kaznivo dejanje poslovne goljufije - opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - objektivne in subjektivne okoliščine - preslepitev - preslepitveni namen
V opisu očitanega kaznivega dejanja so najprej zajete objektivne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, kot tudi subjektivna okoliščina kaznivega dejanja poslovne goljufije, in sicer preslepitveni namen: opisane so okoliščine, da je obsojenec zamolčal, da bo subvencija oz. nepovratna sredstva nakazana na blokiran transakcijski račun, pri čemer peči kljub razpoložljivim denarnim sredstvom ni plačal niti delno, ampak je v izvršilnem postopku temu celo nasprotoval in na koncu poslovni delež in direktorski položaj prenesel na tujega državljana, medtem pa je plačilo ves čas obljubljal.
nadaljevano kaznivo dejanje tatvine - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - obličnost predloga za kazenski pregon in ovadbe - pravočasnost predloga za pregon
Nižji sodišči sta ugotovili, da pooblastilo oškodovane družbe navedenima zaposlenima izhaja iz pogodbe o zaposlitvi za poslovodjo oziroma oddelkovodjo trgovine. Po pojasnilu družbe in predloženem opisu delovnih nalog so ti zaposleni, med drugim, zadolženi, da skrbijo in varujejo ter upravljajo s premoženjem v trgovini, kar zajema tudi podajo predloga za pregon. Sodišče je izpolnjenost procesne predpostavke dodatno utemeljilo z ugotovitvijo, da je oškodovana družba za obsojenca kot storilca kaznivega dejanja izvedela z vabilom na narok, vročenim dne 1. 9. 2022, zaradi česar se glede na določilo prvega odstavka 52. člena ZKP šteje za pravočasnega tudi predlog za pregon podan na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022, ko je nanj pristopil pooblaščenec G. G. in priložil pooblastilo oškodovane družbe.
Glede na določbo prvega odstavka 52. člena ZKP je sodišče tudi v zvezi s tem dejanjem dodatno utemeljilo, da je oškodovana družba za storilca kaznivega dejanja izvedela z vabilom za narok na glavno obravnavo dne 30. 8. 2022, zaradi česar je predlog za pregon, podanem na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022, na katerega je pristopil H. H. in priložil pooblastilo oškodovane družbe, na tej podlagi štelo za pravočasnega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085740
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 143, 143/1, 445, 445/1. ZS člen 73c, 73c/1, 73c/3. ZVOP-1 člen 6, 6/1, 6-6, 75, 75/4. ZVOPOKD člen 5, 5/1, 59, 59/1.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - tuja stvar - obvestilo o pritožbeni seji - navzočnost na seji pritožbenega senata - videonadzor - pravica do zasebnosti - lastninska pravica - praktična konkordanca - zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča - predlog za pregon
Glede na to, da se določbe Zakona o sodiščih (ZS) sklicujejo na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora.
V prvi vrsti mora oškodovanec v predlogu za pregon podati historični opis dogodka, za katerega predlaga pregon, tako da je iz izjave oškodovanca razvidno voljno ravnanje obsojenca. Ni potrebno, da bi historični dogodek, kot ga poda oškodovanec izpolnjeval vse znake očitanega kaznivega dejanja in da bi se čas ravnanja iz predloga za pregon in v opisu dejanja v celoti ujemala. Šlo je le za razširitev obdobja, v katerem je bi bilo, sicer v opisu nespremenjeno, očitano dejanje storjeno, zato ni mogoč zaključek, da bi se očitek obsojencu spremenil na način, da ne bi šlo več za isti historični dogodek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086246
KZ-1 člen 173, 173/3, 174, 174/2. ZKP člen 371, 371/1-11.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - konkretizacija zakonskih znakov - zloraba položaja - pomanjkljiva obrazložitev - dokazna ocena - izpovedbe prič - dokazna ocena verodostojnosti prič
Pravilno je stališče sodišča, da na uradne zaznamke obsodilne sodbe ni mogoče opreti, vendar pri tem ni mogoče zanikati njihove kontrolne funkcije v postopku; na njihovi podlagi je mogoče preverjati verodostojnost oškodovank v okviru zaslišanja v preiskavi.
