družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - sklic skupščine d.o.o. - veljavnost sklica skupščine - vabilo na skupščino - smrt družbenika - presečni dan - vedenje - prenos poslovnega deleža - vpis spremembe družbenika v sodni register - ugoditev reviziji
Če subjektu vpisa v času sklica skupščine ni znano, da je prišlo do prenosa poslovnega deleža zaradi dedovanja, povabilo, naslovljeno na umrlega družbenika, nima vpliva na pravilnost sklica skupščine. V tem primeru na sklicatelja ni mogoče nasloviti očitka o ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Dejstvo naknadne seznanjenosti s spremembami nima povratnega vpliva na pravilnost sklica skupščine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00074983
ZKP člen 285a, 285b, 285c, 285č, 269, 347.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - priznanje krivde - predlog za izrek kazenske sankcije - predlog državnega tožilca
Potek predobravnavnega naroka urejajo členi 285.a, 285.b in 285.c ZKP. Državni tožilec na tem naroku po nobeni od navedenih določb ni dolžan podati kaznovalnega predloga, saj ga vsebina navedenih členov ZKP k temu ne zavezuje. Novejša teorija sicer navaja, da državni tožilec na predobravnavnem naroku po predstavitvi obtožnice poda tudi predlog sankcije za primer priznanja krivde,1 vendar tudi navedenega ni razumeti kot obvezo državnega tožilca, da takšen predlog poda, temveč je s takšno razlago pojasnjeno zgolj, kdaj in v kakšnih okoliščinah državni tožilec tak predlog (lahko) poda oziroma predstavi. Tudi določba petega odstavka 285.č člena ZKP, po kateri lahko državni tožilec na naroku za izrek kazenske sankcije v končni besedi v korist obdolženca spremeni predlog za izrek kazenske sankcije, se nanaša le na primer, ko je državni tožilec kaznovalni predlog pred tem že podal. Da gre za fakultativno podajanje kaznovalnega predloga državnega tožilca, izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 269. člena ZKP, po katerem državni tožilec v obtožnici lahko predlaga vrsto in višino kazni, ki naj se izreče obdolžencu, če bo, ko se prvič izjavi o krivdi, priznal krivdo. Tedaj državni tožilec lahko predlaga omiljeno kazen, način izvršitve kazni in namesto kazni opozorilno sankcijo, vse pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon. Nenazadnje pa po določbi 347. člena ZKP državni tožilec tudi v besedi strank lahko poda predlog o vrsti in višini kazni, varnostnih ukrepih ter sme predlagati, naj se izreče sodni opomin ali pogojna obsodba.
nedovoljena revizija - zavrženje revizije - postulacijska sposobnost v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi - predhodna dopustitev revizije - nedopuščena revizija
Izpodbijani sklep je sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe in potrditvi sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje njegovo pritožbo zavrglo. Gre za sklep, s katerim se je postopek končal, zato zoper njega procesni zakon ne dovoljuje pritožbe, ampak le izredna pravna sredstva. Vlogo, ki jo tožnik naslavlja kot pritožbo, vložil pa jo je pri sodišču prve stopnje zoper sklep sodišča druge stopnje, je zato vrhovno sodišče obravnavalo kot pravno sredstvo, ki ga na tak način zoper izpodbijano odločbo lahko pravdna stranka vloži, torej kot izredno pravno sredstvo revizijo. To pa je tožnik vložil sam in pri tem ni izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit. Poleg tega revizija predhodno ni bila dopuščena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Vrhovno sodišče jo je zato zavrglo kot nedovoljeno.
ZDIJZ člen 6, 6/1, 6/1-5. ZDavP-2 člen 8, 15, 16, 17, 18,. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 7, 7-6,8, 8-1, 9, 9/4, 11.
dopuščena revizija - dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - davčna tajnost - druga vrsta postopka - listine stranke - razkritje podatkov - dolžnost posredovanja informacij - obid kogentnega predpisa - ugoditev reviziji
Zmotno je stališče, da mora drug organ, ko odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, obravnavati zahtevane informacije kot davčno tajnost le, če bi te informacije obdeloval izključno z namenom, da bi davčni organ na njihovi podlagi odločil o davčni obveznosti.
ZDIJZ ni edini predpis, ki ureja dostop do informacij državnih organov, ampak je eden od zakonov, ki urejajo to področje v okviru in v skladu z drugim odstavkom 39. člena Ustave. Zato je treba v vsakem primeru zahtevane informacije ugotoviti, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Če bi namreč za pridobitev iste informacije veljali različni pogoji v primeru, če bi jo posredovali različni organi, bi šlo za očitno izigravanje zakonskih omejitev in varstev, ki so jih določili ZDIJZ in drugi relevantni zakoni.
