Po določbi I. odst. 403. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo tudi določbe čl. 367 - 375 ZKP. Člen 367 ZKP, ki ureja pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa v IV. odst. določa, da sme oškodovanec sodbo (smiselno tudi sklep) sodišča prve stopnje izpodbijati samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka. Glede na navedeno zakonsko določbo, bi moralo pritožbo oškodovanca, ki odločbe o stroških v sklepu sodišča prve stopnje v pritožbi ne izpodbija, na podlagi določbe II. odst. 375. čl. ZKP zavreči že sodišče prve stopnje. Ker pa je sodišče prve stopnje spis s pritožbo predložilo v odločitev sodišču druge stopnje, jo je le-to iz navedenih razlogov kot nedovoljeno zavrglo (III. odst. 402. čl. ZKP).
Tretji odstavek 93. čl. ZKP določa, da kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, odloča o pritožbi zoper tak sklep senat iz VI. odst. 25. čl. ZKP - to je senat treh sodnikov okrožnega sodišča. Ker je tako o pritožbi oškodovanca zoper sklep sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Črnomlju) o višini stroškov katere je obdolženec dolžan plačati oškodovancu, odločalo pristojno sodišče - senat Okrožnega sodišča v Novem mestu v sestavi kot jo določa VI. odst. 25. čl. ZKP, so neutemeljene navedbe v pritožbi oškodovanca o stvarni nepristojnosti senata Okrožnega sodišča v Novem mestu za odločanje o njegovi pritožbi zoper sklep o stroških sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Črnomlju). Pravilno pa je predsednica senata Okrožnega sodišča v Novem mestu z izpodbijanim sklepom pritožbo oškodovanca zavrgla kot nedovoljeno. Senat treh sodnikov Okrožnega sodišča v Novem mestu je odločal o pritožbi zoper sklep (Okrajnega sodišča v Črnomlju) o stroških na podlagi določila III. odst. 93. čl. ZKP. Zoper takšen sklep pa pritožba ni dovoljena. Glede na navedeno je sodišče druge s topnje pritožbo oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeno (III. odst. 402. čl. ZKP).
oškodovanec kot tožilec - udeležba na glavni obravnavi
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da je oškodovanec kot tožilec pravočasno prejel vabilo na razpisano glavno obravnavo, na katero pa ni pristopil, kazenski postopek s sklepom ustavilo, pa čeprav je oškodovanec kot tožilec svoj izostanek vnaprej opravičil. Nobeno določilo ZKP namreč sodišču ne nalaga, da bi moralo opravičilo tudi sprejeti ter bi zato moral oškodovanec kot tožilec avtomatično šteti, da glavna obravnava ne bo preložena, saj ga sodišče prve stopnje o preložitvi ni obvestilo.
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 64, 64/1, 65, 65/2. ZPP člen 155, 155/1, 155, 155/1.
napotitev na pravdo - tožba - predmet izvršbe - potrebni pravdni stroški
Pravica na predmetu izvršbe, ki izvršbo preprečuje, je osnovni pogoj, ki ga mora tretji izpolnjevati, če hoče, da bo s tožbenim zahtevkom na ugotovitev nedopustnosti izvršbe uspel. Za pravilni preizkus stroškovne odločitve sodišča prve stopnje je pomemben stroškovnik, ki ga je upoštevalo sodišče in ne stroškovnik(i), ki ga (jih) je vložil zastopnik stranke.
Določbe 504. člena ZOR ni mogoče razlagati iztrgano in povsem neodvisno od določbe 2. odst. 490. člena ZOR, saj je institut garancije namenjen izključno varstvu kupca in to poleg (ne namesto) varstva, zagotovljenega kupcu s splošnimi pravili o odgovornosti prodajalca za stvarne napake. To pomeni, da je kupec upravičen razdreti pogodbo in terjati odškodnino, ne da bi pustil dodatni rok garantu za izpolnitev pogodbe, če garant po obvestilu o napaki zavrača sleherno svojo odgovornost iz garancije že po temelju.
