Porokova sklenitev poroštvene pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa poroštvu ne odvzame akcesorne narave glede vprašanja zastaranja tako, da bi se sam zastaralni rok presojal samostojno in neodvisno od obveznosti, za katero jamči porok.
V obravnavanem primeru je predmet sklepa o rubežu in prenosu terjatev zavezanca za davek iz naslova vračila DDV. Gre torej za terjatev, ki izvira iz javnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o rubežu oziroma prenosu terjatve ne vzpostavlja javnopravnega razmerja med novim upnikom in davčnim organom. Novi upnik torej s sklepoma, izdanima v izvršilnem postopku, ni pridobil položaja zavezanca za davek, niti ni pridobil nobene pravice s področja javnega oziroma davčnega prava, saj ZDavP-2, niti kakšen drug davčni zakon, take posledice ne določata.
Samo dejstvo, da je bila prenesena davčna terjatev,tako ne pomeni, da je upnik na podlagi dejanj civilne izvršbe pridobil pravico v davčnem postopku zahtevati plačilo prenesene terjatve.
Sporna javna dražba ni potekala povsem običajno: sodišče je odredilo odmor (na predlog enega izmed dražiteljev) neposredno po tem, ko je toženka po začetku javne dražbe ob 11.28 ponudila izklicno (najnižjo) ceno, torej že pred tem, ko bi drugi dražitelji oddali svojo ponudbo. Potek dražbe, ko je eden od več dražiteljev ponudil najnižjo (izklicno) ceno, je bil pričakovan in ni mogel biti presenečenje za nikogar. Izhajajoč iz namena odmora med javno dražbo, katerega namen je razmislek, zlasti o ponudbi višje cene (pooblaščenec dražitelja na primer lahko v tem času pridobi navodila dražitelja), je odmor logičen, ko je cena že pomembneje zvišana - tedaj ponudnik v resnici potrebuje nekaj minut za odločitev, ali naj ponudi (še) višjo ceno.
Sporno dogajanje v povezavi z dejstvom, da po odmoru nihče od dražiteljev ni ponudil višje cene, sicer ni neposredni dokaz o nezakonitem dogovarjanju med (vsaj nekaterimi) dražitelji v času odmora, lahko je le indic, na podlagi katerega bi sodišče v povezavi z neposrednimi dokazi ali z drugimi indici sklepalo o resničnosti tožničinih trditev o dogovoru med ponudniki. Edini neposreden dokaz za dokazovanje tega pravno pomembnega dejstva bi bilo zaslišanje tistih, ki so pri tem dogovarjanju sodelovali, torej ponudnikov na sporni dražbi. Prav njihovo zaslišanje (razen zaslišanje osebe, ki je dražila za toženko) pa je predlagala tožnica. To je od sodišča prve stopnje zahtevalo previdnost in posebno preudarnost pri odločanju, katere dokaze bo izvedlo oziroma izvedbo katerih dokazov bo zavrnilo.
Nižji sodišči sta tožničine trditve o domnevnem dogovarjanju med dražitelji prestrogo ocenili kot pavšalne. Nepravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje o nesubstanciranosti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da tožnica ni zatrjevala, kakšen naj bi bil dogovor med dražitelji. Tožnica je namreč navedla, na podlagi katerih okoliščin sklepa, da je med dražitelji prišlo do dogovora in posledično usklajenega ravnanja, zato je bila sporna nepremičnina kupljena za veliko nižjo ceno, kot bi bila sicer, če bi se dražba nadaljevala brez odmora. To logično predpostavlja, da so se dražitelji dogovorili, da bo nepremičnino kupila toženka po najnižji (izklicni) ceni. Ker tožnica na dražbi ni bila prisotna, ji bolj natančna vsebina morebitnega dogovora med dražitelji ni mogla biti znana.
Zahteva po substanciranosti mora biti v sorazmerju z možnostjo stranke do dostopa informacij. S tem ko je sodišče prestrogo razlagalo tožničino dolžnost glede trditvenega bremena, ji je naložilo nesorazmerno breme, ki ga objektivno gledano in kljub dolžni skrbnosti sploh ni mogla izpolniti. Postavljena je bila v položaj, ko je bilo na njej dokazno breme, a ji je bila hkrati odvzeta realna možnost, da svoje trditve dokaže.
Ob upoštevanju posebne narave notarskega zapisa kot izvršilnega naslova se s spremembo 71. člena ZIZ omogoča odlog izvršbe na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti v primerih, ko dolžnik potrošnik vloži tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, pri tem pa se ne odstopa od načela stroge formalne legalitete. Sodišče mora postopek s tako tožbo izvesti kot prednostno zadevo brez odlašanja. Sodišče varuje dolžnika potrošnika tudi tako, da ga v primerih, ko tožbe še ni vložil in ni očitno, da dolžnik nima izgledov za uspeh s tožbo, na vložitev tožbe napoti, izvršbo pa v tem času odloži.
Ponujeno procesno gradivo upnic je bilo vseskozi usmerjeno v utemeljevanje in dokazovanje neobstoja perfektnega pravnega posla, zato je višje sodišče s tem, ko se ni ukvarjalo z nasprotujočimi si trditvami strank izvršilnega postopka o obstoju istovetnosti nepremičnin, zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ni namreč mogoče šteti, da upnici nista oporekali istovetnosti nepremičnin oziroma da sta jo zanikali brez razlogov. Nenazadnje namen zanikanja tega dejstva jasno izhaja iz njunih siceršnjih navedb že ves čas postopka.