Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 9, 9/2. ZDR-1 člen 87, 87/2.
poskusno delo – ocena
Ocena delodajalca, da delavec v času poskusnega dela ni izpolnil pričakovanj, mora biti takšna, da omogoča njen preizkus. Za oceno poskusnega dela je bistveno le, da je ocena obrazložena in da je iz nje razvidno, kako je bilo delo v poskusni dobi ocenjeno. Pri oceni uspešnosti poskusnega dela je potrebno upoštevati utemeljena pričakovanja delodajalca.
EKČP člen 6. URS člen 22. ZDR člen 127, 127/3, 143, 147, 147/6, 147/7.
nadure - plus ure - neenakomerno razporejen delovni čas
Pisna odreditev dela ni nujen pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Nepravilno je stališče, da delavec ni upravičen do plačila teh ur, ker je svoje delo opravljal tako neučinkovito, da je zaradi tega moral ostajati na delu po poteku rednega delovnega časa. Bistveno je, da je delodajalec (tožena stranka) ves čas zaposlitve tožnika vedela, da opravlja delo preko polnega delovnega časa (pri toženi stranki se je vodila elektronska evidenca ur) ter bi morala v tem primeru sama ukrepati tako, da bi bodisi tožniku te ure priznala kot opravljene nadure ali pa mu prepovedala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, če je štela, da njegova prisotnost na delu ni potrebna. Delodajalec se namreč ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 143. člena ZDR, ker delavec svojega dela ne opravlja učinkovito, če dopušča, da delavec po poteku rednega delovnega časa ostaja na delu in v tem času dejansko opravlja svoje delo.
URS člen 22, 125, 156. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6, 211, 211/2, 331. ZUstS člen 23.
prekinitev postopka – predlog za prekinitev postopka – zavrnitev predloga za prekinitev postopka – posebna pritožba – obrazložitev sklepa – navedba razlogov o (ne)skladnosti zakona z ustavo – enako varstvo pravic – postopek za oceno ustavnosti
Sodišče predlogu strank za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona ni dolžno slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen, vendar mora v tem primeru svojo odločitev obrazložiti.
Ni podana sokrivda tožnika za nastalo škodo, ki se je poškodoval na delovišču, kjer je v skupini sodelavcev s krampom odstranjeval keramične ploščice, pri tem pa mu je del ploščice priletel v oko, tako da je utrpel popolno izgubo levega očesa. Tožnik ni ravnal samovoljno, ko je pri delu uporabljal kramp, čeprav bi moral uporabljati lopato, pav tako ni uporabljal zaščitnih očal, čeprav je to delovodja videl, a ga ni opozoril ne na obvezno uporabo zaščitnih očal kot tudi ne na to, da naj bi se ploščice odstranjevale z lopato. Sokrivde ne predstavlja tudi dejstvo, da tožnik pri delu ni nosil korekcijskih očal, saj le-te niso namenjene zaščiti, ampak korekciji vida, zato bi se ob udarcu koščka ploščice lahko razbila in bi vseeno prišlo do poškodbe očesa.
