Presoja, ali je šlo za nedovoljeno davčno izogibanje in odmera davčne obveznosti, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), je vmogoča tudi v primeru pravnoformalno pravilno izvedenega nakupa lastnih poslovnih deležev z nastalimi pravnimi in ekonomskimi posledicami, če določene objektivne okoliščine primera kažejo, da je bil ta pravni posel del širšega, vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju.

Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženem v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja.

V obeh revizijah zatrjevano ključno dejstvo, zaradi katerega naj bi bilo letno poročilo nično, to je bistvena podcenitev vrednosti nepremičnega premoženja toženke, ni razlog, ki je pomemben za upnike (in tudi ne dosega javnega interesa), temveč je pomemben ožje, le za delničarje. Zato ni upošteven razlog za ničnost letnega poročila toženke iz prve alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1.

Ko je predmet revizijskega vprašanja zakonsko pravilo blanketne narave, kar druga alineja prvega odstavka 401. člena ZGD-1 je, mora revident konkretno zatrjevati, katero pravno pravilo, na katerega blanketna norma napotuje, je bilo kršeno in zakaj ter kako to vpliva na zakonitost letnega poročila.

Izpolnitev pogojev za izpodbijanje sklepov skupščine ob vložitvi tožbe ne pomeni, da je s tem izpolnjen pravni interes za tožbo, ne glede na okoliščine, do katerih lahko pride med pravdo in ki so upoštevne za položaj delničarja kot imetnika tistih pravic, ki so mu ob vložitvi tožbe dajale upravičenje za vložitev izpodbojne tožbe; kadar so te delnice razveljavljene v drugem sodnem postopku, konkretno v postopku prisilne poravnave, v katerem je bilo izvedeno zmanjšanje osnovnega kapitala na 0 (nič), z razveljavitvijo pa so prenehala tudi materialnopravna upravičenja iz delnic, bi morale tožnice - nekdanje delničarke izkazati pravni interes za nadaljevanje izpodbojne tožbe. Tožnice pravnega interesa za odločanje o izpodbojni tožbi niso izkazale.

Za določitev začetka izvajanja tajnega delovanja je ključen tisti trenutek, ko tajni delavec začne usmerjeno zoper določeno osebo zbirati podatke o njej in njeni kriminalni aktivnosti. Tajni delavci svoj status pridobijo na podlagi ustrezne pisne odredbe. Za presojo zakonitosti njihovega delovanja ni izključena možnost, da so osebe de facto tajno delovale že pred tem, ko so pridobile navodila policije o tem, kako naj ravnajo v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem ter so bile seznanjene s pravicami in obveznostmi tajnih delavcev. Tudi v primeru, ko posameznik že pred formalno uvedbo tajnega delovanja deluje po navodilih in usmeritvah policije ter je seznanjen s pravicami in obveznostmi tajnega delavca, lahko dejansko deluje kot tajni delavec.

Zgolj dejstvo, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje tajnega policijskega delavca, ki je s svojimi trditvami obremenil obsojenca, samo po sebi še ne pomeni, da je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Za kršitev navedenih pravic gre tedaj, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na sporni dokaz. Za dokaz, ki je bil v odločilni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne navedbe obremenilnih prič. To stališče je potrebno tolmačiti v kontekstu novejših meril, izoblikovanih v sodni praksi ESČP. Sodišče mora pri presoji opustitve neposrednega zaslišanja obremenilne priče upoštevati zlasti naslednji sklop vprašanj: (i) ali so podani utemeljeni in opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja; (ii) ali je bila priča zaslišana v predhodni fazi postopka; (iii) ali je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in (iv) ali so sodišča poskrbela za ustrezno uravnoteženje slabšega položaja obrambe.

Bistvenega pomena v obravnavani zadevi je to, da obsojenca glede obremenilnih izjav v poročilih tajnih delavcev nista ostala povsem brez možnosti zaslišanja njenih avtorjev in da prispevek tajnega delavca TD65 pri tem ni odločilen. Poročila so namreč po ugotovitvah sodišč bila vedno sestavljena skupno - v sodelovanju z ostalimi tajnimi delavci; vsak izmed njih je vsebino posameznega poročila pregledal in podpisal. Obsojenca sta ostale soavtorje o tej isti obremenilni vsebini tudi imela možnost izpraševati.

Posamezno delovanje spada pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK, le in izključno kolikor se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ni namenjeno varstvu interesov posamezne fizične ali pravne osebe. Oceniti je torej treba posamezne lobistične stike (oziroma njihove dele) na podlagi njihove konkretne vsebine oziroma dejanskih predlogov in zahtev lobista, torej na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede na to, da je izvoljeni predstavnik intersne organizacije kot izjema določen skupaj z zakonitim zastopnikom (58. člen ZIntPK), je po presoji Vrhovnega sodišča tudi tukaj na mestu ozka, restriktivna razlaga, da se ta izjema nanaša le na izvoljene predstavnike tistih organizacijskih oblik, ki nimajo posebej z zakonom določenega (zakonitega) zastopnika (npr. razna združenja, civilne iniciative, stanovanjske skupnosti, zbor etažnih lastnikov ipd.), ampak izvolijo izmed njih nekoga, da jih zastopa oziroma predstavlja. Z uzakonitvijo te izjeme je bila taki interesni organizaciji dana možnost, da ji za izvajanje lobiranja ni treba najemati registriranega lobista, ampak lobiranje lahko izvaja tudi njen član.

S strani skupščine izrecno pooblaščeni član nadzornega sveta, ki deluje kot izvoljeni predstavnik družbe (ki je organizirana v skladu z ZGD-1 in ima zakonitega zastopnika, kot ga določa zakon), tako ne izpolnjuje pogojev za delovanje kot izvoljeni predstavnik v smislu četrtega odstavka 58. člena ZIntPK.

Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon - oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.

V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.

V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev.