prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja – vročanje – seznanitev s postopkom
Sodišče izda sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi obvestila organa pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk po uradni dolžnosti, pred izdajo takšnega sklepa pa običajno storilca ne zasliši niti mu ne da kako drugače vedeti, da bo takšen sklep izdan. Zato tudi v primeru, da storilec ni ravnal glede prijave stalnega prebivališča in s tem v zvezi naslova za vročanje tako kot mu nalaga prvi odstavek 6. člena ZPPREB (in je bila zaradi tega vročitev opravljena na naslovu, kjer storilec ne prebiva), teža posledic pretehta nad zasledovanim ciljem – hitrostjo oziroma učinkovitostjo postopka.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebine očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opustitev izvedbe kontrole sumljivih transakcij ter kršitev določb Navodila za delo), niti ga ni povzelo, prav tako se ni opredelilo do pooblastil, pristojnosti in pravic inšpektorjev notranje kontrole (delo, ki ga je opravljal tožnik) in ni upoštevalo internega akta v zvezi s časom in načinom kontrole. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem očitanih kršitev, ki se očitajo tožniku.
ZSPJS člen 3, 3a, 3a/3, 3a/4. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZDR člen 204, 204/1, 204/2. ZJU člen 5, 5/2.
ugotovitev nezakonitosti pri uvrstitvi delovnega mesta v plačilni razred - določitev plačnega razreda - razlike v plači
Tožnica, ki se ne strinja s prevedbo njenega delovnega mesta in meni, da bi ji morala biti ob prevedbi določena plača višjega plačnega razreda, bi morala kršitev pravic, ki naj bi ji nastale ob prehodu na nov plačni sistem, uveljavljati po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR. Ker tožnica ni v nadaljnjem roku 30 dni po tem, ko tožena stranka ni v osmih dneh odgovorila na njena ugovora, vložila tožbe, je sodišče prve stopnje tožbo, ki jo je tožnica vložila šele 26. 4. 2013, pravilno zavrglo, saj za takšne zahtevke ni dopustno neposredno sodno varstvo.
pripoznava zahtevka – odmera stroškov – takse – takse glede na vrednost spornega predmeta
Tožena stranka je tožbeni zahtevek tožeče stranke pripoznala pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo. Taksa za postopek (ki predstavlja strošek tožeče stranke), tako glede na vrednost spornega predmeta, upoštevaje tar. št. 1112 ZST-1, znaša 189,00 EUR. Po vštetju že plačane sodne takse za postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine (44,00 EUR), pa taksa znaša 145,00 EUR.
Tožnik je zaradi istih zdravstvenih težav že uveljavljal priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in sicer po določbah ZPIZ-1. V času, ko je že tekel postopek o isti upravni stvari, pa je tožnik ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ker gre za isto upravno stvar, bi morala tožena stranka zahtevo zavreči, ne pa je obravnavati po vsebini. Istočasno o isti upravni stvari ne moreta potekati dva postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter zaradi pravilne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo ter zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zavrglo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev pogodbenih obveznosti - invalid III. kategorije invalidnosti - prepoved konkurenčne dejavnosti
Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožnik kršil obveznosti po sklenjeni pogodbe o zaposlitvi, v kateri je določeno, da delavec huje krši obveznosti iz pogodbe, če opravlja dopolnilno ali drugo pridobitno dejavnost brez soglasja delodajalca ali v nasprotju z njim, kar predstavlja kršitev 3. alineje 89. člena ZDR-1. 39. člen ZDR-1 ureja prepoved konkurenčne dejavnosti in določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Navedeno pomeni, da je prepoved konkurenčne dejavnosti oziroma prepoved po kolektivni pogodbi namenjena zaščiti delodajalčeve dejavnosti in njegovih interesov, ne pa širše, tako kot v konkretnem primeru. Tožena stranka opravlja dejavnost proizvodnje zdravil, tožnik pa je opravljal prevoze lesa - sekancev oziroma avtomehanične dejavnosti. Tako niti dejavnost, niti sami posli ne predstavljajo konkurence za toženo stranko. Tožena stranka pa je tudi povsem laično ocenila, da tožnikova dejavnost predstavlja tudi nevarnost za zdravje tožnika, saj bi opravljanje dopolnilne dejavnosti lahko škodovalo njegovemu zdravju. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnik ni kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
gradnje avtoceste - pasivna legitimacija - naročnik gradnje - vzdrževalec avtoceste - izvajalec del - odškodninska odgovornost države - izgubljen dobiček - izpad prodaje rib - postavitev novega izvedenca - pravočasno uveljavljanje kršitev - prekluzija
Tožnica je podala tako navedbe glede tega, povrnitev kakšne škode zahteva, hkrati pa je tudi predlagala, da sodišče prve stopnje zaradi ugotavljanja njenega obsega imenuje izvedenca. Dejstvo, da ni izrecno predlagala izvedenca finančne stroke, ne more biti odločilno in je bilo na sodišču prve stopnje, da v kolikor presodi, da je za ugotovitev odločilnih dejstev v zadevi potreben izvedenec s področja, ki ga stranka ni predlagala, v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnico opozori na pomanjkljivosti na področju dokaznega gradiva.