Odgovor na vprašanje, ali davčna tajnost zavezuje tudi drug državni organ, ki podatke pridobi v okviru svojega upravnega postopka, a ne od davčnega organa in pred začetkom davčnega postopka, izhaja iz drugega dela 16. člena ZDavP-2, ki nalaga varstvo davčne tajnosti vsem drugim osebam, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, in teh ne smejo sporočiti tretjim osebam. Ker je namen določbe varstvo zaupnosti podatkov z omejitvijo njihovega razširjanja tretjim osebam, niti drug državni organ, ki je pridobil tak podatek, čeprav neodvisno od davčnega postopka, tega ne sme posredovati naprej, če ve za njegovo zaupno naravo. Če je torej nedavčni upravni organ z navedeno okoliščino seznanjen, to z vidika njegove vloge organa po ZDIJZ vzpostavlja dolžnost, da to okoliščino preveri (ugotovi njen obstoj ali jo zavrne). V nasprotnem primeru bi razkritje podatkov iz dokumentov njegovega upravnega postopka po svojem dejanskem učinku lahko pomenilo razkritje podatkov o materialnem položaju zavezanca za davek nepooblaščeni osebi in s tem obvod specialne ureditve v ZDavP-2 glede upravičencev do podatkov iz davčnega postopka.
dopuščena revizija - javno povabilo - kriteriji - aktivna politika zaposlovanja - gospodarska družba - gospodarske družbe po ZGD - odvetniška dejavnost - neenaka obravnava - exceptio illegalis - ugoditev reviziji
Kriteriji javnega povabila (dodeljevanje javnih sredstev v okviru ukrepov, namenjenih starejšim zaposlenim kot eni od ranljivih skupin), ki razlikujejo potencialni krog zadevajočih podjetij na tiste, ki so registrirani po določilih ZGD-1, in tiste, ki so organizirani na drugi podlagi (v konkretnem primeru na podlagi ZOdv), je v nasprotju s 14. členom Ustave.
Ustavna pravica enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se pri javnih razpisih odraža v enakopravnem obravnavanju vseh subjektov, ki se prijavijo na razpis, in pomeni enake pogoje in jasna merila za vse. Vendar pa se to načelo nadalje odrazi tudi v zahtevi, da se v javnih razpisih (enako pa tudi v drugih tem podobnih postopkih dodeljevanja javnih sredstev) bistveno enaki položaji obravnavajo enako, če pa se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Elementi razlikovanja morajo torej biti utemeljeni na razumnih razlogih, kar velja tudi za pogoje, ki jih za pridobitev javnih sredstev določajo zakon, podzakonski predpis oziroma javni razpis, javno povabilo ali drug temu po pravni naravi enakovreden akt.
ZPrCP člen 45, 56, 56/1, 58, 58/1. ZCes-1 člen 2, 2/1-24, 2/1-32, 39, 39/3. OZ člen 154, 154/1.
odškodninska odgovornost - protipravnost - prometna nesreča - kategorizacija cest - prednostna cesta - desno pravilo - zavarovalno razmerje - cestnoprometna signalizacija - kršitev cestnoprometnih predpisov
Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno nepravilno uporabili določb prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ko sta v vključevanje voznice z občinske javne poti na občinsko javno cesto opredelili kot vključevanje na prednostno cesto. Pravilen odgovor na dopuščeno vprašanje je, da je treba v konkretnem primeru uporabiti desno pravilo upoštevaje, da iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je šlo za križišče dveh enakovrednih cest, odsotnost prometnih znakov pa je dajala prednost zavarovanki tožene stranke glede na navedeno cestnoprometno pravilo iz 58. člena ZPrCP.
Če sodišče v dokazni oceni, podani v obrazložitvi sodbe, dokazno utesnjuje sporočilni pomen pisne izjave priče, priče pa neposredno ne zasliši, čeprav je bil tak predlog podan, potem ne sme stranki, ki je tak dokazni predlog podala, pripisati, da ni zadostila dokaznemu bremenu.
pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - letni razpored dela sodnikov - delegacija pristojnosti na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče
V skladu z določbo drugega odstavka 23. člena Ustave lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih v naprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Gre za tako imenovano načelo zakonitega sodnika, katerega bistvo je, da v posamezni zadevi sodi sodnik, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih. Sodišča morajo s sprejetjem razporeda dela in z ustrezno notranjo organizacijo ter izvajanjem v naprej določenih pravil zagotoviti, da se pravica uresničuje v posameznih zadevah. Bistvena ustavna zahteva je torej, da morajo biti pravila za izbiro sodnika v posamezni zadevi postavljena v naprej. Namen takšne ureditve je, da nihče ne bo prikrajšan za zakonito sodišče in znotraj tega za naravnega sodnika, s čimer se zagotavlja, da bo sodnik nepristranski in da noben udeleženec postopka ne bo imel vpliva na odločitev kateri konkretni sodnik naj v konkretnem sporu odloča.
