civilni dolžnosti, ki jo je opravljal pred razporeditvijo na vojaško dolžnost. Prenos napredovanj ob spremembi civilne v vojaško dolžnost pa ni mogoč. Skladno z 20. členom ZSPJS in sodno prakso je ohranitev razredov napredovanja možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah. Ker spada formacijska dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen pred premestitvijo (civilna dolžnost), v drugo plačno skupino kot formacijska dolžnost, na katero je bil tožnik premeščen (vojaška dolžnost), ohranitev napredovanja ni mogoča, saj gre za dolžnosti v različnih plačnih skupinah (in ne podskupinah iste plačne skupine) in skladno z določbo 20. člena ZSPJS po sami naravi stvari ne gre za istovrstna oziroma sorodna delovna mesta (formacijske dolžnosti). Zakon sam utemeljuje istovrstnost oziroma sorodnost delovnih mest izključno v okviru različnih plačnih podskupin iste plačne skupine, in ne med delovnimi mesti različnih plačnih skupin. Ker razporeditev ni bila opravljena v okviru iste plačne skupine, tožena stranka pravilno ni upoštevala napredovanj v plačnih razredih, ki so bila dosežena pred razporeditvijo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS0015592
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
vdovska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva
O pravici do vdovske pokojnine je bila že izdana zavrnilna odločba, saj je bilo ugotovljeno, da med tožnico in pokojnim ni obstajala takšna življenjska skupnost, ki bi bila po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Nova zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila utemeljeno zavržena, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve.
ustavitev postopka - stroški postopka - nagrada za postopek
Sodišče prve stopnje je nagrado za postopek napačno odmerilo po tarifni številki 3101 ZOdvT. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8 pride le takrat, ko mandat odvetniku preneha, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko. V obravnavani zadevi mandat odvetniku ni prenehal, ampak se je postopek zaradi umika tožbe zaključil, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko. V takem primeru je potrebno nagrado za postopek odmeriti po tarifni številki 3100 ZOdvT s količnikom 1,3.
ZPP člen 188, 188/1, 188/2, 188/3, 188/4, 338, 338/4.
invalidnina - umik tožbe - ustavitev postopka
Tožnik je sodišču posredoval pisni umik tožbe, iz katerega izhaja, da umik podaja po skrbnem premisleku in prostovoljno. Umik tožbe je tožnik tudi lastnoročno podpisal. Tožena stranka je umikom tožbe soglašala, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek v predmetnem socialnem sporu ustavi.
Izjave o umiku ni mogoče preklicati, čeprav je bil umik podan v zmoti. Za pritožbo zoper sklep po ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot to velja zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi tožnik umik tožbe podal zaradi groženj delodajalca neutemeljene. Izjava je bila dana in kot tako jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSK0006567
SPZ člen 118, 118/4. OZ člen 70.
poslovni objekt – učinki zastopanja – upravnik poslovnega objekta
V obravnavani zadevi ni pravno odločilno, kdo je naročil delo po Pogodbi o vključitvi naročnika v izvajalčev sistem avtomatskega prenosa alarmnega signala preko omrežja Infranet za poslovni objekt T.(priloga A2), temveč v čigavem imenu in za čigav račun ga je naročil. Ključnega pomena je, ali je tožnik vedel, da je toženec pri sklenitvi pogodbe nastopal v vlogi upravnika kot zastopnik etažnih lastnikov (četrti odstavek 118. člena SPZ), oziroma ali bi glede na konkretne okoliščine primera to moral vedeti.
ZDR-1 člen 94, 108, 109, 109/2, 111, 111/1, 111/1-4, 111/2, 134, 134/2. OZ člen 299, 378.
plačilo plač - obveznost plačila - odpravnina - izredna odpoved s strani delavca - odškodnina za čas odpovednega roka
Tožnik je zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
stroški postopka - vrednost spora - zdravljenje v tujini
Ker je bil v postavljenem zahtevku za priznanje pravice do zdravljenja v tujini postavljen tudi zahtevek za plačilo teh stroškov, je mogoče oceniti vrednost predmeta oziroma denarne dajatve. Zato ne gre za neocenljivo vrednost predmeta, katerega vrednost znaša 3.500,00 EUR, temveč se vrednost predmeta za odmero stroškov postopka določi po višini dajatve.