izplačilo razlike odpravnine - dogovor o odpravnini
Okoliščine glede dogovarjanja strank o načinu prenehanja delovnega razmerja ne morejo privesti do zaključka, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma. Redna odpoved iz poslovnega razloga je učinkovala, tožniku je delovno razmerje prenehalo ravno na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 1. 11. 2009, tožnik je ni izpodbijal, tožena stranka pa niti ne more izpodbijati odpovedi, ki jo je sama podala. Zatrjevano pogajanje, ki samo po sebi nikakor ne more pomeniti sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, ne more imeti večje teže od ostalih razlogov, ki jasno kažejo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga, v posledici česar je podana podlaga za odpravnino po 109. členu ZDR. Ker je dogovor o nižji odpravnini v nasprotju s prisilno zakonsko določbo o višini odpravnine, ne predstavlja ovire za priznanje višje odpravnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Toženka je novembra 2013 opravila pregled poslovanja in se odločila za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja. Ob inventuri oktobra 2013 so bili ugotovljeni visoki inventurni manki, poslovanje tožene stranke v letu 2012 – 2013 pa je bilo slabše od pričakovanega glede na opravljene investicije. Pri toženi stranki je prišlo do upada prometa na ravni celotne države glede na predhodno leto. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženki obstajal ekonomski oziroma poslovni razlog za izvedbo organizacijskih ukrepov. V novembru 2013 je bil pri toženki sprejet sklep o reorganizaciji in zmanjševanju števila zaposlenih. Tožnik je pri toženki opravljal delo kot prodajalec in vodja trgovine v poslovalnici F. Toženka je delovno mesto tožnika, to je delo prodajalca z dodatno funkcijo vodje trgovine v poslovalnici F., ukinila s sklepom o reorganizaciji in zmanjšanju števila zaposlenih. Delo prodajalca z dodatno funkcijo vodje trgovine v poslovalnici F pa se je preneslo delno na preostale zaposlene v poslovalnici in delno na vodjo trgovine E. , tako da je le-ta kot vodja trgovine zadolžen za obe trgovini hkrati, poleg tega pa se je v poslovalnici F. zmanjšalo število zaposlenih na delovnem mestu prodajalec za enega delavca ter so se delovne naloge prenesle na preostale zaposlene na delovnem mestu prodajalec. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da je bil tožnik izbran za presežnega delavca na podlagi objektivnih kriterijev (uspešnost pri delu) in ne iz diskriminatornih razlogov, na katere se je skliceval (očetovstvo in izraba očetovskega dopusta). Zato so podani pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - invalid III. kategorije invalidnosti - ustavitev izplačevanja nadomestila - pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva
Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom in priznanim nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Na podlagi določb ZSDP je bila tožniku za določeno obdobje priznana pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko je uveljavljal pravice, ki mu gredo po ZSDP, dela ni opravljal v nasprotju z odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil namreč še vedno zavarovan 40 ur tedensko, le da je namesto polni delovni čas delo opravljal v obsegu 20 ur tedensko, za preostalih 20 ur pa je bil v skladu z odločbo CSD upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Za ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tako ni podlage niti v določbah ZPIZ/92, niti v določbah ZPIZ-1.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
odškodnina - škoda - vzročna zveza - dolžnost oškodovanca - zastavna pravica na delnicah - izbrisno dovoljenje - poziv zastavnega dolžnika
Povedano pomeni, da je bila obveznost toženca izstavitev izbrisnega dovoljenja in to tudi, če ga ne bi nihče pozival. Drugačno stališče, ki ga zagovarja pritožba, da obveznost vložiti nalog za izbris zastavne pravice nastane šele s pozivom zastavnega dolžnika, je v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, na katerem temeljijo pravila obligacijskega prava.
Ugotovilo je, da je bil edini namen nakupa delnic njihova nadaljnja prodaja ruskemu kupcu, zato škodo predstavlja kupnina v celoti in ni pomembno, ali so imele kupljene delnice kakšno vrednost. Tako stališče bi lahko veljalo le, če tožnika delnic realno ne bi mogla prodati in zato zanju ne bi imele nobene vrednosti.
Toženec je tožniku z začasno odločbo, ki jo izpodbija v tem sporu, priznal in odmeril starostno pokojnino. Nato je mu z odločbo dokončno in pravnomočno odmeril starostno pokojnino. Začasna odločba o starostni pokojnini zato ne obstaja več in za tožnika nima nobenih pravnih posledic. Od pravnomočnosti odločbe o starostni pokojnini dalje si svojega pravnega položaja v tem sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več pravic, to je višje starostne pokojnine, kot mu je bila priznana s pravnomočno odločbo. Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo v zvezi z začasno odločbo zato ni podan in se tožna zavrže.
izločitvena pravica - predmet izločitvene pravice - sprememba tožbe - privilegirana sprememba tožbe - nasprotna tožba
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari (species), kar pomeni, da so predmet izločitvene pravice (22. člen ZFPPIPP) lahko tudi generične stvari (genus), npr. denar. Predmet uveljavitve izločitvene pravice v primeru morebitne prodaje neprevzetih prašičev ekonomski ekvivalent prodanih prašičev (plačilo denarnega nadomestila) in ob morebitnem manjku količine ekonomski ekvivalent iz naslova kritnega kupa.