Upoštevaje vsebino navedenega sklepa, ki ga je predsednik Vrhovnega sodišča izdal na podlagi določbe 105.a člena ZS, ki določa, da lahko predsednik skupno neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo, manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče, zatrjevana kršitev določbe 23. člena Ustave ni podana. Iz obrazložitve sklepa predsednika Vrhovnega sodišča je razvidno, da zadeve, ki so bile prenesene iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani, niso bile diskrecijsko izbrane s strani predsednika Vrhovnega sodišča, temveč je njihov izbor naključen in pogojen s trenutno preobremenjenostjo Višjega sodišča v Celju, ki bi sicer vodila v sodne zaostanke. Predodelitev zadeve je bila torej opravljena po v naprej določenih objektivnih kriterijih.
kaznivo dejanje goljufije - dokončano kaznivo dejanje - premoženjska škoda - nastanek premoženjske škode
V trenutku, ko je upnik lahko terjal plačilo od oškodovanca in se je njegovo premoženje (obračunsko) zmanjšalo za dolg v tej višini, je bilo kaznivo dejanje goljufije dokončano in mu je nastala škoda.
Potrebno je razlikovati med kazensko-pravno relevantno škodo in škodo, ki nastane po dokončanju kaznivega dejanja iz drugega naslova.
Pravdni stroški iz zadeve, ki se je vodila med oškodovancem in tretjo osebo, zamudne obresti od glavnice ter izvršilni stroški ne morejo predstavljati premoženjske škode, nastale s kaznivim dejanjem. Razlaga, ki bi v konkretnem primeru kot škodo v kazenskopravnem smislu vključevala ne le glavnico, ampak tudi obresti, pravdne in izvršilne stroške, ne bi bila v skladu z ustavnim načelom zakonitosti v kazenskem postopku, saj gre za škodo, ki je oškodovancu nastala več let po dokončanju kaznivega dejanja.
kadrovska štipendija - pogodba o štipendiranju - vračilo štipendije
Sodišče druge stopnje je poudarilo, da se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je tožnik zamudil enomesečni rok za ponudbo zaposlitve po zaključenem izobraževanju ter kakšne so posledice te zamude. Zato, kot je pojasnilo, tudi ni odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi s tem. V posledici napačno zavzetih stališč se ni opredelilo do pritožbenih navedb zoper nosilne razloge sodišča prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Toženka ni dokazala dejstev, s katerimi je utemeljevala odpovedni razlog (da so delo na delovnem mestu, na katerem je delo opravljala tožnica, pred spremembami opravljali trije delavci; da je bila sistemizacija glede tega delovnega mesta spremenjena; da je prišlo do zmanjšanja obsega dela na tem delovnem mestu; da je prišlo do zmanjšanja proizvodnje raznovrstnih artiklov). Pomembno je tudi, da je toženka istočasno kot tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi delavcu na drugem delovnem mestu in mu ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za tožničino delovno mesto, ker je hotela v delovnem razmerju obdržati prav tega delavca (ta je ponujeno pogodbo o zaposlitvi sprejel). Na ta način je navidezno ustvarila prenehanje potreb po delu tožnice.
pogodba o štipendiranju - kadrovska štipendija - vračilo štipendije
Čeprav je tožnik pogodbo o štipendiranju podpisal tudi z namenom, da se toženka kasneje pri njem zaposli, ni nepomembno, kako so bili v pogodbi dogovorjeni pogoji (in s tem obveznosti strank glede) zaposlitve.
Tožnik svoje obveznosti glede zagotovitve zaposlitve ni izpolnil tako, kot se je zavezal s pogodbo, saj je toženki zaposlitev ponudil prepozno. Toženka tega ni sprejela, iz pogodbe pa ne izhaja, da bi morala tožniku v takšnem primeru vrniti štipendije.