Z izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis se dokazuje, da je bil voden kazenski postopek, zoper koga ter zakaj je bil voden in kakšna je bila odločitev v tem postopku. Izvedba tega dokaza ne pomeni, da je sodišče tudi dopustilo in izvedlo vse dokaze, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku. Zato sodišče, ki je dovolilo izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis oz. listinsko dokumentacijo tega spisa, ne more ocenjevati dokazov, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku, kot da jih je samo izvedlo. Sodišče prve stopnje je izvedlo le dokaz zaslišanjem tožničinega očeta, katerega pričevanje pa ni pomenilo podlage za dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Z opustitvijo izvedbe dokaznega postopka je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki je pravdnim strankam odvzela možnost obravnavanja zadeve pred sodiščem, strankam je bila odvzeta možnost razpravljanja, kršeno pa je bilo tudi načelo neposrednosti.
Kadar je med pogodbenima strankama nesporazum o predmetu obveznosti, pogodba ne nastane. Takšne pogodbe zato tudi ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve. Glede zamudnih obresti, ki jih je dolžna plačati stranka, ki vrača denar, ne pride v poštev peti odst. 132. čl. ZOR, ampak 214. čl. ZOR.
Naložitev roka za plačilo predujma za izvršitelja po določbi 38. člena ZIZ, ne pomeni prekluzivnega roka. Ker je upnik plačal pred izdajo sklepa o ustavitvi, je plačal pravočasno in zato izvršbe ni mogoče izstaviti.
ZD člen 163, 163. ZPP člen 337, 337/1, 337, 337/1.
obseg zapuščine
Če je med dediči nesporno, da določen predmet ne spada v zapuščino, potem dedič v pritožbi zoper sklep o dedovanju, kjer ta predmet ni bil upoštevan kot zapuščino, ne more uspešno uveljavljati dejstvo, da ta isti predmet spada v zapuščino, če ne izkaže, da tega dejstva ni mogel navajati brez svoje krivde že na naroku pred izdajo sklepa o dedovanju.
SZ člen 117, 117. ZSR člen 4, 4/1, 12, 4, 4/1, 12.
stanovanje - stanovanjska pravica
Zgolj dejstvo obstoja nekaterih skupnih prostorov (vhod, predprostor, WC) ne pomeni, da gre za eno samo stanovanje, zlasti upoštevaje odločbi, iz katerih izhaja, da gre za dve ločeni stanovanjski enoti, ki sta bili dodeljeni dvema uporabnikoma. Nobenega dvoma sicer ni, da je tožnica s hčerkama obe stanovanjski enoti vse od leta 1980 uporabljala kot eno stanovanje. Vendar pa takšna samovoljna preureditev prostorov ne more povzročiti izboljšanja njenega pravnega položaja.
Zahtevek po 156. členu ZOR se naperi zoper tistega, ki povzroča škodno nevarnost oziroma vznemirjanje, ki utegne povzročiti večjo škodo. Gre torej za "posestnika" vira škodne nevarnosti.
Če stranka ne razpolaga z listino, ki naj se v pravdi uporabi kot dokaz, ne pomeni, da izvedbe takšnega dokaza ne more predlagati, pri tem pa navede, kje se listina nahaja. Če je listina pri drugi stranki, veljajo pravila o edicijski dolžnosti.
Le veljavno sklenjena pogodba je tista, ki s strani lastnika zatrjevano nezakonito bivanje toženke v stanovanju lahko legalizira, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne zadošča dokaz izpolnjevanja pogojev za njeno sklenitev, saj s tem, ob nesoglasju volj strank po njeni sklenitvi, najemna pogodba, v nasprotju s členom 58 SZ, še vedno ni sklenjena. Zato ima prav prvostopno sodišče, ko zaključi, da bi se lahko toženka izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku uprla le tako, da bi (vsaj) med obravnavanim pravdnim postopkom vložila nasprotno tožbo na sklenitev najemne pogodbe s tožečo stranko. Ker takšne tožbe ni vložila, se prvostopno sodišče ni bilo dolžno ukvarjati s presojo stanovanjskega položaja tožene stranke ob uveljavitvi SZ, kot zmotno uveljavlja pritožba, saj ta, sam po sebi, ne more v nobenem primeru legalizirati nezakonitosti njenega bivanja v stanovanju po členu 58 SZ, kot je zgoraj obrazloženo.