Četudi 91. člen ZIS glede podrobnejšega načina delitve napitnin napotuje na KPGIT, ta pa nadalje na PKP, to ne pomeni, da je s PKP dopustno zaobiti osnovno pravilo, ki izhaja iz ZIS in KPGIT, da se napitnina deli med vse delavce, razen med člane uprave in druge vodilne delavce koncesionarja. ZIS kot KPGIT odkazujeta le na podrobnejši načinu delitve napitnine s PKP, ne pa tudi na možnost, da se s PKP, poleg članov uprave in vodilnih delavcev koncesionarjev, še katere delavce izvzame iz delitve napitnin.

Sodišči druge in prve stopnje sta napačno poudarili pomen okoliščine, da Priloga št. 5, ki tožnika ne določa kot upravičenca do napitnine, ni bila razveljavljena in da zato pač velja. V kolektivnem delovnem sporu namreč razveljavitev kolektivne pogodbe niti ni možna. Kljub temu, da Priloge št. 5 ni bila razveljavljena, ugotovitev sodišča o njenem neskladju z ZIS in KPGIT ni brez pomena za presojo toženkinega protipravnega ravnanja.

Nedopustno bi bilo, če učinkovito sodno varstvo ne bi bilo zagotovljeno delavcem v primerih, ko njihov delodajalec sklene nezakonito kolektivno pogodbo, na podlagi katere jim nato plačuje prenizko plačo; in tudi ko sodišče ugotovi, da je kolektivna pogodba nezakonita, delavcem še nadalje ne priznava razlik v plači niti ne primerljivih zneskov v smeri zmanjševanja gmotne škode, ki vsakomesečno nastaja delavcem.

Tožnik pravilno vztraja, da je odškodninski zahtevek njegovo edino možno preostalo pravno sredstvo za dosego poplačila zaradi nezakonito izplačane razlike v plači iz naslova napitnine. Toženka je sama sodelovala pri sklepanju nezakonite priloge PKP, ki jo je nato izvrševala tako, da je tožnika nedopustno izključila iz udeležbe pri delitvi napitnine. Toženke tudi njeno sklicevanje na ovire pri sklepanju nove priloge k PKP ne more razbremeniti večletne kršitve pravic delavcev zaradi nezakonitega izplačevanja plač.

Glede na to, da se je obrazložitev organizacijskega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi nanašala le na del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na zunanjega izvajalca (ne tudi na preostali del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na njegove sodelavce), ekonomski razlog pa v odpovedi ni bil z ničemer obrazložen, sta sodišči druge in prve stopnje z ugotovitvami o obstoju organizacijskega in ekonomskega razloga presegli v obrazložitvi odpovedi začrtan okvir za ugotavljanje prenehanja potreb po delu tožnika na njegovem delovnem mestu.

Odločilno je, da tožnik nadurnega dela ni opravil, čeprav je glede na utečeno in običajno prakso pri toženki vedel, kdaj in na kakšen način ga mora opraviti (na tak način je tožnik nadurno delo opravljal tudi v preteklosti). Zato je storil kršitev, ki mu je bila očitana v pisnem opozorilu.

Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z delitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z nepotrebnim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.

ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranja za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).

Vrhovno sodišče je prepoznalo neustavnost navedene zakonske omejitve. To neskladje z Ustavo je sedaj že razrešil s spremembo ZPos tudi zakonodajalec, saj je po izdaji izpodbijanega posamičnega akta KPK s kasnejšimi, sedaj veljavnimi spremembami ZPos-G navedeno nezdružljivost izrecno izključil (glej novi drugi odstavek 10. člena ZPos). Ne glede na to, pa izpodbijani akt temelji na zakonski ureditvi ZIntPK, ki je Vrhovno sodišče ne more uporabiti brez odločitve Ustavnega sodišča o tem, ali je bila taka ureditev skladna z Ustavo.

Odškodninska podlaga zahtevka za plačilo primernega oziroma običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo po 168. členu ZASP ne izključuje obogatitvene podlage po 198. členu v zvezi s prvim odstavkom 190. člena OZ. Taki razlagi najprej pritrjuje dejstvo, da sta si odškodninski in obogatitveni zahtevek po funkciji različna. Odškodninski zahtevek je usmerjen v povrnitev pravno priznane škode na strani oškodovanca, medtem ko je funkcija obogatitvenega zahtevka odvzem neupravičeno pridobljene koristi na strani obogatenega. Prav tako že iz besedila 198. člena OZ izhaja, da se lahko imetnik stvari sklicuje na obogatitveni zahtevek, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi, če te pravice nima. Na podlagi gramatikalne razlage te določbe je torej jasno, da se lahko imetnik pravice kabelske retransmisije sklicuje na obogatitveni zahtevek, čeprav ima na voljo odškodninski zahtevek. Odškodninska in obogatitvena podlaga sta v tem primeru v prirejenem in alternativnem položaju. V dispoziciji imetnika pravice pa je, na katero od navedenih podlag bo oprl tožbeni zahtevek.

Sodišče EU je že razložilo, da čeprav je v uvodni izjavi 10 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju Direktiva) naveden cilj zagotovitve visoke, enakovredne in homogene ravni varstva intelektualne lastnine na notranjem trgu, se Direktiva uporablja, kot izhaja iz njenega prvega odstavka 2. člena, brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko določa nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic. Pojasnilo tudi je, da Direktiva "določa minimalni standard glede spoštovanja pravic intelektualne lastnine in državam članicam ne preprečuje, da določijo ukrepe, ki zagotavljajo večje varstvo."

Iz utrjene (ustavno) sodne prakse in pravne dogmatike je razvidno, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zožano proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja.

Ustava v določbi 29. člena pouka, ki ga je policija dolžna dati osebi, na katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja, ne našteva po točkah, vendar je iz vsebine navedene določbe jasno razvidno, da mora biti osebi, zoper katero je kazenski sum že osredotočen, učinkovito zagotovljeno najmanj, da se lahko brani sama ali z zagovornikom, da ima realno možnost priprave obrambe, da ni dolžna ničesar izjaviti zoper sebe ali svoje bližnje in ni dolžna priznati krivde, ter da je njena odločitev o sodelovanju z organi pregona zavestna, razumna in prostovoljna.

Agenti države torej lahko vstopijo v tuje prostore oziroma jih preiščejo tudi v primeru privolitve imetnika teh prostorov. Iz Ustave namreč ne izhaja prepoved, da se tisti, v katerega prostore se bo vstopilo oziroma pri katerem se bo opravila preiskava, svoji pravici do nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov ne bi smel odpovedati. Vendar pa v praksi privolitev za vstop v stanovanje oziroma druge prostore in oprava preiskave prinaša številne dileme.

Temeljni pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je torej njegova seznanjenost s pravicami, ki mu gredo. Brez pouka o posledicah pristanka je namreč odpoved pravicam lahko zgolj posledica neznanja, trenutne prestrašenosti oziroma podrejenosti v razmerju do policije in neinformiranosti o njenih posledicah, ne pa izraz osumljenčeve proste oziroma svobodne volje. Golo, to je formalno soglasje osumljenca za vstop v prostore ali opravo preiskave, torej ne zadošča, če osumljenec pred tem ni bil seznanjen, čemu se odpoveduje.

V obravnavani zadevi kazenski postopek še ni pravnomočno končan, saj je bila pravnomočna sodba delno razveljavljena glede kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. V tem delu kazenski postopek še teče. Med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le zoper v četrtem odstavku 420. člena ZKP določene odločbe o priporu. V vseh drugih primerih je pred pravnomočnim končanjem postopka zahteva za varstvo zakonitosti zoper t.i. druge odločbe izključena.

• Vrhovno sodišče je ob sklicevanju na predhodne pravnomočne odločitve in ob odsotnosti dokaznih novot v izpodbijanem sklepu zanesljivo zaključilo, da s strani zagovornika izpostavljene izpovedbe prič utemeljenega suma v ničemer niso omajale. Vložnik ne more uspeti niti z zatrjevanji, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni izrecno opredelilo do zagovora obdolženca, saj v primeru, ko se Vrhovno sodišče v fazi podaljšanja pripora sklicuje na predhodno pravnomočno zavzeta stališča v sklepih, v katerih je bil zagovor obsojenca upoštevan, takšna posebna opredelitev ni potrebna.

Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da storilec sprejme stvar v posest, da bi z njo razpolagal, pri čemer gre lahko za pridobitev v lastniško posest z nakupom ali nelastniško posest s sprejemom stvari v zastavo. V opisu kaznivega dejanja morata biti določno zatrjevana storilčev sprejem stvari v posest in njegovo zavedanje, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, ni pa treba, da bi bil podrobno opisan tudi način pridobitve.

Kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 (kadar je storjeno v modaliteti pridobitve) je storjeno, ko storilec prejme stvar v posest, da bi z njo razpolagal. Namen razpolage ni izrecno predpisan med abstraktnimi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja, zato ga v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja ni treba zatrjevati.

Kadar je torej predmet kaznivega dejanja prikrivanja registrska tablica, ki je bila predhodno odtujena, je njena vrednost brez dvoma majhna. Vendar pa to ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja prikrivanja, saj vrednost prikrite stvari ni zakonski znak tega kaznivega dejanja.

Med stvari, ki so lahko predmet kaznivega dejanja prikrivanja, je namreč šteti tudi stvari pri katerih je materialna vrednost drugotnega pomena, njihova primarna lastnost pa je, da obsegajo ali omogočanja udejanjanje kakšne pravice.