- Toženka ob zaključku dokazovanja z izvedencem glede strokovnosti, pravilnosti in popolnosti njegovega izvedenskega mnenja ni imela več nobenih pripomb. Primarno zato pritožbeno sodišče meni, da je toženka s pritožbenimi argumenti, s katerimi sedaj nasprotuje „uporabnosti“ oz. pravilnosti izvedenskega mnenja izvedenca, prepozna in da je ta del njenih pritožbenih navedb neupošteven.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006597
ZKP člen 52, 372, 372/4. KZ-1 člen 7, 135, 296.
nasilništvo - grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - procesna predpostavka za uvedbo kazenskega pregona - predlog za pregon
Navedeni opis po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza definiciji kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 v delu, ki se nanaša na zakonski znak „spravljanja v podrejen položaj“.
Vsake protipravne uporabe fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje namreč ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo, saj gre pri takem ravnanju lahko za lažja kazniva dejanja, medtem ko je za kaznivo dejanje nasilništva značilno, da gre za izvajanje nasilja zaradi nasilja (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 166/2010 z dne 17.3.2011).
Ker pa na pravno opredelitev državnega tožilca sodišče ni vezano, bi zato moralo presoditi, da ima ravnanje obeh mladoletnic zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4.
zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - nepopolnost izjave o premoženjskem stanju samostojnega podjetnika - dolžnost vsebinske obravnave predloga - kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem
Pri presoji pogojev za oprostitev plačila sodne takse se upošteva tako premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke kot samostojnega podjetnika in vpliv plačila sodne takse na morebitno ogrožanje njegove dejavnosti, kot tudi vso podjetniško nevezano premoženje (to je premoženje, ki ni namenjeno opravljanju dejavnosti), ter morebitni prihranki in dohodki iz plač in drugih prejemkov iz dela, ki jih poleg dohodkov iz dejavnosti prejema tožena stranka.
ZDR člen 153. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/3. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2. OZ člen 165, 299. ZPP člen 337.
odškodnina - neizrabljen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Prvi odstavek 23. člena SZ-1 določa, da je skupna kotlovnica, ki služi več večstanovanjskim stavbam, v skupni lasti vseh etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. Četrti odstavek istega člena določa, da s skupno kotlovnico upravljajo upravniki vseh večstanovanjskih stavb, ki jim takšen del služi. Če dogovora glede skupnega upravljanja ni mogoče doseči, o tem vprašanju na predlog kateregakoli od upravnikov ali etažnih lastnikov odloči sodišče v nepravdnem postopku. Vrhovno sodišče RS je v citirani zadevi zavzelo stališče, da ob odsotnosti dogovora o upravljanju skupne kotlovnice ni mogoče uporabiti določbe 30. člena SZ-1 in tožene stranke na tej podlagi z večinskim soglasjem vseh etažnih lastnikov v kompleksu zavezati k plačilu stroškov, povezanih z upravljanjem skupne kotlovnice, saj zakon izrecno predvideva ureditev spornih razmerij med upravniki v okviru nepravdnega postopka. Tožeča stranka torej teh stroškov ne bi smela zaračunati toženi stranki, ki sporazuma o upravljanju skupne kotlovnice ni podpisala. 93.a člen EZ pri izračunu stroškov za gorivo v skupni kotlovnici opira na razmerje izmerjenih porab toplote posameznih stavb. Toženi stranki, ki je poskrbela za meritev porabe toplote v svoji stavbi, zato ni mogoče naložiti, da tožeči stranki plačuje stroške ogrevanja po drugih kriterijih, saj se glede na določbo 93.a člena EZ poraba toplote iz skupne kotlovnice le razdeli glede na porabo posameznih stavb, delež posamezne stavbe pa je bil v obravnavani zadevi izmerjen. Stališče tožeče stranke, da bi moral celoten kompleks kljub že veljavnemu EZ, ki je za posamezno stavbo omogočal obračun stroškov ogrevanja po dejanski porabi, še vedno obračunavati stroške glede na ogrevano površino, saj tožeča stranka še ni vgradila merilnikov, tako ni pravilno.
