Po presoji Vrhovnega sodišča bi postavitev nujnega oziroma izključnega pogoja, da mora kandidat, ki želi opravljati odvetniški poklic (kot odvetniški kandidat), izpolniti obveznosti, ki so zastarane oziroma so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, pomenila nesorazmeren pogoj.
Del dokaznega predloga ni samo navedba dejstev, ki naj bodo s predlaganim dokazom ugotovljena, pač pa tudi dokazi s podatki, ki sodišču omogočajo identifikacijo, kontakt, pridobitev ali zagotovitev navzočnosti ter nazadnje še izvedbo predlaganega dokaza. Če teh podatkov dokazni predlog ne vsebuje, niti jih ni mogoče kako drugače ugotoviti, nastopi položaj, ko je predlagani dokaz dejansko neizvedljiv.
Sodišče pri odločanju o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist odloča ob celoviti presoji (i) okoliščin, ki so že bile upoštevane v obsodilni sodbi, in (ii) drugih kriterijev iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 ter morebitnih novih okoliščin, ki so se pojavile po pravnomočnosti sodbe.
Iz splošnih pravil o pravnomočnosti sodnih odločb izhaja, da ponovno upoštevanje okoliščin, ki so že bile predmet presoje v pravnomočni sodbi, ne pomeni, da sodišče te okoliščine lahko ugotovi drugače.
Obdolženka se v fazi predobravnavnega naroka ni odpovedala zbornemu sojenju, kar je v kazenskem postopku edina zakonsko predpisana faza postopka, kjer se obdolženec, ki krivde ne prizna, lahko odpove zbornemu sojenju. Če tega v fazi predobravnavnega naroka ne stori, se s tem glede na zakonsko predpisano sestavo senata odpove možnosti razpolaganja s pravico do zbornega sojenja. Le ob takšni razlagi je zagotovljeno, da je sestava sodišča skladna z zakonom.
Tudi pri odločanju v postopku, ki se obnovi na podlagi 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1, je treba vselej ugotavljati materialno resničnost pravno relevantnih dejstev, čeprav je taka dejstva že ugotavljal drug pristojni organ v svojem upravnem oziroma prekrškovnem postopku in jih je povzel v svojo pravnomočno odločbo.
Podzakonski akt ne sme določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi. Ureditev tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij, ki dopušča upoštevanje sofinanciranja iz javnih sredstev tudi za pretekla tri leta od aktualnega tekmovanja, je celo ugodnejša od zakonske. S tem, ko predpisuje udeležbo organizatorja tekmovanja na javnem razpisu neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma neposredno zagotovitev financiranja s strani pristojnega ministrstva, pa prav tako ni presežena vsebina ali namen zakonske določbe o sofinanciranju iz javnih sredstev. Nasprotno, gre za podzakonsko ureditev, ki upošteva načelo preglednosti glede porabe javnih sredstev, nenazadnje pa tudi načelo enake obravnave pri porabi javnih sredstev.
Čeprav sta sodišči ob odklonitvi uporabe tretjega odstavka 5. člena Pravilnika poudarili, da je treba vsem potencialnim štipendistom zagotoviti enak položaj, sta s svojim sojenjem storili ravno nasprotno. Namesto, da bi upoštevali jasno določbo Pravilnika, ki zakonito konkretizira zakonsko besedilo in pojma "sofinanciranje iz javnih sredstev" nedopustno ne oži, sta vsebino Pravilnika nadomestili s svojim razlogovanjem oziroma sta vsebino zakonske določbe 24. člena ZŠtip-1 razložili s sklicevanjem na okoliščine, ki sta jih v tem primeru šteli za odločilne. S tem nista upoštevali, da mora biti tudi zaradi pravne varnosti potencialnih štipendistov vnaprej jasno določeno, katero tekmovanje se šteje za sofinancirano iz javnih sredstev, saj le državna priznanja, prejeta na takšnih tekmovanjih, lahko privedejo do priznanja Zoisove štipendije.
Besedilo 1. člena ZPIZ-2M, da ob sporazumnem dogovoru lahko dodatni odmerni odstotek uveljavi moški, ne glede na pogoj uživanja nadomestila iz naslova starševstva, če ženska še ni uveljavila pravice do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, je treba razlagati tako, da je v primeru, ko je mati že uveljavila pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, odločilno dejstvo, ali je ob tem uveljavljala višji odmerni odstotek. Če mati tega ni uveljavljala, ima ob sklenjenem dogovoru to možnost uveljavljati moški.
Tožnik pravilno navaja, da se sporna nagrada nanaša na plačilo za delo, ki ga določa 126. člen ZDR-1, ob tem pa spregleda, da je šlo v njegovem primeru za sklenitev posebnega dogovora glede plačila za delo poslovodni osebi, kot ga predvideva 73. člen ZDR-1, in ne za kogentno ureditev, ki "običajnega" delavca ščiti pred nedopustno odpovedjo pravicam iz delovnega razmerja.
Pravna podlaga odgovornosti obeh toženk za prejemke tožnika iz delovnega razmerja v okvirih pravnih pravil, ki urejajo začasne napotitve delavcev drugemu uporabniku, je podana tako v primeru, če prva in druga toženka nista izpolnjevali vseh pogojev za zakonito izvajanje te dejavnosti, kot v primeru, če sta to dejavnost prikrivali z navideznimi pogodbami.
Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku po Direktivi 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab.
