Zaznamba spora je usmerjena v varovanje obstoječih lastniških struktur oziroma želi tožencu po vloženi tožbi preprečiti pravno veljavno odsvojitev ali obremenitev.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo poštenega tretjega varuje le v tem, da se lahko zanese na pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, ne pa tudi na pravna dejstva.
Nelegalna gradnja obstaja neodvisno od spora (o lastninski pravici), vpis takšne zaznambe pa ima zgolj deklaratorni učinek. Kasnejši vpis nelegalne gradnje v morebitna tožnikova lastninska upravičenja ne posega.
Po naravi in namenu ureditve zaznambe spora in ureditve zaznambe neskladne gradnje se pravno pravilo tretjega odstavka 81. člena ZZK-1 ne nanaša na primer zaznambe neskladne gradnje.
Prenehanje pravovarstvenega zahtevka zaradi zastaranja zgolj zato, ker stranka napačno oblikuje svoj tožbeni predlog z zahtevo za sodno varstvo, h kateri je bila izrecno napotena s strani zapuščinskega sodišča, in kar je spregledalo tudi pravdno sodišče, prekomerno posega v pravico stranke do sodnega varstva.
V tej zadevi je ostalo odprto še vprašanje, na kakšen način ugotoviti višino zahtevka za povračilo vlaganj v tujo nepremičnino. Ker med življenjskim primerom in končnim rezultatom, ki se odrazi v denarnem znesku, ni istovetnosti, je za ugotavljanje slednjega potrebna metoda, prek katere se to ugotovi posredno. Merila, ki naj začrtajo izhodišče te metode, so materialnopravna. Njihovo bistvo je, da se udejanji načelo izravnalne pravičnosti. To terja, da lastnik s plačilom ustreznega denarnega zneska izravna porušeno vrednostno neravnovesje na obligacijskopravnem področju.
Metoda, imenovana nabavno vrednostni način izračuna z obravnavo nadomestitvenih stroškov, ustreza obogatitvenemu načelu in s tem izravnalni pravičnosti. Upošteva namreč, koliko je zaradi preteklih vlaganj nepremičnina na dan, ko je tožnica odšla iz skupnega doma, vredna več, kot bi bila brez njih. To za materialnopravni preizkus - v položaju, ko lastnik ne ponudi konkretiziranih ugovorov - zadošča.
Pritožbeno sodišče pa je to metodo materialnopravno napačno uporabilo v delu, v katerem je večvrednost nepremičnine presojalo po cenah na dan sojenja. Pravilno je, da se večvrednost ugotavlja po cenah v času, ko je prišlo do premika premoženja, to pa je trenutek prenehanja zakonske skupnosti.
Pritožba stranskega intervenienta je dovoljena, čeprav je ni vložila tudi stranka, na strani katere se je pridružil pravdi.
Seja senata druge stopnje ni primerna le za odločanje o vprašanjih pravilne uporabe materialnega prava na popolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi za odločanje v vseh tistih primerih, ko je pritožbeno sodišče v razmerju do dokaznega gradiva v enakem položaju, v kakršnem je bilo sodišče prve stopnje, in v tistih primerih, ko je te cilje mogoče doseči že na seji pritožbenega senata, lahko pritožbeno sodišče v svojo sodbo vključi tudi procesno gradivo, ki ga sodba prve stopnje ni obravnavala (tretja alinea 358. člena ZPP).
Namen revizijskega postopka ni v teoretičnem preizpraševanju o pravilnosti (neodločilnih) stališč sodišč in abstraktnem dajanju smernic sodni praksi v zvezi s takšnimi stališči.
Po določbi tretjega odstavka 158. člena ZZK-1 bi predlagatelj zemljiškoknjižni predlog za zaznambo spora lahko dopolnil z manjkajočimi listinami (konkretno potrdilom o vložitvi tožbe) še do izteka roka za vložitev ugovora zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča o vpisu. Zato je nepravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da procesne predpostavke za odločanje o zemljiškoknjižnem predlogu (zaradi nepredložitve vseh ustreznih listin) niso bile izpolnjene. Okoliščina, da je bilo potrdilo sodišča o vložitvi tožbe (ki samo potrjuje, da je bila tožba v resnici vložena) izdano po vložitvi zemljiškoknjižnega predloga, namreč ni bistvena, saj ne vpliva na nastanek pravnega dejstva (začetek sodnega postopka), ki je predmet predlagane zaznambe spora.
Sodišči prve in druge stopnje bi morali ugotoviti izvorno stanje obsega pripadajočega zemljišča (individualnega in skupnega), ko so revidenti pridobili kogentno akcesorno pravico uporabe na pripadajočem zemljišču stavb, obenem pa to kronološko jasno opredeliti. Celovita pravna presoja zahteva tudi oceno, ali je v obdobju, ko je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, prišlo do spremembe njegovega obsega in kdaj točno se je to zgodilo. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do vseh pritožbenih ugovorov revidentov v zvezi z ustreznim upoštevanjem kriterijev po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1, še posebej glede očitkov o (ne)uporabi dinamičnega principa oziroma ustrezne presoje pretekle rabe spornega zemljišča.
