ZMZ člen 2, 28, 28-1, 28-2, 28-3, 68, 105, 106, 106/1. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - podaljšanje - notranja razselitev - pogoji - vrstni red presojanja pogojev - resna škoda - merilo varnosti - test razumnosti - ekonomska in socialna eksistenca - Afganistan - domnevna mladoletnost
O podaljšanju subsidiarne zaščite se odloča le na podlagi razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ki so bili podlaga za priznanje subsidiarne zaščite (prvi odstavek 106. člena ZMZ), gre namreč za odločanje o podaljšanju uživanja pravice, ki je bila prosilcu (za določen čas) že priznana.
Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti). Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet; in ali se lahko tam nastani.
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad zdrav samski moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga določa 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči države, lokalnih oblasti ali UNHCR, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa to izključuje nevarnost, da bi se prosilec bil primoran izseliti v drug del države, kjer pa mu grozi preganjanje oziroma resna škoda.
Pri razselitvi v begunsko taborišče je treba ugotoviti, ali je prosilcu možno zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb (hrana, zavetje, higiena), ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Pri tem je treba upoštevati tri bistvene elemente: zmogljivost zbirnih centrov (z vidika razmerja med številom oseb, ki potrebujejo minimalne pogoje za nastanitev, in razpoložljivimi nastanitvenimi zmogljivostmi teh centrov), bivanjske pogoje v teh centrih ter individualne značilnosti posameznika.
ZMZ člen 25, 28, 68, 105, 106, 106/1. ZUS-1 člen 76. EKČP člen 3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 16, 16/2.
mednarodna zaščita - pogoji za podaljšanje subsidiarne zaščite - vračilo v izvorni kraj ni mogoče - notranja razselitev - notranja zaščita - merilo varnosti - test sorazmernosti - realna možnost ekonomskega preživetja na območju razselitve
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadošča hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (EU) št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17, 18, 18/1-c,d, 19, 19/2, 20, 20/5, 22, 23. Uredba sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 4, 4/2, 4/2-5, 16, 16/2, 16/3, 16/4. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.
Dublinska uredba - prošnja za mednarodno zaščito - predaja prosilca drugi državi - odgovorna država članica za obravnavo prošnje - skupni evropski azilni sistem
Drugi pododstavek Dublinske uredbe III predstavlja logično izpeljavo dejstva, da je prosilec zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, zato se po pravilih Dublinske uredbe III postopek začne znova. Ta okoliščina sicer posredno (tako kot je to veljalo po določbah Dublinske uredbe II) lahko vpliva na pristojnost države, ki bo odločala o prosilčevi prošnji, vendar le v primeru, če odgovorna država na podlagi neposrednih dokazov in posrednih okoliščin, navedenih v standardnem obrazcu, oceni, da ni pristojna za sprejem prosilca; nesporno pa je, da o tem odloča odgovorna država članica.
ZMZ člen 2, 24, 25, 26, 28, 68. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - notranja zaščita - aktivna vloga strank - materialno procesno vodstvo glavne obravnave
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga zagotavlja 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNCHR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP.
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev se poleg splošnih okoliščin, ki prevladujejo v tem delu države, upoštevajo tudi osebne okoliščine vsakega konkretnega prosilca, mednje pa gotovo spada med drugim tudi eventualen obstoj sorodnikov v varnem delu države oziroma možnost nastanitve pri njih ali vsaj njihove pomoči pri tem.
Sodnik ima aktivno vlogo in s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in sploh da se dajo vsa pojasnila, ki so pomembna za odločitev, tudi glede na pravno naziranje sodišča.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev državne članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zašito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba III) člen 3, 3/2, 5, 5/3, 7, 7/1, 7/2, 17, 17/2, 18, 18/1, 26, 26/1. ZUS-1 člen 17, 17/1, 76. ZMZ člen 3, 3-3, 33.
