V konkretnem primeru ne gre za klasičen primer gradnje na tujem svetu. Mejaša sta kupca zemljišč, na katerih je bila s strani skupnega pravnega prednika - investitorja - zgrajena sporna hiša, ki je s svojim SZ vogalom že tedaj presegla parcelno mejo za 3 m². V tem pomenu, torej kot kvazi odškodninsko posledico že zatečenega dejanskega stanja, je treba razumeti presojo primerne odškodnine iz 47. člena SPZ.

Revident je vedel, kaj kupuje, pri čemer je ključno, da je investitorju že tedaj jamčil, da ne bo oviral niti gradnje na sosednji parceli niti njene uporabe ter bo pristal na uskladitev meje "odpovedujoč se kakršnikoli odškodnini." Po mnenju Vrhovnega sodišča ni upravičen do nobene odškodnine; obstoječe dejansko stanje je le naključna posledica neizvedenih (pre)parcelacij, zatrjevana razlastitev pa navidezna. Nepravdni postopek se je tako pokazal le kot naknadna tehnična uskladitev sicer v zasnovi neproblematične čezmejne gradnje.