plačila razlike v plači - delovna uspešnost - dogovor
Med tožnico in toženo stranko je obstajal dogovor o plačilu dela plače za delovno uspešnost, pri čemer je bil ta del plače odvisen od obsega in uspešnosti dela tožnice. Tožnica je tudi že pred vtoževanim obdobjem prejemala del plače za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnici v vtoževanem obdobju pripadal del plače iz naslova delovne uspešnosti.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1.
začasna nezmožnost za delo - izvedensko mnenje
Iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo, ki ga je nazadnje opravljala. Tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu (zlom roke) v spornem obdobju je zato neutemeljen.
ZKP člen 32, 371, 371/2, 372, 372-3. Ustava RS člen 29.
prepoved sojenja o isti stvari – pravica do obrambe – pravica do zaslišanja razbremenilne priče – razdružitev postopka – enoten postopek
Kršitev načela o prepovedi sojenja o isti stvari ni podana. Iz sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 44023/2014 z dne 16.4.2015, s katerim je bila zavrnjena pritožba okrožne državne tožilke zoper prvostopenjski sklep o zavrženju obtožnega predloga, ki je obdolžencem očital, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, izhaja, da je okrožna državna tožilka v svoji pritožbi izpodbijala le ugotovitev sodišča prve stopnje, da da v obtožnem predlogu opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, ne pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da opisano kaznivo dejanje nima niti znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Ugotoviti je, da okrožna državna tožilka tega ni storila, ker je obdolžencem storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 očitala posebej, in sicer v obtožnem predlogu KT 2 z dne 30.4.2012, ki je predmet obravnavanega kazenskega postopka (iz tega postopka je bil kasneje izločen postopek zoper obdolžene N.N., M.N. in I.O.). Ob tem pa je tako na mestu ugotovitev, da v okviru predhodnega pravnomočno končanega kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti ni bilo meritorno odločeno tudi o očitku kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1.
Z razdružitvijo postopka je prišlo glede istega dejanja do ločenega sojenja obdolžencem in obdolženci iz izločenega postopka v predmetnem postopku zoper obdolžena P.N. in M.V. tako niso bili zaslišani. Pritrditi je zato pritožnikom, da je sodišče prve stopnje obdolžena P.N. in M.V. prikrajšalo v pravici, da soobdolžencem postavljata vprašanja in se z njimi tudi soočita (pravica do zaslišanja razbremenilne priče). Na ta način je obdolžencema kršilo pravico do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njuno korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine odškodnine pravilno upoštevalo 23 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil po ZPIZ-1, pravico pa je uveljavljal v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zato je potrebno pri odločanju o pravici in odmeri starostne pokojnine upoštevati prehodno določbo 391. člena ZPIZ-2. V 3. odstavku je določeno, da se pri odmeri pokojnine pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom, in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Toženec je zato pravilno uporabil valorizacijski količnik iz 37. člena ZPIZ-2 in nato še količnik 0,732. Tožbeni zahtevek na priznanje višjega sorazmernega dela starostne pokojnine brez valorizacije po 37. členu ZPIZ-2 in preračuna s količnikom 0,732 je zato neutemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - zmotna uporaba materialnega prava- nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - šikraniranje
Presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku, zakonita, je napačna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela v času kolektivnega dopusta neopravičen in da je dokazan odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, napačna pa je tudi presoja, da je dokazan pogoj za zakonitost odpovedi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Zaključek, da ni bilo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, temelji na zmotni in neprepričljivi dokazni oceni oziroma neupoštevanju vseh okoliščin in dejstev, ki so odločilnega pomena in ki jih je pri presoji tega pogoja potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo teže in narave kršitve, posledic kršitve, okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena oziroma okoliščin, ki so privedle do obeh odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sta bili podani tožniku, ki kažejo na to, da pogoj iz 1. odstavka 110. člena v tožnikovem primeru ni bil podan in da so obstajali pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do konca odpovednega roka (za morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi). To pa pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. V posledici napačne odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo reparacijski zahtevek.
Sodišče prve stopnje je kot protipravno ocenilo ravnanje lastnika in predstavnika lastnika, ki je tožniku večkrat očital nesposobnost in mu grozil, da ga bo odpustil. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da zgolj navedenega ravnanja samega po sebi še ni mogoče oceniti kot mobing ali šikaniranje v smislu 6.a člena ZDR. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo ravnanje lastnika oziroma predstavnice lastnika oziroma njuna komunikacija do tožnika protipravno, vsaj preuranjen. Zlasti zato, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni natančno pojasnilo oziroma konkretno navedlo ravnanj lastnika oziroma predstavnice lastnika, ki jih je štelo za protipravna. Poleg tega pa ni celovito ocenilo razmerja med tožnikom in toženo stranko v spornem obdobju. Okoliščin oziroma ravnanja tožene stranke v povezavi z obema podanima odpovedma tožniku (ki sta obe nezakoniti) ni ustrezno raziskalo niti upoštevalo pri presoji odškodninskega zahtevka zaradi zatrjevanega mobbinga in šikaniranja. Zato je presoja sodišča prve stopnje da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju, vsaj preuranjena in zato nepravilna.
ZPIZ-2 člen 42, 52. ZPIZ-1 člen 68, 68/1, 68/1-2, 109. ZPIZ člen 56, 56/1, 56/1-2, 71.
vdovska pokojnina - pogoji na strani umrlega
Vdova pridobi pravico po umrlem zavarovancu, če so sočasno izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic in na strani vdove. Ker pokojni zavarovanec ni dopolnil vsaj 5 let skupne zavarovalne dobe, niti ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine (skupna zavarovalna doba pokojnika je znašala 4 leta, 11 mesecev in 7 dni), tožnici ni mogoče priznati pravice do vdovske pokojnine.
plačilo odpravnine - odškodnina za čas odpovednega roka - izredna odpoved - presoja razloga za odpoved
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na dan podaje odpovedi še nista minila dva meseca po 1. oziroma 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker je tožnik delodajalcu očital, da naj bi se kršitve začele v marcu 2013. Iz tega razloga je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je iz tega razloga neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Tožena stranka namreč v odgovoru na tožbo ni oporekala trditvam tožnika o razlogih za izredno odpoved (neredno izplačevanje dohodkov, premalo izplačana plača, nezagotavljanje dela), niti ni uveljavljala nezakonitosti izredne odpovedi. Zato tožnik ni imel razloga za dodatna pojasnila v zvezi s podano odpovedjo. Sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenosti odpovednih razlogov, zlasti razloga po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ni upoštevalo niti tožnikove izpovedi niti predloženih listin. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da mu toženec zadnje tri mesece ni izplačeval plač, iz listin, ki jih je tožnik predložil sodišču skupaj s tožbo, pa izhaja, da so bile plače od januarja 2013 izplačane z zamudo oziroma v prenizkih zneskih. Morebitnih nejasnosti v zvezi z obstojem navedenega odpovednega razloga pa sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo na naroku za glavno obravnavo. Upoštevalo je le del teksta pisnega opozorila, iz katerega je zmotno sklepalo, da tožnik tožencu očita neizplačevanje plače v pogodbenem oziroma zakonskem roku le za čas od meseca marca 2013 dalje, ne pa za obdobje pred tem mesecem, čeprav se je tožnik splošno skliceval na razloga iz 1. in 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR-1 in na to, da je neizplačevanje plač (v zakonskem roku) vidno iz (toženčevih) nakazil plače na tožnikov osebni račun. Zato je sprejeta odločitev, da zatrjevana odpovedna razloga nista podana, vsaj preuranjena, kar velja zlasti za razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov od plač za mesece april, junij in julij 2013, ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožniku za navedene mesece napačno dosodilo neto zneske in toženi stranki naložilo, da zanj obračuna in plača akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Plača se delavcu prisodi v bruto znesku, od katerega mora delodajalec za delavca plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, je podana v ZPIZ-2 in ZZVZZ. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Toženec je pri svojem delu pri tožeči stranki pridobil številne poslovne zveze, to so stranke, ki so prek toženca kot zavarovalnega zastopnika sklenile zavarovanja pri tožeči stranki. Stranke zavarovalnice pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja tožeče stranke, saj je vsebina njenega poslovanja prav sklepanje zavarovalnih poslov z njimi, življenjsko logično pa je, da želi gospodarska družba pridobljene stranke ohraniti. Toženčevo delo je sklepanje in obnavljanje (trženje) zavarovalnih pogodb v imenu in za račun zavarovalnice, izvajanje aktivnosti, ki so povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe ter pomoč pri izvrševanju pravic iz pogodbe, širitev portfelja - iskanje novih strank ali širitev zavarovanj pri obstoječih strankah, inkasiranje in spremljanje plačevanja zavarovalnih premij, pripravljanje podatkov za potrebe trženjskih raziskav, vodenje kartotek zavarovancev in drugo. Bistvo dela toženca kot zavarovalnega zastopnika je stik z obstoječimi strankami in pridobivanje novih strank za tožečo stranko, ki to delo po naravi stvari lahko opravlja le prek zavarovalnih zastopnikov. Ker je baza strank za zavarovalnico bistvenega pomena in ker ima stik z njimi prek zavarovalnih zastopnikov, ima zavarovalnica pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi poslovne zveze, saj bi nepooblaščeno prenašanje teh poslovnih zvez (strank) na drugega delodajalca (drugo zavarovalnico) temu omogočilo nelojalno konkurenco. Toženec je kršil sklenjeno konkurenčno klavzulo že s tem, da je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, saj to za tožečo stranko pomeni konkurenco. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati dogovorjeno pogodbeno kazen.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1,109/2, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-3, 240, 240/1, 240/2. KZ člen 244, 244/1, 244/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - znaki kaznivega dejanja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotavljalo, ali je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Iz tega razloga je ostalo v tem delu dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava prava nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je namreč v izredni odpovedi ta pogoj obrazložila, saj je navedla, da tožničinega ravnanja ne more odobravati, saj ji povzroča škodo, predvsem pa je popolnoma porušeno zaupanje v tožnico. Na tožnico se ne more več zanesti, ker pri svojem delu ni ravnala skladno z internimi pravilniki in področnimi predpisi ter ni skrbela za koristi tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 188, 188/1, 188/2, 188/3, 188/4, 338, 338/4.
invalidnina - umik tožbe - ustavitev postopka
Tožnik je sodišču posredoval pisni umik tožbe, iz katerega izhaja, da umik podaja po skrbnem premisleku in prostovoljno. Umik tožbe je tožnik tudi lastnoročno podpisal. Tožena stranka je umikom tožbe soglašala, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek v predmetnem socialnem sporu ustavi.
Izjave o umiku ni mogoče preklicati, čeprav je bil umik podan v zmoti. Za pritožbo zoper sklep po ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot to velja zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi tožnik umik tožbe podal zaradi groženj delodajalca neutemeljene. Izjava je bila dana in kot tako jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati.
ZUTD člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZUP člen 147, 147/1, 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-4.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - obnova upravnega postopka - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - izključitveni razlog - predhodno vprašanje
Zahteva za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti je bila zavrnjena, ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Toženec je ugotovil, da je tožnik sicer sprožil delovni spor, vendar je bila tožba prepozna, zato je štel, da gre za izključitveni razlog po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD, ker mu je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva. Ker je prav o tem vprašanju in pravočasnosti tožbe bilo v delovnem sporu odločeno drugače, kot je odločil toženec, sodba delovnega sodišča, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja obnovitveni razlog po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, ki je podan, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tožnikov predlog za obnovo postopka je zato utemeljen.