razlike v plači - obveznost plačila - izvedba dokaza - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dogovor med tedanjim družbenikom tožene stranke in tožnikom o višini plače za toženo stranko zavezujoč. Zato je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo skladno z ustnim dogovorom o plačilu po urni postavki, ne glede na to, da je v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi določen drugačen znesek plače. Tak dogovor ni nezakonit in v kolikor delavec dokaže, da mu ni bila izplačana plača v skladu z zatrjevanim ustnim dogovorom, je upravičen do plačila razlik v plači med dejansko izplačanimi zneski in pripadajočo plačo, izračunano skladno s takim dogovorom. Dejansko stanje v zvezi z vsebino ustnega dogovora o višini tožnikove plače pa je bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza s pridobitvijo prevoda elektronskega sporočila. Obe stranki tega postopka sta elektronsko sporočilo predlagali kot dokaz, prav tako sta se strinjali, da bo sodni tolmač to sporočilo prevedel v slovenski jezik na naroku za glavno obravnavo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo ni razvidno, zakaj do tega ni prišlo. Ker ni prišlo do umika tega dokaznega predloga, bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo izvesti. Glede na trditev tožene stranke, da je obstajal ustni dogovor o plačilu po urni postavki v bruto znesku, ni mogoče zgolj iz dejstva, da je v sporočilu naveden znesek, sklepati, da gre za neto znesek. Odločilen je namreč kontekst, v katerem se ta številka nahaja. Šele iz prevedene listine bo sodišče prve stopnje lahko v povezavi z drugimi dokazi ugotovilo, ali je veljal med strankama tega postopka dogovor o urni postavki v bruto ali neto znesku, kar je za ugotovitev višine prikrajšanja tožnika bistveno. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovitev o dogovorjeni neto urni postavki zmotno oprlo na stališče, da je splošno znano, da se delavci in delodajalci pogovarjajo o neto zneskih. Odločilno namreč je, kaj sta se dogovorila tožnik in tožena stranka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik je sicer delno soprispeval k nastanku škode, ker je med sestopanjem po stopnicah z očmi spremljal pot košare, zaradi česar ni mogel biti dovolj pozoren na hojo po stopnicah, poleg tega pa je tožnik navedeno delo opravljal preko 20 let in se je dnevno tudi po dvajsetkrat povzpel po teh stopnicah. Ob ugotovitvi, da so bile stopnice mokre, spolzke in močno obrabljene, do t.i. deljene pozornosti pa je prišlo, ker je moral tožnik v okviru delovnega procesa in svojih delovnih nalog z očmi spremljati pot košare, je ob pravilni uporabi materialnega prava njegov soprispevek 10 %.
Dejstvo, da se je tožnik razdolžil, da na delo ni več prišel, da je tajnici izjavil, da ne želi več delati, še ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožniku zagovor omogočila. Tožnik namreč toženi stranki ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, kljub temu da naj bi ga tajnica k temu pozvala, zato razlogi, zakaj brez obvestila toženi stranki ni prihajal na delo, niso bili znani, prav tako pa ni bilo znano dejstvo, da bi toženo stranko o razlogih neprihajanja na delo mogel obvestiti. To pa bi morala tožena stranka razčistiti pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem, da bi tožnika seznanila z očitanimi kršitvami in ga pozvala na zagovor.
