Ker pritožba zoper sodbo ni bila vložena, je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izdana začasna odredba bi namreč po določbi 32. člena ZUS-1 lahko učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Predaja pritožnice se ni izvršila v roku šestih mesecev, zato se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavanje njene prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Pritožnica si zato z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pravnega položaja ne more več izboljšati, saj so učinki, za katere se zavzema, že zagotovljeni na podlagi zakonskih določb.
Slovenski zakonodajalec (še) ni ustrezno prenesel četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da je tožena stranka v obravnavani zadevi izhajala iz presoje, ali mogoče sprejeti kakšen drug ukrep, ki bi ga bilo glede na vsebino kršitev mogoče izreči po ZMZ-1 (npr. 82.b člen), in sprejela sklep, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa od izrečenega, neučinkovita. Pritožnik pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin oziroma dokazov, ki bi kazali nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa utemeljen oziroma učinkovit.
Pritožbene navedbe so nerazumljive do te mere, da ni mogoče nedvoumno razbrati, čemu pritožnik sploh oporeka. Edini upoštevni očitek, ki iz navedenega (lahko) izhaja, je ugovor procesne kršitve, da izrek nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, ker sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kljub v obrazložitvi sprejetemu stališču, da je s strani toženke sprejeti ukrep brez zakonske podlage oziroma da je ta protiustavna. Taka kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni, če (med drugim) zatrjevano tveganje slabe ekonomske situacije pritožnika ne izvira iz dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države. Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tudi morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja ni resna škoda v smislu ZMZ-1, saj mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države.
Tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ -1 se lahko nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih, upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1, izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite, in se zanj v zakonu uporablja poimenovanje "pristojni organ". Pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zato dovoljena le zoper sodbo, sprejeto v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po tem zakonu, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite.
Postopek za uvedbo ponovnega postopka je po svoji naravi predhodni postopek, katerega namen je preprečiti ponovno vsebinsko obravnavo zadev, v katerih prosilec ne navede novih relevantnih okoliščin. Zato v tem postopku ni predmet presoje, ali prosilec dejansko izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, temveč zgolj, ali so bila navedena oziroma predložena takšna nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko pomembno vplivali na drugačno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito.