Namen izbrisne tožbe iz prvega odstavka 243. člena ZZK-1 je odprava posledic materialnopravno neveljavne vknjižbe. Do materialnopravno neveljavne vknjižbe pa lahko pride tudi v posledici poslovnega razpolaganja subjekta, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, pa lastninska pravica od (predhodnega) lastnika nanj nikoli ni bila prenesena, in sicer v primeru, če pridobitelj (tretji), ki je pravico pridobil od nelastnika, ni pošten.
Položaj v primeru vknjižbe slabovernega pridobitelja v posledici neobstoja razpolagalnega upravičenja odsvojitelja je podoben položaju, ko je vknjižba dovoljena na podlagi neveljavnega zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo izstavljeno na podlagi nične pogodbe, sklenjene med izbrisnim upravičencem kot odsvojiteljem in izbrisnim zavezancem kot pridobiteljem (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1). V obeh primerih gre za razpolaganje na pravno poslovni podlagi, ki je materialnopravno neveljavno že takrat, ko je bila vknjižba dovoljena in opravljena. Razlika med obema položajema je le v tem, da gre pri prvem položaju za posle nelastnika, pri drugem položaju pa za posle lastnika. Pri drugem položaju je zemljiškoknjižno dovolilo neveljavno zaradi kavzalnega razmerja z ničnim zavezovalnim pravnim poslom, zato ne povzroči nobenih pravnih učinkov. Z njegovo izročitvijo pridobitelj ne pridobi pričakovane stvarne pravice in z vknjižbo pravice v njegovo korist ne postane resnični lastnik ali imetnik izvedene stvarne pravice. Pri prvem položaju pa s pravico razpolaga nekdo, ki ni lastnik in s pravico sploh ne more razpolagati, zato takšno razpolaganje nima nobenih učinkov na pravico, ki je predmet razpolaganja. Za pridobitev lastninske ali izvedene pravice od nelastnika na podlagi pravnega posla mora biti ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo izpolnjena predpostavka poštenosti dobrovernosti pridobitelja, ki zaupa, da je tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, resnični lastnik, in ne ve, da vknjiženi lastnik ni resnični lastnik nepremičnine. V obeh navedenih primerih je rezultat poslovanja enak, to je, da je razpolaganje materialnopravno neveljavno. Slednje v obeh primerih utemeljuje pravno varstvo resničnega lastnika z izbrisno tožno po prvem odstavku 243. člena ZZK-1 zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe.
Namen publicitetnega učinka vpisov v sodni register je varstvo pravnega prometa. Uveljavljanje pravovarstvenega zahtevka zaradi kršitve predkupne pravice nima značilnosti pravnoposlovnega ravnanja, temveč gre za uresničevanje kršene pravice predkupnega upravičenca. Položaja posameznika, ki v razmerju do pravne osebe nastopa v pravnem prometu, in oškodovanega predkupnega upravičenca sta v bistvenem različna. Od prvega se upravičeno pričakuje, da bo za njegovo odločitev pomembne podatke preverjal v sodnem registru, medtem ko drugi upravičeno pričakuje, da ga bo predkupni zavezanec obvestil o nameravani prodaji in pogojih prodaje. V pravnem razmerju, ki nastopi z nastankom predkupne pravice, je poudarek na dolžnosti predkupnega zavezanca obvestiti predkupnega upravičenca o nameravani prodaji. Od predkupnega upravičenca ni mogoče pričakovati, da bo zaradi potencialnega oškodovanja predkupne pravice vsakodnevno preverjal stanje sodnega registra.
Predkupni upravičenec šele takrat, ko je seznanjen s pogoji prodaje, pride v položaj, v katerem se lahko odloči, ali bo predkupno pravico uveljavljal na način (z zahtevkom), določenim v 512. členu OZ.
Vse udeležence pravnih razmerij zavezujejo temeljna pravna načela, med drugimi načelo poštenega izvrševanja pravic, ki vključuje prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim (venire contra factum proprium).
Načelo poštenega izvrševanja pravic in obveznosti, zaobseženo na področju obligacijskega prava v načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki je imanentna omejitev svobode ravnanja na področju sklepanja obligacijskih razmerij ter pri izvrševanju pravic in obveznosti iz teh razmerij, zavezuje in pooblašča sodišče, da pravna pravila razlaga z ozirom nanj.
Kadar izjava o odpovedi, ki bi lahko sprožila svojevoljno prenehanje pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, z vidika načela poštenega izvrševanja pravic ni sprejemljiva, kot je to v obravnavanem primeru, izjavi o odpovedi ni mogoče priznati učinkov, ki jih ureja 333. člena OZ.
Sklicevati se na domnevno pravico, kadarkoli z izjavo o odpovedi služnostne pogodbe sprožiti njeno prenehanje, je nasprotujoče predhodnemu soglasju prvotne služnostne upravičenke k pogodbeni ustanovitvi stvarne služnosti "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše" v svojo korist in v korist pravnih naslednikov; kar vse je bilo v okoliščinah primera izjemnega pomena za nadaljnji potek dogodkov v zvezi z izgradnjo in obratovanjem poslovno parkirne garažne hiše, pa tudi v zvezi s pogoji za prodajo gospodujočih nepremičnin s strani prvotne služnostne upravičenke po vknjižbi stvarne služnosti.
Postopek po ZVEtL-1 je predlagalni postopek, namenjen, da se v javnem interesu usklajujejo in urejajo z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin množično neurejene nepremičninske evidence, ter posledično določajo pravice etažnih lastnikov na stavbah in pripadajočih zemljiščih, in ko ima sodišče tudi inkvizitorna pooblastila ter naloge (1. člen in prvi ter drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1). Vrhovno sodišče je o prekluziji iz 286. člena ZPP v predlagalnih nepravdnih postopkih oblikovalo stališče, da navedena procesna ovira v teh postopkih ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopka, še posebej, če udeleženci na prekluzijo niso bili izrecno opozorjeni.
Na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1 zakon daje sodišču pooblastilo za odločanje po prostem preudarku šele v primeru, ko ni mogoče na podlagi kriterijev oz. meril iz prvega in drugega odstavka tega člena zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb.
Soglasje pristojne upravne enote je po posebni ureditvi v 22. členu ZKZ dodaten pogoj k predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla (19. člen OZ). Zato ga sodišče ob odločanju o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju, tudi če gre za darilno pogodbo. Vrhovno sodišče se tako strinja z materialnopravno presojo sodišča druge stopnje, da bi tožnik za uspešno uveljavitev tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis na spornem kmetijskem zemljišču sodišču moral predložiti odločbo pristojne upravne enote o odobritvi pravnega posla oziroma odločbo, da odobritev ni potrebna.