Za toženo stranko kot javnega uslužbenca, v spornem obdobju zaposlenega pri tožeči stranki, je veljal ZSPJS. Sodišče prve stopnje bi zato o utemeljenosti tožbenega zahtevka moralo odločati upoštevaje določbo 3. oziroma 3. a člena ZSPJS. Določbe tretjega odstavka 3. člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako, da se šteje, da ta odločba odkazuje na uporabo 190. oziroma 191. člena OZ. Glede na navedeno se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepravilno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 139/2005. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so prisilne narave. Določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično (86. člen OZ), nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače .
SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS0015592
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
vdovska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva
O pravici do vdovske pokojnine je bila že izdana zavrnilna odločba, saj je bilo ugotovljeno, da med tožnico in pokojnim ni obstajala takšna življenjska skupnost, ki bi bila po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Nova zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila utemeljeno zavržena, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve.
Tožnica in pokojni (bivši mož) sta imela dva skupna otroka. Med njima ni šlo le za gospodinjsko skupnost ali skupnost zaradi pomoči in nege v starosti ali bolezni, temveč je bila več kot eno leto pred smrtjo podana zunajzakonska skupnost, ki je imela vidne posebnosti zakonske skupnosti in je bila neposrednejša oziroma intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost. V obdobju po ločitvi se je njun odnos spremenil, izboljšal do te mere, da sta spet zaživela skupaj kot pred ločitvijo. Ker so med njima tako v zadnjem letu obstajali elementi izvenzakonske skupnosti v takšnem obsegu, ki so bili po vsebini taki kot obstajajo v realnem življenju med zakoncema, je tožnica upravičen do dela vdovske pokojnine po pokojnem bivšem možu.
ustavitev postopka - stroški postopka - nagrada za postopek
Sodišče prve stopnje je nagrado za postopek napačno odmerilo po tarifni številki 3101 ZOdvT. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8 pride le takrat, ko mandat odvetniku preneha, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko. V obravnavani zadevi mandat odvetniku ni prenehal, ampak se je postopek zaradi umika tožbe zaključil, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko. V takem primeru je potrebno nagrado za postopek odmeriti po tarifni številki 3100 ZOdvT s količnikom 1,3.
ZDR-1 v petem odstavku 108. člena določa, da se v postopku prisilne poravnave delavec in delodajalec lahko pisno sporazumeta o načinu, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine. Ker v času sklenitve sporazuma tožena stranka ni bila v postopku prisilne poravnave, ni bilo zakonskih pogojev za sklepanje kakršnegakoli pisnega sporazuma. Zato je bil sporazum sklenjen v nasprotju s prisilnim zakonskim določilom, saj je bil določen kot dogovor o višini odpravnine in je v III. točki izrecno določal, da se stranki dogovorita, da tožeča stranka dolguje toženi stranki plačo, ki jo je dobila izplačano za čas čakanja na delo in da se s tem zneskom pobota odpravnina. Glede na to, da je v skladu s 138. členom ZDR-1 dolžnost delodajalca izplačati plačo tudi v času, ko je delavec na čakanju na delo doma, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zakon znižanja odpravnine ne predvideva. Zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno prisodilo še razliko odpravnine.
premestitev - razlog premestitve - policist - javni uslužbenec - standard obrazloženosti
Tožena stranka je dokazala, da je imela potrebo po premestitvi tožnika (policista) zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja nalog na področju preventive ter tudi, da tožnika ni premestila zaradi nedopustnih motivov, ampak zato, ker so na njegovi strani obstajale okoliščine, zaradi katerih ga je ocenila kot primernega za zasedbo delovnega mesta policijski inšpektor. Dejstvo, da je imela tožena stranka dejansko potrebo po zasedbi tega delovnega mesta, dokazuje tudi okoliščina, da je pred odločitvijo za premestitev izvedla celo poseben razpis za zaposlitev na tem delovnem mestu, pa je prijavljena kandidata ocenila kot neustrezna za zaposlitev ter je za premestitev izbrala tožnika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika zakonita.
Sodišče prve stopnje je ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja, vendar nima prav, saj je tudi na podlagi njegovega zdravstvenega stanja sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da mu je primerno izreči opozorilno sankcijo – pogojno obsodbo, čeprav je že bil obsojen za druga kazniva dejanja.