ZPIZ-2 člen 389. ZPIZ-1 člen 116, 116/1, 118, 118/1.
družinska pokojnina - podaljšanje družinske pokojnine po 26. letu starosti
V 1. odstavku 118. člena ZPIZ-1 je določeno, da otrok obdrži pravico do družinske pokojnine tudi po dopolnjenem 26. letu starosti, če je šolanje prekinil zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda, vendar največ toliko časa, kolikor ga je zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda izgubil pri šolanju. Čeprav tožnica formalno ni prekinila študija zaradi nosečnosti in rojstva sina v šolskem letu 2011/2012, se ji je zaradi te osebne okoliščine študij za nekaj mesecev podaljšal preko 26 leta starosti. Glede na to, da je študij na medicinski fakulteti daljši od študija na ostalih fakultetah, ga v določenih primerih kljub rednemu izpolnjevanju obveznosti objektivno ni mogoče zaključiti do dopolnjenega 26. leta starosti. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je takšna izjema, kot je bila določena v 118. členu ZPIZ-1, veljala tudi za šolanje na visoki stopnji, ki je daljše od povprečnega šolanja na ostalih visokošolskih programih. Pravno praznino je glede na namen in pomen pravice do družinske pokojnine zapolnilo tako, da je ta zagotovljena tudi po 26. letu starosti, kadar je izkazano, da je upravičenec redno izpolnjeval študijske obveznosti, vendar šolanja do predpisanega leta starosti ni mogel zaključiti zaradi dolžine samega študija. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbi tožene stranke in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine po 26. letu starosti do dneva zaključka študija.
plačilo odškodnine - razporeditev na drugo delovno mesto - realizacija odločbe - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnica od tožene stranke vtožuje plačilo škode, ker je tožena stranka po odločbi ZPIZ ni razporedila na drugo delovno mesto in je zato utrpela škodo zaradi neizplačanega nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ker tožnice ni razporedila na drugo delovno mesto. Med tožnico in toženo stranko je namreč prišlo do sporazuma o nadaljevanju dela na dotedanjem delovnem mestu s prilagojenimi pogoji in ker tožnica ni bila razporejena na drugo delovno mesto, ji po odločbi ZPIZ ni pripadalo nadomestilo za invalidnost. Ker ni dokazan element protipravnosti, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.
Tožnica uveljavlja, da vzrok telesne okvare ni bolezen, kot je to ugotovil toženec, temveč poklicna bolezen, pri čemer zatrjuje, da gre za posledico dolgoletnega dela v službi in vsakodnevnih obremenitev noge pri delu avtoprevoznice. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da vzrok telesne okvare ni poškodba pri delu, temveč poškodba izven dela. Izpodbijana sodba glede uveljavljane poklicne bolezni nima razlogov, saj ni z ničemer obrazložena. Ker njen preizkus ni mogoč, jo je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015377
ZPP člen 315. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - vmesna sodba - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Izpodbijana sodba je vmesna sodba po 315. členu ZPP. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen, odločitev o višini zahtevka pa je prepuščena končni sodbi. Temelj za odločitev o odškodninskem zahtevku je odškodninska odgovornost za nastalo škodo, zato mora iz izreka izhajati, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v celoti ali pa glede na soprispevek tožnika le v določenem delu. Iz izreka izpodbijane vmesne sodbe izhaja, da podlaga obstaja, da je torej tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Tak izrek pa je v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik k nastali škodi prispeval v višini 50 %, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Po 34. členu ZUPJS-C se, ne glede na 15. člen ZUPJS, pri upravičencih do denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije in znižanega plačila vrtca upoštevajo le njihovi tekoči dohodki, ne glede na to, ali so v preteklem letu imeli periodične dohodke iz naslova plače, nadomestila plače, pokojnine, nadomestila ali drugih dohodkov iz naslova obveznega socialnega zavarovanja, starševskega dodatka, preživnine, delnega plačila za izgubljeni dohodek ali nadomestila za invalidnost. Pri tem so tekoči dohodki periodični dohodki, ki jih oseba v preteklem letu ni imela, ima pa jih izplačane v mesecu pred mesecem vložitve vloge, razen če je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da jih je v mesecu vložitve vloge začela prejemati, preračunani na letno raven, in prejemki iz 15. člena ZUPJS, ki se upoštevajo v višini, kakršna velja, oziroma bo veljala z začetkom priznanja pravice. Starševsko nadomestilo, ki ga je tožnica začela prejemati v letu 2014, je periodični dohodek iz 1. odstavka 34. člena ZUPJS-C, ki se šteje kot tekoči dohodek, ki ga v preteklem letu ni imela. Od kdaj dalje ga prejema, ni bilo ugotovljeno. Prav tako ni bilo ugotovljeno, ali ima še druge tekoče dohodke in v kakšni višini. Navajala je, da ima v letu 2014 tudi dohodke iz avtorskih pogodb. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da bo dogovor o urni postavki v višini 8,00 EUR neto dokazala z zaslišanjem prič, vendar pa njihovih imen in naslovov ni navedla. Na drugi strani je tožnik v dokaz višje zatrjevane urne postavke v višini 9,00 EUR neto predlagal svoje zaslišanje in sodišče prve stopnje je ta dokaz utemeljeno izvedlo. Tožnik je v svoji izpovedi potrdil tudi dejstvo, da je bil ostalim delavcem na gradbišču nadrejen, zaradi česar je bil upravičen do višje urne postavke. Tožena stranka sicer poudarja, da iz pogodbe o zaposlitvi ni razbrati, da bi bil tožnik vodja delavcev, ampak delavec v gradbeništvu, vendar navedeno ne more privesti do njenega uspeha v tem sporu, saj je bil poleg pisne pogodbe o zaposlitvi očitno ravno ustni dogovor tisti, ki je predstavljal pomembno podlago za dodatno ureditev pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka pa je v dokaz svojih navedb predložila zgolj pogodbo o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ji je naložilo posebej težko dokazno breme.
objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - plavalni tečaj - nevarna stvar - bazen - krivdna odgovornost - odškodninska odgovornost osnovne šole - odškodninska odgovornost organizatorja plavalnega tečaja
Bazen sam po sebi ni nevarna stvar, saj ne predstavlja povečane nevarnosti. Bazen bi bil lahko nevarna stvar v smislu določila 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) le ob obstoju še drugih okoliščin, ki bi ga napravile za nevarno stvar, teh pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.
STEČAJNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0082191
OZ člen 190, 198. SPZ člen 95, 95/2. ZPP člen 205, 311, 311/1. ZFPPIPP 67, 67/2, 69, 69/2, 227, 227/1, 245, 252, 296, 296/4, 300, 383.
zavrženje tožbe – osebni stečaj toženca – neupravičena pridobitev – uporaba tuje stvari v svojo korist – uporabnina – plačilo uporabnine – časovne meje pravnomočnosti – učinek začetka stečajnega postopka – prekinitev pravdnega postopka – zastopanje stečajnega dolžnika – terjatve, nastale pred začetkom stečajnega postopka – terjatve, nastale po začetku stečajnega postopka – prijava terjatev
Sodišče prve stopnje lahko, upoštevaje časovne meje pravnomočnosti, naloži tožencema le plačilo zneskov uporabnin, ki so zapadli do konca glavne obravnave, če sta ves čas neupravičeno zasedala del nepremičnine v lasti tožnika. Nikakor pa toženca nista dolžna plačati tožniku za korist zaradi neupravičene uporabe dela nepremičnine v tožnikovi lasti, ki jima še ni nastala do konca postopka na prvi stopnji.
Čim je stečajni postopek v teku, do začetka pravdnega postopka lahko pride šele, če je terjatev v stečajnem postopku prerekana. Tožnik ni prijavil svojih terjatev v stečajnem postopku. Upoštevaje to ugotovitev torej niso mogle biti predmet preizkusa, tožnik pa glede njih ni mogel biti napoten na pravdni postopek. Kljub temu je vložil tožbo za plačilo uporabnine tudi za obdobje do začetka osebnega stečaja (od 27. 8. 2008 do 10. 10. 2011), ki ni dopustna, zato je odločitev sodišča o zavrženju tožbe v tem delu pravilna. Nasprotno za terjatve, ki so nastale po začetku stečaja, povedano ne velja.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079996
ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
sorodne pravice – javna priobčitev fonogramov – dokazna ocena – dokazi o pravno neodločilnih dejstvih
Če tožeča stranka trdi, da je tožena javno predvajala fonograme na svojih prireditvah, potem mora v postopku te svoje trditve tudi dokazati. Izpoved kontrolorja, ki je odgovarjal na splošno, na konkretna ravnanja sodišča pa ni podal prepričljivih odgovorov, ter s strani te priče enostransko sestavljen zapisnik, za uspeh v dokaznem postopku (ob prepričljivih izpovedbah prič v korist tožene stranke) pač niso zadoščali.