dopuščena revizija - sklep o združitvi postopkov - skupna obravnava
Ker revidentka v vseh primerih vlaga revizijo glede istih vprašanj, sodbe sodišča prve stopnje pa so izdane na isti materialnopravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, v vseh primerih pa sta isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za predlagano združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče analogno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene zadeve združilo v skupno revizijsko obravnavanje in odločanje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved večjemu številu delavcev - kategorije primerljivih delavcev - krajši delovni čas - reorganizacija
Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (kot je opredelitev iz 89. člena ZDR-1) ne sme temeljiti na razlikovanju med delavci za polni in krajši delovni čas na istem delovnem mestu, saj to vzpostavlja razlikovanje po neustreznem kriteriju primerljivosti oziroma neprimerljivosti. Kriterij mora izhajati iz prenehanja potreb po delu, vendar na istem delovnem mestu prenehanja potreb po delu ni mogoče utemeljiti s tem, da je postalo nepotrebno le delo tistih delavcev, ki so zaposleni polni delovni čas, ne pa tudi ostalih. Res je ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi tudi delo s polnim ali krajšim delovnim časom (31. člen ZDR-1), vendar v zvezi s prenehanjem potreb po delu razlikovanje po tem kriteriju ni ustrezno. S takšnim izločanjem nekaterih delavcev iz primerjave se ustvarja neutemeljeno razlikovanje med delavci, ki sicer delajo enako delo in so povsem zamenljivi.
zakonski znaki kaznivega dejanja - poškodovanje tuje stvari - opis kaznivega dejanja
Ker po povzetem zakonskem opisu storilčevo izvršitveno ravnanje in njegov dejanski učinek nista samostojna zakonska znaka kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, Vrhovno sodišče pritrjuje nižjim sodiščem, da je lahko poškodba razvidna že iz opisanega načina izvršitvenega ravnanja in da zato ni nujno, da bi bila v konkretnem opisu kaznivega dejanja izrecno ali posebej navedena. Pogoj je določnost samega opisa načina izvršitvenega ravnanja, po katerem bo jasno, da je to imelo učinek, zaradi katerega je bila stvar poškodovana, uničena ali nerabna.
izčrpanost pravnih sredstev - zastopanje na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - pravočasnost ugovora - odklonilno ločeno mnenje
Utemeljeno sta sodišči presodili, da v primeru postavitve zagovornika na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči ne gre za identičen procesni položaj, kot je položaj, kjer mora imeti obdolženec zagovornika že ob vročitvi določene odločbe. Gre za situacijo podobno tisti, kjer si obdolženec sam najame zagovornika po vročitvi sodbe. V takem primeru pa teče rok za vročitev pritožbe po ustaljeni sodni praksi od vročitve sodbe obdolžencu in to ne glede na to, kdaj je pooblastil zagovornika za vložitev pravnega sredstva. Ne gre torej za primer obvezne obrambe, temveč za razmerje, ki bolj spominja na pooblastilno. Poleg tega pa bi se ob razlagi, ki jo ponuja obramba, zakonski rok za vložitev pravnega sredstva podaljšal, kar pa seveda ni dopustno, saj so zakonski roki nepodaljšljivi. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v podobni procesni situaciji, »le institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva«.
dopuščena revizija - dohodnina - drug dohodek - pravni posel - pravna kvalifikacija - aktivno ravnanje - ugoditev reviziji
Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
V okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ne spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja. Obdavčitev na tej pravni podlagi je mogoča le ob ustrezni pravni kvalifikaciji izvedenega pravnega posla na podlagi navedenih značilnosti kot sui generis, za katerega se ne uporabljajo druge določbe ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev drugih vrst dohodka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00075211
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 21, 21/3. ZPP člen 351, 383. URS člen 22. ZZK-1 člen 243.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - objektivno merilo - profesionalna skrbnost - valutno tveganje - spremembe valutnih tečajev - nepošten pogodbeni pogoj - glavni predmet pogodbe - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - neuresničeno pričakovanje - interesi potrošnikov - povprečni potrošnik - načelo vestnosti in poštenja - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba presenečenja - pravica do učinkovitega sodnega varstva - izbris hipoteke - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti se informacijski razkorak med ponudnikom in potrošnikom ohrani, kar skupaj vzpostavi ne le znatno neravnotežje (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), temveč lahko povzroči tudi, „da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval“ (3. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Nepopolna pojasnila tudi krnijo načelo vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), saj so s tem zanemarjeni interesi nasprotne stranke. Kršitev teh alinej ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja. Razlaga, ki nezadostnih pojasnil glede glavnega predmeta pogodbe ne bi sankcionirala, bi bila namreč v nasprotju s cilji Direktive 93/13.
