Bistvena razlika med (redno) prisilno poravnavo in poenostavljeno prisilno poravnavo je v tem, da se v primeru slednje dolžnik z upniki sam zunajsodno dogovori o prestrukturiranju svojih obveznosti, v vsakem primeru pa se odloča o uveljavitvi (iste) upnikove terjatve. S priznanjem terjatve v postopku poenostavljene prisilne poravnane, do česar pride že z uvrstitvijo terjatve v seznam terjatev, je ravnanje dolžnika vsebinsko enako kot pripoznava zahtevka. Gre za procesno dispozicijo z zahtevkom, po kateri je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti. V posledici priznanja terjatve v postopku poenostavljene prisilne poravnave je moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, glede na to, da tožena stranka v umik tožbe ni privolila. Tožena stranka zato ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, ne glede na zavrženje tožbe, v takem primeru pa tudi ni mogoče govoriti o neuspehu tožeče stranke.
zamudna sodba – vročanje v tujini – predlog za izdajo zamudne sodbe – zavrnitev predloga za izdajo zamudne sodbe – nerazumevanje jezika – pravica do odklonitve sprejema sodnega pisanja – opustitev opozorila na pravico do odklonitve sprejema sodnega pisanja zaradi nerazumevanje jezika – ponovno vročanje tožbe
Pravilna je zavrnitev predloga tožnika za izdajo zamudne sodbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da drugotoženka ni bila opozorjena, da lahko zavrne sprejem sodnega pisanja po pravilih Haaške konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini.
EKČP člen 6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 454, 454/1, 454/2.
narok – spor majhne vrednosti – zahteva za izvedbo naroka – vabilo na narok – nepravilno vabljenje strank – nepravočasno vabilo – oprava naroka v odsotnosti stranke – umik zahteve tožeče stranke za izvedbo naroka za glavno obravnavo na naroku za glavno obravnavo, na katerega tožena stranka ni bila pravilno vabljena – kršitev pravice do sodelovanja v postopku – pravica do poštenega sojenja
Sodišče napak v vabljenju pravdnih strank ne more odpraviti z ex tunc ugotovitvijo, da narok, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo v odsotnosti nepravilno vabljene stranke, ni bil potreben.
OZ člen 86. ZZ člen 31, 31/2. ZKL člen 11d. ZJZP člen 5, 11, 31, 32, 34, 35. ZJN-2 člen 24, 29.
pooblastilo zakonitega zastopnika – javno zasebno partnerstvo – javni poziv – predhodni postopek – vloga o zainteresiranosti – postopek javnega naročanja s pogajanji brez predhodne objave
Javni partner lahko z javnim pozivom pozove morebitne promotorje k podaji vlog o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva, pri čemer se ta poziv lahko poda še pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu iz 11. člena ZJZP (prvi in tretji odstavek 32. člena ZJZP). Javni partner začne predhodni postopek na lastno pobudo ali na podlagi vloge o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva (prvi odstavek 34. člena ZJZP). Namen predhodnega postopka je namreč v tem, da se na podlagi investicijskega elaborata ugotovi, ali so izpolnjeni ekonomski, pravni, tehnični, okoljevarstveni in drugi pogoji za izvedbo projekta in sklenitev javno-zasebnega partnerstva (drugi odstavek 31. člena ZJZP). Ta postopek začne javni partner pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu, pri čemer predstavlja predhodni postopek temelj, na podlagi katerega se sprejme odločitev o izvedbi projekta javno-zasebnega partnerstva ali odločitev o zaključku postopka (prvi odstavek 31. člena ZJZP).
Zaznamba spora – podrejenega zahtevka sicer pomeni, da v primeru uspeha s primarnim zahtevkom, predlagatelj ne bo mogel doseči vpisa lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora, vendar to na samo utemeljenost predloga ne vpliva.
Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Le v primeru, da sodišče po izvedbi dokazov strank ne bi moglo ugotoviti pravnopomembnih dejstev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015). Zmotno je stališče tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo (ex offo) dokaza z zaslišanjem priče, glede katerega je tožeča stranka pred tem dokazni predlog umaknila, tožena stranka pa sama takega dokaznega predloga ni predlagala. V takem primeru sodišče ni dolžno sanirati posledic pravdne pasivnosti tožene stranke.
ZDSS-1 člen 67. ZPP člen 286, 286a, 286a/4, 286a/5.
priznanje štipendije - Zoisova štipendija - razlogi o odločilnih dejstvih - možnost izjave
Tožnica v vabilu za glavno obravnavo, razpisano za dne 6. 5. 2015, niti s posebno vlogo ni bila pozvana, da se izjasni o tem, kdo je v tem sporu tožena stranka v smislu napotkov v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča. Stranka, ki pred prvim narokom za glavno obravnavo ni prejela drugega kot vabilo, v katerem je bilo navedeno, da lahko na tem naroku navede dejstva in ponudi dokaze, je utemeljeno, zlasti glede na napotke pritožbenega sodišča, pričakovala, da ji bo dana možnost do izjave o tem, kdo je tožena stranka. To možnost je tožnica izkoristila sama, ko je 5. 5. 2015 posredovala svojo izjavo. Ta vloga je v sodno pisarno prispela po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, tako da sodišče na naroku dne 6. 5. 2015 s to vlogo še ni bilo seznanjeno. Glede na to, da je tožnica vlogo z dne 5. 5. 2015 oddala priporočeno na pošto dne 5. 5. 2015, kar je dan pred obravnavo in da na sami obravnavi sodišče ni razpolagalo s to vlogo, bi ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, in ker je glavno obravnavo že zaključilo, moralo glavno obravnavo ponovno odpreti in se do navedb v vlogi z dne 5. 5. 2015 opredeliti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
SODNE TAKSE – PRAVO DRUŽB – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071161
ZST-1 člen 1, 1/3, 12, 12/4. ZGD-1 člen 58. ZPP člen 105a, 105a/3, 334.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse – odlog ali obročno plačilo sodnih taks – nov predlog za odlog plačila sodne takse – postopek za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks – zavrženje predloga za odlog plačila sodne takse – že pravnomočno razsojena stvar – ne bis in idem – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – izjava o premoženjskem stanju – javno objavljeni podatki – letno poročilo – pridobitev podatkov po uradni dolžnosti – neplačilo sodne takse – umik pritožbe – domneva umika pritožbe
Res je sicer, da lahko sodišče podatke o finančnem, premoženjskem in likvidnostnem stanju stranke pridobi tudi po uradni dolžnosti, vendar pa sodišče lahko to stori le v primeru, če stranka predhodno o tem poda ustrezne trditve v predlogu ali v izjavi o premoženjskem stanju, sodišče pa v njihovo resničnost dvomi (primerjaj četrti odstavek 12. člena ZST-1).
ZZVZZ člen 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - invalid III. kategorije - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Začasna nezmožnost za delo je podana, kadar in dokler je zavarovanec zaradi zdravstvenega stanja začasno nezmožen opravljati svoje delo. Če je pri zavarovancu zaradi trajno omejene delovne zmožnosti podana invalidnost III. kategorije, se začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost, torej za delo, za katero je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da ga je zmožen opravljati. Tudi v takšnem primeru je lahko v določenem obdobju zavarovančevo zdravstveno stanje takšno, da začasno ni zmožen opravljati niti dela, ki ga je glede na omejeno delovno zmožnost oziroma preostalo delovno zmožnost sicer zmožen opravljati. Ker je pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, je njeno delovno zmožnost za sporno obdobje potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju in hkrati upoštevati preostalo delovno zmožnost, torej upoštevati delo z omejitvami po odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti. Ker dejansko stanje glede tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni bilo dovolj razčiščeno, je pritožbo sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
premestitev javnega uslužbenca - navideznost razloga za premestitev
Sodišče v postopku za ugotovitev zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca ne presoja smotrnosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca, niti ne ugotavlja, ali je po premestitvi pričakovati bolj smotrno in bolj učinkovito delo v organu oziroma, ali je do bolj smotrnega oziroma bolj učinkovitega dela dejansko prišlo. Tako za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, kakšna je bila kadrovska zasedenost obeh organizacijskih enot, v katerih je tožnik delal pred in po premestitvi, katera izmed organizacijskih enot je bila bolj kadrovsko podhranjena oziroma, v kateri je bil obseg dela večji, ter zakaj je tožena stranka štela, da bo delo tožnika pripomoglo k boljši učinkovitosti in bolj smotrnemu delu. Za zakonitost premestitve po tretji točki drugega odstavka 149. člena ZJU je pomembno le, da razlog za premestitev ni navidezen.