mednarodna zaščita - država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - suverenostna klavzula - varna država
Tožnikove navedbe in predloženi dokazi ne vzpostavljajo domneve iz drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, da v Kraljevini Švedski obstajajo take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite je po mnenju Vrhovnega sodišča zdravstvene razloge (ob upoštevanju načela nevračanja) treba presojati v okviru prosilčevih osebnih okoliščin, torej ne glede na to, ali so bili (zdravstveni razlogi) v prvotnem postopku podlaga za priznanje subsidiarne zaščite ali ne.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja gibanja na prostore centra za tujce - ugoditev tožbi - omejitev gibanja na prostore azilnega doma - način izvajanja ukrepa - poseg v pravico do osebne svobode
Zaradi navedenih dejanskih okoliščin izvajanja izrečenega ukrepa, ki ga tožena stranka v postopku ne prereka, je sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno štelo, da gre v tožnikovem primeru za poseg v pravico do osebne svobode (kot eno najbolj temeljnih pravic posameznika).
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (EU) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 (Dublinska uredba III) člen 3, 5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - dokazovanje sistemskih pomanjkljivosti - pomanjkljivosti v konkretnem postopku
Predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.
Obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III je torej tožnik zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal. Njegove trditve ne dajejo podlage za utemeljeno domnevo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zatrjevanih pomanjkljivosti v konkretnem postopku pridobitve statusa mednarodne zaščite ter nadaljnjih postopkih na sodišču ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1014838
ZUS-1 člen 64, 64/1-4. ZMZ člen 7, 28, 28/2, 28/3, 68, 105, 106. ZUP člen 7, 207.
mednarodna zaščita - podaljšanje subsidiarne zaščite - vezanost tožene stranke na sodbo prvostopenjskega sodišča - razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite - nova oziroma ponovljena prošnja za mednarodno zaščito - spremenjena upravno sodna praksa VS v zvezi s sodbami ESČP - vračanje v izvorni kraj oziroma notranja razselitev
Zakonska dolžnost tožene stranke je da sledi stališčem, mnenjem in napotkom iz sodbe prvostopenjskega sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
Ker je bilo v tem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo (68. člen ZMZ) in je posledično dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, so bili izpolnjeni pogoji, ko je prvostopenjsko sodišče v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 248/2014 odpravilo odločbo tožene stranke, in ji zadevo vrnilo v nov postopek ter ji za to dalo napotke.
Napotki sodišča prve stopnje za delo tožene stranke v ponovljenem postopku so bili dovolj jasni, da bi tožena stranka ob njihovem upoštevanju v novem postopku ugotovila za odločitev pravno pomembno dejansko stanje in o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite odločila.
Odločanje o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite je poseben postopek, urejen v 105. in 106. členu ZMZ. V njem se ugotavlja le, ali še obstajajo razlogi za subsidiarno zaščito, ki so bili podlaga za njeno prvo podelitev. Ker je v tem primeru mladoletnost tožnika odpadla, je treba ugotoviti le, ali tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda iz druge oziroma tretje alineje 28. člena ZMZ. Pri tem je treba najprej ugotoviti, ali se lahko tožnik brez nevarnosti resne škode vrne v izvorni kraj, in šele, če se ne more, se ugotavlja ali se brez nevarnosti resne škode vrne v izvorno državo, vendar v drug kraj in se tam naseli. Pri tem pa je treba upoštevati napotke iz izpodbijane sodbe in sklepa VS I Up 248/2014, ki temeljita na novejši sodni praksi ESČP. Ta pa zavezuje tudi toženo stranko.
Če pa prosilec v postopku v zvezi s prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge za mednarodno zaščito, kot so bili razlogi, zaradi katerih mu je bila sprva dodeljena, ga je treba opozoriti na posledice in ga seznaniti z možnostjo vložitve nove prošnje za mednarodno zaščito. O prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite pa je treba odločiti.
ZMZ člen 21, 23, 26, 28, 34, 52, 52-2, 53, 53-1. ZUS-1 člen 71, 71/2.
mednarodna zaščita - ugotavljanje pogojev za pridobitev statusa mednarodne zaščite – redni postopek – utemeljitev prošnje – skladnost izjav – vložitev vloge za mednarodno zaščito kakor hitro je to mogoče – splošna verodostojnost – informacije o izvorni državi - subsidiarna zaščita - resna škoda – ugovor neobrazloženosti
Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov ter da tožnikove izjave niso skladne in verjetne, posledično pa njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena.