Zastaralni rok pri zahtevku delodajalca za vračilo stroškov šolnine prične teči šele na podlagi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju, ker je takrat delodajalec pridobil pravico terjati vračilo stroškov izobraževanja. Zato ni utemeljen ugovor zastaranja glede šolnine, ki je bila sicer plačana pred več kot petimi leti od vložitve tožbe, vendar od prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju do vložitve tožbe zastaralni rok še ni potekel.
Za odgovor na vprašanje, kakšno je etično ravnanje poslovnega subjekta, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.
disciplinska odgovornost - javni uslužbenec - pravica do obrabne - zagovor - disciplinski postopek
Tožena stranka tožniku v disciplinskem postopku ni omogočila zagovora in je s tem kršila njegovo pravico do obrambe, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta sklepa o disciplinskem ukrepu nezakonita.
ZPIZ-2 člen 42, 52. ZPIZ-1 člen 68, 68/1, 68/1-2, 109. ZPIZ člen 56, 56/1, 56/1-2, 71.
vdovska pokojnina - pogoji na strani umrlega
Vdova pridobi pravico po umrlem zavarovancu, če so sočasno izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic in na strani vdove. Ker pokojni zavarovanec ni dopolnil vsaj 5 let skupne zavarovalne dobe, niti ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine (skupna zavarovalna doba pokojnika je znašala 4 leta, 11 mesecev in 7 dni), tožnici ni mogoče priznati pravice do vdovske pokojnine.
ZKP člen 32, 371, 371/2, 372, 372-3. Ustava RS člen 29.
prepoved sojenja o isti stvari – pravica do obrambe – pravica do zaslišanja razbremenilne priče – razdružitev postopka – enoten postopek
Kršitev načela o prepovedi sojenja o isti stvari ni podana. Iz sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 44023/2014 z dne 16.4.2015, s katerim je bila zavrnjena pritožba okrožne državne tožilke zoper prvostopenjski sklep o zavrženju obtožnega predloga, ki je obdolžencem očital, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, izhaja, da je okrožna državna tožilka v svoji pritožbi izpodbijala le ugotovitev sodišča prve stopnje, da da v obtožnem predlogu opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, ne pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da opisano kaznivo dejanje nima niti znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Ugotoviti je, da okrožna državna tožilka tega ni storila, ker je obdolžencem storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 očitala posebej, in sicer v obtožnem predlogu KT 2 z dne 30.4.2012, ki je predmet obravnavanega kazenskega postopka (iz tega postopka je bil kasneje izločen postopek zoper obdolžene N.N., M.N. in I.O.). Ob tem pa je tako na mestu ugotovitev, da v okviru predhodnega pravnomočno končanega kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti ni bilo meritorno odločeno tudi o očitku kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1.
Z razdružitvijo postopka je prišlo glede istega dejanja do ločenega sojenja obdolžencem in obdolženci iz izločenega postopka v predmetnem postopku zoper obdolžena P.N. in M.V. tako niso bili zaslišani. Pritrditi je zato pritožnikom, da je sodišče prve stopnje obdolžena P.N. in M.V. prikrajšalo v pravici, da soobdolžencem postavljata vprašanja in se z njimi tudi soočita (pravica do zaslišanja razbremenilne priče). Na ta način je obdolžencema kršilo pravico do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njuno korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine odškodnine pravilno upoštevalo 23 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZDR-1 v petem odstavku 108. člena določa, da se v postopku prisilne poravnave delavec in delodajalec lahko pisno sporazumeta o načinu, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine. Ker v času sklenitve sporazuma tožena stranka ni bila v postopku prisilne poravnave, ni bilo zakonskih pogojev za sklepanje kakršnegakoli pisnega sporazuma. Zato je bil sporazum sklenjen v nasprotju s prisilnim zakonskim določilom, saj je bil določen kot dogovor o višini odpravnine in je v III. točki izrecno določal, da se stranki dogovorita, da tožeča stranka dolguje toženi stranki plačo, ki jo je dobila izplačano za čas čakanja na delo in da se s tem zneskom pobota odpravnina. Glede na to, da je v skladu s 138. členom ZDR-1 dolžnost delodajalca izplačati plačo tudi v času, ko je delavec na čakanju na delo doma, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zakon znižanja odpravnine ne predvideva. Zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno prisodilo še razliko odpravnine.