Navideznosti razloga za premestitev ni mogoče utemeljevati z morebitno nesmotrno odločitvijo delodajalca, saj odločitev o tem, da bo zaradi premestitve delo bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti te odločitve (podobno kot pri postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov ne presoja smotrnosti npr. organizacijskih ukrepov delodajalca, zaradi katerih preneha potreba po opravljanju dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi).
EKČP člen 6. URS člen 22. ZDR člen 127, 127/3, 143, 147, 147/6, 147/7.
nadure - plus ure - neenakomerno razporejen delovni čas
Pisna odreditev dela ni nujen pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Nepravilno je stališče, da delavec ni upravičen do plačila teh ur, ker je svoje delo opravljal tako neučinkovito, da je zaradi tega moral ostajati na delu po poteku rednega delovnega časa. Bistveno je, da je delodajalec (tožena stranka) ves čas zaposlitve tožnika vedela, da opravlja delo preko polnega delovnega časa (pri toženi stranki se je vodila elektronska evidenca ur) ter bi morala v tem primeru sama ukrepati tako, da bi bodisi tožniku te ure priznala kot opravljene nadure ali pa mu prepovedala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, če je štela, da njegova prisotnost na delu ni potrebna. Delodajalec se namreč ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 143. člena ZDR, ker delavec svojega dela ne opravlja učinkovito, če dopušča, da delavec po poteku rednega delovnega časa ostaja na delu in v tem času dejansko opravlja svoje delo.
poslovni razlog - ekonomski razlog - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati (le), da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, sodišče pa nima pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali je tožena stranka zaradi upada prihodkov res morala poseči v stroške dela, ali pa bi morda lahko s kakšnim milejšim ukrepom dosegla enak učinek. Tožena stranka je uspela z listinskimi dokazi in pričami dokazati, da je v resnici prišlo do upada prihodkov v letu 2014, kar za utemeljenost ekonomskega poslovnega razloga zadostuje. Za presojo utemeljenosti poslovnega razloga ni nujno, da mora biti finančna situacija delodajalca nevzdržna oziroma, da mora delodajalec beležiti že izgubo, da lahko prične z odpuščanjem delavcev. Delodajalec lahko odreagira, če zazna le upad prometa ali celo, če ne doseže zadanega poslovnega plana in ne šele takrat, ko že beleži izgubo.
Pristojnost delodajalca je tudi, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja, lahko tudi z namenom znižanja stroškov dela. V zvezi s tem je treba izhajati iz materialnopravnega izhodišča, da sodišče ne more presojati smotrnosti in potrebnosti reorganizacije. Ukinitev delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja organizacijski poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Prav tako se lahko delodajalec samostojno odloči, na katerega delavca bo prenesel naloge in komu bo posledično iz tega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi.
Stališče sodišča prve stopnje, da zaslišanje predlaganih prič (ki sta sicer podali svoji pisni izjavi v skladu z določbami 236.a člena ZPP) ne bi doprineslo k drugačni odločitvi, oziroma da priči ne bi mogli izpovedati o pravno relevantnih dejstvih, predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 236.a člena ZPP, saj bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije - preostala delovna zmožnost - stvarne omejitve
Pri tožniku ne gre za popolno nezmožnost za delo. Delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 % in lahko opravlja v okviru svojega poklica dela s stvarnimi omejitvami s polnim delovnim časom. Zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do invalidske pokojnine neutemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015377
ZPP člen 315. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - vmesna sodba - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Izpodbijana sodba je vmesna sodba po 315. členu ZPP. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen, odločitev o višini zahtevka pa je prepuščena končni sodbi. Temelj za odločitev o odškodninskem zahtevku je odškodninska odgovornost za nastalo škodo, zato mora iz izreka izhajati, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v celoti ali pa glede na soprispevek tožnika le v določenem delu. Iz izreka izpodbijane vmesne sodbe izhaja, da podlaga obstaja, da je torej tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Tak izrek pa je v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik k nastali škodi prispeval v višini 50 %, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - IZVRŠILNO PRAVO
VDS0016139
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 270/2, 270/3.
