Drugostopenjsko sodišče je, v celoti izhajajoč iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpeljalo drugačen materialnopravni zaključek, pri čemer se je oprlo na starejšo sodno prakso glede ničnosti potrošniških kreditnih pogodb v CHF. Pogojev za uporabo razveljavitvenega pooblastila v konkretnih okoliščinah primera torej ni bilo.
Pri presoji, ali ima prednost na podlagi ZLNDL pridobljena lastninska pravica toženke, ki ni bila nikoli vknjižena v zemljiško knjigo, ali kasneje vpisana lastninska pravica tožnice, ki jo je ta pridobila z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi prodajane pogodbe, je potrebna celovita presoja vseh zatrjevanih v naravi (in zemljiški knjigi) vidnih okoliščin, ki šele omogočajo sklepanje o tem, kakšna, če sploh, je bila raziskovalna dolžnost tožnice ob ustrezni skrbnosti in nazadnje, ali ji je zadostila.
Ob tako ugotovljenih okoliščinah ni mogoče sklepati, da je preživljankino molčanje pomenilo konkludentno soglasje z nižjim standardom oskrbe. Veljavno konkludentno soglasje namreč predpostavlja svobodno odločitev, kar pa v razmerju, zaznamovanem s strahom, odvisnostjo in notranjo stisko, ni mogoče. Preživljankin molk je bil posledica prisile razmer, ne pa svobodne volje.
Določbe drugega odstavka 23. a člena ZKZ ni mogoče razlagati tako, da se po ugotovitvi, da kmetijska zemljišča sicer presegajo 20 odstotkov, vendar nihče od sprejemnikov ponudbe ne izpolnjuje pogojev za predkupnega upravičenca po ZKZ, uporabi drug zakon, na primer ZG, in nadaljnji postopek vodi ter presoja izpolnjevane pogojev za predkupnega upravičenca po določbah ZG. Taka razlaga bi presegla jasno zakonsko določbo, iz katere že po jezikovni razlagi izhaja, da ko delež kmetijskih zemljišč predstavlja vsaj 20 odstotkov skupne površine, je posledično izključeno uveljavljanje predkupne pravice po drugih določbah drugih zakonov, četudi se v nadaljnjem postopku izkaže, da predkupnih upravičencev po ZKZ ni in ne glede na to, da bi po ZG pa bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje prednostne pravice pri nakupu gozda (deseti odstavek 47. člena ZG).
V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZKZ se pri ugotavljanju pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti upošteva vrednost pridelkov iz dejavnosti, ki je kmetijska po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti, v obravnavanem primeru SKD 2008 iz Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti. Taka dejavnost je vinogradništvo, ne pa tudi proizvodnja vina iz doma pridelanega grozdja, saj gre za predelavo, ki je v navedenih predpisih klasificirana kot druga (nekmetijska) gospodarska dejavnost. Posledično je pri ugotavljanju vrednosti pridelka v vinogradništvu relevantna le vrednost pridelka pred predelavo, to je pridelanega grozdja, ne glede na to, da ga pridelovalec še sam predela v vino.
Začetek stečajnega postopka zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine ni ovira za priposestvovanje ter nepremičnine v primerih, ko se pogoji priposestvovanja še niso izpolnili do začetka stečajnega postopka. Objava oklica o začetku stečajnega postopka nad zemljiškoknjižnim lastnikom sama po sebi nima za posledico nedobrovernosti priposestvovalca.
Ugotavljanje vsebine pogodbene zaveze med pogodbenima stranka spada v sfero ugotavljanja dejanskega stanja: pravdna stranka mora sporno pogodbeno določilo natančno in konkretno opredeliti, če želi doseči njegovo razlago s strani sodišča. Presoja sodišča druge stopnje, da gre pri okoliščini, ali je bila v prodajnih pogodbah dogovorjena klavzula prepovedi odtujitve, za reševanje pravnega vprašanja in ne za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, je zmotna.
Ali je bila v prodajnih pogodbah dogovorjena klavzula prepovedi odtujitve, pomeni ugotavljanje pravno relevantnih dejstev.
Vrhovno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločitve sodišča druge stopnje (367. in 370. člen ZPP) ugotavlja, da je sodba sodišča druge stopnje v zadostni meri in dovolj konkretno obrazložena, zato zatrjevane kršitve 22. in 25. člena Ustave RS niso podane. Do vprašanja, ali so razlogi sodišča druge stopnje tudi materialnopravno pravilni, pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, saj presega domet dopuščene revizije.
V primeru enoosebne d. o. o. je okoliščina, ali je bil sklep edinega družbenika za odobritev vložitve odškodninskega zahtevka zoper poslovodni organ po osmi alineji 505. člena ZGD-1 vpisan v knjigo sklepov v skladu z drugim odstavkom 526. člena ZGD-1, materialna predpostavka za vložitev odškodninskega zahtevka. Materialno pravo trditveno in dokazno breme glede izpolnitve pogoja iz drugega odstavka 526. člena ZGD-1 nalaga tožnici.
Ker je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da materialno pravo tožnici ne nalaga dokaznega bremena glede drugega odstavka 526. člena ZGD-1, gre za kršitev materialnega prava, in ne procesnih pravil glede procesnega dokaznega bremena, saj položaj, ko bi se procesno dokazno breme že prevesilo na stran toženca, ni nastopil.
V primeru neenakomerno razporejenega ali prerazporejenega delovnega časa se število ur dela in počitka spreminja. S tem se spreminja tudi število prostih ur delavca; ko dela več, je prostih ur manj in obratno. V takšnem primeru mora delodajalec paziti, da delavcu kljub temu zagotavlja najmanj minimalni dnevni in tedenski počitek ter da delavec ne preseže maksimalnega števila tedenskih delovnih ur. To pomeni, da lahko delavčeva obremenitev v nekaterih tednih (lahko tudi več tednov) znaša več kot 40 ur, v drugih pa manj. V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnajo v obliki odsotnosti. Namen je ravno obraten. Izravnalne ure se štejejo kot ure le za namen evidenc - zato, da delodajalec in delavec ob evidentiranih presežkih oddelanih ur vesta, za kolikor ur in kdaj je bila delavcu omogočena izravnava v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (z namenom doseči povprečno 40 ur tedensko obremenitev). Pomembno je tudi, da gre za ure, ko delavec nima delovnih obveznosti do delodajalca in prosto razpolaga s svojim časom!