Ne glede na to, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, v obravnavani zadevi povsem izostalih oziroma izvotljenih razlogov prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče, kljub podrobnejši opredelitvi, ni moglo nadomestiti.
domneva nepristranskosti - dvom v nepristranskost sojenja - okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodišča - razlogi za izločitev sodnika - navedba pomembnih okoliščin za presojo - zahteva za izločitev sodnika - konkretiziranost navedb - pravica do obrambe z zagovornikom - pravica do poštenega sojenja - enakopravnost strank v postopku - pravica do zagovornika po lastni izbiri - postavitev zagovornika v interesu pravičnosti - postavitev zagovornika po uradni dolžnosti - obvezna formalna obramba - pravica do učinkovite obrambe - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - iztek roka - trajanje pripora po vložitvi obtožnice
Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, ali je sodnik sodil na način, ki izključuje dvom v njegovo pristranskost15. Merila za presojo nepristranskosti sodnika je ustalila tudi (ustavno)sodna praksa, iz katere izhaja, da mora stranka, ki zatrjuje izločitveni razlog, zanj navesti tudi dokaze.
V konkretni kazenski zadevi vrhovno sodišče upoštevaje navedene kriterije pritrjuje skladni in razumni presoji sodišč prve in druge stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer podana v nasprotju s predpisanimi postopkovnimi pravili (drugi in peti odstavek 41. člena ZKP) ter z očitnim namenom zavlačevanja, saj a.) je bila podana prepozno in b.) ni bila zadostno konkretizirana, kar vse je utemeljevalo odločitev sodišča po petem odstavku 42. člena ZKP. Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, katera so tista dejstva in okoliščine, zaradi katerih je bil v predmetni zadevi okrnjen videz nepristranskosti sojenja ter kako se je to odrazilo navzven (v odnosu do javnosti).
Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, ki obdolžencu zagotavlja položaj enakopravne stranke v kazenskem postopku s tem, da ima pri svoji obrambi neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom. Ta bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. V dosedanji praksi Ustavnega sodišča RS je že razjasnjeno, da pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti obdolžencu zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Stališče, da pravica do lastne izbire zagovornika, ne glede na pomembnost zaupanja med odvetnikom in njegovo stranko, ni absolutna, je zavzeto tudi v praksi ESČP. Nacionalna sodišča tako niso dolžna upoštevati obdolženčevih želja pri izbiri zagovornika, ko obstaja relevantna in zadostna podlaga za zaključek, da je to v interesu pravičnosti. Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.
V judikaturi je že zavzeto stališče, da mora sodišče pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med na eni strani interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka in na drugi strani pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga za učinkovitost obdolženčeve obrambe zagotavlja njegov vpliv na izbiro zagovornika. Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče po opravljenem tovrstnem tehtanju presodilo, da nujnost postavitve zagovornika po uradni dolžnosti narekujejo razlogi, da: (i) se obsojencu zagotovi formalna obramba (de iure), ki je bila v tem kazenskem postopku obvezna, (ii) se mu zagotovi zagovornika, ki bo to funkcijo lahko opravljal (de facto), (iii) s tem obsojencu zagotovi pravica do učinkovite obrambe, (iv) se omogoči razumno hiter tek kazenskega postopka in se (v) ob iztekanju dopustnega časa za pripor izogne nadaljnjim preložitvam narokov. Kljub opisani reakciji prvostopenjskega sodišča za ohranitev izpolnjevanja predpisanih procesnih pogojev za nadaljevanje kazenskega postopka je: 1. imel obsojenec (še vedno) odprte možnosti za pooblastitev zagovornika po svoji izbiri, 2. moralo sodišče v tem času zaradi pravnomočne odločitve o obsojenčevi zahtevi za razrešitev po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika vseeno preklicati dva naroka, 3. obsojenec svoje pravice, da si zagovornika izbere (vzame) sam, ni izkoristil. Obsojenčevi manevri glede dogovarjanja z novim izbranim zagovornikom pa so predmetni kazenski postopek, navkljub prizadevanjem sodišča prve stopnje za čimprejšnjo izvedbo (zaključnih) narokov, zavlekli za najmanj en mesec. Pri tem pa je treba upoštevati še, da gre za izjemno kompleksno in zahtevno kazensko zadevo, da je bil postopek pred sodiščem prve stopnje praktično zaključen ter dejstvo, da je bilo sodišče brez možnosti nadaljnjega podaljšanja pripora, saj je čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejen na dve leti, ta rok pa se je v kratkem po izreku sodbe iztekel.