ZPIZ-2 člen 129, 129/1, 129/1-5. ZPIZ92 člen 202. ZTPPIZ člen 48, 50.
zavarovalna doba - pokojninska doba - čas dela na kmetijskem posestvu
V skladu z določbami ZTPPIZ se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in v zavarovanju. To pomeni, da se določeno obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba lahko všteje samo pod tema pogojema, torej, če je dokazano, da je bil zavarovanec na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in na tej podlagi tudi zavarovan. Ker je sodišče prve stopnje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo tožniku priznalo vtoževano obdobje zgolj na podlagi zaključka, da je delo na družinski kmetiji imelo elemente delovnega razmerja, hkrati pa ugotovilo, da ni izkazano, da bi bil tožnik za navedeno obdobje zavarovan, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z vštetjem v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo čas dela na kmetijskem posestvu.
Gradbena izgotovitev in ureditev poslovnega prostora do mere, ki omogoča uporabo za pogodbeno dogovorjen namen, bremeni najemodajalca. V predmetni zadevi se je tožeča stranka povsem jasno in nesporno zavezala najemodajalčevo zakonsko dolžnost prevzeti nase. Da bi si ob takem izhodišču za primer predčasnega prenehanja najemnega razmerja zagotovila pravico zahtevati vračilo neamortizirane vrednosti takih investicij, bi se tožeča stranka s toženo stranko morala o tem izrecno dogovoriti.
KPK člen 78c. ZDR člen 14, 204, 204/2. ZSPJS člen 3, 49č, 49č/6.
plačilo plače - obveznost plačila - sprememba plačnega sistema - prevedba plač - prikrajšanje pri plači
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 1999 dalje na nesistemiziranih delovnih mestih (kar ni v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode glede določanja delovnih mest) vodič po stalni muzejski razstavi (administrator oz. kasneje receptor) in muzejski vodnik. Delovno razmerje je bilo sklenjeno za določen čas na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki sta jih stranki sklepali zaporedoma več let (kar tudi ni skladno z omejitvami, ki jih določajo predpisi glede sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas). Od leta 2008 dalje pa je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu muzejski vodnik. Tožnik je vse pogodbe o zaposlitvi in anekse podpisal in ni zahteval sodnega varstva v smislu 14. člena ZDR, ki določa roke in pogoje za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi, niti odprave kršitve v zvezi z določanjem plače v smislu prvega oz. drugega odstavka 204. člena ZDR. Zato za obračun plač tožnika za obdobje od aprila 2004 do julija 2008 (to je do uveljavitve ZSPJS) veljajo količniki iz veljavno sklenjenih pogodb ter vsi dodatki iz kolektivnih pogodb in zakonov, na katere se pogodbe in aneksi sklicujejo. Ker tožnik v zvezi z določitvijo plače in zatrjevanim prikrajšanjem pri plači ni uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva, domnevnih nepravilnosti ne more uveljavljati v tem individualnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik za obdobje po 1. 8. 2008 pri plači ni bil prikrajšan, ker je bila prevedba v določen plačni razred izvedena zakonito in v skladu s predpisi, saj za priznanje napredovanj in njihovo upoštevanje pri prevedbi ni bilo pravne podlage. Dosežena napredovanja na delovnem mestu se upoštevajo le, če so bila izvedena v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 8. 2008 dalje.
Tožnik je umaknil tožbo, toženec pa je z umikom soglašal. Zaradi umika tožbe bi moralo sodišče postopek ustaviti, ne pa ugotavljati, ali je podana pravna korist in tožbe zaradi njenega pomanjkanja zavreči.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - subjektivni element - domnevna baza
Tožeča stranka je obstoj subjektivnega elementa dokazovala z obstojem dveh domnev iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. V taki situaciji ima tožena stranka dve možnosti: lahko izpodbija tako imenovano domnevno bazo (in s tem domnevo), lahko pa poskuša dokazati, da ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je sopogodbenik insolventen.
delna oprostitev plačila sodne takse - obročno odplačilo sodne takse - pavšalne navedbe o slabem zdravstvenem stanju taksnega zavezanca - denarne izvršbe na pokojnino
Po stališču sodišča druge stopnje se pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev ne upoštevajo sodne prepovedi (denarne izvršbe), ki obremenjujejo pokojnino toženca. Glede na ugotovljene okoliščine, da toženec prejema pokojnino v znesku 1.201,69 EUR, s plačilom desetih mesečnih obrokov sodne takse v višini 96,60 EUR ne bo ogroženo njegovo preživljanje.