Če izhajamo iz zakonske ureditve agencijskega dela, na kateri je tožnik prvenstveno gradil svoj tožbeni zahtevek in sta mu sledili tudi sodišči, ni mogoče spregledati določb ZUTD in ZDR-1, ki se nanašajo na zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku, s tem pa tudi ne šestega odstavka 62. člena ZDR-1, po katerem je uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren. Glede na navedeno je treba ostati v tem pravnem okviru, vključno s posledicami, ki so zakonsko določene, torej tudi v okviru subsidiarne odgovornosti uporabnika.
Za nastop subsidiarne obveznosti zadostuje, da tožnik proti glavnemu dolžniku (delodajalcu) vloži tožbo, s katero zahteva plačilo prejemkov iz delovnega razmerja, glavni dolžnik pa v roku, ki je v tožbi določen za izpolnitev obveznosti (torej ne s posebno zahtevo pred tožbo), svoje obveznosti ne izpolni. Od tega trenutka dalje nastane tudi obveznost subsidiarnega dolžnika (uporabnika). V takšni situaciji se lahko še pred zaključkom glavne obravnave izpolni pogoj za nastanek obveznosti subsidiarnega dolžnika (uporabnika) in tožnik lahko solidarno toži oba. Njegova obveznost plačila torej ni solidarna od začetka postopka, je pa od trenutka, ko je nastala obveznost delodajalca (agencije) kot glavnega dolžnika.
Toženka je možnost, da se opredeli do razlage pravne podlage in stališč v navedeni sodbi SEU izkoristila in o tem podala navedbe v vlogi, vloženi 20. 6. 2023, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča za izključitev učinka sodbe presenečenja. Stranki sta namreč bili prikrajšani, da se izjavita o novih oziroma nadgrajenih stališčih Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, ter da v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze.
Predpogoj za vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo je, da se o civilnopravni odgovornosti odloča na podlagi v bistvenem iste dejanske podlage, kot jo je za podlago svoje odločitve glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vzelo kazensko sodišče.
Tako pravdno kot kazensko sodišče sta se ukvarjali s poroštveno izjavo, vendar primerjava obeh sodb ne pokaže le razlike, ki je posledica različnih vidikov sojenja v obeh postopkih, temveč se izkaže, da sodišči sploh nista presojali istih ravnanj. Kazensko sodišče je v razmerju do tretjega tožnika kot oškodovanca presojalo ravnanje (in odgovornost) druge tožnice in ugotovilo, da je poroštvena izjava, ki jo je podpisal, plod njene goljufije. Pravdno sodišče pa sploh ni sodilo o (civilnem) razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, temveč je razsojalo o tožbenem zahtevku tožnice, ki ga je ta gradila na ločenem pogodbenem razmerju s tretjim tožencem (na tej isti poroštveni izjavi sicer).
Stališče višjega sodišča, da se lahko potrošnik šele od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je bila kreditna pogodba razglašena za nično, zaveda dejanskih in pravnih posledic za uveljavljanje svojega zahtevka, je, upoštevaje, da toženka ni uspela dokazati, da je zastaralni rok začel teči že pred tem, pravilen.
Odločitev sodišč prve in druge stopnje glede tožniku prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni bila v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča.
Navadna hipoteka, sklenjena za zavarovanje pogodbene terjatve, se zaradi načela specialnosti (določenosti) zavarovane terjatve ne more raztezati na nepogodbene terjatve. Pogodbene stranke bi lahko sklenile dogovor o maksimalni hipoteki, s katero bi lahko zavarovale tudi nepogodbene bodoče terjatve iz njunega upniško-dolžniškega razmerja, vendar toženka tega ni ne trdila, ne dokazala. Toženka je profesionalna finančna ustanova in le zaradi varstva njene ustavne pravice do zasebne lastnine ni mogoče poseči v enako pravico zastavnega dolžnika tako, da bi brez njegovega soglasja hipotekarno zavarovanje širili na terjatve, ki s sklenjenim dogovorom niso bile zajete. Taka razlaga, za katero se zavzema toženka, bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenila prekomerni poseg v pravico do zasebne lastnine hipotekarnega upnika (33. člen Ustave) in njegovo pogodbeno svobodo (3. člen OZ). Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje je tudi v skladu s 1. členom prvega dopolnilnega protokola k EKČP (varstvo premoženja).
Opredelitev storilčevega ravnanja je predpogoj, da lahko govorimo o odgovornosti za prekršek, zato mora biti storilčeva storitev ali opustitev v opisu dejanskega stanja ustrezno konkretizirana.
Prekrški po 5. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn so oblikovani kot blanketna norma, saj storilcu očitajo ravnanje "v nasprotju s predpisi". V primeru tako abstraktnih in odprtih zakonskih znakov prekrška je nujno, da se storilčevo ravnanje, ki je v nasprotju s predpisi, določno konkretizira, saj je samo na ta način mogoče prepoznati, s katerim prepovedanim ali zapovedanim ravnanjem je storilec izpolnil zakonske znake očitanega prekrška.
Zahteva po konkretizaciji znakov prekrška se ne nanaša na opis vzroka, zaradi katerega ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGO in napravami za izvajanje cestninjenja. Nujno pa je, da se v opisu dejanja opredeli konkretno izvršitveno ravnanje storilca, s katerim naj bi ta izpolnil zakonske znake določenega prekrška.
Pri odločanju v postopku, ki se obnovi na podlagi 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1, je treba vselej neposredno ter ob ustreznem varstvu procesnih pravic stranke ugotavljati materialno resničnost pravno relevantnih dejstev, čeprav je taka dejstva že ugotavljal drug organ v svojem upravnem oziroma prekrškovnem postopku in jih je povzel v svojo pravnomočno odločbo.