ZSZ člen 84. ZGO-1 člen 218, 218b, 218b/1, 218b/2, 218b/3.
dopuščena revizija - odmera NUSZ - komunalna infrastruktura - dejanska možnost priklopa na komunalno infrastrukturo - nesorazmerno zahtevni gradbeni posegi - javna razsvetljava - oddaljenost od javne razsvetljave - dejanska korist
Ustavno sodišče je v svoji sodni praksi zavzelo stališče, da za obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zadostuje le možnost priključka na komunalno infrastrukturo, kar je tudi ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča. Pri tem je bistveno, da je zagotovljena dejanska možnost priklopa, torej da ga je možno izvesti na način, ki uporabniku zemljišča omogoča uživanje koristi od zagotovljene komunalne infrastrukture, kar je tudi bistveni namen plačevanja NUSZ. Uporabnik zemljišča ima od zemljišča povečano korist, če je to zemljišče komunalno opremljeno. Izvedba priključka na zagotovljeno komunalno infrastrukturo zato ne sme biti povezana z nesorazmerno zahtevnimi (dragimi) gradbenimi posegi, katerih izvedba oziroma cena bi pomenila izničenje vseh koristi, ki jih komunalni priključek zagotavlja uporabniku.
Stavbno zemljišče se ne more šteti za opremljeno z javno razsvetljavo, če je od prve javne razsvetljave tako oddaljeno, da od nje nima nobene koristi.
prekršek - opomin - pravice in obveznosti delodajalca
Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 29/2016 z dne 21. 6. 2016 presodilo, da Vrhovno sodišče ne more presojati, ali so v izpodbijani sodbi navedene okoliščine pravilno ugotovljene in ali predstavljajo zadostno podlago za izrek sodnega opomina. Vprašanje, katere od ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin sodišče upošteva pri izbiri in odmeri sankcije in kako jih ovrednoti, je namreč dejansko in ne pravno vprašanje. Dejanskih vprašanj pa v postopkih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Ali izrečena sankcija ustreza vsem okoliščinam, ki lahko vplivajo na to, kakšna naj bo, je vprašanje primernosti izrečene sankcije. To vprašanje ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.
Le tedaj, če je del popravka žaljiv ali če nasprotuje zakonu, je s tem že po logiki ureditve obremenjen celoten popravek, kajti ne odgovorni urednik ne sodišče ga ne sme spreminjati ali dopolnjevati (prvi odstavek 27. člena ZMed), žaljive ali protizakonite vsebine pa ne objaviti. Iste logike ni mogoče prezrcaliti tudi v odklonilni razlog zveznosti med popravkom in obvestilom. Tako prezrcaljenje bi vodilo v iskanje majhnih delov besedila (npr. veznih povedi, kontekstualnih vidikov, prepričevalnih prijemov), ki se sami zase v resnici ne nanašajo na obvestilo, čeprav v še razumni meri gradijo sporočilnost besedila kot celote.
OZ člen 5, 101, 103, 239, 239/1, 300, 300/1. ZPP člen 378.
dopuščena revizija - upniška zamuda - depozit - položitev kupnine pri prodaji nepremičnine - neizpolnitev dvostranske pogodbe - dobra vera in poštenje - odstop od dvostransko neizpolnjene pogodbe - ugovor neizpolnjene pogodbe - načelo sočasnosti izpolnitve obveznosti - razveljavitev kupoprodajne pogodbe - zavrnitev revizije
Pravilna je presoja, da je s položitvijo kupnine pri notarki prenehala obveznost toženke. Takrat bi tožnik moral prostovoljno plačati davek in overiti podpis na prodajni pogodbi ter prevzeti kupnino pri notarki, da bi ga lahko šteli za pogodbi zvesto stranko. Zgolj tožnikovo prepričanje, da je bil prevaran glede vrednosti nepremičnine, ni utemeljen razlog za ne-nastanek upnikove zamude po prvem odstavku 300. člena OZ. Z neizpolnitvijo svojega dela obveznosti in nesodelovanjem pri prevzemu toženkine izpolnitve je tožnik je tožnik prišel v upniško zamudo in izgubil možnost, da pogodbo razdre. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in skrbnosti ravnanja v obligacijskih razmerjih (6. člen OZ) bi bilo stališče, da je s toženkinim umikom depozita popustil učinek upniške zamude in je oživela pravica do razdora pogodbe.