začasna odredba - neznatna škoda - aktivno ravnanje dolžnika - odtujitev in obremenitev nepremičnine
Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine - posameznega dela, katerega lastnik je tožena stranka. Skladno z določbo 270. člena ZIZ mora upnik za utemeljenost začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve poleg obstoja terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa upnik ni dolžan dokazovati v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala aktivnega ravnanja dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem), zaradi katerega bi obstajala nevarnost, da bo terjatev tožnika do tožene stranke onemogočena oziroma precej otežena, čeprav naj bi bila nepremičnina že obremenjena s hipoteko. To pa pomeni, da tega pogoja za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala. Tožeča stranka pa ni verjetno izkazala niti tega, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela neznatno škodo. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi glede na to, da naj bi bila toženčeva nepremičnina že obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine, na kateri je ta hipoteka vpisana, nastala le neznatna škoda. Predmet pravnega prometa je lahko tudi nepremičnina, ki je obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine pa se lastniku te nepremičnine prepove kakršnokoli razpolaganje s to nepremičnino, kar je vsekakor hud poseg v lastninsko pravico. Takšna prepoved sama po sebi ne povzroči le neznatne škode za lastnika nepremičnine. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.
ugovor tretjega - spremenjeno lastništvo zarubljenega vozila
Pritožbeno sodišče
presoja
pravilnost izdane odločbe
glede
na
stanje, kakršno je bilo v
času
izdaje odločbe. Zato kasnejše (po izdanem izpodbijanem sklepu) razpolaganje z lastninsko pravico na spornem vozilu s strani tretjega, v tej konkretni zadevi ne predstavlja pravno upoštevnih spremenjenih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev o ugovoru tretjega.
V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 24. 2. 2011 je formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, to je od 19. 3. 2011 dalje, pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in dodatnimi stvarnimi omejitvami.
Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati. To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali pomanjkljivo ugotovljena, kot v obravnavanem primeru. Invalidnost in tudi preostala delazmožnost sta namreč pravni dejstvi, ki morata biti podani, da je sploh mogoče priznati ustrezno pravico iz invalidskega zavarovanja.
ZPIZ-2 člen 389. ZPIZ-1 člen 116, 116/1, 118, 118/1.
družinska pokojnina - podaljšanje družinske pokojnine po 26. letu starosti
V 1. odstavku 118. člena ZPIZ-1 je določeno, da otrok obdrži pravico do družinske pokojnine tudi po dopolnjenem 26. letu starosti, če je šolanje prekinil zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda, vendar največ toliko časa, kolikor ga je zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda izgubil pri šolanju. Čeprav tožnica formalno ni prekinila študija zaradi nosečnosti in rojstva sina v šolskem letu 2011/2012, se ji je zaradi te osebne okoliščine študij za nekaj mesecev podaljšal preko 26 leta starosti. Glede na to, da je študij na medicinski fakulteti daljši od študija na ostalih fakultetah, ga v določenih primerih kljub rednemu izpolnjevanju obveznosti objektivno ni mogoče zaključiti do dopolnjenega 26. leta starosti. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je takšna izjema, kot je bila določena v 118. členu ZPIZ-1, veljala tudi za šolanje na visoki stopnji, ki je daljše od povprečnega šolanja na ostalih visokošolskih programih. Pravno praznino je glede na namen in pomen pravice do družinske pokojnine zapolnilo tako, da je ta zagotovljena tudi po 26. letu starosti, kadar je izkazano, da je upravičenec redno izpolnjeval študijske obveznosti, vendar šolanja do predpisanega leta starosti ni mogel zaključiti zaradi dolžine samega študija. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbi tožene stranke in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine po 26. letu starosti do dneva zaključka študija.