Iz določbe 215. člena ZFPPIPP izhaja, da v primeru prisilne poravnave upnik judikatne terjatve, ki je vključena v seznam ugotovljenih terjatev, pridobi izvršilni naslov, a ta, kasnejši, "jemlje" moč izvršilnega naslova prvemu, prej izdanemu, v obsegu iz 214. člena ZFPPIPP. Ni logično, da bi upnik s tem pridobil nov (dodaten) izvršilni naslov poleg obstoječega za isto terjatev, ampak nov izvršilni naslov (sklep o potrditvi prisilne poravnave) obstoječega omejuje glede deleža, rokov in drugih pogojev, ki so za dolžnika ugodnejši od pogojev za izpolnitev terjatve, določenih v prvem izvršilnem naslovu. Pravzaprav je sklep o potrditvi prisilne terjatve tisti, ki (namesto prej izdane sodbe) določa pogoje, pod katerimi lahko upnik doseže prisilno izterjavo svoje terjatve v izvršilnem postopku (drugi odstavek 215. člena ZFPPIPP). Del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v katerem se v postopku prisilne poravnave ugotavlja terjatev, torej v primeru, ko je bila o terjatvi, za katero učinkuje prisilna poravnava, predhodno že izdana dajatvena sodba, prekriva to, predhodno sodno odločitev o tej terjatvi, dajatveni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa določa (nove) pogoje za njeno prisilno izterjavo v sodnem (ali drugem) postopku. Drugačna razlaga bi privedla do situacije, da bi upnik zaradi postopka prisilne poravnave dobil nov (dodaten) izvršilni naslov in tako zoper že tako insolventnega dolžnika razpolagal z dvema izvršilnima naslovoma za isto terjatev, kar pa gotovo ni bil namen določila tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP. Njegov namen je bil podreditev že obstoječih izvršilnih naslovov pogojem potrjene prisilne poravnave.
Upnik je predlagal izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (ki ima v obravnavanem primeru kljub drugačni zakonski ureditvi enako vsebino kot sicer sklep o potrditvi /redne/ prisilne poravnave) in izvršilno sodišče je predlagano izvršbo dovolilo. Dolžnik je v ugovoru navajal, da želi upnik izterjati dvakrat isto terjatev, enkrat na podlagi sodbe delovnega sodišča in drugič na podlagi sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, in da je to edino terjatev že plačal v izvršilnem postopku, ki je tekel po sodbi delovnega sodišča. Ugovor plačila terjatve, če je to izvršeno v pogojih iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, pomeni razlog, ki preprečuje izvršbo. V okviru tega ugovora je treba presoditi tudi, ali je bila res plačana tista terjatev, ki je navedena v izvršilnem naslovu, torej v sklepu o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave in posodobljenem seznamu terjatev. Načeli pravnomočnosti in formalne legalilitete za tako presojo v ugovornem postopku nista ovira. Izvršilno sodišče mora namreč na ugovor dolžnika presoditi, ali je terjatev (delno) prenehala in ali to (delno) preprečuje izvršbo (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).
Odgovor na dopuščeno vprašanje bi bil pod predpostavko, da gre za skupno premoženje lahko nikalen, vendar je ob do zdaj povedanem o tem preuranjeno presojati. Sodišče druge stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti, ali je bila sporna nepremičnina skupno premoženje ali dolžnikovo posebno premoženje, in ni bilo pridobljeno z delom in sredstvi zakoncev, ter ali je šlo pri sklepanju sodne poravnave za zlorabo postopka oziroma ali je bil toženec ob takšnem ravnanju izigran in je bila sodna poravnava nezakonita, kot ves čas trdi toženec, tudi v odgovoru na revizijo.
Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ugotavljanje istovetnosti nepremičnin v okviru trditvene podlage strank mogoče brez pomoči izvedenca. Primerjava skic iz Projekta, na katerem temelji Pogodba, in iz Elaborata, iz katerega izvirata aktualna ID znaka nepremičnin, namreč zahteva zgolj vizualno percepcijo skice Projekta in skice Elaborata ter njuno primerjavo, kar sodi v okvir logičnega, življenjsko izkustvenega sklepanja in znanja splošne izobrazbe ter od sodnika ne terja posebnega strokovnega znanja, ki bi zahtevalo dopolnitev sodnikovega spoznavnega procesa z izvedencem.
Glede na obstoj številnih posameznih delov v stavbi in njihovo preštevilčenje v Elaboratu je logično, da zgolj na podlagi (opisnih) podatkov iz Pogodbe (in Aneksa) ni mogoče ugotoviti identitete prodanih nepremičnin z nepremičninami, kot so bile leta 2006 vpisane v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče ne vidi nobene ovire, da si ne bi izvršilno sodišče pri ugotavljanju istovetnosti nepremičnin pomagalo z obstoječimi grafičnimi prikazi, katerih namen je tudi ali predvsem lažja določljivost (pozicije in tlorisa) posameznih delov. Vrhovno sodišče se v zgoraj navedeni sodni praksi, katere stališče izvira iz zemljiškoknjižnega postopka, res omejuje na zemljiškoknjižno dovolilo, a to ne pomeni, da sodišče druge stopnje v izvršilnem postopku ne bi smelo vpogledati v (podporne) skice Projekta in Elaborata ter jih primerjati. Prvi je (le) grafična podlaga Pogodbe, drugi pa grafični prikaz (osnova) za vpis stavbe in njenih delov v kataster stavb, iz katerega črpa zemljiška knjiga. Takšno ugotavljanje istovetnosti nepremičnin izvršilnega sodišča ob odločanju o ugovoru dolžnika, ki ne pomeni presoje vknjižljivosti lastninske pravice (bistvo lastninske pravice v pričakovanju je ravno v tem, da ni bila vknjižena iz nekega objektivnega razloga ali iz razloga iz sfere kupca, ne pa iz sfere prodajalca), po oceni Vrhovnega sodišča ne posega v zakonsko začrtane okvire zemljiškoknjižnega postopka oziroma ni v nasprotju z načelom formalnosti postopka iz 86. člena ZZK oziroma 124. člena ZZK-1.