dopuščena revizija - razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - sprememba zakona med postopkom - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - pravice in dolžnosti staršev - konfliktnost med starši - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - izvajanje starševske skrbi - določitev stikov med staršem in otrokom - potrebe otrok in zmožnosti staršev - določitev višine preživnine
(Slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, v konkretnih okoliščinah ne morejo nagniti tehtnice v prid odločitvi, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo le enemu od staršev. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je ideal, ki v realnem življenju pogosto ali celo praviloma ni izpolnjne. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovno korist.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085482
ZS člen 113a. ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 87, 87/1, 87/2, 111, 190, 193, 198, 371. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b, 267/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
dopuščena revizija - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga prava EU - razlaga direktive - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - kondikcijski zahtevek - posledice ničnosti - pravila vračanja - nadomestilo za uporabo - glavnica - obresti - obogatitev
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za predhodno odločanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 23, 158. ZDavP-2 člen 88/2, 98/4.
dopuščena revizija - načelo pravnomočnosti - izredna pravna sredstva - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega prava - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi večkrat izpostavilo, da je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 mogoč poseg v pravnomočno urejen položaj le zaradi hujših kršitev materialnega prava oziroma hudih napak pri razlagi materialnega prava. Poseg upraviči le očitna kršitev materialnega prava. Pri tem pa navedenega standarda ni opredelilo v pozitivnem smislu (na način, kdaj šteje, da je podan), ampak v negativnem z navedbo okoliščin, v primeru katerih je očitnost (in s tem upoštevna kršitev materialnega zakona) izključena. Nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva po nadzorstveni pravici.
Davčni zavezanec uspešno uveljavlja izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 le v primeru kršitev materialnega zakona, to je takrat, ko gre za kršitev, ki je v izključni sferi materialnega prava in ki je očitno zadostne teže, da upraviči poseg v pravnomočno urejeno (davčno) pravno razmerje z odmerno odločbo. Za take kršitve gre med drugim v primeru, če se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085820
ZS člen 113a. ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 87, 87/1, 87/2, 111, 190, 193, 198, 371. URS člen 3a. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b, 267/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
dopuščena revizija - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU - razlaga prava EU - razlaga direktive - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - posledice ničnosti - pravila vračanja - glavnica - obresti - obogatitev - kondikcijski zahtevek - nadomestilo za korist
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.
dopuščena revizija - medicinska napaka - neustrezno zdravljenje - ravnanje contra legem artis - vzročna zveza - nadpolovična verjetnost - pretežna verjetnost - sepsa - nepremoženjska škoda - temelj - vmesna sodba - ugoditev reviziji
Po pravilih medicinske stroke bi izkušen specialist že med 7. in 7.30 uro zjutraj ponovil laboratorijske preiskave in po pridobitvi izvidov (praviloma v eni uri), torej že ob 8.30 uvedel tožniku (tedaj staremu 21 mesecev) zdravljenje z antibiotikom, kar je skoraj 4 ure prej, kot ga je v resnici prejel. Konkreten dejanski stan po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljuje sklep, da je bilo ravnanje tožnikovih zdravnic in zdravstvenega osebja zaradi opustitve laboratorijske preiskave ob bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika in posledične zapoznele/prepozne uvedbe antibiotika contra legem artis. Te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je prvi toženec storil zdravniško napako.
Po strokovnem stališču izvedenca je smrtnost zaradi bakterije streptococcus pyogenes 50 % tudi pri zdravljenih otrocih. Tožnik (tedaj star 21 mesecev) ni umrl, temveč je prav zaradi (sicer zapoznelega) antibiotičnega zdravljenja preživel. Antibiotik je pri njem torej učinkoval. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča tožnik z zadostno (nadpolovično) stopnjo verjetnosti dokazal, da je prepozno ukrepanje prvega toženca pravno odločilno povečalo verjetnost nastanka septičnega šoka ali vsaj hujših trajnih posledic pri njem. Ali drugače: upoštevaje težo opustitve prvega toženca, skoraj 4-urno zapoznelo zdravljenje z antibiotikom, na katerega se je tožnik nato pozitivno odzval, je bolj verjetno, da je tožnikova škoda v vzročni zvezi s to opustitvijo, kot da ni. Tožnikova škoda je torej posledica zdravniške napake.