Dejstvo je, da je skladnost izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti prosilca, saj v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja v konkretnem primeru temelji na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih navedb, to še posebej, če za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo.
V primeru, ko prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi.
subsidiarna zaščita - specifične in splošne informacije - preverjanje prosilčeve izjave - resna škoda - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo
Tožena stranka je v svoji odločbi (v okviru presojanja pogojev za priznanje statusa begunca) obravnavala tudi oba napada na tožnika in ugotovila, da ni mogoče zavzeti stališča, da tožnikova izvorna država ne bi bila sposobna ali ne bi hotela tožniku nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Vendar pa v okviru presoje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite ni opravila potrebne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo (28. člen ZMZ).
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015001
ZMZ člen 51, 51/4, 55, 55/1-5, 55/1-6.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - podaljšanje omejitve gibanja - obstoj razlogov, ki so obstajali v času odreditve ukrepa - zaostrovanje pogojev - razlaga četrtega odstavka 51. člena ZMZ
Edini pogoj, ki ga postavlja zakon za podaljšanje omejitve gibanja je, da še vedno obstajajo razlogi za omejitev gibanja, ki so obstajali v času odreditve tega ukrepa.
Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da v sklepu o podaljšanju omejitve gibanja navaja (dodatne) razloge, ki jih zakon od nje ne zahteva.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS1015222
URS člen 2, 15, 15/3, 19, 19/1, 32, 32/1. ZMZ člen 51, 51/1-2, 55, 55/1-5, 55/1-6.
prosilec za mednarodno zaščito - zakonito izrečen ukrep omejitve gibanja - sporen način izvrševanja izrečenega ukrepa - test sorazmernosti- poseg v osebno svobodo
V obravnavani zadevi glede na vse okoliščine primera odločitev tožene stranke, da se tožniku izreče ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, sama po sebi še ne pomeni nezakonitega ukrepa, temveč le, da je ta ukrep znotraj Centra za tujce v obravnavanem primeru izvajal na nesorazmeren način. Tožena stranka pri tem ne more načina izvrševanja ukrepa omejitve gibanja v Centru za tujce opravičevati s splošnim režimom v Centru za tujce, saj je treba, tako kot je to navedlo že Ustavno sodišče v odločbi Up-21/11-12, razlikovati med tujci, ki so v postopku odstranitve iz države, in prosilci za mednarodno zaščito.
ZMZ člen 26, 28, 35, 55, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-5, 55/1-6, 69. ZUS-1 člen 71, 71/2, 76.
priznanje mednarodne zaščite – pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določanje upravičenosti do statusa begunca - utemeljen strah pred preganjanjem - pavšalne navedbe prosilca – ugotavljanje situacije v izvorni državi – vložitev prošnje v najkrajšem možnem času
Samo na podlagi splošnih in pavšalnih navedb prosilca o položaju neke narodnosti (katere pripadnik je prosilec) v prosilčevi izvorni državi, tožena stranka ni dolžna ugotavljati situacije v tej državi.
Za priznanje statusa begunca je pravno relevantno, da se je preganjanje dogajalo oziroma prosilcu grozi v državi njegovega državljanstva, za status subsidiarne zaščite pa, da prosilcu resna škoda grozi v izvorni državi.
Prvi tožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal, da je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v Srbijo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ, to pa tudi ne izhaja iz informacij o položaju istospolno usmerjenih oseb v Srbiji, zato mu mednarodna zaščita utemeljeno ni bila podeljena.
Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 165/2008 ter sklepu I Up 412/2012 ni sprejelo stališča, da so v zadevi nepomembne nekonsistentnosti in da je zato drugega tožnika treba šteti za verodostojnega pri obravnavi njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zato se prvostopenjsko sodišče glede vsega navedenega zmotno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča, ki jih to ni sprejelo, pri tem pa opusti presojo verodostojnosti izjav tožnikov, kar je bil napotek Vrhovnega sodišča v predhodnem sklepu (I Up 412/2012).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 33.
mednarodna zaščita - predaja tujca odgovorni državi Švici - dokazno breme o obstoju razlogov za nepredajo - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca.
Obstoj pogojev po členu 3(2) Uredbe Dublin III je tožnik sicer zatrjeval, vendar jih po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal. Njegove trditve ne dajejo podlage, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi v Švici obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 4, 5, 6, 29, 31, 32. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 13. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi (Madžarski) - razlogi za opustitev predaje (objektivni in subjektivni ter največje koristi otroka) - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - nespoštovanje napotkov Vrhovnega sodišča - kršitev pravil postopka - razveljavitev izpodbijane sodbe in odprava izpodbijanega sklepa tožene stranke
Ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi s predhodno odločitvijo Vrhovnega sodišča ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča in tega ne obrazložilo, je absolutno bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in bi jo bilo treba razveljaviti že iz tega razloga.
Pri odločanju o predaji prosilcev za mednarodno zaščito odgovorni državi mora odločujoči organ (tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje), če prosilci izrazijo sum, da v odgovorni državi obstojajo sistemske napake oziroma pogoj za prosilce, ki bi lahko pomenili kršitev njihovih temeljnih pravic iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (objektivni razlogi), ali navajajo, da odgovorna država zanje ni varna, ker jim tam grozi kršenje temeljnih pravic (subjektivni razlog) ali da s predajo ne bodo upoštevane največje otrokove koristi, raziskati relevantne okoliščine in odločiti o predaji, upoštevaje te okoliščine. Če tega ne stori, krši materialno pravo, posledično pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če teh kršitev tožene stranke sodišče prve stopnje ne odpravi, je treba njegovo sodbo razveljaviti, izpodbijani akt tožene stranke pa odpraviti.
Pri odločanju o predaji odgovorni državi je treba upoštevati tudi 6 mesečni rok za predajo, in je predaja dopustna le še, če za to obstojajo predpisane izjeme.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta, št. 604/2013 člen 28, 28/2, 28/3. ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/2-2, 51/4, 51/5, 75, 75/1, 75/4. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3, 63, 63/2-2.
omejitev gibanja - istovetnost stranke - dvom - javni red - zagotovitev prisotnosti v RS - begosumnost - sprememba rojstnega datuma - postopek predaje - sorazmernost - pridržanje - ustno zaslišanje - neskladje v navedbah stranke - začasna odredba
Dodatni razlog za omejitev gibanja je, tako kot to sicer izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, da je poleg neugotovljene tožnikove istovetnosti in izraženega dvoma o njegovi zatrjevani istovetnosti, podana še tožnikova begosumnost, kar pa ni sporno niti za sodišče prve stopnje. Prav ta okoliščina pa je v obravnavani zadevi ključni element, ki ob pravilni uporabi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravičuje ukrep omejitve tožnikovega gibanja na omenjeni podlagi. Poleg tega, da ima ukrep omejitve gibanja zaradi neugotovljene istovetnosti lahko tudi preventivni namen, saj se v takem primeru niti točno ne ve, kdo prosilec za mednarodno zaščito pravzaprav je, to pomeni, da je tak ukrep lahko upravičen tudi zaradi zavarovanja javnega reda, prav tako se z istim razlogom lahko zasleduje cilj, da se zaradi postopka ugotavljanja prosilčeve istovetnosti in zaradi odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ali o njegovi predaji pristojni državi tudi dejansko zagotovi njegova prisotnost v Republiki Sloveniji.
Če prosilec ne ravna v skladu s prisilnimi predpisi po ZMZ, se ne more uspešno sklicevati na določbe Procesne direktive ali Listine EU o temeljnih pravicah glede učinkovitega sodnega varstva.
ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III) člen 28, 28/2, 28/3. URS člen 19, 19/2. ZPP člen 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 77.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - začasna odredba - znatna nevarnost, da bi oseba pobegnila - sorazmernost ukrepa - možnost uporabe manj prisilnih ukrepov - ugotavljanje istovetnosti - begosumnost - odvzem osebne svobode - test sorazmernosti
Ne glede na to, da sta pa po presoji Vrhovnega sodišča ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera podana oba razloga, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku omejila gibanje oziroma ga je pridržala, pa Vrhovno sodišče meni, da je tožnikova pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na izvrševanje izrečenega ukrepa tožene stranke na prostore Centra za tujce oziroma na način izvrševanja tega ukrepa v tem centru.