Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati. Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.
Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (245. člen ZIZ). Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.
Tožnica, ki je zgolj imetnica obligacijske pravice s pridobitnim zahtevkom, sicer (še) ni imetnica lastninske pravice. Kljub temu pa ji pravna ureditev izbrisne tožbe po ZZK-1 priznava stvarnopravno varstvo. Izbrisna tožba ji gre zaradi ničnosti notarskega zapisa, s katerim sta prodajalki obremenili prodani parceli, pri čemer ni razloga, da tožnici varstvo ne bi šlo le zato, ker nedovoljeno razpolaganje z nepremičnino ni bilo usmerjeno v prenos pravice, temveč v njeno obremenitev. Ker je upravičena do izbrisne tožbe, ji a fortiori ni mogoče odreči tožbe za nedopustnost izvršbe na nepremičnini, ki sta bili predmet nedovoljenega razpolaganja. Njen pravni položaj je treba varovati tudi v izvršilnem postopku ter ji na predmetu izvršbe priznati pravico, ki preprečuje izvršbo.
V obravnavanem primeru gre za posredno izvršbo delne sodne poravnave o osebnih stikih, s katero se dolžnico z denarnimi kaznimi sili k opravi dejanja – pripravi otrok na telefonski stik z očetom. Taka je vsebina izvršilnega naslova in samo to je za izvršilno sodišče bistveno. Ključnega pomena je tu, da zahtevano dejanje dolžnice (njeno prizadevanje za odziv otrok na telefonski klic njunega očeta) ne pomeni obligacije rezultata, ampak obligacijo prizadevanja. Dolžnica si mora prizadevati za otrokov (telefonski) stik z očetom (upnikom). Zato je v tem primeru lahko sporno le, ali je dolžnica izpolnila svojo obveznost prizadevanja. Vprašanje, ali bo z izvršilnim naslovom naloženo prizadevanje obrodilo sadove in bosta otroka z njunim očetom vzpostavila telefonske stike, pa je odvisno od otrok (ki sta bila takrat stara dvanajst in trinajst let).