Sodno uveljavljanje terjatve zoper dolžnika nima učinka na tek roka iz tretjega odstavka 154. člena SPZ zoper zastavitelja. Če zastavni upnik v roku desetih let ne uveljavlja pravice, ki jo hipoteka vsebuje, pravica preneha.
Izraz "uveljavljajo pod enakimi pogoji" ne dopušča omejevalnega tolmačenja, temveč pomeni ohranitev vseh pravic, ki jih je imel upnik do prvotnega dolžnika - ne le v postopkovnem, temveč tudi v materialnopravnem smislu. Takšno razumevanje zakonskega besedila vodi k zaključku, da mora imeti upnik možnost uveljavljati svojo terjatev zoper novega dolžnika tako, kot bi jo imel zoper prvotnega: obseg njegove terjatve se ne sme omejiti, njegov pravni položaj ne poslabšati.
Disciplinsko sodišče odloča samo o kršitvah, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic na podlagi okoliščin, ki predstavljajo podlago za presojo, ali odvetnik zaradi posledic obravnavane hujše disciplinske kršitve še izpolnjujejo pogoj za opravljanje odvetniškega poklica iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Disciplinsko sodišče v takem primeru ne ugotavlja le kršitve poklicne dolžnosti, ampak tudi njen objektivni vpliv na obstoj javnega zaupanja v odvetnikovo vestno in pošteno opravljanje poklica, kar pomeni odločanje o izpolnjevanju javnopravnega pogoja za opravljanje odvetniškega poklica. S tem disciplinski organ Odvetniške zbornice Slovenije izvaja v ZOdv dano (javno) pooblastilo za oblastveno odločanje o odvetnikovi pravici iz tretjega odstavka 49. člena Ustave v zvezi z dostopnostjo vsakogar do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Gre torej za primer, na katerega se nanaša 121. člen Ustave o javnem pooblastilu, ko je Odvetniška zbornica Slovenije z zakonom dobila javno pooblastilo za opravljanje določene naloge državne uprave.
Le v navedenih disciplinskih zadevah pa je po ZOdv (za razliko od primerov odločanja disciplinske komisije) zagotovljeno tudi sodno varstvo, pri čemer je pravnomočno izrečen disciplinski ukrep odvzema pravice opravljanja odvetniškega poklica v nadaljevanju podlaga za izbris odvetnika iz imenika odvetnikov (9. točka prvega odstavka 30. člena v zvezi z osmim odstavkom 31. člena ZOdv). Zoper odločitev disciplinskega sodišča je tako možno vložiti pravno sredstvo (pritožbo) pred Vrhovnim sodiščem, ki pomeni obliko sodnega varstva, saj to sodišče odloča o pritožbi v senatu petih sodnikov (drugi odstavek 62. člena ZOdv). Navedeno sodno varstvo pa izključuje sodno varstvo v upravnem sporu, ki je v 157. členu Ustave predvideno zoper odločitve nosilcev javnih pooblastil v primeru, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, torej subsidiarno.
Opustitev predložitve resničnih, pravilnih in popolnih podatkov s strani davčnega zavezanca ne dopušča organu opustitve ugotavljanja dejstev, ki bi lahko kazala na potrebo po opredelitvi dohodka kot prikritega izplačila dobička namesto kot drugega dohodka v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ob upoštevanju načela zakonitosti je lahko obdavčen le dohodek, za katerega zakon izrecno določa, da je obdavčen, pri tem pa mora biti obdavčen po tistih pravilih o obdavčitvi, pod katere ga je mogoče uvrstiti glede na njegove lastnosti. To velja za vse vrste dohodkov, ki jih ureja zakon (18. člen ZDoh-2), vključno z dohodkom, ki ga zakon opredeljuje kot "drug dohodek", saj ni nobenih ustavnopravnih razlogov za to, da bi zanj veljali drugačni standardi jasnosti in pomenske določnosti.
Tudi družbino nadomestilo družbeniku, ki ne temelji na formalnem pravnem poslu (in na nasprotni - ekvivalentni - obveznosti družbenika), zgolj zato še ni per se izvzeto iz kategorije prikritih izplačil dobička. Iz besedila drugega stavka 7. točke 74. člena ZDDPO-2 namreč ne izhaja obveznost sklenitve (dvostranskega) pravnega posla, ampak ravno nasprotno. Navedena zakonska določba kot možne primere prikritih plačil dobička opredeljuje vsako nadomestilo, ki ga družba zagotovi družbeniku, torej gre lahko po vsebini za raznovrstna pravna razmerja med družbo in družbenikom ter njihova poimenovanja, ne glede na formo.