Ker je treba direktivo razlagati upoštevajoč: (1) njen cilj, ki je v tem, "da se zavaruje družina in zagotovi ali ohrani družinsko življenje"; (2) temeljne pravice, tj., pravico do spoštovanja družinskega življenja, določeno tako v Listini kot v EKČP; (3) največjo korist otroka in (4) splošno razlagalno načelo, da je treba izjeme razlagati ozko, sodišče presoja, da je treba določbo 47.a člena ZTuj-2, po kateri se pravica do združitve družine po tem členu prizna tujcu, ki mu je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, pod pogojem, da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo, razlagati tako, da je treba šteti, da je družina že obstajala pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo tudi v primeru, ko je bila tožnikova žena z njunim skupnim otrokom tedaj (le) noseča, ni pa se otrok še rodil.
ZFPPIPP v tretjem odstavku 383.a člena določa, da za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja, ki ga predlaga dolžnik, ni mogoče dodeliti BPP. Navedena določba se ne uporablja za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku odpusta obveznosti, če je bil vložen ugovor proti odpustu obveznosti. BPP je torej v zvezi s postopkom osebnega stečaja mogoče dodeliti le za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku odpusta obveznosti, če je bil vložen ugovor proti odpustu obveznosti.
Možnost vložitve predloga za začetek postopka osebnega stečaja na zapisnik pri sodišču je enakovredna pravnemu svetovanju in zastopanju po odvetniku, zato ZFPPIPP tudi lahko izključuje možnost dodelitve BPP za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja, ki ga predlaga dolžnik, in to zakonsko določbo mora spoštovati tudi toženka pri odločanju o dodelitvi BPP.
Tožnik je navedel, da se mu v izvorni državi ni zgodilo nič hujšega oz. da tam ni bil ogrožen, da je izvorno državo zapustil zaradi spora s strici zaradi kmetijske zemlje, kar pa niso razlogi za priznanje mednarodne zaščite.
Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Iz sodbe SEU C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v obravnavani zadevi je iz tonikovega ravnanja razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Izpodbijani sklep je bil tožniku vročen 10. 11. 2025. V konkretni zadevi je torej tridnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pričel teči 11. 11. 2025, iztekel se je z dnem 14. 11. 2025. Tožnik je tožbo vložil 17. 11. 2025, t.j. prepozno.
Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.