Primarni cilj ZJShemFO je izboljšanje položaja ogroženih skupin fizičnih oseb in ne povečanje zaščite bank. (Večja) naklonjenost oziroma pripravljenost bank do dajanja kreditov tem skupinam oseb je le sredstvo za dosego navedenega cilja.
Ni sprejemljiva razlaga, da je že zgolj na podlagi dejstva, da tožeča stranka ima možnost toženi stranki zagotoviti odlog, delni odpis, odpis ali obročno plačilo dolga, ta v enakem položaju kot druge osebe, ki bodo zaradi unovčenja jamstva države, svoj dolg lahko odplačale po pravilih ZJShemFO in ZDavP-2.
Položaj dolžnikov, ki so v slabem premoženjskem stanju, je v postopku davčne izvršbe bistveno bolj ugoden kot položaj istih dolžnikov, ki se znajdejo v postopku redne izvršbe, po določbah ZIZ. Razlaga, da lahko banka sama izbere ali bo plačilo svoje terjatve uveljavila direktno od dolžnika (po določbah ZIZ) ali pa bo njeno plačilo zahtevala od RS, ki bo v nadaljevanju postopala po določbah ZJShemFO v povezavi z ZDavP-2, bi glede na navedeno brez dvoma povzročila neenako obravnavo dolžnikov, ki so sicer v bistveno enakem položaju (vsi so socialno šibke osebe, ki jim je država zagotovila enako varstvo).
Očitek tako imenovane protispisnosti je v upravnem sporu upoštevna na podlagi določbe tretjega odstavka 75. člena ZUS-1.
Ker je pravica do izvajanja dokazov varovana z 22. členom Ustave, je njeno kršitev poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.
Pravno učinkovanje pravnomočne sodbe v odškodninski pravdi in na tej podlagi izdanega dopolnilnega sklepa o dedovanju v breme tožnika je bilo odvisno od obstoja pravnomočnega sklepa o izvršbi kot pravnega temelja za upravičenost poplačila toženke. Ker je ta obstal, ni mogoč zaključek o neupravičeni pridobitvi. Tožnik je plačal na podlagi pravnomočne sodne odločbe in spornega zneska ne more zahtevati nazaj.