V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 morajo biti določno konkretizirani naslednji elementi: (i) pravica, ki si jo oseba vzame, (ii) imetje pravice ali prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in (iii) samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Res je, da v kolikor se posameznik zaveda, da mu pravica ne gre, že pojmovno ne more iti za kaznivo dejanje samovoljnosti, vendar slednje ni primer konkretne zadeve. V opisu je namreč jasno navedeno - in tudi ponazorjeno s konkretnimi okoliščinami - da je obsojenec mislil, da mu pridržna pravica nad osebnim avtomobilom v razmerju do zasebnega tožilca pripada (njegovo subjektivno prepričanje oziroma zavest), kar predstavlja eno izmed predvidenih alternativnih oblik, ki za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje,
nenavzočnost obdolženca - sojenje v nenavzočnosti - odpoved pravici - zloraba pravice - zloraba (procesne) pravice - opravičilo izostanka - dokazilo
Vrhovno sodišče je, tako kot druga kazenska sodišča, dolžno onemogočiti vsakršno zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP). Pri tem pazi tudi, ali pomeni zatrjevanje kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti nadaljevanje zlorabe pravice v postopku pred pravnomočno sodbo, in torej le nadaljnje uresničevanje prvotnega namena obstruirati tek postopka.
Predložitev dokazil o razlogih za izostanek je odločilen pokazatelj, da obdolženec v dobri veri izvršuje pravico do sojenja v navzočnosti. In nasprotno, odsotnost (predhodnih ali naknadnih) dokazil je okoliščina, ki kaže, da je obsojenec z golim zatrjevanjem zdravstvenih razlogov, svojo pravico zlorabljal zato, da bi povzročil zastoj v postopku in preprečil razpravljanje v kazenski zadevi.
Ker je obsojenec na enak način ravnal večkrat v postopku, v daljšem časovnem obdobju, opustitve predložitve dokazil ni več mogoče pripisati njegovi nevednosti ali nezmožnosti pridobiti ustrezna dokazila. Nenazadnje je obsojenec ob prvih poskusih sodišča, da izvede narok za glavno obravnavo, pokazal, da razume zahtevo po izkazovanju opravičljivih razlogov za izostanek z glavne obravnave.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zahteva za varstvo zakonitosti - odločanje o pritožbi - odločitev o več pritožbah z eno odločbo
Na pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti paziti po uradni dolžnosti.
V obravnavanem primeru je preizkus tega temeljnega (pred)pogoja za vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti onemogočen, ker je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilca, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje.
Nastalo procesno situacijo, ki onemogoča odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in hkrati seveda pomeni kršitev obsojenkine pravice do pritožbe iz prvega odstavka 366. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), je mogoče sanirati izključno z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.
dopuščena revizija - določitev višine občinske takse - plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - načelo ekvivalence - posebna raba javne površine - ekonomska korist
Upravno sodišče presoje ustavnoskladnosti predpisane takse v Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola ni opravilo v skladu z načelom ekvivalence, kot je začrtano v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. Presoje sorazmernosti višine sporne takse namreč ni napravilo glede na korist, ki izhaja iz narave pravice do posebne rabe javnih površin, ki jo je revidentka pridobila v zameno za plačilo takse. Upravno sodišče ni ugotavljalo niti ali je višina takse sorazmerna glede na ekonomsko korist, pridobljeno s posebno rabo, niti ali je ta sorazmerna s konkretnim posegom v javni prostor in njegovo obremenitvijo s posebno rabo.
ZUPJS člen 44, 44/1, 44/9. ZŠtip-1 člen 16, 102, 102-2.
dopuščena revizija - vračilo štipendije - državna štipendija - odpis dolga - socialna ogroženost
Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo.
ZUPJS člen 44, 44/1, 44/9. ZŠtip člen 16, 102, 102-2.
dopuščena revizija - vračilo štipendije - državna štipendija - odpis dolga - socialna ogroženost
Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana (in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo).
CSD odločbe z dne 21. 11. 2017, s katero je bila tožniku priznana pravica do državne štipendije, ni razveljavil oziroma odpravil, ker bi bila tožniku pravica do državne štipendije neupravičeno priznana, temveč je na podlagi določil ZŠtip-1 17. 2. 2022 izdal odločbo, da tožniku preneha pravica do državne štipendije, priznana z odločbo z dne 21. 11. 2017, ker ni izpolnil obveznosti štipendista, pri čemer mu je bilo naloženo tudi vračilo štipendije.
Glede na določbo prvega odstavka 44. člena ZUPJS zneski prejetih državnih štipendij ne pomenijo neupravičeno prejetih javnih sredstev, v zvezi s katerimi bi prišla v poštev uporaba devetega odstavka 44. člena člena ZUPJS o odpisu dolga.