V obravnavani zadevi je pomembno, da sta pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje navajali dejstva in predlagali dokaze na podlagi kasneje preseženih izhodiščih sodne prakse, sodišči prve in druge stopnje pa sta pravno relevantnost dejstev ugotavljali ob upoštevanju le-teh. Ker stranki nista imeli možnosti razpravljati o zgoraj navedenih novih materialnopravnih izhodiščih, je Vrhovno sodišče zaradi varstva pred sodbo presenečenja (383. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP) in zagotovitve učinkovite pravice do sodnega varstva sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Stranki bosta tako imeli tudi možnost kontradiktorne obravnave vprašanja neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njenega izbrisa v skladu z določbami 243. člena ZZK-1. S takšnim postopanjem revizijskega sodišča je varovano spoštovanje pravic pravdnih strank, zagotovljenih z 22. členom Ustave.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00077927
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 8. OZ člen 15, 86. ZPP člen 383. ZPotK člen 7, 21. ZVPot člen 23, 24. ZZK-1 člen 243.
posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - hipotekarni bančni kredit - konverzija - sodba presenečenja
Glede odgovora na prvo vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena, je zato v obravnavani zadevi pomembno, da sta pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje navajali dejstva in predlagali dokaze na podlagi kasneje preseženih izhodišč sodne prakse, sodišči prve in druge stopnje pa sta pravno relevantnost dejstev ugotavljali ob upoštevanju le-teh. Ker stranki nista imeli možnosti razpravljati o zgoraj navedenih novih materialnopravnih izhodiščih, je Vrhovno sodišče zaradi varstva pred sodbo presenečenja (383. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP) in zagotovitve učinkovite pravice do sodnega varstva, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Stranki bosta tako imeli tudi možnost kontradiktorne obravnave vprašanja neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njenega izbrisa v skladu z določbami 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). S takšnim postopanjem revizijskega sodišča je varovano spoštovanje pravic pravdnih strank, zagotovljenih z 22. členom Ustave.
Glede ugovora toženke, da so bile mesečne anuitete tožnice v povprečju celo nižje in da tožnica v resnici ni utrpela škode, se v resnici zastavlja vprašanje pravnega interesa tožnice za ugotovitev ničnosti. Gre za procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (274. člen ZPP). Ugotovitev ničnosti namreč ne more biti sama sebi namen, marveč mora biti skladna s samim razlogom ničnosti - to pa je v konkretnem primeru načelo varstva potrošnika. Absurdno bi bilo, če bi bila nazadnje ugotovitev ničnosti celo v opreki z razlogom, ki ničnost utemeljuje. Če procesna korist ni razvidna že sama po sebi, potem je naloga sodišča, da tožečo stranko pozove, naj pravni interes za ugotovitveno tožbo konkretizira oziroma, da z obema strankama v okviru materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP) o tem odprto razpravlja. Očitno namreč je, da se v tem vprašanju prepletajo prvine obligacijskega prava (teorija afirmacije pogodb), potrošniškega prava (alternativne predpostavke iz 24. člena ZVPot) in civilnega procesnega prava (pravni interes za sodno ugotovitev ničnosti).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00075210
OZ člen 6, 6/1, 6/2, 86, 119. ZPotK člen 6. ZVPot člen 23, 24. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2, 3. ZPP člen 380, 380/2.
dopuščena revizija - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - konverzija - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - ničnost pogodbe - pravica do izjave v postopku - pravica do enakega varstva pravic - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ugoditev reviziji
Stališče nižjih sodišč glede intenzitete pojasnilne dolžnosti ni skladno z novejšo prakso Vrhovnega sodišča. Za njeno pravilno izpolnitev ne zadostuje zgolj, da je potrošnik obveščen o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, temveč tudi o ostalih okoliščinah, za katere je toženka vedela oziroma jih je bila dolžna vedeti in jih je bila skladno z njeno profesionalno skrbnostjo dolžna sporočiti tožnikoma. To pa, kot je bilo že pojasnjeno, zajema tudi nevarnost zelo velike apreciacije CHF v razmerju do valute, v kateri potrošnik prejema dohodke ter, posledično vpliv tako oteženega pogodbenega bremena na njegovo življenje ter zmožnost, da ga sploh prenese.
Takšen položaj zaradi neizčrpanega procesnega gradiva ter upoštevaje spremenjen sodniškopravni kontekst nalaga razveljavitev sodb nižjih sodišč.
Pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti so trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo. Takšna ugovorna teza bi morala biti predmet kontradiktorne obravnave. To velja tem bolj, ker je v času med sojenjem pred nižjimi sodišči v tej zadevi in sojenjem pred Vrhovnim sodiščem, prišlo do postroženja stališč o tem, kakšna naj bi bila ustrezna pojasnilna dolžnost. To postroženje, ki je na prvi pogled le kvantitativno, saj zadeva intenzivnost pojasnilne dolžnosti, je v resnici takšne narave, da je sodna praksa pomembno spremenjena.